1

FRANČIŠKOVA KNJIŽNICAŽIVLJENJEPISI - ŠT. 3

Ignacio LarrañagaUbožec iz Nazareta

2 3

Ignacio Larrañaga

UBOŽEC IZ NAZARETA

SLOVENSKA KAPUCINSKA PROVINCALjubljana 2015

4 5

FRANČIŠKOVA KNJIŽNICAŽIVLJENJEPISI - ŠT. 3

Ubožec iz Nazareta

Slovenski prevod: Ignacio Larrañaga Il povero di Nazaret Edizioni Messaggero Padova Padova 1991 Izvirnik v španščini: El Pobre de Nazaret Paulinas Ediciones 1996

Prevod: Matej LeskovarLektorica: Sonja ToplerOprema: France SteleIzdala: Slovenska kapucinska provinca Mekinčeva 3, LjubljanaOdgovarja: Vlado KolenkoPrelom in tisk: Bezjak tisk d.o.o., Maribor

Cena: 19,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

27-312

821.134.2-312.6

LARRAÑAGA, Ignacio, 1928-2013

Ubožec iz Nazareta / Ignacio Larrañaga; [prevod Matej Leskovar]. Ljubljana:

Slovenska kapucinska provinca, 2015. - (Frančiškova knjižnica. Življenjepisi; št. 3)

Prevod dela: Il povero di Nazaret; izv. nasl.: El Pobre de Nazaret

ISBN 978-961-6078-42-9

278702336

Prvo poglavjeDOLGA NOČ

Vzpon v Jeruzalem

Odkar so krenili iz Nazareta, sta minila kakšna dva dneva popotovanja. Pomlad se je tiho razcvetela in esdrelonska doli-na je bila zelena dišeča preproga. Med petjem in klici »aleluja« so romarji dva dni hodili po cesti, ob kateri se je bohotilo gr-mičevje, žolovina, brinje, mirta in kaduljelistni brškini. Med hojo niso masiva Tabor nikoli izgubili izpred oči.

Strnjeno karavano so sestavljali sorodniki, sosedje in pri-jatelji iz Nazareta, ki so se zbrali na dogovorjenem kraju v vasi, da bi se skupaj odpravili na romanje v sveto mesto. In res, potem ko so odmolili dva psalma, so se veselo odpravili na pot, kakor človek, ki se odpravlja praznovat, nekateri na hrbtih svojih osličev, drugi peš, vsi v svojih značilnih romar-skih oblačilih: njihove noge so bile obute v sandale, opasani so bili z usnjenimi pasovi, s sabo so nosili zaloge hrane, ki so zadoščale za pot. Romanje je trajalo kakšne štiri dni in na poti, ki je vsa odmevala od pesmi in psalmov, so romarji že prodrli globoko v valovito pokrajino Samarije.

Potovanje ni bilo več nevarna prigoda kakor nekoč. Ne-kaj let prej je bil Arhelaj odstavljen in Rim je prvič imenoval prokuratorja. Ceste so bile dobro zavarovane in poskrbljeno je bilo za obrambo pred morebitnimi napadi, ki so bili sicer v tej pokrajini zelo pogosti.

Najbrž je šel Jezus prvič na romanje v Jeruzalem. Dopol-nil je skoraj trinajst let; pri tej starosti je bil mlad Izraelec po pojmovanju postave polnoleten. Od tistega trenutka je mlado-stnik veljal za bár mícva (sina zapovedi) in ta družbeni položaj mu je dopuščal brati Toro v javnosti, spraševati za razlago in izražati lastno mnenje.

Iz tega, kar se je potem zgodilo v templju, lahko domne-vamo, da je imel mladostnik v tistem času že zaklad vzvišenih duhovnih izkušenj, ki niso bile sorazmerne z njegovo starostjo

6 7

in z globino, katere verjetno niso poznali niti njegovi starši, če upoštevamo način, kako so se odzvali pozneje v templju.

Nekega lepega dne sta se starša pogovorila med seboj in sklenila povabiti sina, naj gre prvič na romanje. Ne vemo, kaj se je dogajalo v njegovi notranjosti. V njegovi mladostni duši se je morala hrupno dvigniti jata ptic. Ob njegovi občutljivosti so morale njegove najbolj notranje strune nenavadno drhteti. Gotovo je dneve pred romanjem preživel v veliki čustveni na-petosti. In čeprav je res, da Oče prebiva v človekovem srcu in ga je tam treba tudi častiti, je vendar tudi res, da po izraelskem izročilu Edini prebiva v svojem templju, prav kakor nekoč v skrinji zaveze, in se je torej zato, da bi ga častili, treba povzpe-ti v jeruzalemski tempelj.

* * *

Romarji so šli še naprej in stopali mimo strmega pobočja griča, na katerem je stalo mesto Samarija, spomin na zgodbo, bolečo za ljudstvo Svetega pisma. V letu 880 pred Kristusom se je namreč kralj Omri z razkolniškim dejanjem ločil od Ju-dovega kraljestva in ustanovil novo kraljestvo, kraljestvo Izra-el. Omri je od lastnika Šemerja odkupil strmo vzpetino, ki je bila sijajna naravna utrdba, in tam ustanovil ter postavil prestolnico novega kraljestva. Prestolnica se je po prejšnjem lastniku imenovala Samarija. 800 let je bila ta prestolnica pri-zorišče najnasilnejših dogodkov, dokler je ni kralj Herod na-zadnje utrdil, ji podaril razkošne templje in palače ter ji nadel grško ime Sebaste, kar pomeni »Vzvišena« [Augusta], v čast cesarju Oktavijanu. Kot vidimo, zares žalostni spomini za vsa-kega Izraelca!

Romarji so hodili dalje po samarijskem ozemlju in ga prečkali prek ozkega prelaza, ki se odpira med gorama Ebal in Garizim. Najverjetneje so se ustavili v Sihemu, da bi ublažili žejo in si spet nabrali moči. Potem se je po več urah hoje pred osuplimi očmi romarjev kot svetal sen na obzorju pojavil Je-ruzalem, objet s svojim zidom, in v vsem svojem sijaju, kakor bleščeča prikazen na vrhu hriba, se je pokazal Herodov tem-pelj, ki ga je bilo videti več milj daleč. Nezadržno hrepenenje, ki je bilo dolgo ujeto na dnu duše, je neustavljivo naraščalo v

grlu romarjev in izbruhnilo v sozvočju: Jeruzalem! In takoj so iz vseh ust kakor iz enega samega srca privrele kitice Psalma 122: »Veselil sem se, ko so mi rekli: 'V Gospodovo hišo poj-demo' ...«

Mladenič je gledal in molčal. Kaj drugega bi mogel sto-riti? Nemogoče je silovit hudournik zadržati v strugi, tudi ne moremo zapreti viharja v votlino niti popeljati vse strasti sveta skozi ustnik flavte. Samo tišina more zaobjeti neskončnost. Mladenič je gledal in ostajal v tišini in v njegovem molku so se gibali veliki morski tokovi, drhtenje harfe in odmev stoletij: vse to je bilo ovito v neskončno nežnost Očeta. Oh, Oče!

Potem ko so dali duška svojim čustvom, so se romarji spet odpravili na pot. Spuščali so se vzdolž gorskih pobočij do potoka Cedron, ki je tekel ob Oljski gori. Potem so se dvignili na grič Morija in vstopili v Jeruzalem skozi ena od vzhodnih vrat. Tako so prišli do bazena Betesda. Tam so se mogli umiti, osvežiti in odžejati.

* * *

Mladenič je velikonočne slovesnosti najverjetneje do-življal s pogledom, ki je bil usmerjen bolj navznoter kakor navzven. Začel se je soočati z resničnostjo in z življenjskimi sanjami, in kot vsak mladostnik je moral doživljati zaporedje globokih vtisov, eno odkritje za drugim, ko je gledal obre-dne ceremonije in videl zaklana jagnjeta s prerezanim vratom; opazoval je, kako stopajo v vrsti žrtvovalci in kako leviti kro-pijo oltar s krvjo darovanih živali in potem pražijo darovano meso.

Tokrat je bil mladenič gotovo prvič pri tako slovesnem žrtvenem obredu in pred njim je mogel izkusiti dva različna, če naj ne rečemo, celo nasprotujoča si odziva. Morda je do-življal ta obred, ko se je gibal znotraj ceremonije, s pogloblje-nostjo in osuplostjo, ki ju tako ni doživljal še nihče pred njim. Če je bilo tako, se nista snov in duh še nikoli prej združila v tako visokem zlitju.

Ali pa je mladenič občutil grozo in odpor do teh obredov, ki jih je zaznamovalo tolikšno uničenje živih bitij in tako neko-ristno prelivanje krvi. Če pozorno beremo evangelije, bomo

8 9

ugotovili, da je bil Jezus izjemno rahločuten človek. Iz opisnih podrobnosti v prilikah lahko izpeljemo, da mora, kdor se tako živahno izraža, z veliko mero simpatije in nežnosti obravnava-ti vsako živo bitje: jagnjeta, vrabce, žitna polja ...

Če kaže Jezusova osebnost takšno značilno potezo, mar ne bi bil prvi vtis, ki ga je kot dvanajstletnik dobil o obrednih žrtvovanjih, prej negativen? Ne zdi se, denimo, da bi bil Je-zus v času, ko je evangeliziral, navzoč pri kakšnem žrtvenem obredu. Le malokrat je šel v tempelj, in ko je šel, ni šel, da bi daroval žrtev, ampak v službi besede. Molit ni hodil ne v tem-pelj ne v sinagogo, ampak v samotnost gora. Niti se nam ne kaže, da bi učence kdaj peljal v tempelj, da bi se udeležili tem-peljskega bogoslužja, niti jim ga ni priporočal. Iz teh in drugih podobnih okoliščin bi mogli upravičeno sklepati, da najverje-tneje prvi Jezusovi vtisi v templju niso bili zelo pozitivni.

Drama nekega mladostnika

Vendar je moralo biti še veliko več. V tistih dneh se je moralo zgoditi v notranjem svetu mladeniča nekaj pomemb-nega. »Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim« (Lk 2,40). Z drugimi besedami: rastel je v Božjih in človeških izkušnjah. Jezus je takrat začel vstopati v najstniško obdobje; morda je dosegal prezgodnjo zrelost, kot bi bilo mogoče sklepati po njegovi samostojnosti, ki jo je pokazal, ko se je ustavil v templju, ne da bi starše vprašal za dovoljenje.

Dobro vemo, kaj je najstniško obdobje: razburkano mor-je, sunki vetra, vtisi, ki te zbegajo, skratka, tako je, kakor bi šel čez vrtinec. Nekoč pozneje se je Jezus povzpel na visoke vrhove, kjer počivajo viharji. Tega dne je občutil, da se na njegovem obzorju kopičita oklevanje in negotovost. Kam naj usmeri svoje korake? Kakšno smer in kakšno usodo mu je določil Oče? Kaj naj stori prav v tem trenutku?

Če imamo pred seboj prizor, ki ga analiziramo (dejstvo, da je ostal v templju), bi mogli vsekakor sklepati, da so se v teh dneh v globini mladeničeve duše pripetile velike novosti, močne duhovne izkušnje. Najverjetneje so se v njem gibale

skrivnostne sile in pri tem izzvale zmedenost in drget. Jezus ni bil samo pravi Bog, ampak tudi pravi človek, in vsak najstnik je takšen: negotov je, išče, ni še stabilen.

Kakšne duhovne izkušnje je mogel doživeti mladenič v teh dneh, kakšne izkušnje so ga spodbudile, da se je sklenil ustaviti v templju? Zelo previdno, s strahom in trepetom se približajmo neskončni skrivnosti, saj imamo na razpolago samo luč plamenice domnev in sklepanj. Mladenič je v sil-nem nasprotju med Nazaretom, kjer je bilo vse tako surovo in vsakdanje, in Jeruzalemom, kjer je bilo vse tako sijajno, najverjetneje občutil vso težo Božje slave. Toliko čudovitega sijaja, da poveliča Njega, ki je vir vsakega čudenja. Mladenič se je moral čutiti strt pod težo tolikšne slave. Tako zelo ga je morala prevzeti velikanska Božja resničnost, da je ves očaran in osvojen sklenil ostati v templju. S kakšnim namenom? Da bi se posvetil bogoslužju? Ni točno vedel. Vsekakor se ni izgu-bil, ustavil se je namerno.

* * *

Koliko dni so nazareški kmetje ostali v teokratski prestol-nici? Ni bilo trdnih pravil ali navad. Mislimo, da so ostali štiri ali pet dni okrog svetega datuma, 14. nisana. Ko je bil njihov duh nasičen z novostmi in je v duši prekipevala gorečnost ter so bili vsi Nazarečani kar najbolj zadovoljni, so se odpravili na pot, nazaj v svojo vas.

V karavanskih izročilih Vzhoda ni bilo strogih disciplin-skih pravil. Normalno je marveč bilo, da se med potjo velika skupina popolnoma spontano deli in še dalje deli; navadno so hodili moški z moškimi, mladi z mladimi, ženske z ženska-mi, in vsaka podskupina je bila nekoliko oddaljena od drugih. Šele zvečer, ko so prišli do prenočišča, kjer so se nameravali ustaviti čez noč, se je celotna druščina spet zbrala.

Pri dvanajstih letih je deček, ki je bil tik pred polnole-tnostjo, najverjetneje čisto spontano in živahno ravnal v skla-du s to prilagodljivostjo karavanskih navad. V tem kontekstu Mariji in Jožefu ni bilo treba skrbeti. Tako se ves dan nista zavedala, da sina ni poleg. Toda ob koncu dneva, ko so se vse posamezne skupine združile, sta ga iskala, a ga nista našla.

10 11

Obrnila sta se na vse družinske skupine, tesnobno sta hodila od ene do druge, več kakor enkrat sta se obrnila na sorodnike in znance, toda vse zaman: otroka ni nihče videl.

Toda onadva se nista sprijaznila s tem, da bi preprosto ostala tam. Naslednjega dne sta se pridružila prvi potujoči ka-ravani in se vrnila v Jeruzalem. Tesnobno sta se takoj pognala v vrtinec mestnih ulic. V tistih dneh je bil Jeruzalem razgiba-no morje, ki je nenadoma naraslo v zmešnjavi jezikov, katere je bilo slišati v hrušču ljudi, ki so prišli iz najbolj oddaljenih koncev cesarstva. Zgodovinarji pravijo, da je imel Jeruzalem v tistem času približno 250.000 prebivalcev, in računajo, da se je takrat, ko so vanj prihajali romarji, ta številka podvojila.

Prišla sta v tempelj: karavane romarjev so vstopale in iz-stopale. Ponorel vrvež žrtvovanj, daritev, obrednih ceremonij. Eno samo gibanje, vrvenje in vrišč živali, namenjenih za dari-tev: bikov, jagnjet, ptičev; in vrsta mešetarjev, kramarjev, kro-šnjarjev ... Mož in žena sta gledala, spraševala, iskala v raznih tempeljskih prostorih. Spet sta odšla na ulice, stopala sta čez trge in tržnice, pogledala v vse kote, enkrat in še enkrat, zno-traj obzidja in zunaj njega, skoraj nič nista spala, nista imela časa, da bi jedla, najedala sta ju negotovost in tesnoba.

Tretjega dne sta spet šla v tempelj. Potem ko sta ponovno pregledala vse njegove prostore, ko sta obhodila vsa dvorišča, sta v daljavi pod nekim stebriščem zagledala skupino starcev v belih tunikah in z dolgimi bradami, ki so se gnetli okrog neke-ga mladeniča. Stopila sta do skupine in ... bil je on!

Obstala sta in ga opazovala z razdalje, nista takoj pristo-pila k njemu. Nista mogla verjeti svojim očem. Njun otrok sprašuje, odgovarja in razpravlja z učenjaki? V duši Marije in Jožefa so se mešala nasprotujoča si občutja: tesnobnost, ki ju je spremljala tri dni iskanja, se je nenadoma spremenila v veli-kansko veselje, ker sta ga našla. Veselje pa se je ob tem prizoru prelivalo v osuplost in vsa ta občutja so se navsezadnje zlivala v velikansko vprašanje o osebnosti njunega otroka, ob kateri sta prehajala iz osuplosti v osuplost.

Mati se ni več mogla zadrževati. Poklicala ga je po imenu. Brez besed sta se objela. Prijela ga je za roko, in ko ga je po-peljala izza svetega obzidja in je že bila gotova, da ga je dobila nazaj, je odprla svoje srce ter dala duška napetosti, ki jo je za-

drževala v sebi v teh treh dneh, za katere se je zdelo, da se ne bodo nikoli končali: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala« (Lk 2,48).

Sledil je kratek trenutek tišine. Sin je dvignil pogled, po-gledal svojo mater v obraz in ji rekel: »Moja mati, zakaj sta me iskala? Moj Oče je moja mati. Meteor lahko zapusti svo-jo krožnico in se izgubi v brezdanjih prostorjih, jaz pa živim objet v Njegovo dlan in se ne morem izgubiti. Zadošča, da se izgubi en sam člen in celotna veriga generacij se pretrga. Toda med Očetom in mano je nesmrtna vez, ki naju združuje, in tako sva veriga brez členov. Nikoli se ne izgubim, mati. Med puščavskimi sipinami, sredi morja, v sončnih gorah sem ve-dno sam, toda nikoli nisem osamljen. Sem izgubljen, a hkrati sem najden. Prek mene je šel silen vihar in me odpihnil z moje kolesnice in ne morem delati, kar hočem. Nesrečna mati, ki ji je bil dan tako čuden sin. Pripravi se, kajti tudi ti se boš morala znajti v nevihti, toda potem bodo tvoje potrpežljive roke in tvoj tesnoben pogled varovali siroten svet. Oprosti mi, mama, tudi jaz ne delam tega, kar hočem sam, ampak to, kar hoče moj Oče. Zdaj se vrnimo v Nazaret. Tam nas čaka dolga noč.«

* * *

Luka nas pouči, da njegovi starši niso razumeli njegove-ga odgovora (»Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« – Lk 2,49). Česa nista razumela? Besed? Neposredni pomen teh besed je bil jasen. Kar nista razumela, je bila vsebina in domet teh besed, predvsem pa nista razume-la otrokovega vedenja. Očitno znamenje, da je bila globinska skrivnost Sina njegovim staršem popolnoma ali vsaj deloma zastrta. V tem smislu nam daje evangelij protislovna poročila. Po eni strani je angel oznanil Mariji: »... Imenoval se bo Sin Najvišjega ...« (Lk 1,32). Po drugi strani pa se zdaj kaže, da prav v trenutku, ko so se v Sinovem odgovoru zjedrili daljni odmevi nekdanjih besed oznanjenja, Marija ne razume niče-sar.

Kaj se je zgodilo? Kako razložiti to pozabo? Ali se je sijaj oznanjenja zatemnil v prahu ceste, ob banalnosti vsakodnev-

12 13

nega življenja, ki je tako monotono in prozaično? Ali je tudi Marija doživela razočaranje, ko je videla, da se ni dogajalo nič nenavadnega, in se je bala, da bi bila žrtev privida?

Pričakovali bi, da bi prizor v templju staršem vsaj malo odprl vrata v Sinovo skrivnost. Toda to se ni zgodilo. Še več, zdi se, da se je zgodilo nasprotno: zdi se, kakor da se ta skriv-nost izmika in se vsakokrat še bolj oddaljuje. Edino to vemo, da Mariji vsekakor ni bil podeljen dar vednosti o vseh dej-stvih, dopolnjenih in dokončnih. Tako kot drugi romarji je morala tudi ona stopati po poti vere naproti spoznanju pre-sežne skrivnosti Sina, ki ga je iskala in premišljevala v svojem srcu.

Ubožec iz Nazareta

Molk se je učlovečil in prebival med nami in nihče ni videl niti enega samega žarka njegovega sijaja. Ubožec je živel izgnan v bližini sence, medtem ko je kri krožila po njegovih širokih žilah.

Kristus, središče zgodovine, njeno izhodišče in sklep, bi imel vso pravico, da bi o njegovi osebi in o njegovem življenju pripovedovali na podlagi kritično zanesljivih dokumentiranih dokazov, ki bi bili dosegljivi vsakemu zgodovinarju, pa naj je veren ali agnostik. Toda ne, on je tudi izgnanec zgodovine. Bi-stveni datumi njegovega življenja, kot so: datum njegovega roj-stva, začetka evangelizacije, njegovega trpljenja in smrti so zavi-ti v oblak negotovosti, vse je podvrženo razpravi in dvomu.

Prav tako obstajajo velike luknje v naši vednosti o po-teh, po katerih je hodil Jezus v času svojega evangelizacijskega delovanja, pa tudi v naši vednosti o topografski legi njego-vih apostolskih pripetljajev. Skratka, ne moremo si privoščiti razkošja, da bi razpolagali z dokumentiranim, zgodovinsko prepričljivim življenjepisom in bi ga mogli podati, ker je to, kar nam je predala prvotna skupnost verujočih, spoj bolj ali manj pristnih zgodovinskih prvin in izpovedi vere, ki so tako premešane, da je težko jasno razločiti Kristusa vere od zgo-dovinskega Kristusa. Pri tem pa se pojavi še oteževalna okoli-ščina, da se temelji takšnega zgodovinskega Kristusa le stežka

podvržejo resni analizi, sloneči na načelih strogo kritičnega zgodovinopisja.

Stari nekrščanski viri so nam predali malo podatkov o Jezusu in še ti so nepomembni. Nekaj podatkov, ki se neposre-dno nanašajo na kristjane in posredno na Kristusa, najdemo pri zgodovinarjih Tacitu, Svetoniju in Pliniju Mlajšem.

Presenetljiv, naravnost neverjeten je skoraj popoln molk judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija o Jezusu, saj ta zgodo-vinar nasprotno posveča obsežne strani denimo Janezu Krstni-ku in drugim znanim osebnostim. Če gledamo skozi prizmo nekrščanskih virov, lahko sklepamo, da je bil Kristus zgodo-vinsko nepoznana in nepomembna osebnost, pravi Ubožec, če gledamo s perspektive človeške zgodovine.

Dober del prebivalcev Galileje niso bili Judje, ampak »pogani«, in tudi na Jude iz te pokrajine so prebivalci pre-stolnice gledali zviška. O njih so menili, da so v vprašanjih postave pretirano sproščeni in nevedni. Jožef Flavij v svoji knjigi Judovske starožitnosti imenuje več kakor 400 vasi, toda Nazareta ni med njimi, niti se ne pojavi na straneh Stare za-veze. Za geografe, zgodovinarje in polihistorje antike Nazaret ne obstaja.

Čeprav je Luka namenil Nazaretu ime »mesto« (Lk 1,26), v resnici ni bil kaj večji od majhnega podeželskega zaselka, sestavljenega iz 20-ih ali 30-ih družin, ki so se posvečale pa-stirstvu, poljedelstvu ali obrti; njihova prebivališča so bila ne-kakšne votline, izkopane v pobočje griča. Ta prebivališča so imela vhodna vrata in v najboljšem primeru še majhno okno. Bivalno območje je omejevala črta, na kateri so bili grobovi – črta, ki so jo zarisala moderna arheološka izkopavanja. Po današnjih merilih je Nazaret zavzemal prostor, enak kakšnim trem našim stanovanjskim blokom.

* * *

Zvezda se je ustavila nad Nazaretom. Toda tokrat zvezda ni bila slap luči, ampak slaboten odsev.

Če naredi na nas vtis lik Kristusa, ki je brez vsakega zgodovinskega pomena, pa seže molk, ki obdaja Nazaret in vztrajno pokriva prvih trideset let Jezusovega življenja, onkraj

14 15

vsake razumne meje. Spodkopava vsak verjetnostni račun in tudi našo sposobnost čudenja.

O teh temačnih tridesetih letih nam evangelisti ne pove-do absolutno ničesar, razen tega, da »je bil pokoren« svojim staršem. Glede vsega drugega molčijo. To je očitno znamenje, da ni izročilo dalo nobenega podatka o teh letih. Glede njih ni imela prva krščanska skupnost na razpolago niti najmanjšega namiga, niti enega samega podatka, ki bi ga mogla predati le-topiscem (evangelistom), čeprav so ga ti željno iskali. Od teh let se ni ohranilo nič, vse je ostalo za vedno pokopano pod plaščem pozabe.

Toda še nekaj več je. Dobro vemo, da se je takrat, ko je prva skupnost izpovedala Jezusa kot Kyrios (Gospoda Boga), med brati porodila silna želja, da bi zbrali vse spomine na Je-zusa, in seveda so vsi bratje željno in izčrpno črpali pri edinem viru podatkov o teh letih: pri Mariji. Zato imamo danes de-nimo to, kar imenujemo evangeliji otroštva. In vendar, nekaj neverjetnega! Čeprav so si zanesljivo kar najbolj prizadevali, da bi iz velikanskega rudnika teh tridesetih let izkopali kakšen dogodek, ki bi bil posebno pomemben, ali da bi vsaj spodbu-dili preprosto željo po pripovedovanju, ni našla Marija niče-sar, kar bi bilo vredno omeniti, ničesar, kar bi si po njenem mnenju zaslužilo, da bi osvetlila ali predala, z izjemo prizora dvanajstletnega Jezusa v templju.

Kako bi mogli to razumeti? Bogu se je resnično posrečilo postaviti na glavo vse naše verjetnostne izračune.

Edini se je okronal s trojno krono: uboštvom, samoto, molkom. Ko si je nadel to krono, se je potopil v temačne vode brezimnosti, v mir dolge noči. Planeti so se ustavili, utrip sve-ta je zastal in polmrak je vase posrkal sijaj luči. In kje se je skril Bog? Našli so ga v položaju služabnika: tišino je napravil za svojo glasbo in iz samotnosti si je naredil bivališče. Kaj se je torej zgodilo? Kje so končali sistemi, modeli, vrednote, učin-koviti ukrepi? Vse to je odpihnil veter. Od takrat naprej so ostali samo uboštvo, molk in samota.

Molk, pred katerim ostanemo brez besed, kakor pred no-čjo, v katero luč ne posveti. Noč, naseljena z vprašanji: Na kaj je meril Ubožec iz Nazareta s to svojo naravnanostjo? Zakaj se je učlovečil, če se potem ni razodel svetu? Ali je vse to morda

zaobsegalo kakšen strah zbujajoč nauk o učinkovitosti neučin-kovitosti, o koristnosti nekoristnosti?

Tako je bil eden med mnogimi, trideset let je bil poto-pljen v vsakodnevno življenje v Nazaretu, človek, ki je zbudil takšno osuplost v svojih sovaščanih, vključno s sorodniki, ko se je nekega dne oddaljil od njih in začel govoriti ter delovati. »Ali ni to tisti tesar ...?« (Mr 6,3) »Od kod njemu to?« (Mr 6,2) »Ali ni to Jožefov sin?« (Lk 4,22) »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« (Jn 1,46) Ti in drugi vzkliki so jasno kazali, kako zelo je moralo biti njegovo življenje neznano, vsakdanje, in dajo nam razumeti, da za Jezusa Kristusa ni bolj natančnega naziva od tega: veliki Ubožec.

Kako razložiti ta molk?Kristus se je najprej odpovedal vsem prednostim tega, da

je Bog. Potem je vzel nase vse slabe strani človeškega življe-nja tako radikalno, da mu takrat, ko je prišel težak trenutek, niti na misel ni prišlo, da bi segel v žep svojega božanstva in potegnil iz nje magično karto, jókerja, ki bi ga osvobodil stra-hu pred smrtjo, razočaranja zaradi nestanovitnosti množice, žalosti smrtnega boja, napora zaradi hoje po cestah, trenut-kov, ko je izgubljal pogum ... Človeku je bil zvest do skrajnih posledic.

Ni se omejil na to, da je takrat, ko je bil pribit in nemo-čen na križu, odrinil v globoke vode človeškega podzemlja, ampak je bil že od samega začetka podrejen in poslušen nava-dnim okoliščinam ljudstva, značilnim za vsakogar, ki je živel v njegovi bližini. Vedno se je podrejal omejitvam, povezanim z raso in popolnoma nepomembno vasjo, ne da bi se kdaj dvignil nad vsakdanje življenje z njegovimi malimi skrbmi in potrebami, ni mu bil tuj klepet s sosedi, bil je brez sija svetosti, brez znamenj velikega junaštva, niti sledi ni pustil v zgodovi-ni, ni dvigoval glave nad svoje sovaščane, živel je preprosto kot nekdo, ki ni novica za nikogar, kot nekdo, s katerim se ni vredno ukvarjati. Sin se je potopil v vso globino človeške izku-šnje. Vse to je pomenilo učlovečenje Božjega Sina, dogodek, s katerim se je Sin spremenil v velikega Ubožca.

16 17

Delal je s svojimi rokami

K oblikovanju bogate Jezusove osebnosti je prispevala vrsta okoliščin. Najprej njegov stan ročnega delavca. Ni bil človek, ki bi živel med oblaki in letel na krilih kakšnih teorij. Njegovi uvidi in njegov nauk so konkretni, realistični in opri-jemljivi tako kot kos lesa, ki ga je obdeloval.

Marko pripoveduje, da so ljudje v Galileji vzklikali: »Ali ni to tisti tesar, sin Marije?« (Mr 6,3) Tudi Matej poroča o istem vprašanju: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55) Ne glede na to, ali je uporabljena beseda tesar ali mizar ali rokodelec, gre vsekakor vedno za isti poklic. Predvsem gre za človeka, ki obdeluje les s svojimi rokami, verjetno tudi železo ali kamen: umetnostni mizar, kovač, zidar, skratka nekdo, ki se ukvarja s težkimi gradbenimi deli. Zgodovinarji nas natančneje pou-čijo, da so bili galilejski tesarji v tistem času povečini potu-joči mezdni delavci. Svojega dela niso opravljali predvsem v svoji delavnici, ampak so hodili po različnih vaseh in njihovi okolici ter se ukvarjali z vsakdanjimi potrebami in zahtevami: popravili so okno, povišali zid ali steno, okrepili vrata ... Ver-jetno je celo, da je Jezus skupaj z drugimi ljudmi sodeloval pri gradnji kakšne hiše ali pa so skupaj postavili kakšno sinagogo. Vsekakor je zanesljivo, da je Ubožec iz Nazareta od časa do časa imel opraviti s tkalci, strojarji, kovači, lončarji, kdaj pa kdaj pa se je zbližal z različnimi drugimi družbenimi skupina-mi, ki so prav tako živele od dela svojih rok, denimo s kmeti in z ribiči. Počasi počasi se je Jezus oblikoval v izkušenega de-lavca, ki zna natančno izračunavati mere in razsežnosti, ceno in vrednost stvari.

Pozneje, ko je razlagal skrivnost kraljestva, je izkoristil modrost, ki si jo je pridobil v vsakdanji resničnosti in praksi. Vedno je nevarnost, da drobec kakšnega ostružka pade v oko (Lk 6,41). Preden postavljamo stolp, je treba natančno izraču-nati, kako globoko morajo segati temelji (Lk 14,28). Ko žetev presega vsa pričakovanja, je treba najti način, kako povečati kašče (Lk 12,18). Vemo, kaj se zgodi, če gradimo na pesku (Lk 6,48). Jezus je bil človek, ki se je zares spoznal na resnično življenje, ne samo na življenje svoje hiše in svojega poklica, ampak tudi na življenje sosedov. Sijajno se je razumel na setev

(Lk 8,5), pobiranje pridelkov in trgatev (Mt 21,35), poznal je vlečne mreže, vedel je tudi, da velike ribe vržejo v košaro, majhne pa vrnejo v morje (Mt 13,47), znano mu je bilo tudi, kako in kdaj prejmejo delavci za en dan plačilo na trgu ob sončnem zahodu (Mt 20,8).

Vedno je ostal tesar iz Nazareta. Življenje ročnega de-lavca je pustilo pečat na njem in tudi na nas. Bil je človek, seznanjen s težavami ljudstva, in to ljudstvo s svojimi proble-mi mu je podelilo posebno človeško fiziognomijo, poseben način življenja, govorjenja in vedenja. Življenje ga je naučilo, da lahko ne samo beseda, ampak tudi človeška roka dela ču-deže, kot je ta, da je mogoče grčavo deblo oljke spremeniti v ljubko zibelko.

Knjiga

Res je, da je bila v Nazaretu sinagoga. Vendar pa ni imela Bet-ha-Midraš, to je višje šole, kjer so pismouki in učenjaki, ki so prišli ponavadi iz teokratske prestolnice, podajali globok nauk o postavi. Ko je Jezus na začetku evangelizacije v sina-gogi vstal in začel razlagati odlomek preroka Izaija, so Naza-rečani ostali odprtih ust, saj niso mogli verjeti temu, kar so slišali. Poznali so ga od zgodnjega otroštva in so zelo dobro vedeli, da ni študiral. Ob neki drugi priložnosti Janez pravi: »Judje so se začudeni spraševali: 'Kako ta pozna spise, saj se ni učil?'» (Jn 7,15)

Torej je šel naokoli glas in je bilo dobro znano, da Jezus ni obiskoval višjih šol, ni imel diplom ali doktoratov, in vendar so ga imenovali Rabi (Učitelj). Ta naziv v tistem času ni imel nujno akademskega pomena. Kdor je opravil visokošolske štu-dije iz teologije, je prejel naziv pismouk. Čeprav so pismouke obravnavali kot rabije, taka oznaka ni imela kaj dosti širših konotacij in so jo podelili pomembni osebnosti bodisi zaradi njenega akademskega znanja ali iz drugih razlogov. Takrat, ko je kdo dosegel viden in blagodejen ugled, ki ga je dvignil nad druge, so ga imenovali učitelj življenja ali rabi. Tak je bil tudi Jezusov primer. Šele od 2. stoletja po Kristusu so temu nazivu dajali strogo akademski pomen.

18 19

Vsekakor ob branju evangelijev ugotavljamo, da je Jezus uporabljal Sveto pismo samozavestno in sproščeno ter z ena-ko usposobljenostjo kakor učitelji, ki so bili bolj izkušeni v postavi. Kje ga je študiral?

Ubožec iz Nazareta ni delal religijske kariere, kakor jo je pozneje Savel iz Tarza ob nogah Gamaliela, od katerega je prejel akademsko stopnjo, ki mu je bila podeljena z dejanjem, označenim kot semihá ali polaganje rok. Tisti, ki so hoteli opravljati vidne službe v civilni družbi ali v levitski strukturi, so hodili v rabinske šole. Toda Ubožec iz Nazareta ni težil k takšnim vlogam niti ni imel rabinskega poklica, tako da si ni prizadeval za akademsko pripravo niti ni gojil odnosov z duhovniškim razredom. Bil je preprost laik, ki so ga imeli vi-soki dostojanstveniki v prestolnici za nevedneža s severa in za človeka, ki vtika svoj nos v stvari, na katere se ne spozna in ga ne zadevajo.

* * *

Kje je torej študiral? Nedvomno v nazareški sinagogi in v neopazni šoli svojega doma, kjer pa je lahko računal na dva odlična učitelja: na Marijo in Jožefa. Verjetno se je – v sinago-gi, tako kakor Nazarečani njegove dobe – naučil brati in pisa-ti, vsaj osnovno znanje je moral dobiti, z glavnim namenom, da bo lahko proučeval Besedo. Čeprav glavna naloga šole v sinagogi, kar zadeva Sveto pismo, ni bila branje, ampak so se v njej na pamet učili besedila, ki so bila predana in sprejeta ustno. Kot vsak Izraelec je Jezus znal na pamet veliko svetopi-semskih besedil, verjetno tudi vse psalme.

Vsekakor vidimo, da je Jezus zelo domač s Svetim pi-smom, in nismo presenečeni zaradi prepričevalne lahkotnosti, s katero uporablja sveta besedila, ampak zaradi dejstva, da je njegova miselnost popolnoma prepojena s svetopisemskim navdihom. Njegov pogled na svet, njegovo razumevanje duše in usode njegovega naroda, globok čut in razumevanje posle-dnjega smisla zgodovine, z eno besedo, vsa njegova »filozofi-ja« je prepojena s svetopisemskim duhom, ne da bi pri njem en sam trenutek mogli odkriti tudi najmanjši namig na grško-

rimsko kulturo. Poleg tega nas preseneča spretnost, s katero zna uporabljati svetopisemsko besedilo.

In vendar ni bil nikoli suženj črke. Nasprotno, vedno se je naslanjal bolj na duha kakor na črko, bolj na sobesedilo kakor na besedilo, in mu dajal veljavo. V duhu Svetega pisma se je gibal s tako domačnostjo in spretnostjo, da si je mogel privo-ščiti razkošje, navajati ga ne dobesedno, ampak svobodno, pri tem pa je bil popolnoma prepričan, da se ne moti; poleg tega je pravilno razlikoval med črko besedila in namenom svetega pisatelja (Mr 10,5).

Svetopisemska kultura, ki jo je Jezus prejel v sinagogi, in predvsem tista, ki jo je kakor z osmozo posrkal iz intimne-ga stika z ljudstvom, v katerem je živel, sta bili zanj zadosti učinkoviti, da je mogel prenesti njuno sporočilo. Zato lahko danes govorimo o judovsko-krščanski kulturi. Pod novostjo evangelija dejansko utripajo večne resnice Svetega pisma, tiste resnice, s katerimi se je hranila in oblikovala duša Ubožca iz Nazareta.

Iz Svetega pisma je vedel, da se vsi rodimo enaki in svobo-dni in da med enakimi ne more biti zlorabe in zatiranja. Kjer sta navzoča, smo prepričani, da je to v nasprotju z Božjo voljo. Zatorej je vsaka oblika suženjstva zabloda, tako kot je zabloda tudi čaščenje mogočnežev tega sveta in predvsem čaščenje ma-likov, pa če so iz kamna, mesa ali pojmov. Zato se Rimljanom nobeno ljudstvo ni upiralo tako žilavo in samomorilsko kakor Judje, morda z edino izjemo Iberijcev iz Numancije. Ubožčeva duša je ves čas dihala to ozračje. Jezus je bil bolj kakor kdor koli drug sin Biblije, sin svetopisemskega ljudstva.

Politično okolje in ozračje

Človeka ne moremo nikoli razumeti, če ga ne umestimo v njegovo okolje. Politično tkivo, v katerega je ovit človek, je ena od sestavin, ki močno vplivajo na njegovo oblikovanje. Zato začnemo s pogledom na to okolje in analiziramo pri-čakovanja, boje in frustracije ljudstva, da bi tako mogli lažje razumeti misel in namen nekoga, ki je bil njegov vodnik: v tem primeru Jezusa.

20 21

Kolonizacija Palestine se je začela leta 63 pred Kristusom, v letu, ko se je Pompeju po sijajnem vojaškem pohodu, na ka-terem je po dolgem in počez prekrižaril Sredozemlje, zdelo iz geopolitičnega zornega kota skrajno prikladno priključiti pa-lestinsko ozemlje cesarstvu. Po nekaj vojaških sprehodih skozi deželo Judov je dosegel svoj namen, ne da bi naletel na odpor, ki bi bil vreden svojega imena.

Vsemu navkljub je ostala rimska politika do neke mere prilagodljiva in dobrohotna ter je bila pripravljena na čelo ta-kšnih ozemelj postaviti domače vladarje.

Leta 40 pred Kristusom je Rim imenoval za kralja Judov Idumejca Heroda, imenovanega Veliki. Njegovo dolgo kra-ljevanje, ki ga je stalno podpirala rimska vojaška moč, je bilo sijajno in okrutno. Ko je umrl, je Arhelaj, ki je bil okruten kakor oče, čeprav manj učinkovit, podedoval Judejo in Sama-rijo. Toda njegova kratka vladavina je bila tako samovoljna in despotska, da so obupani Judje in Samarijani prosili Rim, naj odstavi krvoločnega monarha. Potem ko ga je Rim odstavil, je prvič poslal prokuratorja. To je pomenilo neposredno vlada-vino Rima s polno oblastjo nad palestinskim ozemljem. Jezus je bil takrat najverjetneje star malo manj kot dvanajst let. V ti-stem času se je za judovsko ljudstvo začelo najbolj razburkano in nesrečno obdobje, ki je doseglo vrhunec s skoraj popolnim uničenjem templja, mesta in naroda leta 70 po Kristusu. V tem obdobju je živel, deloval in trpel Jezus.

Medtem je Galilejo po smrti Heroda Velikega podedoval sin Herod Antipa, kraljiček brez značaja in brez avtoritete, lutka v rokah Rimljanov, ki so mu priznavali določeno sto-pnjo avtonomije pod pogojem, da je ostal priden in miren. Bil je tako zelo podrejen in predan, da ni izgubil nobene pri-ložnosti za to, da bi se uslužno prilizoval in dvoril svojim go-spodarjem. Na obrežju Genezareškega jezera, gotovo precej blizu Nazareta, je postavil veličastno mesto Tiberiado v čast cesarju Tiberiju, s kopališči in amfiteatri, in v mestu uvedel značilne rimske šege in navade. Dal je zgraditi še druga mesta, čeprav niso bila tako bleščeča, in na vseh koncih svojega male-ga kraljestva je zagotovil, da se je pogansko ozračje kar najbolj razširilo. To je bil Herod, ki je dal obglaviti Janeza Krstnika.

Nazaret je bil pod njegovo oblastjo. Torej lahko predpo-stavljamo, da je tetrarh več kot enkrat prišel v malo vasico. V tridesetih letih, ki jih je preživel tam, ni Jezus poznal nobene druge državne oblasti razen oblasti Heroda Antipa. Gotovo ga je videl več kakor enkrat, mogoče tudi od blizu. Če pozor-no beremo evangelije, se le stežka izognemo vtisu, da je Jezus v odnosu do Heroda Antipa izkušal nekakšen skriven odpor. Iz evangelijev ni videti, da bi Jezus šel skozi kakšno mesto, ki ga je ustanovil Herod. V besedah »pojdite in recite temu lisja-ku ...« (Lk 13,32), ki zvenijo kakor žaljivka, vibrira nezausta-vljiv nagib zaničevanja. Ko so v času trpljenja Jezusa pripeljali predenj, Učitelj ni odprl ust, ves čas je molčal. V odnosu do Heroda se je v Učiteljevem srcu nabralo nekaj globokega in negativnega. Spomin na barbarsko in lahkomiselno obglavlje-nje njegovega prijatelja Janeza Krstnika? To je precej mogoče, toda gotovo je bilo še veliko več od tega.

* * *

Ta politični položaj je bil hud udarec za judovski naro-dni ponos. Judje so vedno verovali v svojo usodo izvoljenega ljudstva, sanjali so, da bodo nekega dne vsi narodi padli pred njihovim Bogom na obraz v jeruzalemskem templju. Toda resničnost je bila precej drugačna in zelo grenko jo je bilo prebaviti. V Cezareji so postavili sijajen tempelj v čast božan-skemu Avgustu, ki je bil upodobljen kakor Zevs. Povsod so postavljali amfiteatre, gledališča in telovadnice, v katerih so – tako v Cezareji kakor v Jeruzalemu – vsaka štiri leta organi-zirali turnirje, dirke in tekme v čast božanskega Avgusta. Kot nesramen in kričeč simbol tega absolutnega gospostva je na čelu glavnega tempeljskega stebrišča velikanski cesarski orel gospodoval življenju naroda.

Konkreten izraz tega rimskega gospostva, ki je povzročal razburjenje, je bilo predvsem ekonomsko zatiranje. Poleg ra-znih posrednih davkov, kot so bile cestnine, carinske pravice in tisoč drugih davkov, so morale zasedene province plačevati Rimu še posebne dajatve, »tribute«. Res je, da so takšne da-jatve podpirale pokrajinske oblasti, toda tudi te so z velikimi

22 23

davki obdavčevale posamezne državljane judovskega ljudstva, iz česar so bili izključeni le starci in otroci.

Ta položaj je postopoma zbudil obup v srcih ljudi, ker so za ljudstvo, ki je bilo prepričano, da gre za Božji denar, bili tributi enaki bogokletju. Kot je bilo lahko predvideti, je sredi zatiranega in izkoriščanega ljudstva raslo in se širilo nezado-voljstvo kakor goreč ogenj, in to prav v Jezusovih mladostnih letih. In čudno, ta tihi upor je tlel prav na severu, v tako ime-novani poganski Galileji, precej daleč od središča oblasti. V Galileji naj bi se rodilo tudi gibanje zelotov. To so bili zelo re-ligiozni ljudje kmečkega rodu, ki so prek različnih prigod in s spremenljivo srečo postali trn v peti rimskih garnizonov. Tako je bilo, dokler ni bil njihov upor leta 70 popolnoma uničen.

Ko je bil Jezus star 20 let, je potekal eden od najbolj kr-vavih uporov prav v bližini Nazareta. Približno v tem času je Juda Galilejec organiziral in uspešno vodil silovit upor zoper Rim. Postavil se je na čelo velike in fanatične skupine uporni-kov ter se usmeril proti utrjenemu mestu Seforis. V naskoku so ga zavzeli, pobili celotno rimsko posadko, ki je bila nasta-njena v mestu, in se trdno ugnezdili ter vkopali za mestno obzidje.

Prazno slepilo! Okus zmage ni trajal dolgo. V nekaj me-secih je legat v Siriji, Kvintilij Var, v hitrem pohodu prikorakal z močnim vojaškim oddelkom, požgal mesto in dal križati dva tisoč zelotov. Tako je dobil upor strahovit udarec, toda ne dokončnega.

Vse to se je dogajalo nekaj kilometrov od Nazareta in mogoče je predpostavljati, da je bilo med uporniki, ki so bili potem križani, nekaj znancev iz Nazareta, mladeničev, ki so bili stari približno toliko kot Jezus, morda tudi njegovi pri-jatelji. In vendar v evangeljskih dokumentih nimamo zado-stnih namigov, da bi mogli trditi ali zanikati, da je imel Jezus simpatijo do teh vstajniških gibanj ali da je imel kakšen stik z uporniki. Zatrdimo lahko samo, da je ta zelo napet politični položaj, v katerega se je Jezus nedvomno čutil potopljenega, nujno pustil kakšno sled v njegovi osebnosti, saj je bil otrok svojega časa in svojega ljudstva.

Samo ponoči

Palma v puščavi, v katero se zaganja veter, se v ničemer ne razlikuje od druge palme. V valovitem morju se en val ne razlikuje od drugega. Tudi Ubožec iz Nazareta se ni razlikoval od kakšnega drugega mladeniča njegove starosti, razen morda po skoraj nezaznavnem žaru, ki je prihajal od daleč; nihče ni vedel, od kod.

Toda dve dejstvi sta morali močno pritegniti pozornost nazareških sovaščanov: Jezusova izbrana neporočenost in nje-govi pogosti odhodi v samotne ter odmaknjene kraje. Vse je bilo obdano v skrivnosten videz, ki ga je bilo težko razumeti.

Jezusova izbrana neporočenost, ko je že dosegel starost 25–30 let, se je Nazarečanom zdela nekaj precej čudnega, ne-pojmljivega. V tistih letih je še bilo mogoče slišati tožbe Jefte-jeve hčere, ki je s tovarišicami tavala po Izraelovih gorah in objokovala svojo neporočenost zaradi zaobljube, s katero se je oče nevede zavezal, da bo žrtvoval svojo hčer, ki je bila še devica (Sod 11,38–40). V tistem času je bilo devištvo za žen-sko tragedija, za moškega pa nepojmljiva norost, nekaj, kar ni spadalo v miselni okvir Izraelca, nekako tako, kakor da bi nasprotoval temeljni zapovedi, naj raste in se množi, katero je Bog dal človeštvu, namenil pa jo je tudi notranji varnosti izraelskega ljudstva.

In vendar je bila za Ubožca iz Nazareta popolnoma narav-na, kakor cvetica za pomlad, in del njegove osebne istovetno-sti: bil je Veliki Ubožec. Njegova neporočenost je bila kakor velikanska puščava, v kateri ni meja, ampak samo modra črta na obzorju, njena skrajna konca pa združuje mavrica tišine.

Njegova neporočenost je bila v tem, da je drugo za drugo odkrival stalno nove globine, prodiral v neraziskana območja zemlje in se spuščal vanje, dokler se ni dotaknil samega srca sveta, ne da bi na svoji poti pustil eno samo korenino, eno samo seme. Bilo je v tem, da je pustil v puščavi mamljive sanje, mladostne obete, rožo ljubezni, toplino nežnosti; čisto sam je ostal pod smokvinim drevesom: sam, pomirjen, izpraznjen. Bilo je v tem, da je ostal v pristanišču in videl, kako odhajajo ladje na široko morje, na meje sveta, ne da bi ljudje na nji-hovem krovu šli mahat z mečem ali osvajat nova kraljestva;

24 25

odhajali so marveč ustanavljat gnezda, hranit sanje, odpirat poti za življenje.

Njegova neporočenost je bila v tem, da je preživel hladno noč sam kakor stari bojevniki; v roki je imel samo svetilko z njeno slabotno lučko. V zrak je vrgel kraljestva, ki so se dvi-govala nad rožami, in počutil se je samoten kot zapuščena ra-stlinica sredi nevihte, brez varstva in brez zatočišča. Človeška čustva, ki so sama po sebi hrupna, so v njegovem samotnem srcu ostala mirna kakor ugasel ogenj.

Tišina, samota, praznina, nič.In zdaj, res, zdaj se lahko neskončnost spusti, da naseli

neskončno praznino. Na zemlji Velikega Ubožca se je rodilo in raslo silno vi-

soko drevo svobode. V njegovi senci bodo mogli sedeti vsi ubožci sveta.

Končni rezultat? Veliki služabnik.

* * *

Z evangeliji v roki si bomo zdaj ogledali, kako je imel Je-zus v dneh, ko je oznanjal evangelij, navado pogosto umakniti se na samo, da je molil. Ti umiki so imeli naslednje značilnosti: vedno je bil sam, skoraj vedno je šel na kakšno goro ali vsaj na samoten kraj, in ponavadi, a ne vedno, je to storil ponoči. Za to ni nikogar prosil za dovoljenje in nikomur ni nikoli nič razlagal (Lk 6,12; Mt 14,13; Jn 6,15; Mr 7,24; Lk 9,10; Mr 1,35; Mt 6,6; Mr 14,32; Mt 17,1; Lk 9,28; Mt 26,26; Lk 22,39; Mr 9,2; Lk 4,1–13; 9,18; 21,37; 4,42; 5,1; 11,1).

Evangelisti pripovedujejo, da se je Jezus po krstu za štiri-deset dni umaknil v puščavo, na samoten in nedostopen kraj, kjer so živele samo divje zveri (Mr 1,13). To seveda ne pome-ni, da se je družil z zverjadjo, ampak samo, da je bil to tako samoten in negostoljuben kraj, da ni nihče šel tja. Iz tega dej-stva lahko razumno sklepamo nekaj stvari. Najprej nekaj psi-hološkega značaja: ni si mogoče misliti, da bi se človek, ki ne bi bil vajen takšne samotnosti, mogel umakniti na takšen kraj za toliko časa. Drugič, če upoštevamo dejstvo, da nam evan-geliji predajajo samo nekaj drobcev izmed Jezusovih dejanj in izrekov ter da ob več kot dvajsetih priložnostih omenijo,

da se je Jezus vedno odmaknil od ljudi sam, ponavadi na kak hribovit kraj, pogosto ponoči, lahko upravičeno sklepamo, da je bila to navada Ubožca iz Nazareta, njegov naraven način delovanja že od mladih let.

Kako so torej na Jezusa gledali Nazarečani? Kakšno predstavo so imeli o njem? Gotovo so videli v njem človeka, nagnjenega k molku, precej zadržanega, z močno težnjo k in-trospekciji, ki je bil pogosto odsoten in se je večkrat izgubil v samoti okoliških gričev. Torej si niso mogli kaj, da ga ne bi videli kot malenkost posebnega mladeniča, nekoliko drugač-nega od drugih.

In vendar, kot bomo videli, Jezus ni bil mesečnik, ni bil nekdo, ki bi se kar tjavdan gibal med dogodki ali živel v obla-kih. Čeprav je iskal samoto, ni bil samoten vrabec, ki bi letal v krogu okrog samega sebe. V vidnem nasprotju z drugimi vidiki njegove osebnosti pa bomo videli, da je mož, ki je trdno na tleh, močno ukoreninjen v resničnosti, rojen opazovalec vsega, kar ga obdaja: polj, vrtov ... predvsem pa človeškega življenja, šeg in navad.

Na dnu brezna

»Napredoval je v milosti pri Bogu.« V dolgi noči, skozi katero hodimo in se ob svetlobi zvezd

gibljemo med pečinami, smo pravkar uvideli nekaj znamenj skrivnosti, zaslutili smo negotove poteze nekega obličja. Po-dobni smo astronomom, ki potrpežljivo opazujejo zvezdne prostore. S prostim očesom vidijo samo nekaj lučk, ki se sve-tijo na temnem nebesnem svodu. Vendar vedo, da onkraj tega, kar se zdi kakor svod, obstaja neskončnost bleščečih svetov in izvirov luči, katerih sijaja ne bi moglo prenesti nobeno člove-ško oko, ker bi ga svetloba prežgala.

»Jezus pa je napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52). Do zdaj smo se dobro znašli, ko smo opazovali rast Ubožca iz Nazareta in govorili o njegovi človeški postavi. Toda kaj pomeni napredovati v milosti pri Bogu? Mar ni bil Sin, ki je istega bistva z Bogom? To je nedvo-

26 27

mno dno prepada, najbolj nevarna in strah zbujajoča krivina, najtežji med kristološkimi problemi.

Dobro vemo, da je resničnost Bogočloveka (Kristusa) ne-dosegljiv »svet«. Na oznaki na vrhu vrat ne piše »vstop pre-povedan«, ampak »prehod nemogoč«. Ni mogoče priti onkraj vstopnega preddverja. In vendar nam Sveti Duh daje krila, da stopimo čez prag in ugrabimo ogenj. Vsa Nova zaveza je en sam vztrajen napor, da bi raziskovali in zaobjeli skrivnosti, skrite v »nedojemljivem« Kristusovem breznu.

Na dolgi in trnovi poti kristološkega pojasnjevanja, po kateri je Cerkev stopala od nicejskega do kalcedonskega kon-cila, je to vprašanje nagibalo koncilske očete, da so se spopa-dali z enim sporom za drugim: kako izdelati in izraziti kri-stološki nauk, ki nam bo omogočil zatrditi božanstvo Jezusa Kristusa, ne da bi omejili ali zatemnili dejstvo, da je hkrati tudi popolnoma človek?

Vedno obstaja nevarnost, da, medtem ko Jezusa Kristu-sa imenujemo in priznavamo za Boga, hkrati izključujemo ali pačimo to – ali delamo silo pomenu tega – kar je pri njem značilno človeškega: svobodo, rast in razvoj, negotovost, strah, tesnobnost, izgubo poguma, nenadno ganjenost, dvom, pomanjkanje jasnosti, po kateri poti naj hodi, in potem spet večjo jasnino, ko pot spet vidi jasneje, popravke smeri hoje na poteh, po katerih je hodil kot potujoči pridigar, prizadevanje, da bi v nepričakovanih pripetljajih razbiral Očetovo voljo ... Vse te prigode in duševna stanja je Kristus, kot pripoveduje-jo evangeliji, doživljal pogosto in intenzivno. Kako bi mogli trditi, da je doživljal vse te okoliščine, če je kot Bog že vse vedel? In kje bi torej bili svoboda in zasluženje? Absolutno se moramo izogniti nevarnosti, da bi iz Kristusa naredili brez-strastnega in hieratičnega robota.

In vendar je res, da je bil Kristus hkrati Sin Boga, s kate-rim je bil istega bistva. Kako torej na človeški ravni združiti ti dve resničnosti? Kako to izraziti v zadovoljivih in prepričljivih človeških obrazcih, kako to izraziti z besedami, ki so dostopne našemu umu? To je resnično težka, če ne celo nemogoča nalo-ga. Sicer pa poskušajmo zastaviti vprašanje o tem koncilskim očetom iz Niceje in Kalcedona. Vsekakor, če se postavimo v perspektivo globoke vere, bomo rekli, da čeprav ne vemo,

kako, vendarle vemo in smo prepričani, da Jezus Kristus ni Bog na račun človeka, prav tako pa tudi ni človek na račun Boga, ampak je hkrati popolnoma Bog in popolnoma človek.

Po tem pojasnilu se vrnimo k vprašanju: Kako je treba razumeti Jezusovo »napredovanje v milosti pred Bogom« in kaj to pomeni? Ker nas Duh opogumlja, da raziskujemo še neznana področja, bi si upal na naslednjih straneh predlagati hipotezo ali bolje, predlagal bi nek uvid, ki naj nam pomaga bolje razumeti, v čem je to napredovanje Jezusa v Božjih iz-kušnjah.

* * *

Skratka, to hočemo obravnavati tukaj: kot vsak Izraelec je Jezus v svojem otroštvu in mladostništvu doživljal svoj od-nos z Bogom znotraj teološkega konteksta ljudstva, v katerem se je rodil in rastel, se pravi v razmerju do absolutnega in več-nega Boga. Toda pozneje, v obdobju oznanjevanja evangelija, je Jezus oznanjal sporočilo, osredotočeno v tem, kar je bilo za Izraelove teološke sheme bistvena novost: Bog Oče.

Torej je treba predpostavljati, da se je mladi Jezus od neke starosti dalje v tem procesu rasti v izkušnji Boga, o kate-ri nam govori Luka, začel povezovati z Bogom in ga izkušati na bistveno drugačen način, kakršnega se ni posrečilo uvideti in živeti nobenemu Izraelovemu preroku, če izključimo nekaj redkih bežnih prebliskov. Mladi Jezus je presegel obdobje du-hovne negotovosti in vrtoglavice, ki je značilna za psalmiste in preroke, in se popolnoma potopil v območje zaupanja ter se začel pogovarjati z Bogom kakor z najbolj ljubljenim in lju-bečim Očetom na svetu.1

1 Nekatere od idej, ki jih tukaj predstavljam bralcu, so vzete iz moje knjige Muéstrame tu rostro (Pokaži mi svoje obličje), str. 349–399 (it. prev. Mostrami il tuo volto, Paoline, Milano 1988).

28 29

Monoteistična zgodovina

Na začetku je Izrael živel razpršen in skorajda razpuščen v okvirju velikih imperijev Egipta, Asirije in Babilonije, med politeističnimi in malikovalskimi ljudstvi. Ko so Izraelci izšli iz Egipta, so tudi potem, ko so popotovali pod puščavskim soncem in se naselili v Palestini, ves čas živeli sredi malikoval-skih plemen: Kanaancev, Filistejcev, Jebusejcev ...

V teku stoletij je Izrael, naveličan zahtevnega Boga, obču-til privlačnost drugih božanstev, ki so bila bolj človeška in za-dovoljujoča, in ne samo enkrat se je pustil brez težav zapeljati. Toda sredi tega lahkomiselnega in nestanovitnega ljudstva je Bog od časa do časa prebudil preroke, ognjevite ljudi, ki so združili grožnje in nežnost ter dosegli, da se je Izrael vrnil k Bogu. Ti možje so svojo gorečnost včasih plačali z nasilnim koncem. Tako se je Izraelu zaradi krvi, smrti in solza posreči-lo, da je oblikoval radikalen in sveto fanatičen monoteizem.

To monoteistično izročilo je izklesalo granitno veroiz-poved, imenovano Šema, in to veroizpoved je vsak Izraelec recitiral dvakrat dnevno. Poleg tega, da je bil Šema bistvena prvina vsake judovske molitve, je bil tudi kri narodne kultu-re, zastava domovine in izraz odločilnega razloga za obstoj Izraela, ljudstva, postavljenega med druga ljudstva, da bi se spominjal in razglašal, da »Bog je«: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! ...« (5Mz 6,4–9)

Od trenutka, ko je bil sposoben v aramejščini brbljati prve besede, se je Jezus naučil te vrstice na pamet. Od otroških let dalje je bil v razvojnem procesu odraščanja sposoben vsrkati pomen besed, njegov duh se je hranil s krepko hrano molitve Šema. Pozneje je te besede ponavljal tisočkrat in tisočkrat: ko ga je mama še držala za roko, ko se je z vrčem odpravljal k vodnjaku, ko se je vzpenjal po valovitih pobočjih gričev, da bi nabral drva ali pasel koze, ko je že kot mladenič pri petnajstih letih odhajal v zvezdnato noč ali pa je v svoji preprosti delav-nici delal in iz lesa izvabljal obliko jarma za vole ali vozička.

To dejstvo je bistvenega pomena, če hočemo dobiti vpo-gled v Jezusovo notranje življenje, je podatek, ki nam omo-

goča zatrditi, da je bil prvi korak njegovega verskega življenja izkušnja Božje absolutnosti.

Ko je bil star pet let, je Jezus tako kot vsi izraelski otroci začel obiskovat Bet-ha-Sefer, ustanovo, ki je bila nekaj takšne-ga kot naše osnovne šole in je bila odvisna od sinagoge. Kakor je pri našem verouku ena prvih kretenj, ki se jih naučijo otro-ci, znamenje križa, tako se je takrat, ko je šolski učitelj napisal tetragram ali štiričrkje imena Jahve, otrok globoko priklonil, pri čemer si je oči in obličje pokril z rokami ter nepremično ostal v tem položaju, dokler mu učitelj ni dovolil, da se spet dvigne, potem ko je izbrisal štiri črke. Na ta tako močno izra-zen način je Jezus dolga leta svojega življenja častil Večnega.

V Jezusovem času so v Izraelu že molili molitev v najo-dličnejšem pomenu besede, imenovano tephilá. V sinagogi so jo molili v slovesni in zborni obliki. Toda vsak Izraelec jo je bil, potem ko je enkrat začel uporabljati svoj razum, dolžan moliti trikrat na dan ob točno določenih urah. Najsi je jedel, potoval, delal, se pogovarjal ... ko je prišla določena ura, se je vsak Izraelec prenehal ukvarjati s tem, kar je ravnokar počel, vstal, se obrnil proti Jeruzalemu in molil: »Blagoslovljen si ti, Gospod, naš Bog in Bog naših očetov ... Veliki, močni in stra-šni Bog ... naš ščit in ščit naših očetov, naše zaupanje od roda do roda ... Ti si močni, ti, ki ponižaš tiste, kateri se povišujejo ... ki obujaš mrtve, ki pomiriš veter in daš, da pada rosa, ki ohranjaš žive in oživljaš mrtve ... Ni ga Boga razen tebe. Ti, ki zvezdam ukazuješ, da zasedajo svoj prostor v neskončnosti, ti, ki ustvarjaš noč in dan in odneseš dan in daš, da pride noč ... Blagoslovljen bodi ti, Večni, ki daš, da se spuščajo noči ...«

Izjemen navdih, s katerim so prežete te vrstice, je zago-tovo prečkal in vzburkal globoko morje Jezusovih občutij, vedre ravnice njegovega otroštva in ognjevito strast njegove mladosti.

Zelo dobro si lahko predstavljamo Jezusa – dečka, mla-dostnika, mladeniča – ki trikrat na dan glasno ponavlja to mo-litev, ko se zdani ali v nočnem miru, ko stopa po poti s karava-no, ko se vrača s polja, z vzravnanim telesom na samotni gori, v polmraku delavnice, poleg Marije in Jožefa, ko se mrači ... Ubožec, ves ognjevit, popolnoma naelektren zaradi intimne napetosti, okužen od vibracij zemlje, s pogledom, uprtim v

30 31

nebo ... Jezus je že bil pomlad živožarečih barv, vihar, ki se giblje naprej, zvezdnata noč in puščavska roža – vse to hkrati. Že kot otroka ga je Večni izpolnjeval z močjo in strastjo.

V tem religioznem kontekstu se je Ubožec odprl življe-nju. Njegove prve verske izkušnje so bile – tako kot verske izkušnje vsakega Izraelca – živo spoznanje Absolutnega.

Ugotovimo lahko, da je v času, ko je imel Jezus kakšnih dvanajst let, Neprimerljivi že popolnoma zasedel svoja oze-mlja: v Jezusu lahko uvidimo globoko in razsežno »območje samote«, ki se mu ni mogel približati nihče, niti Marija. To ob-močje je pripadalo izključno Bogu. Jezus je popolnoma resno jemal Božjo absolutnost in jo pripeljal do skrajnih posledic.

* * *

Strani evangelija so prežete s temi živimi izkušnjami Ab-solutnega, ki so pomešane z drugačnimi izkušnjami. Jezus go-vori o Bogu in v njegovih besedah zaznamo odmev silne stra-sti. Za svoje sprejema glasove velikih prerokov in jih ponese do višine, ob kateri nas spreleti srh.

Pobuda in použitje pripadata samo Bogu. On pripravlja svatbo in gre na ulice vabit goste (Lk 15,3–7). Kje in kdaj bo ugasnil ogenj človeštva? Samo Bog pozna točno uro (Mr 13,32). Kdo bo zasedal prvo mesto v kraljestvu? Odločitev je v rokah Boga (Lk 12,32). Kar je povedal Simon, je bilo pravil-no, vendar do tega ni prišel niti z lučjo naravnega uvida niti s pomočjo prirojene sposobnosti; to je bil navdih od zgoraj (Mt 16,16). Treba je preplezati navpično skalnato steno, treba je skočiti v ta prepad. Za nas je nemogoče, toda za Boga? Ah, pri Bogu je vse mogoče (Mr 10,27). Če bi imeli vero, bi videli čudeže: ta gora bi poskakovala kakor kozliček in premaknila bi se do morja. Tej murvi bi zrasla kondorjeva krila in poletela bi na druge celine ter tam pognala korenine (Lk 17,6).

Jezus je takšen: je prerok, očaran od neskončne moči, od sile in svetosti Boga. Ne prenaša, da bi si kdo prilastil slavo, ki pripada samo Gospodu, in vabi, naj zastavimo svoje življenje zanj do skrajnih posledic, z intenzivnostjo, ki naredi velik vtis (Mt 8,22; Mr 10,21).

Od napetosti k nežnosti

Toda Jezus ni bil samo in predvsem prerok, tako kot nje-gov Bog ni bil predvsem Čudoviti s Sinaja.

Kar smo povedali do zdaj, se kakovostno ne razlikuje od pojma Boga, kakršen je bil živ v judovstvu v Jezusovem času. Občutimo, da so imeli mnogi preroki najgloblji notranji stik z Gospodom in da v dolgih odlomkih Svetega pisma Bog plo-ve po morju usmiljenja. Pri Jeremiju in Ozeju najdemo celo pristne pristope k Bogu nežnosti: »Jaz sam sem Efrájima učil hoditi ... Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti« (Oz 11,1–6).

Navzlic tem pristopom in nenadnim uvidom je absolutni Bog Sinaja še naprej obvladoval Izraelovo versko življenje, ne da bi druge prvine delovale kot protiutež.

Če naj se vrnemo k naši rdeči niti, v kakšnem smislu je Jezus rastel v izkušnjah Boga? Povedali smo že: kot pravi Izraelec je Jezus dolga leta živo doživljal ta odnos strahospo-štljivega češčenja Edinega in Večnega. Zdaj poglejmo, kako je »prešel« (prehod = pasha) v drugo vrsto odnosa, ki je bil v Izraelu poprej popolnoma neznan: v odnos zaupanja in ne-žnosti nadvse ljubljenega Sina do Očeta, polnega ljubezni.

* * *

Jezus je bil navaden, a drugačen mladenič. V tem času je moral imeti nekje med petnajst in dvajset let. Vsak občutljiv opazovalec bi mogel odkriti, da je iz njega izžarevala neka nenavadna svetloba, kakor nekak neviden sij, ki ga je obdajal z milino in ognjem, nekakšna presojna tunika. Bil je kakor nekdo, ki med hojo gleda vase, in vsi so govorili, da je Nekdo z njim ali da je on z Nekom, kakor da bi vsaka razdalja izgi-nila. Dobro vemo, da mostovi združujejo tiste, ki so daleč. V Jezusovem primeru pa je bila intimnost popolna navzočnost, sestavljena iz dveh navzočnosti ali, z drugimi besedami, dveh neskončnih in sobistvenih notranjosti, ki sta bili obrnjeni iz sebe in zliti v enem samem objemu.

32 33

Bila je noč. Mladenič je počasi počasi odšel iz hiše, skrb-no zaprl vrata in potihoma zapustil bivališče. Nazaret se je zdel kakor zapuščen kraj, vrata in okna so bila še vsa zapr-ta: niti ene same luči ni bilo, niti enega glasu. Mladenič se je kmalu znašel sredi polja, pod milim nebom, v temini, ki so jo krasile zvezde. Takoj ga je obdal opojni vonj po citronovcih, ki je lebdel v zraku, in nenadoma je občutje, ki ga še sam ni mogel prav razumeti, preplavilo potke in stezice; popolnoma je izgubil nadzor nad svojo zemljo.

Ob slabotni svetlobi zvezd se je med cipresami in oljčnimi drevesi začel vzpenjati na skalnat grič, stopal je čez kremeno-ve kamne, ki so bili razsejani povsod okrog. Če so se pokota-lili drug čez drugega, so v nočni tišini zveneli kot nenavaden smeh.

Niti enkrat se ni ustavil na svoji poti in nazadnje je le do-segel najvišji vrh griča. V tej bleščeči in čarni noči je bilo vse čudež. Nebesni obok je bil velikanski grozd luči. Kresnice so v velikem številu še vedno svetile v temi in tisoči škržatov ter drugih žuželk so z divjo močjo neutrudno drgnili svoja krila drugo ob drugo in tako spreminjali noč v kozmično simfonijo. Slavec je opijanjen od pomladnih dišav brez predaha očarljivo prepeval na bližnji cipresi. Mladeniču se je zdelo, kakor da je potopljen v morje življenja, in je skoraj omedlel, ko je vdiha-val opoj neskončne mešanice dišav vetrnic in gozdne narde, rožmarina in ciklam, mirte in žoltovine ... Ob njihovem čaru so se v njegovi globini spet dvigale energije, ki so zaspale. To je bila svatbena in ekstatična noč.

* * *

Pravijo, da se ljubezen porodi iz pogleda, je trenutek, v katerem človek pozabi nase. Raste, kolikor raste v njem želja, da bi se dal, in se nazadnje použije v popolni pozabi vzajemne-ga uživanja.

Tisto noč se je Oče brez posrednikov in brez nadzora odprl Sinu. Sin mu je v polnosti odgovoril in se tudi sam po-polnoma odprl Očetu. Gledala sta se s pogledom ljubezni in drug drugemu videla v dno duše; in ta pogled je bil kakor jezero z globoko in bistro vodo, v kateri sta se oba izgubila

v objemu, v katerem je bilo vse lastno in vse skupno, vse sta sprejemala in vse dajala, in vse je bila ena sama komunikacija v neizrekljivi tišini, kakršna je tista, ko nas dosežejo melodije, ki prihajajo od zvezd.

Oči mladeniča so bile uprte v modro zvezdo, svoje ener-gije je zbiral in osredotočal v ogenj ljubezni, ki je Oče, čustva so eksplodirala. V gorečem mladeničevem srcu sta ljubezen in intimnost vstopili v edinstven dvoboj: čim večja je bila lju-bezen, tem večja je bila intimnost, in čim globlja je bila inti-mnost, tem globlja je bila ljubezen. Tako je hitrost ponotra-njenja hitro použivala vse »razdalje« med Sinom in Očetom. Tako se je dovršil dvoboj med ljubeznijo in intimnostjo in oba sta dosegla ekstazo, posest, mir, celovitost, večnost.

Takrat sta se nežnost in zaupanje neustavljivo dvignila in preoblikovala v velikansko terpentinovo drevo, ki je s senco svoje silno široke zelene kupole pokrivalo življenjske vzgibe tega navadnega, a drugačnega mladeniča. Njegove žile so se spremenile v prekipevajoče reke miline in na vseh straneh so se porajali pritoki zaupanja, usmerjeni k središču ljubezni ...

Ta »pasha« se seveda ni dopolnila v eni sami noči. Bila je dolgo, večletno popotovanje, kakor sicer pri vsakem človeku. Mladenič je od jutra do večera, noč za nočjo napredoval proti morju, vsakokrat dlje po vzpenjajoči se poti, ki vodi k visoke-mu studencu ljubezni, k Očetu.

S svojim nadvse občutljivim temperamentom je korak za korakom stopal po svoji poti in postopoma izkušal različ-na občutja. Vsakič je bolj jasno zaznaval, da Bog pravzaprav sploh ni Strašni s Sinaja.

Naproti vrhuncu ljubezni

Stopajmo za Ubožcem iz Nazareta pri njegovem vzponu. Koliko je bil star pri tistih višinah? Dvajset, petindvajset let? S svojim čutnim temperamentom in s svojo globoko pobožno-stjo je postopoma napredoval proti odprtemu morju. Medtem je mati ob svetlobi oljenke tkala platno, Jožef in Jezus pa sta delala z borom, hrastom ali cipreso in jih spreminjala v mizo ali zibelko. V teh Jezusovih mladostnih letih je prišlo do naj-

34 35

višjega in najbolj presežnega notranjega preoblikovanja vseh časov.

Jezus je v svojem mesu začel izkušati, da Bog ni predvsem strah, ampak ljubezen. Ni predvsem pravičnost, ampak usmi-ljenje. Tudi ni predvsem veličastje, odličnost, svetost, ampak odpuščanje, zanimanje, altruizem, nežnost, skrb ... Torej mu je mogoče dati drugo ime. Od tistega trenutka dalje se ni več imenoval Jahve, ampak Oče, ker dela, kar dela – in ima, kar ima – najbolj idealen oče na tem svetu: vedno nam je blizu, nas razume, nam odpušča, skrbi ga, nas varuje, spodbuja. Po izkušnjah, kakršne je imel Jezus, ni bilo mogoče nič drugega, kakor da ga imenuje s tem imenom, ki v sebi zaobjema, kar je na tem svetu najbolj vredno ljubezni: Oče. Od tistega trenutka dalje prva zapoved ni več v tem, da bi mi ljubili Boga, ampak v tem, da se pustimo ljubiti Bogu, saj ljubljeni in samo ljubljeni tudi sami ljubijo. Ljubljeni ne morejo prenehati ljubiti, tako kakor tudi luč ne more prenehati razsvetljevati okolice. To je bil nov svet in najvišja revolucija v domovini duha.

* * *

Noč je že pogoltnila zemljo, življenje se je ustavilo, pov-sod okrog je bila tišina. Ubožec se je poslovil od svoje matere, ki je, ne brez nekega tesnobnega pričakovanja, spoštovala to pogosto Sinovo odsotnost. Ko je odšel iz hiše, je pazil, da ne bi motil, in v hipu izginil v mraku. Iz drobovja zemlje in iz ne vemo katerih drugih svetov se je v mladeniču dvigovala slu-tnja, da bo ta noč drugačna. Mogla bi se pojaviti nova ozvez-dja ali pa se poglobiti stare galaksije.

Ko je stopal mimo nekega vrta, je zapihal lahen vetrič in vsi listi limonovcev so začeli radostno šušteti kakor ob rado-stnem oznanilu. Zemlja je dišala po smoli in gozdnem medu. Mladenič se je kot ponavadi povzpel na kamnit grič. Ko je prišel do najvišje vzpetine, je že bil izgubljen v svojem morju.

Globoka in temačna noč se je začela spreminjati, toda svetloba ni bila več svetloba. Rdeče in modre zvezde so se oddaljevale in postajale čedalje bolj odmaknjene, dokler niso popolnoma izginile. Tudi obrisi gora, ki so se dvigovali proti zvezdnemu nebu, so se potopili v morje, izginili so. Vse je

izginilo, medtem ko se je plima medu in usmiljenja še naprej neustavljivo dvigovala in s svojimi neskončnimi krili, ki so objemala širjavo sveta, zabrisovala vse obrise: nebesni obok, ravnine, skale, strmine, pomlad, čas, samoto, izgnanstvo, mo-narhije, angele, ogenj ... Ostalo je samo morje, ljubezen, Bog.

Tudi mladenič se je začel počutiti kot plaža, preplavljena z visoko plimo nežnosti – plimo, ki je prihajala iz najbolj od-daljenih globin oceana, kakor da bi se desetine tisočev svetov, desetine tisočev rok stekale k njemu, da bi ga varovale, ovile in objele, kakor da bi bil Oče širni ocean in kakor da bi on sam z razvitimi jadri plul po njegovih globokih vodah, kakor da bi bila svet in življenje varnost, gotovost, radost in svoboda. Vse je milost in prisotnost, ljubeča in skrbna prisotnost, popolno-ma zastonjska, presenetljivo ljubezniva, silno radostna.

* * *

Jezus je imel že sedemindvajset ali osemindvajset let. Bil je kot polje zrelega žita, jablana, polna zlatih sadežev. Preta-njen opazovalec bi v njem mogel opaziti nekaj, kar ga je delalo drugačnega, kakor da bi ga Očetov sijaj obdajal z vedro zrelo-stjo in ga spreminjal v polno brezno, v vodnjak miru.

Toda tu se Jezusova rast v Božjih izkušnjah ne konča. S svojo veliko občutljivostjo se je Ubožec čedalje pogosteje in čedalje bolj globoko potapljal v samotna srečanja z Očetom, ponavadi ponoči, skoraj vselej na gorah in po dolinah, ki ob-dajajo Nazaret. Z razvitimi jadri je plul po širnih morjih ne-žnosti. Zaupanje do njegovega Očeta je napredovalo skupaj z izgubo meja in nadzora. Čedalje bolj in čedalje bolj onkraj je napredoval proti popolni globini ljubezni. Tako je neke noči v prekipevanju sreče iz njegovih ust privrela neverjetna beseda, pohujšljiva za teologijo in za javno mnenje v Izraelu: beseda Aba (O, moj ljubljeni očka!). Tako smo se dotaknili najvišjega vrha verske izkušnje vseh časov.

Zdaj se je bil Jezus resnično sposoben spustiti na ulice, trge in tržnice in povedati ter razglašati bistveno novost, naj-novejšo sijajno novico, novico, ki jo je osebno uvidel in »od-kril« in potem močno preveril v tihih letih mladosti. Novico, da je Mogočni velik v ljubezni, da roka, ki ohranja svetove v

36 37

bivanju, nosi moje ime zapisano kakor znamenje posebne lju-bezni, da ponoči bdi nad mojim spanjem in da podnevi sledi mojim korakom kakor zvesta in budna senca ter predvsem, da je ta ljubezen zastonjska. Ljubi me brez nagiba in brez na-mena, ne zato, ker sem dober, niti zato, da bi bil dober: kakor vrtnica, ki širi svoj vonj samo zato, ker je vrtnica; kakor luč, ki razsvetljuje samo zato, ker je luč. Tako tudi ljubezen ljubi zato, ker je ljubezen, preprosto in brez motivov.

Ta novost bo določila pot in najtehtnejše poteze evangelj-skega sporočila: vesoljno bratstvo, odločitev za uboge, zapo-ved ljubezni.

Dolge noči je konec. Začelo se je daniti.

Drugo poglavjeV GALILEJI SE PREBUJA NOV DAN

Prebujala se je jutranja zarja, toda nov dan še ni izpolnil svojega običajnega kroga. Jezusov dan ni dosegel večerne zar-je, tudi ne ure pred sončnim zahodom, ampak je bil barbarsko odsekan opoldne. To je ena od najbolj osupljivih ugank, pred katere nas postavljajo strani evangelija, uganka, katere razlaga bo za nas izziv v vsem poteku knjige: kako je mogoče razume-ti, da je Jezusova osebnost, značilna osebnost Božjega Ubožca, pretkana s krotkostjo, potrpežljivostjo in ponižnostjo, izzvala tako neverjetno stopnjo konfliktnosti, da sta njegovo življenje in njegov načrt pripeljala do grmade ruševin?

Janez Krstnik je bil bojna sekira, ki je sekala trde tilnike in udarjala v korenine. Človek takšne nravi prav zaradi tega, ker je drzno svoboden, zbuja strah pri mogočnikih, ki se zato, da bi se branili, odzivajo s pripravami, da bi zagnali svoje boj-ne ovne zoper prerokovo utrdbo in jo razdejali.

Jezus pa je imel mirno osebnost, njegovo oznanilo je bilo veselo in polno življenjske moči. Po kronoloških izračunih in glede na četrti evangelij bi Jezusova evangelizacijska dejavnost trajala od dveh let in pol do treh let. Če se držimo sinoptikov, pa bi bilo to časovno obdobje krajše. Kako je torej mogoče, da se je v tako kratkem času nakopičila nevihta sovraštva, ki je bila tako velika, da je obdala in bliskovito posrkala Ubožca iz Nazareta, da je nazadnje izginil v vrtincu katastrofe?

Kakor koli so že stvari potekale, gotovo je, da so mo-gočniki tega sveta Ubožca iz Nazareta izključili iz igre. Toda njihova beseda ni bila zadnja: Ubožec iz Nazareta se je namreč otresel povojev in mrtvaških prtov, v katere je bil zavit, in vstal iz groba svojih posmrtnih ostankov kot veličastni Gospod do konca sveta in onkraj njega.

Prav to je zgodba, ki jo bomo korak za korakom odsti-rali.

38 39

Človek v puščavi

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija se je na bre-govih reke Jordan pojavila čudna in hkrati očarljiva figura, prerok, ki mu je bilo ime Janez, Zaharijev sin, rojen, kot pravi izročilo, v Ain Karimu, nedaleč od Jeruzalema. Le stežka si živo predstavljamo ozračje, ki so ga dihali v tistih letih. Že preveč dolgo je ljudstvo občutilo na svojem tilniku tuj jarem. Najprej so jih podjarmili Asirci, potem Babilonci, pozneje Grki in končno še Rimljani. Če izvzamemo krajša obdobja, je to pomenilo več kot petsto let tujega gospostva.

Neukrotljiv nemir se je kakor temačna grožnja širil pri koreninah ljudstva. Z vseh koncev dežele se je dvigal k nebu klic, ki je rotil, naj vendar že nujno pride Mesija ali vsaj ka-kšen duhovni voditelj, ki bi povrnil narodu čast in suverenost, ki so ju bili poteptali tujci. Ljudstvo je bilo utrujeno od toli-kerega trpljenja in je nihalo med obupom in upanjem. V tem ozračju se je začel po Izraelovih pokrajinah širiti glas, da se je na obrežjih Jordana pojavil človek, ki ima – kot so pravili – na čelu vtisnjen pečat Boga.

Ta glas je s posebno intenzivnostjo pretresal vlakna naj-bolj oddaljene in najbolj na obrobje potisnjene pokrajine – Ga-lileje. Tam so klila semena upora in tam je izbruhnila večina vseh uporov. Jeruzalem je bil nekaj drugega: člane velikega zbora je sprejemala in potrjevala rimska oblast, ki jim je vedno dopuščala dovolj široko stopnjo avtonomije pri izvrševanju njihovih funkcij. Enako so farizeji in duhovniška aristokracija v splošnem kazali zadovoljstvo s politiko oblastnikov, ki so spoštovali njihove službe in dopuščali razcvet njihovih gospo-darskih interesov. V splošnem bi bilo mogoče zatrditi, da se jeruzalemska duhovniška skupina ni čutila kaj posebej priza-deta in ranjena v svojih interesih in težnjah ter se torej ni kaj posebej pritoževala nad gospodarji. Iz vseh teh razlogov lahko imamo ljudi duhovniške hierarhije vsaj do določene mere in na določen način za sodelavce rimskih zatiralcev. Nevarnost potemtakem ni prežala od zunaj. Črv je od znotraj najedal dušo naroda.

V Galileji so se nezadovoljstvo, nepotrpežljivost, zamera in zarota razvijali z veliko hitrostjo. Prav Galilejci so nemočni

in ogorčeni videli, kako se pred njihovimi očmi v Juliji, Ti-beriadi in Cezareji dvigujejo poganska svetišča, in povsod so dihali skvarjen zrak poganstva. V teh okoliščinah je zadonel robat glas preroka iz puščave. S svojim ostrim slogom in s svo-jimi obredi očiščevanja ter prebuditve je pretresel in spravil v gibanje pokopane sanje ljudske duše, še posebej kmečkega sveta in nizkih razredov. Nemogoče je bilo, da se ne bi odmev prerokovega glasu razširil tudi po nazareških gričih.

V tistem času je bilo Jezusu kakšnih trideset let (Lk 3,23). Novice in govorice o slogu in preroških napovedih človeka v puščavi, ki so se čedalje bolj vztrajno pojavljale, so končno prišle do Jezusovih ušes. To so bili zmedeni glasovi o »Božjem kraljestvu«, »pokori«, »spreobrnjenju«, pa tudi o posebnem obredu očiščevanja, imenovanem krst. Te besede so bile za Jezusa kakor eksplozivni naboji iz globine, ob katerih je, ne da bi vedel kako ali zakaj, vzdrhtel njegov notranji svet in pognal visoke valove na njegove obale. Zakaj? Ali je šlo za potrditev njegovih uvidov? Ali je Jezus začel izkušati nekakšno magično privlačnost človeka iz puščave, človeka, ki je bil, kot se je zde-lo, usklajen z njegovimi sanjami in z njegovimi ideali?

Evangelisti nam ne povedo izrecno, ali se je Jezus v tre-nutku, ko je zapustil svoj dom, jasno zavedal poslanstva, ki ga je čakalo. Toda iz dejstva, da je odšel od doma in se postavil v senco Krstnika, je mogoče razumno sklepati, da je moral Ubo-žec iz Nazareta v glasu preroka iz puščave dojeti več kakor samo skrivnosten spomin na njegova lastna občutja in uvide, ki jih je bil skrivno gojil v mladostniških letih, in morda tudi na kakšen evangelizacijski načrt, katerega je morda že zasno-val v tistem obdobju.

Nerazumevanje domačih

Že nekaj časa je mati opazovala bolečo senco, ki je kakor rezilo meča od enega konca do drugega prečila Sinovo obli-čje.

V globini njegovih oči je mogla razlikovati osamljene pla-že, ob katere so butale visoke plime, gorske grebene, ki so se

40 41

dotikali sinjine. Sinove oči so bile pogosto kot globoka bre-zna, katerim se materi ni posrečilo priti do dna.

Mati je opazovala. Videla je Sina, ki je prodiral v prostor kot meteorit, čedalje bolj oddaljen, zavit v skrivnost, ki je po-stopoma postajala čedalje gostejša. Pogosto se je ob materini zaskrbljenosti odpravljal od doma, skoraj vedno v luči zvezd, v smeri hribov, vsakokrat višjih in bolj oddaljenih.

Iz tega, kar se je zgodilo na začetku njegove evangelizaci-je, lahko sklepamo, da se je v tistih temnih letih okrog mlade-niča po zaslugi sorodnikov razvijal in krepil tok antipatije in sovraštva, ki ga je navsezadnje potiskal v čedalje bolj hladno osamljenost.

In res, ko bo minilo nekaj mesecev, bomo videli, kako se med njegovimi sorodniki krepi čudno občutje, nekakšna zlovoljnost, sovražnost in zavračanje v odnosu do Jezusa in torej otopelo nerazumevanje njegove osebe in njegovega ži-vljenja. Jezus je nazadnje rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši« (Mr 6,4). Besede, ki dajejo vtis predrznega tona; v njih je mogoče zaznati celo nekoliko grenke nakremženosti in gotovo odse-vajo zelo bližnje odmeve starih nesoglasij. Evangelist doda, da »ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela ... in čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,5–6). Tukaj se globel med hrupom kamenja in žalostnimi spomini, ki kot črna krila zatemnjujejo Jezusovo dušo, napolni s cipresami.

Toda bil je dan, ko so ptice roparice dosegle oblake in zaslišati je bilo najostrejšo in najbolj vreščečo noto, ko nam evangelist pove to neverjetno novico: »Ko so njegovi to izve-deli [namreč, da je bil tam], so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben« (Mr 3,21). Tako neposredno in naravnost, brez komentarjev. Visoke pečine so se utrgale in zrušile v morje. Strah zbujajoč prizor. Veter, koprive, miši so se pojavili med parami žvepla, ožganimi lasmi in odprtimi ranami.

* * *

Tako ukoreninjeno občutje se seveda ne porodi sponta-no kakor kakšna goba, iz enega dneva v drugi dan. Da bi ga

razumeli, se moramo vrniti v Jezusove mladostne dni v Na-zaretu, kjer bomo kot hipotezo odkrili korenine tistih semen sovraštva, ki so se tako agresivno razodevala v prvih mesecih njegovega javnega delovanja.

Toda kakšen bi lahko bil vzrok, ki je mogel izzvati to napetost in bi jo mogli razložiti? Ne pomaga nam nobena verjetna domneva, nobena prepričljiva razlaga, saj poznamo ponižno in ubrano Jezusovo osebnost. Toda iz evangeljskih podatkov pridemo do sklepa, da je bila Jezusova družina (bratranci, strici, sorodniki v širšem smislu) precej številna. Ta številni rod, katerega člani so bili nedvomno povezani z zelo zavezujočimi vzajemnimi vezmi, ni mogel pokazati razumeva-nja, ampak prej kritiko in razburjenje, ko je Ubožec zapustil hišo in se zatekel v Krstnikovo senco. Toda samo to dejstvo ne razloži zadostno globine te zlohotnosti. Treba bo torej poka-zati njegove korenine in se vrniti v zgodnejša obdobja.

Verjetno je, denimo, da so starši očitali Ubožcu njego-vo izbrano neporočenost, nekaj absolutno nerazumljivega za miselnost tistega obdobja. To kritiko sta morala spremljati posmeh in ironija. Gotovo so se tudi smejali na račun nje-govih odhodov med griče in v splošnem na račun njegovega življenjskega sloga, kar so razlagali na podlagi predsodkov in običajnega medsosedskega opravljanja.

Samo na podlagi tega bi si mogli razumno razložiti neraz-položenje, ki so ga do njega kazali njegovi sorodniki, ko je bil Jezus že predmet velikega spoštovanja med ljudstvom. Pri tem seveda iz teh napetih odnosov ne smemo izključiti lepe mere zavisti, ki se ponavadi skriva v vseh zlohotnih občutjih.

Ubožec iz Nazareta je verjetno močno trpel zaradi tega položaja. Nerazumevanje je vedno grenak sad, dvojno pa gre-ni, ko ga povzroča kraljestvo: niso razumeli, da je Jezus prišel na ta svet zato, da bi iz vsakega ubožca naredil kralja, da bi razložil, da je Oče kot edini človekov branik in edina človeko-va zastava. Bil je tujec med svojimi, neznanec med domačimi zidovi. Žel je v zimi nehvaležnosti in vse to je bila samo bleda predigra življenja, ki ga je obarvala krvavo rdeča barva, kakor goreče obzorje, kakor nevihta, ki napreduje proti smrti.

Zatorej se je moral Ubožec iz Nazareta čutiti strahovito osamljenega v teku svoje mladosti, pa tudi v preostalih dneh

42 43

svojega življenja. Če ga nihče ni razumel – in nujno je bilo tako – je mogla biti posledica samo najbolj hladna od hladnih osamljenosti. Kakšna oblika komunikacije je sploh mogla biti med Božjim Sinom in njegovimi nazareškimi sosedi, ki so bili tako zelo prizemljeni? Kaj jim je bilo skupnega? Kakšne prija-telje je mogel imeti, ko pa ga je od njih ločevala nepresegljiva razdalja? S kakšno vrsto odprtosti in sprejemanja bi mogel na primer pristopati k mladim svoje starosti?

Ker je mogel resnično komunicirati samo z Očetom, je ostal neizogibno samotarski, in kot samotarskega ga niso mo-gli razumeti ter so ga zavračali, preganjali so ga ven, v puščavo samote. Bil je steber svetlobe, stoječ na visoki gori, in v njego-vi samotnosti so se zarisovala neznana obzorja, ki niso bila od tega sveta. Toda njegova samotnost ni bila romantična, tem-več boleča. Zato je bil in je učitelj v skrivnosti bolečine ter ima verodostojno besedo za tiste, ki se zvijajo v stiskah bridkosti: »Pridite k meni ...«

In kaj naj rečemo o materi? Tudi mati – palma med dve-ma nevihtama, rožni grm med dvema ognjema – je prav go-tovo doživljala tesnobne trenutke, ko je živela v primežu med skrivnostjo Sina – glede katere je nekaj slutila, a je niti ona ni mogla preiskati in dojeti do dna – in bližnjimi sorodniki, ki so jo mučili z neumestnimi pripombami in pritoževanjem.

V vsem svojem življenju in ne samo ob tragičnem popol-dnevu na Kalvariji je bila žalostna mati. Verjetno sta jo dosegla tudi opravljanje in pohujšanje sosedov. Ob več kot eni prilo-žnosti je morala iz ust sorodnikov poslušati besede nestrinja-nja zaradi čudnega Sinovega vedenja in morda ga je tudi po-skušala prepričati, naj začne stopati po bolj normalnih poteh.

Slovo in blagoslov matere

V tisti nazareški hiši, kmečkem bivališču ob pobočju griča, sta živela samo dva človeka: mati in Sin. Tistega večera, po-tem ko je ob luči oljenke stoje recitiral tephilah (najodličnejša molitev), je Jezus sedel k mizi, ki jo je bil sam izdelal s svojimi rokami. Mati je postregla z večerjo in ostala sta v tišini. Sin je mater povabil, naj sede, ona pa je zavrnila povabilo; posvetila

se je drobnim opravilom, ki se jih človek zlahka domisli, če se hoče izogniti povabilu. Oba sta slutila, da se morda prav v tej noči zgodi nekaj pomembnega.

Sin je bil nemiren, toda še bolj nemirna je bila mati. Paj-čolan žalosti je začel zastirati materino obličje, dokler se ni zdelo vso shujšano in upadlo. Nekaj je slutila, ne da bi se ji posrečilo uganiti, za kaj gre. V zadnjih letih je mati z vztrajno in tesnobno pozornostjo opazovala Sina in prišla do sklepa, da se približuje nekaj pomembnega. To »nekaj« ji je zbujalo radovednost, pa tudi strah, in skoraj ji je bilo ljubše, da ni vedela, za kaj gre.

Sin jo je še enkrat povabil in mati je končno privolila sesti k mizi. Dolgo sta molčala, ne da bi dvignila pogled, in brez-voljno dala v usta grižljaj ali dva, kakor da bi skušala prikriti težak trenutek, ki sta ga oba doživljala.

Nazadnje je Sin, ne brez velikega napora, dvignil pogled in ga uprl v obličje matere, katere oči so ostale zaprte.

– Mati, je rekel Jezus.Dvignila je pogled, a ga je takoj spet spustila. To je bil

trenutek tišine, hip, ki se zdi kot večnost, in takoj je Sin povzel besedo:

– Mati, od začetka sveta in iz najglobljih korenin mojega bitja se dviguje neizogibni val, ki pritiska name, me žene in premaguje. Prišla je ura. Odhajam, oznanjat grem kraljestvo, ki bo kakor visoka plima ob polni luni. Hodil bom po poti, ki se bo vila ob prepadih, po poti, ob kateri tečejo šakali. Z mano se bodo vračale lastovke, pomlad se bo vrnila in plesala po naših vrtovih in naših dvoriščih. Čutim potrebo, da spro-žim potop, ne da bi ugasnil življenje, ampak da bi očistil ze-mljo, kajti češčenje, namenjeno našemu Bogu, je postalo staro črvivo drevo. Toda spomni se, mati, to ne bo potop vode, ampak potop ljubezni ...

Jezus je pomolčal. Čakal je na materin odziv. Tudi ona je še naprej molčala, toda v svojem molku se je bojevala v svoji notranjosti.

– Za mano so dolga leta – je končno začela počasi govo-riti – ko sem živela prekrita s prahom obrekovanja. Vsi tisti očitki so se kopičili na mojih ramenih kot težko breme. Več kot enkrat so mi očitali, da te nisem znala voditi, da sem ti

44 45

pustila, da si zašel s prave poti zdrave pameti, da sem pre-več popuščala tvojim muham, da te nisem znala prepričati, da si vzemi ženo in ustvari družino ... Sin moj, utrujena sem od vsega tega. Glede tega, kar mi zdaj pripoveduješ, ni treba imeti močne intuicije, da bi uganila, kaj bodo govorili: da si me zapustil in me pustil samo, da bo kdo vendar moral skrbeti zame v zadnjih letih mojega življenja.

Sledil je še en dolg premolk. Karavane, ki sta jih spre-mljala zbeganost in bolečina, so skoraj galopirale v senci jate vran in v velikem številu hodile skozi Sinovo srce. Zmedenost je trkala na njegova vrata. Dvom je na obzorju začel nevarno dvigati glavo. Mati in Sin sta ostala v tišini in v tišini sta sko-raj izbruhnila v jok, ki sta ga komaj zadrževala. Sin je skušal povzeti besedo, toda čustva so ga dušila. Končno se mu je posrečilo, da se je obvladal, in nadaljeval:

– Tisti, ki se ljubijo, niso nikoli sami, mati, tudi če bi jih ločevali morja in oceani. V pozabi so neskončne razdalje, v spominu pa razdalj ni. Odpravljam se, mati, a bom ostal tukaj, ob tebi, sedeč v senci limonovca na našem vrtu.

V nasprotju z vsemi pričakovanji je mati vstala, odločna kakor mlada rastlina, ki se ne boji snežnega viharja. Začela je govoriti in njen glas je bil trden in blag kakor note, ki se raz-širjajo po dolinah iz pastirjeve piščali.

– Božja ubožica sem – je rekla. – Božja ubožica, Sin moj, in ženska, ki čuti, da je brez pravic. In če je žalitev, kot pravijo, kršitev neke pravice, kaj bi še moglo užaliti ubožico, ki čuti, da je brez pravic? Ena sama glasba in ena sama beseda dan in noč zveni v srcu Božje ubožice: zgodi se, kakor On hoče. Ne čutim, da bi imela pravico do protesta, Sin moj, kajti moje pravice so v rokah mojega Gospoda. Tako torej, prav kakor tistega dne, ko si se spustil v moje telo, tudi v tem trenutku izgovarjam zate, moj Sin, edino besedo, ki prebiva v mojem srcu: zgodi se. Lahko greš. Imaš moj blagoslov. Božji angeli naj te pokrijejo s svojimi perutmi. Naj bodo tvoje besede glasba in kadilo za uboge. Naj bo tvoja zima sen, naseljen s sanjami, v svojih poletnih dneh počivaj v senci svetih ceder. Napolni svoje roke z zvezdnim prahom in ga razsipavaj kakor roso na bolečino ponižnih. Bodi blag dež za polja izmučenih in prinesi pest suhih vej za ogenj potrebnim. In ne pozabi: moji koraki

bodo šli za tvojimi koraki in vse noči bom obiskovala tvoje sanje.

Na poti proti puščavi

Zorilo se je jutro. Razpršena svetloba se je plašno kazala za nazareškimi griči. Mati in sin sta si izmenjala dolg objem, ne da bi izrekla eno samo besedo. Njune oči so ostale vedre kakor vode jezera Kineret. Toda v tej tišini so odmevali vsi tresljaji in zvoki sveta. Potem je Sin odšel. Mati je obzirno zaprla vrata in nenadoma je začutila, da jo obdaja težka osa-mljenost. Sin je tiho stopal skozi naselje, ki je še spalo, in pre-den je izginil za zadnjim ovinkom ceste, je še zadnjič pogledal svojo hišo.

Mladenič iz Nazareta je stopil na pot, ki ga je prek hribov in dolin, sredi skal, cipres in oljk vodila čedalje nižje, prav do bregov Jordana. Nasprotujoča si čustva so se v stalnem trenju bojevala v njegovi duši in se mu skušala vsiliti. Na eni strani ga je velika bolečina, ki ni bila brez žalosti in melanholije, vso pot držala kakor pribitega na spomin osamljene matere. Na drugi strani pa je nestrpna želja, ki se mu jo je komajda še po-srečilo nadzirati, dala njegovim korakom krila, da bi poletel in le čim prej prispel do Krstnikove sence. Živel je v ozračju velikih čustev.

Sonce se je odločno vzpenjalo na sinje nebo. Ubožec iz Nazareta je dolge ure stopal samoten, s pospešenim korakom. Prečkal je rodovitno dolino Bet Shean med sadovnjaki, oljčni-mi nasadi, vinogradi in žitnimi polji.

Naslednji dan je stopal naprej, še vedno se je spuščal. Čim dlje je prišel, tem redkejše je bilo rastlinje, svetloba in toplota pa sta postajali čedalje bolj intenzivni. Skoraj ne da bi opazil, je bil naenkrat ves potopljen v apnenčasto mrtvo pokrajino, dokler se mu ni za gričem, pokritim s kamenjem, posrečilo v daljavi kakor kačo jaspisove barve razbrati Jordan, sveto reko Biblije.

Jordanova struga je čudna in neravna. Porodi se iz Her-monovih snežniških vrhov, poskakujoč in prepevajoč se spu-šča med skalami, navzdol teče izjemno kristalna voda. Vzdolž

46 47

njenega toka se ji pridružujejo različni pritoki. V neki točki reka prekine svoj tek in oblikuje jezero Kineret ali Galilejsko morje, 212 metrov pod morsko gladino, ki je dolgo 21 kilo-metrov in zelo bogato s številnimi vrstami rib. Reka potem tiho spet priteče iz jezera in nadaljuje pot po najgloblji gorski depresiji na svetu: po dolini reke Jordan. Celotna razdalja, ki jo preteče reka od sotočja z zadnjim pritokom do Mrtvega morja, kjer izgine, je 118 kilometrov ravne črte. In vendar je prava dolžina njene struge 320 kilometrov, ker se spušča v za-vojih in tvori številne vijugaste okljuke, na nekaterih odsekih pa muhave zavoje kot kakšna lepa kača, ki se greje na soncu.

Dolina Jordana je zaradi svoje halucinantne morfologije morda edinstvena pokrajina na zemlji. Kamor koli obrneš po-gled, povsod je videti osušene griče, kako ponosno dvigujejo svoje okrogle in plešaste glave. Zdi se kakor prekleta zemlja, prek katere je šel kak maščevalni Bog, tresoč žveplo in sol, in neusmiljeno uničeval vsako sled življenja: niti ene same rastli-ne ni, niti enega samega grmiča, ene same travne bilke. Včasih se dolina tako zelo stisne, da daje vtis grla sredi rdečkastih gora. Smo v Judejski puščavi, strašnem in hkrati zapeljivem kraju, v kraju, ki je idealen za pogovor z Bogom. Niti enega cveta ni, niti enega kuščarja, ki bi raztresel človekovo pozor-nost. To je kraj, kjer se kalijo Izraelovi preroki.

* * *

Po teh opustošenih samotah je samotno stopal Ubožec iz Nazareta. Prah, sonce, žeja so vtisnili sledove v njegov obraz, ki se je zdel zelo utrujen. Toda v njegovih očeh je bilo mogo-če opaziti blesk veselja. In vendar to ni bilo pravo pravcato veselje, ampak mešanica veselja in nepotrpežljivosti, občutje očaranosti, bilo je, kakor da bi ga preplavljala slutnja, da se približuje pomemben dogodek. In navzlic utrujenosti je želja spodbadala njegovega duha in ga silila, da pospeši korak.

Nenadoma je puščava začela oživljati. Ljudje so hodili sem ter tja od vsepovsod in v vseh smereh.

Čim bolj je napredoval mladenič iz Nazareta, tem večja je bila množica ljudi: majhne karavane, družinske skupine, tudi samotne osebe. Vsi so govorili potihoma, pogled je bil uprt v

tla, ne da bi človek točno vedel, ali molijo ali si izmenjavajo vtise. Nazadnje so postali pisana množica kmetov, obrtnikov, trgovcev, beračev, davkarjev, vojakov ... ki so prišli z vseh kon-cev dežele. Ločeno od množice je bilo mogoče razbrati majh-ne skupine farizejev in saducejev, še dlje od tam je na skalnatih štrlinah sedelo ali stalo nekaj rimskih vojakov, ki so bdeli nad javnim redom.

Nenadoma je divji glas, trd in robat kakor pokrajina, ki se je razprostirala naokrog, prišel do ušes Ubožca iz Nazareta, ki je mogel razločiti nekaj nepovezanih besed: ogenj ... seki-ra ... sodba ... kraljestvo. Občutil je, kako se mu kri ustavlja in ledeni v žilah. Drhtenje, podobno pišu polarnega zraka, je zavelo čez njegove griče in doline. Ni vedel, ali gre za radost, strah, ganjenost zaradi nenadnega čustva ali za vse to skupaj. Prišpičil je ušesa in si prizadeval, da bi doumel govor, toda posrečilo se mu je razbrati samo posamične besede.

Počasi je napredoval, stopal med množico, dokler ni pri-šel na drugo stran, kjer je bilo samo nekaj ljudi. Stal je, naslo-nil se je na hrapavo deblo, zbral svoje čute in pozornost ter jih usmeril v preroka in ga začel poslušati z vsem svojim bitjem.

– Prišla je ura – je rekel Krstnik. – Smo na predvečeru dokončne sodbe. Pravičnost trka na vrata. Že odmeva glas trobent, mar ne slišite? Ogenj bo prvi poslanec in že jutri bo kot angel uničevalec tekel po obličju zemlje, v pepel bo sežigal nekoristno slamo, požgal nerodovitno vejevje, upepelil strni-šča, očistil izvire, odstranil gnoj tumorjev, odsekal nerodovi-tne veje – brez oklevanja bodo posekana cela debla. Drevo, ki ne obrodi sadu, bo vrženo v ogenj. Sekira je že nastavljena na korenino. Sprejeti so bili ukrepi za vse, nihče ne bo mogel ute-či dolgi roki pravice. Ne slepite se z besedami: smo Abraha-movi sinovi. Gospodova čudodelna roka more preoblikovati te okrogle kamne iz reke v živo in drhteče meso sinov. Božje kraljestvo je že tukaj: slecite si oblačila, oblačila starih navad. Treba se je vreči v vodo, se potopiti do vrha glave v očiščujoči tok reke, da bi iz nje prišli očiščeni in prenovljeni, da bi mogli začeti novo življenje ...

Ubožec iz Nazareta se je počutil kakor jesenski list, ki ga veter vleče za sabo in giblje v vse smeri: nasprotujoča si občutja so se hrupno gnetla v njegovem duhu. V Krstnikovem

48 49

sporočilu so bili poudarki, ob katerih so drhtela najgloblja vlakna njegovega bitja, in bile so grožnje, ki so v njem, ne da bi vedel zakaj, zbujale nekakšen gnus.

Ko je Janez končal govor, je začel s krstnim obredom. Jezus se je približal, da bi ga mogel opazovati bolj od blizu. Krstnik je bil moški visoke postave, atletsko zgrajen, vajen pu-ščavskega sonca in vetra. Oblečeno je imel kratko tuniko brez rokavov v temno rjavi kostanjevi barvi, iz surovega platna, stkanega iz kamelje dlake. Velik usnjen pas je stiskal tuniko na bokih. Njegovo obličje je bilo razbrazdano od globokih gub, ki so se zdele kot brazgotine in so ga delale starejšega, kot je bil v resnici. Dale so mu videz človeka, ki je že od nekdaj živel v izpostavljenosti nevihtam.

Njegov posušeni obraz je obdajala gosta in neukročena gmota las, ki so mu padali na ramena in mu segali do pasu. Dolga črna brada mu je v celoti pokrivala prsni koš. Brada in lasje, ki jih je mršil veter, so bili podobni levji grivi. Škarje niso nikoli prodrle v to grmičasto gmoto. Vedno – še posebej takrat, ko se je povzpel na skalo, da bi govoril množici – je imel veličasten izraz, izraz skoraj divjega veličastva. Imel je, skratka, vse lastnosti tradicionalnega preroka, kakor si ga je predstavljalo ljudstvo.

* * *

Nočilo se je. Ljudje so se v tem razbeljenem ozračju spra-vljali k počitku pod beduinskimi šotori ali na prostem. Jezus se je diskretno umaknil in se odpravil v puščavo. S kar nekaj težavami se je povzpel na visok rdečkast grič. Pod nogami so se mu kotalili kamni. Na vrhu je bila majhna ravnica, na kateri je preživel noč.

Noč v puščavi! Noben prizor ni primerljiv z njo. Mra-kobnost in molk se srečata in zlijeta v nenavaden objem ter pokrijeta zemljo z neskončnim mrtvaškim prtom. Slišati je samo oddaljeno tuljenje kakšnega šakala, medtem ko se bre-zna in obronki fantastičnih oblik izgubljajo v osrčju temin. Dušo absolutno očara in podjarmi edina preostala resničnost: nebesni svod. Še nekaj drugega je: Bog. Bog, ki je tako blizu in tako oprijemljiv, da mu je skoraj mogoče podati roko.

Ta noč ni bila ustvarjena za spanje. Bolj kakor dva koštru-na, ki se odločno bojujeta med seboj, sta se dva različna vtisa in dve različni občutji vso noč spopadali v Jezusovi duši. Na eni strani to, kar je poslušal ta dan in kar je še vedno tako živo odmevalo v njem: Božja jeza, bojna sekira, ogenj uničevalec, skorajšnja sodba ... Na drugi strani to, kar je hkrati izkušal ponoči: neskončna Očetova nežnost.

Nepozabno srečanje

Vrhove gora so osvetlili rdečkasto rumeni odbleski in ne-nadoma je sonce v plamenih dvignilo glavo med moabskimi vzpetinami. V daljavi se je kakor svetlo zrcalo zalesketalo Mr-tvo morje.

Jezus se je počasi spustil po griču in se odpravil proti delu reke, kjer je bila voda bolj mirna in je Janez krščeval. Dejan-sko je šlo za plitvino, ob kateri je raslo grmovje in malošte-vilna drevesa, kakor živa meja, onkraj katere se je dvigovalo trstje – v njegovem zavetju so ljudje pred krstom odložili svoja oblačila in jih krščeni spet oblekli.

Janez je že stal pokonci na skali, ki se je sredi reke dvigala iz vode. Nebo je sijalo v jasni modrini in gore so se bleščale, vse potopljene v zaslepljujočo svetlobo. Na obali Jordana je že vrvelo ljudi. Prerok je dvignil desno roko, da bi pritegnil pozornost, in skoraj v trenutku je ta velikanska množica utih-nila. Prerok je povzdignil glas in začel govoriti, toda njegove besede se niso zdele kakor besede, ampak bolj kot skale.

– Odvrzite svoje grehe v slano morje – je začel govori-ti. – Spremenite svoje življenje od vrha do tal, dokler ne bo prepozno. Božja sodba je že prišla v našo bližino in z glasom hurikana napreduje proti središču mesta. Slecite svoja prekle-ta oblačila, kajti jutri bo prepozno. Sinovi kač in gadja zalega, kako bi se mogli izogniti temu, da padete v kremplje jezi? Prišla je ura, zaznamovana rdeče, poberite kamne s ceste, kajti zastor bo padel. Krsta je polna puščic, lok je napet, pripra-vljeni so že pogrebni povoji. V vdolbini skal gnezdijo tisti, ki bodo jutri dani v jed plamenom, vino jeze jim bo dano piti in na cestnih vogalih čaka smrt, oblečena v belino potnega prta.

50 51

Reke so že prispele do izliva, zvezde do somraka, in prišel je čas, da se vrže mreže v zaliv krvi. Vrzite hraste na tla, ogolite gozd, porušite gore, zravnajte hrbte gričev, pokrijte s peskom udorine in odprite široke poti za mimohod Osvoboditelja.

Prerok je umolknil. Množica je bila osupla. Nihče se ni premaknil. Nihče ni govoril. Ubožec iz Nazareta je imel oči zaprte in je dolgo stal, naslonjen na drevo. Prerok je sestopil s skale, se potopil v vodo reke in začel s krstnim obredom. Med krstom so se možje in žene prepuščali dolgotrajnemu joku in prav nič jim ni bilo mar, da so jih drugi videli jokati.

Približal se je čas sončnega zahoda. Podaljševati so se za-čele sence, ki so jih nad dolino reke Jordan metali obronki puščave. Množica se je razhajala, Ubožec iz Nazareta pa je dolgo nepremično stal; vase ga je potegnila plima nasprotu-jočih si vtisov. Potopljen v takšne razgibane notranje tokove je zapustil kraj, ne da bi mislil in skrbel, kje naj najde zavetje, kjer bi preživel noč. Odšel je, počasnega koraka se je napotil v puščavo s sklonjeno glavo in pogledom, uprtim v tla. Ko je prehodil nekaj milj, se je ustavil in sedel na skalo ob robu poti. Noč se je spuščala z gora in brisala obrise stvari.

Nenadoma je Jezus v daljavi zagledal samotno postavo, ki je prihajala v njegovi smeri. Ko se je približala, se je Ubožec zavedel, da gre za Janeza Krstnika. Pozdravila sta se. Janez je vprašal Ubožca, kdo je, in sedel poleg njega. Pod sijem zvez-dnega neba sta imela nepozabno srečanje.

– Preveč me teži ta bojna sekira – je začel Krstnik počasi, skoraj kakor da bi se zaupno izpovedal. – Zadal sem smrtne udarce razjedenim drevesom, toda udarci so zadeli tudi mene in moja duša pogosto diha prek ust rdečih makov. Ljudje mi verjamejo kakor maherontski utrdbi, a sem samo krhek trs v Jordanu. Včasih mislim, da se je Večni zmotil. Namesto ljudi iz blata, kot sem jaz, bi moral izbrati stebre, preizkušene v ne-vihtah. Stalno sanjam o mirnih dnevih, ki bi jih preživel tam gori, v tistem samostanu esenov, in včasih preživim cele dneve v opazovanju oblakov, v pričakovanju, da bi rosili Pravičnega. Moja duša čaka Poslanega bolj kakor žejni vodo, bolj kakor stražar jutranjo zarjo, da bi v njegove roke izročil to težko sekiro.

Potem sta dolgo molčala. Pred tem nepričakovanim člo-veškim izlivom preroka je Ubožec iz Nazareta nihal med od-porom in sočutjem. Hotel bi biti velika posoda molka, da bi sprejel vsako Krstnikovo besedo. Toda neizogibna sila ga je gnala v razpravo, in z blagostjo, ki ni bila brez primesi določe-ne plahosti, je začel govoriti:

– Božji prerok – mu je rekel – vedno govoriš o sekiri. Čemu služi sekira? Gozdove pušča opustošene: brez ptičev, brez cvetja, brez petja. Če izkoreninimo vsako drevo, ki bole-ha za tumorjem, mar se ne bo ves gozd spremenil v velikansko pokopališče? Kaj bo z ubogim nerodovitnim figovim dreve-som, ki poganja na robu prepada? Če bi storili, da namesto udarcev s sekiro dobi udarec nežnosti, mar se ne more zgo-diti, da bo jeseni drevo polno sladkih sadežev? To noč mi je bilo rečeno, da če bo ranjenim drevesom namenjeno osnovno zdravljenje z oljem nežnosti, bodo naslednjo pomlad cveteli granatovci, zoreli žitni klasi in se v soncu bleščali grozdi. Mar ni prišel trenutek, da pokopljemo sekiro?

– Sin Nazareta – ga je osorno prekinil Krstnik – niso raz-jedene samo veje in deblo, same korenine gnijejo. Ena sama usoda jih čaka: ogenj. Ni poti rešitve.

– Dvigni pogled – ga je nepotrpežljivo prekinil Jezus in mu skoraj vzel besedo. – Dvigni pogled, Božji prerok, in pre-štej te miriade zvezd, če moreš. Vse se zdijo hladne in tihe, a vendar od vekov in na veke prepevajo nesmrtno hvalnico moči in ljubezni Najvišjega. Moč, sama moč je smrt, ljube-zen je življenje. Če pa združimo moč in ljubezen v eno samo skladje, ne bo gnilih korenin, ki ne bi ozdravele, ne poapne-lih kosti, ki se ne bi oblekle v pomlad, ne strmin, ki jih ne bi obrasle ciprese, ne smrti, ki se ne bi spremenila v praznik. Še vedno govorimo o Vsemogočnem, o Njem, ki vse more s svojo močjo; kdaj bomo začeli govoriti o Njem, ki vse zmore s svojo ljubeznijo?

Spet je sledil dolg premolk. Janez je zaznal skrivnostno drhtenje v globini duše. Zvezdni utrinek je kakor blisk odprl svetlo brazgotino na temačnem nebu.

– Naši preroki so nam govorili – je rekel Janez, kakor da bi govoril sam sebi – da je na Sinaju Večni spretno vihtel blisk jeze in jahal na ognjenih oblakih.

52 53

– Naš Oče vedno jezdi na čistem oblaku usmiljenja – je blago odgovoril Ubožec.

– Naši preroki – je odgovoril Janez – trdijo, da je ljudstvo trdovratna čreda, ki razume samo govorico biča; in da je strah ogenj, ki se použivajoč in grozeč spušča ter se ob njegovem sijaju Božje ljudstvo trepetaje vrne na pravo pot. Sicer zame-njujejo ljubezen s slabostjo in se prepuščajo prestopkom.

– Neke noči, ne dolgo tega – je vztrajal Ubožec – sem sa-njal. Rečeno mi je bilo, da nisem bil poslan na čelo oddelkov smrti; in postavljena so mi bila ta vprašanja: Kaj se žanje, ko se seje sol? Kakšen smisel ima zmagati? Čemu služi vojaška zmaga? Nisem znal odgovoriti. Ko sem molčal, mi je še bilo rečeno: Sin človekov, zabeleži si in piši: Poslan si, da se poni-žaš do tal in z ljubeznijo sprejmeš črva, ki leze po zemlji, da ga ne bi nihče pogazil; da v globokem morju pokoplješ mrtvaške prte človeštva; da povabiš grešnike in jih posadiš za njegovo mizo; da se nagneš k žerjavici, pokriti s pepelom, in ljubeče dihaš nad njo, da priplapola na dan živi ogenj; da pozdraviš ranjene ptičice; da vdihneš dah v trhle kosti, da jih preobraziš v živa bitja; da zasadiš rožne grme v puščave in daš, da zasije pomlad na pokopališčih; da postaviš pokonci trsje, ki ga je polomila nevihta, in da z magičnim dotikom preobraziš trse, ki so jih pohodili ljudje, v zvočne flavte. Glas je dokončal z mogočnim klicem: »Usmiljenja hočem!« Ob tem klicu sem se zbudil.

Krstnik je bil preveč ganjen, da bi mogel nadaljevati po-govor, komolce je imel uprte v kolena in glavo med rokami. Tudi Ubožec je molčal. Noč je bila tako globoka, da ju ni bilo mogoče razločiti, čeprav nista bila tako blizu drug ob drugem. Ko sta molčala, sta oba imela čudno občutje, kakor da je ze-mlja izginila.

Janez je nadaljeval svoje premišljevanje, preplavljale so ga misli. Preplaval sem viharna morja in se bojeval z viharji – je mislil. – In sem mar navsezadnje samo preganjal svoje sanje? Kdo bi mogel odgovoriti, ali so bile moje besede le od-mev mojega glasu, dih mojega diha, sence moje sence? Hodil sem po poti na robu prepadov – in kaj če navsezadnje to ni bila Gospodova pot?

Nenadno vznemirjenje se je polastilo njegove duše, kakor da bi se v hipu znašel ujet v brezizhodnem položaju. To pobi-jajoče občutje ga je prevzemalo le nekaj minut. Vendar ga ni mogel dopustiti, v tem vrtincu je moral preprečiti tesnobno občutje. Bilo je, kakor da bi na koncu svojega življenja odkril, da je sam sebe varal, da ni bil nič drugega kot navaden slepar. Dovolj je bilo. Stresel je z glavo in se odzval. Kakor da bi si skušal vliti gotovosti, je še naprej govoril:

– Rečeno mi je bilo: – Povzdigni glas kakor trobento in vpij. – Odgovoril sem: – Kaj bom vpil? – In Gospod mi je dejal: – Izrael je kot orna zemlja. Vsak človek je rastlina in njegov sijaj je kakor sijaj cvetice na polju. Zjutraj se blešči in zvečer umre. Zdelo se je, da je seme dobro, a pod senco je pognala ljuljka, ki bo nazadnje zadušila pšenico. Povej mi, sin Nazareta, kakšna je rešitev, da bi do korenin izkoreninili ljuljko, in to tako hitro, kolikor je le mogoče?

– Z neskončno potrpežljivostjo – mu je naglo odgovoril Ubožec – je mogoče delati čudeže. Ne boš izkoreninil ljuljke, Božji prerok. V trenutku, ko jo izkoreniniš, bi lahko do smrti ranil tudi žitno polje. Bog ne sodeluje pri naših nepotrpežlji-vostih in pri naših strahovih, tudi ne pri naših nagonih po kaznovanju. Naše oblasti pravijo: »Vsak greh si zasluži svo-jo kazen,« in verjamejo, da jih tako žene sveta gorečnost za kraljestvo. Motijo se: gre samo za najbolj človeški nagon po maščevanju. Nikoli ni bilo videti zločinca, ki bi se popravil za-radi kazni. Bog, ki je Oče, ljubeče in neskončno potrpežljivo čaka in s svojim usmiljenim pogledom se mu posreči videti ne-verjetne čudeže tam, kjer oči naših kmetov ne vidijo ničesar: ljuljko, preobraženo v polje zlatih pšeničnih klasov.

Krstnik, ki je bil čedalje bolj negotov glede svojega la-stnega položaja, je – kakor bi se predal – rekel:

– Nič nisem, nihče nisem: sem samo glas, izgubljen v vetru, trobenta, ki oznanja bližino Osvoboditelja. Za mano pride nekdo, ki bo ločil žito od slame. Jaz krščujem z vodo, tisti pa, ki pride za menoj, bo krščeval v Duhu in resnici. Jaz sem krhek trs, on je stoletni hrast. Ne zaslužim si niti tega, da bi vzel v roke njegove sandale in otresel prah z njih. Njegova postava je Božja. Vsi iščejo Krstnika, Krstnik pa išče njega, ki je poslan.

54 55

– Kdo je Poslanec? – je vprašal Jezus. – Ali obstaja kakšno prepoznavno znamenje?

– Ne poznam ga – je odgovoril Janez. – Vem, da je že med nami, tih in ponižen kakor plaha vijolica, neznan kakor ka-kšen tujec. Toda v meni odzvanja neki glas, komajda zaznav-no jasen, ki mi pravi, da bo takrat, ko bo nastopil trenutek, Najvišji dvignil svojo roko in mi pokazal Poslanca, ne da bi še obstajala kakšna možnost za dvom. Pravi mi tudi, da bo takrat viden golobji let, in kdo ve, kaj bo od takrat popolnoma dru-gače: da se bo blagost postavila na mesto vpitja, naklonjenost na mesto grožnje, usmiljenje na mesto pravičnosti ... Glas od zgoraj se more slišati prav v vsakem trenutku. Kdo ve, če ne bo to celo že jutri?

Krstnik je spregovoril te zadnje besede s skoraj neslišnim glasom, kakor da bi govoril sam s seboj. Oba sta dolgo mol-čala, kakor bi bila zatopljena v vse to, kar se je dogodilo med njima v tej čudni in nepozabni noči.

Potem je Janez počasi vstal, pozdravil s šalóm (mir) in se oddaljil, vzpenjajoč se na goro v smeri votline, kjer je pravilo-ma preživljal noči. Toda to noč ni mogel spati. Njegov duh je bil skalovje, preplavljeno z valovi čustev, ki so nenehno sledili drug drugemu. Predvsem se mu je v um kakor meč zarila mi-sel, da bi njegov nepričakovani nočni sogovornik mogel biti Poslanec. Ta slutnja je v njem zbudila nenavadno mešanico razburjenja, bojazni in navdušenja, ki so ga vso noč držali bu-dnega in v pričakovanju. Medtem je nenehno goreče prosil: O, Večni, prosim te na kolenih, naj oblaki kar najhitreje dežujejo Pravičnega, naj se odpre zemlja in daj, da vzklije Zveličar!

»Jaz ga nisem poznal« (Jn 1,33)

Čeprav sta bila sorodnika, se Jezus in Janez nista poznala. Pozornost priteguje – in zbuja presenečenje – dejstvo, da drug drugega nista poznali dve osebnosti, katerih življenje evange-liji prikazujejo kot tako tesno povezano in katerih materi sta med seboj komunicirali na načine, ki jih zakoni krvi ne more-jo razložiti, ker sta bili resnično sorodni v Svetem Duhu!

In vendar v evangelijih najdemo vrsto podatkov, ki omogočajo, če jih temeljito preučimo in če znamo obrav-navati vse njihove mogoče posledice, da dejstvo, da se med seboj nista poznala, ni le mogoče, ampak je tudi razumno utemeljeno.

Predvsem ne vemo, koliko let je sveta družina ostala v Egiptu. Naj jih je že, kolikor jih je, smemo upravičeno pred-postavljati, da je takšna odsotnost povzročila ohladitev odno-sov med Jezusovo družino in sorodniki.

Luka, po drugi strani, potem ko je zatrdil, da je otrok (Ja-nez) »rastel«, takoj doda, da je »živel v puščavi« (ali »v opuste-lih krajih«) do dne, ko je javno nastopil. Čeprav besedilo tega ne pove izrecno, moremo brati med vrsticami in razumeti, da so ga v puščavo odpeljali že kot otroka ali vsaj kot najstnika.

Mogoči sta dve hipotezi, da bi razložili skoraj neverjetno dejstvo, da so Janeza tako zgodaj odpeljali v puščavo. Po prvi hipotezi bi Janezovi starši umrli v času, ko je bil še otrok; ne pozabimo, da je bila Elizabeta v trenutku, ko je spočela, že »v letih« (Lk 1,7); po tej hipotezi bi njegovi sorodniki odpeljali Janeza (otroka ali najstnika) v puščavo. Po drugi hipotezi bi njegova mati upoštevala čudovite in nenavadne dogodke, ki so spremljali Janezovo spočetje in rojstvo ter je menila, da je treba sad takih čudežev ločiti in posvetiti Gospodu in ga je zato že v zgodnji mladosti odpeljala v puščavo.

Toda kaj pomeni puščava? Po vseh namigih, s katerimi razpolagamo, se v takšnem kontekstu beseda puščava nanaša na samostan v Kumranu v Judejski puščavi.

Vrsta okoliščin in sovpadanj nas vodi k temu sklepu. Naj-prej, samostan je stal nedaleč od kraja, kjer je Janez opravljal svoje poslanstvo. Drugič, Janez je prakticiral in razglašal strog asketizem, enak misticizem, enako duhovnost, celo enaka sva-rila pred Božjo sodbo, kot so bili običajni v tem samostanu. Tretjič in na prav poseben način, v samostanu so prakticirali tudi krst kot obred iniciacije, krst, ki ga je sprejel tudi Janez, pa čeprav z nekoliko drugačnimi cilji. Če torej sprejmemo hi-potezo, da puščava (Lk 1,80) pomeni kumranski samostan, kjer so, kot vemo iz arheoloških raziskav, ki tam potekajo od leta 1947, bili tudi otroci in celotne družine, bi Janezova mla-dost in najstniška leta potekali v tistem kraju. Ob tovrstnih

56 57

podatkih nam postane bolj razumljivo dejstvo, da se oba slo-vita sorodnika med seboj nista poznala.

* * *

Nekega lepega dne se je tudi Ubožec odločil, da sprejme krst. Ali je mar tudi on pričakoval tisto nedvoumno znamenje od zgoraj, tisto znamenje, o katerem mu je govoril Janez v po-govoru prejšnjo noč? Ali je tudi on potreboval nekakšno slo-vesno ustoličenje, nekakšno nedvoumno teofanijo (razodetje Boga), ki bi ga z izrecnim razglasom potrdila v njegovi zavesti o tem, da je Božji Sin?

Krstnik je, kakor je tudi sicer imel navado, govoril o sta-rih oblačilih, ki se jih je treba rešiti, in o novi obleki, ki si jo je treba nadeti po očiščevalni kopeli. Ubožec iz Nazareta se je ponižno postavil med javne grešnike, med sleparje in spo-kornike. Ko je prišel na vrsto za krst, je Janez izkusil silovito živo notranje razsvetljenje. Kaj je bilo? Svarilo? Slutnja? Neka gotovost, vlita od zgoraj? Gotovo je, da je preroka prevzela absolutna gotovost, da je ta tisti, ki je poslan. Kakor se trese in poplesuje trst, v katerega piha veter, tako je Janez občutil v sebi vznik nenavadnega drhtenja, ko je rekel Jezusu: Ti tukaj? Jaz bi se moral dati tebi krstiti, pa ti prideš k meni? S ponižno naravnostjo mu je Jezus odgovoril: Naj ti to ne dela težav, za zdaj je prav, da vse poteka tako, stori, kar moraš, brez okle-vanja.

Jezus se je popolnoma potopil v rečni tok, in ko je prile-zel ven in je še voda curljala z njega, »so se odprla nebesa«. Kaj se je zgodilo? Sijaj, močnejši od poldnevnega sonca? Nadvse bel nenaden oblak, ki se je nenadoma pojavil nad modrim ozadjem neba? Vsekakor je on, [Jezus], »videl Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: 'Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam ve-selje'» (Mt 3,16–17).

Ubožec med grešniki

Janezov krst je bil spokorniškega značaja: bil je potopi-tev v vodo, ki je simbolizirala očiščenje grehov. Zato je Janez pridigal na obrežju reke, in tisti, ki so se zgrinjali tjakaj, »so priznavali svoje grehe« (Mt 3,6). Marko nam pove, da je bil Janezov krst znamenje spreobrnjenja, obred »za odpuščanje grehov« (Mr 1,4; Lk 3,3). Z evangeljskimi besedili v rokah se le stežka – če ni to celo nemogoče – izognemo sklepu, da je Jezus, ko se je postavil v vrsto spokornikov in grešnikov, iskal »odpuščanje grehov«. Zakaj se je hotel podvreči spokorniške-mu obredu grešnikov? Mar ni bil on Sin Božji, brezgrešni, še več, ta, ki grešiti ne more, Sveti Božji? Razlaga te epizode je vedno delala težave svetim očetom, ki se jim ni posrečilo niti to, da bi nam dali popolnoma zadovoljiv in prepričljiv odgo-vor. Tudi za evangeliste je bila vedno nekaj nadležnega.

Trije sinoptiki se nagibajo k temu, da Jezusovemu krstu ne bi dali pomena: obravnavajo ga posredno, dogodek upo-rabljajo bolj zato, da bi ustvarili scenografijo, ki naj poudari teofanijo (razodetje Boga) in razglas Jezusa za ljubljenega Bož-jega Sina. Dobimo celo vtis, da skuša Matej preprečiti mogoči odgovor, ko nam pravi, da ga je hotel Janez od tega odvrniti z besedami: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni« (Mt 3,14). Do te mere so se nelagodno počutile krščanske generacije, ki so skušale razložiti nerazložljivo.

Nekoristno si je prizadevati, da bi našli pretanjene raz-lage, ki se potem izkažejo za nemogoče. Stojimo pred sijajem njega, ki smo ga že na samem začetku opredelili in označili kot Ubožca iz Nazareta, potem ko smo zaslišali tiho glasbo, ki združuje glasove noči in jih ubrano sestavlja v skrivnosten nokturno. V noči, kot je ta, šakali spijo in sonde se bodo spu-stile tako globoko, da se bodo dotaknile samega srca zemlje.

Smo pred enim od najbolj ganljivih prizorov Človeka iz Nazareta v njegovem stanju Ubožca: Božji Sin, luč od luči in dišeča narda potrpežljivo čaka v vrsti med zvermi in plenil-ci, med nečistovalci in prešuštniki, med vihravo oblečenimi ljudmi z bodalom za pasom, on, belo in nebogljeno jagnje, ki čaka, da pride na vrsto kot grešnik med mnogimi in stopi v

58 59

očiščujoče vode ... Tistega dne se je rodila ponižnost, pognala so ji mogočna krila, da lahko poleti na najvišji vrh.

V tej točki nas Sveto pismo preseneti s kričečimi toni ka-kor takrat, ko Pavel, ki skoraj daje vtis, da noče reči tega, kar pravi, stopi v strahovit in nadvse drzen izraz in zatrdi, da je Bog nam v prid »njega, ki ni poznal greha, zavoljo nas storil za greh« (2 Kor 5,21). Bog je, z drugimi besedami, Sina zakonito poistovetil z grehom, dal je, da ga je obremenilo prekletstvo, ki je lastno samemu grehu in je posledica greha. Vse to je doseglo svoj vrhunec na križu, toda tukaj na rečnem bregu je ponižanje še bolj parajoče, kajti Ubožec sestopi v vodo zavit v blato človeške umazanije in velja za grešnika med drugimi grešniki. Prišli smo na poslednjo raven učlovečenja: Božji sve-tnik, on, ki ne greši, je popolnoma podoben grešnikom, da bi jih povzdignil k Božji svetosti.

* * *

Osrednje besede epizode pri Jordanu (»Ta je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel.«) so dobesedno vzete iz 42. poglav-ja preroka Izaija in se izrecno nanašajo na Gospodovega slu-žabnika, Božjega Ubožca. Tako se torej z Jordanom v ozadju giblje in diha Človek iz Nazareta, oblečen in strogo opasan v značilna oblačila, v katerih je upodobljena večna podoba Božjega Ubožca: »Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil« (Iz 42,1–3).

To je bistveni lik Ubožca iz Nazareta, ki ga potrjujemo že od začetka: Ubožec med ubogimi, oblečen v krotkost in usmi-ljenje. Vse dni svojega kratkega življenja je bil ponižen trst, ki je rastel v mirnih vodah in so ga teptali ter lomili mimoidoči. Bil je piščal, v katere prazne trstike so mogli ubogi z zaupa-njem pihniti svojo sapo, da bi iz nje izvabili tolažilno glasbo. Hodil je po trgih in tržnicah, zbiral solze in dajal v zameno bisere. Iz tišine je napravil svoje bivališče in nihče ni poslu-šal njegovega klica v vetru. Kakor hudournik pozna morje, še preden pride do izliva, tako so ga ubogi odkrivali po vonju

njegovih sledi. Še vedno hodi med nami, ko pade noč, zavit v plašč tišine, pri tem pa ob svojem mimohodu siplje naokrog semena kakor svetle zvezde.

Jezus, Janezov učenec?

Izmed spokornikov, ki so množično prihajali poslušat Ja-neza in se krščevat, so nekateri bolj goreče pristopali k pušča-vskemu preroku in z njim zaživeli v bolj trajnem in trdnem načinu življenja, pri čemer sta bili njihovi glavni obvezi post in molitev. Resnično so živeli življenje učencev. Janez jih je učil moliti (Lk 11,1). Bile so tudi druge obveznosti (Mr 2,18).

V evangelijih ne manjka namigov, ki dajejo misliti, da se je tudi Jezus po krstu povezal s to skupino učencev in da je ostal nekaj časa v osrčju te skupnosti ter se držal njenih šeg in navad. Kot se zdi, je to prvo obdobje Jezusovega življenja potekalo onkraj Jordana, v pokrajini Pereji (Jn 1,28).

Nekaj časa pozneje bi se potemtakem Jezus ločil od te skupnosti in potegnil za sabo različne Janezove učence, ki so se očitno, potem ko so opustili svoje življenje učencev, pove-zali z nastajajočo Jezusovo skupino. V tem smislu nam četrti evangelij prinaša slikovit, barvit prizor. Ura je bila okrog štiri popoldan. Krstnik je bil na planjavi z dvema od svojih učen-cev, ko sta v daljavi zagledala samoten lik Jezusa, ki jima je šel naproti. Ganjen je Janez pomignil s prstom in jima rekel: To je Poslanec, o katerem vam govorim, Jagnje Božje. Na učence je to naredilo tako velik vtis, da sploh niso prosili za dovolje-nje in niso iskali izgovorov, ampak so vstali in šli naravnost k Jezusu – in ostali so z njim. Eden od teh učencev, Andrej, je sporočil novico svojemu bratu Petru, ki je tudi sam šel za Jezusom (Jn 1,35–50).

Besedilo in sobesedilo – recimo to mimogrede – tukaj jasno kažeta močno privlačnost, s katero je Jezusova osebnost od prvega trenutka vplivala na tiste, ki so ga spoznali. V nje-govi osebi je bilo nekaj, kar je človeka v hipu osvojilo. Samo tako je mogoče razumeti, da se je Jezusova skupina v svojih začetkih pojavila že v tistih dneh, ko je Božji Ubožec še bil del Janezovih učencev.

60 61

Dodati je treba, da sta Jezus in Janez nekaj časa oba kr-ščevala, Jezus v Judeji, Janez pa v Enónu blizu Salima, kjer je bilo veliko vode. Pozneje najdemo namig na Jezusovo kršče-vanje le občasno; toda tudi v tem primeru evangelist sam sebe postavi na laž s tem popravkom: »Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci – ...« (Jn 4,1–2).

* * *

Čez nekaj časa sta se Ubožec iz Nazareta in Krstnik od-pravila vsak v svojo smer, nedvomno zaradi razhajanj v mi-selnosti in programu za Božje kraljestvo. Toda če upošteva-mo javno mnenje in mišljenje v krogih blizu tetrarha Heroda Antipa (Mr 6,14–16), je navzlic tej njuni ločitvi vse ljudstvo menilo, da sta v svoji najgloblji notranjosti združena.

Jezusovo življenje in dejavnost, posvečena oznanilu spo-korjenja in krsta, sta se, kot se zdi, nadaljevala, dokler niso preroka vrgli v ječo. Po tem dogodku je Ubožec iz Nazareta začel s svojo službo v Galileji in se odkrito spustil v evangeli-zacijsko poslanstvo z neodvisnim programom in s popolnoma izvirnim sporočilom (Mr 1,14–15), čeprav je res, da njegovi prvi vztrajni opominjajoči klici dejansko posnemajo Janezova svarila.

Znamenje in jamstvo za odrešenje pred skorajšnjo sodbo ni več potopitev v vodi. Krst je imel v Jezusovem zgodovin-skem projektu le malo pomena, tako kot ga tudi ni imel ogenj skorajšnje sodbe. Novo znamenje je bila v njegovem progra-mu Božja bližina, pribežališče grešnikom in osvoboditev ubo-gih in bolnih. Čeprav se je Jezus tako odločno odmaknil od Janeza in poudaril svoje osebne izvirne poteze v razmerju do njega, ni nikoli niti zanikal niti prikrival svoje povezanosti s Krstnikom. Vsekakor je lik preroka iz puščave počasi bledel, medtem ko se je na nebesnem svodu kraljestva naglo vzpenja-la Jezusova zvezda (Mt 11,9), kot nam razkriva ganljiva Jane-zova izjava: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30).

* * *

Ob analizi evangeljskih besedil si bomo mogli kot hipo-tezo predstavljati in začrtati razvojno pot Jezusovega evan-gelizacijskega programa. V dneh svoje mladosti je Ubožec iz Nazareta, izhajajoč iz premišljevanja Besede in iz svojih oseb-nih življenjskih izkušenj, v svojem srcu potihoma gojil in vodil do zrelosti neuničljive uvide in vzvišene ideale; poleg tega je zarisal shemo osnovnih idej in zasnoval načrt evangelizacije.

Ko je potem stopil v stik z Janezom, so se osnovne ideje in projekti Ubožca iz Nazareta spopadli z idejami in progra-mom Krstnika v procesu rešetanja in izčiščevanja prek glo-bokega osebnega premisleka in verjetno tudi prek izmenjave vtisov ali pogovora s prerokom iz puščave.

Po drugi strani je moral Janezov zgled – zgled moža, ki se je osvobodil struktur in hierarhij organizirane religije in se na popolnoma svoj in neodvisen način spustil v oznanja-nje Božjega kraljestva s slogom, idejami in programi, ki so bili popolnoma izvirni – kar najbolj prebuditi, spodbuditi in opogumiti Jezusa, da se tudi on vrže v oznanjevanje svojega sporočila z dokončno novostjo tako glede vsebine kakor tudi glede oblike.

In slednjič, ta splošni načrt je Jezus potem, kot vse kaže, čustveno sprejel, utrdil in potrdil v štiridesetih dneh umika v Judejsko puščavo.

Pred Jordanom in po njem

Ubožec iz Nazareta je opravljal svoj obrtniški poklic v Nazaretu in okolici v obdobju, ki je trajalo kakšnih trideset let. Nenadoma je opustil svoj poklic in začel popotno misijon-sko kampanjo, oznanjal je novo sporočilo in ozdravljal bolne. Smo torej pred dogodkom, ki zaznamuje nekakšno prelomni-co v njegovem življenju: ta dogodek je srečanje z Janezom. Za Jezusa se je moralo v tem obdobju dogoditi nekaj izjemno pomembnega in odločilnega.

62 63

Nekaj podobnega se je dogodilo nekaterim prerokom, kot so: Amos, Jeremija, Izaija. V svojem življenju so izkusili vdor Boga, versko izkušnjo, ki je za sabo pustila brazgotine v njihovi duši. Šlo je za osebno posredovanje Boga v njihovem življenju in ta dogodek je bil kot preblisk svetlobe, v sijaju ka-tere je vse začelo biti drugačno. Po drugi strani je ta dogodek odprl pot za poklic, ki je korenito spremenil vse načrte za njihova življenja.

Mar se ni dogodilo nekaj podobnega tudi v Jezusovem primeru? Mar ni Jezus v dneh svojega krsta, pa naj je bilo pred njim ali po njem, izkusil enega tistih trenutkov, ki odpirajo neuničljive, neizbrisne brazde v duhu, kakor bliski v noči, v katerih nenadna svetloba spremeni negotovost v jasen pogled in intuicijo v gotovost?

Mar teofanija (razodetje Boga), ki se izraža s pojavitvijo goloba in z glasom, katerega je slišati od zgoraj, ne pomeni ene od tistih izkušenj, ki pretresejo in preobrnejo življenje nekega človeka, ga določijo in popolnoma preobrazijo? Kaj se je zgodi-lo na dnu Jezusove duše, ko je slišal, da je razkrit in razglašen za »ljubljenega Sina«? Ali se je nemudoma dvignil k neskončni re-sničnosti, ki ga je napolnjevala in naseljevala in ki ga je navseza-dnje potrdila v uvidih, izhajajočih iz dolin njegovega notranjega sveta? Ali ga je globoki in neskončni »jaz« klical k neskonč-nemu? Po takšnem razglasu so ga preplavili vetrovi in plime morja, poskakujočega od opitosti, in občutil je potrebo, da se umakne v samotnost puščave, naseljene z zvezdami, da bi svo-bodno plaval v neskončnosti, da bi premišljeval, da bi odkril ves doseg in pretresel posledice velikega »razodetja«, da bi slednjič izmeril, kakšne globine dosegajo njegova vrtoglava brezna.

Dejstvo je, da nam evangelij pomenljivo natančno pove, da je do teofanije (razodetje Boga) prišlo, »ko je Jezus ... mo-lil« (Lk 3,21).

Z vsem tem je interpretacija še naprej pot, posejana z vprašanji: S kakšnim namenom in za koga je zazvenel ta glas z višave? Da bi izzval točno določeno ozaveščenje? V kom torej: v Jezusu, v Janezu, v ljudeh, ki so stali okrog njiju? Ali se je Jezus moral dvigniti v resničnost svojega sinovstva in svojega poslanstva? Ali je šlo za nezamenljivo znamenje, namenjeno Janezu, da bi ta mogel nedvoumno spoznati Poslanca? Ali pa

je šlo za kolektivno ozaveščenje, za to, da je zasijalo znamenje, da bi tam zbrana množica mogla jasno prepoznati njega, ki že »stoji med vami« (Jn 1,26)?

Kakor koli je že bilo, iz evangeljskih virov se nesporno pokaže sklep: dogodki pri Jordanu pomenijo za Jezusa zače-tek novega življenja. On, ki je bil v Nazaretu slabotna zvezda, on, ki nikakor niti za dlan ni presegal drugih, je bil zdaj od-strt, predstavljen in razglašen kot Poslani od Boga. Bog sam je prevzel nase nalogo, da dvigne kopreno. Janez ga je javno prepoznal, on pa, Ubožec iz Nazareta, je sprejel svoje poslan-stvo: vse se je začelo v tem trenutku.

* * *

Po dogodkih pri Jordanu je Ubožec iz Nazareta zapustil divje prizorišče Judeje in se preselil v milo pokrajino Galileje, njegove rojstne dežele. Od takrat je bilo vse drugačno: tako slog kakor tudi vsebine.

Jezus ni pritegoval navdušenih množic v samoto pušča-ve, kakor je to počel Krstnik. On sam je marveč šel naproti ljudem kakor pastir in trubadur, kot popotnik in romar se je gibal po trgih in tržnicah, vstopal v male sinagoge, v zunanje območje jeruzalemskega templja. Oznanilo Božjega kraljestva se ni več sklicevalo na Božjo sodbo, ki se bo izvršila v bolj ali manj bližnji prihodnosti. Ne, odrešenje se odloča in udejanja v sedanjosti in ni rezultat strahovite pokore, kakor je bila ti-sta, ki jo je razglašal Krstnik, ampak je zastonjski dar, ki ga ponuja Oče.

Jezus grešnikov ni po postu in spokorništvu potapljal v očiščujoče vode krsta, ampak jih je sprejemal in jim izkazoval spoštovanje ter naklonjenost, ko je z njimi sedal k mizi. Tako Jezus kakor njegovi učenci ne samo, da se niso ukvarjali s posti in pokorami, ampak so dajali na vse načine razumeti, da bo prepoznavno znamenje novih časov veselje: praznično ozračje svatbene pojedine, piščal, ki po trgu razliva svoje mile tone. Ubožec iz Nazareta je dal prosto pot radostni plimi, v nasprotju s spokornim dnem Krstnika: nad našimi strehami je odmevala aleluja in grešniki so okušali prvine kraljestva. Od takrat je bilo vse drugače.

64 65

Tretje poglavjePOD SATANOVIM SONCEM

Bil je dan po krstu. Noč je bila ena sama vročičnost: ka-kor se reke izlivajo v morje, tako so se morja izlivala v njego-ve pokrajine in preplavljala polja in vrtove. Ubožec je bil še pod vtisom tega glasu reke, glasu posebne ljubezni, resničnega razglasa ljubezni: Ubožec je še naprej plaval v teh vodah. Kaj je izkušal? Vznemirjenje, drhtenje, vznesenost? Potreboval je predah, moral se je odmakniti, vzpostaviti red. Občutil je nuj-no potrebo po puščavi, po samoti, hrepenel je po tem, da bi do dna segel tišini.

Ne da bi premišljeval o tem, ne da bi preračunaval, se je z vso naglico odpravil po poti, ki je vodila v notranjost puščave, kakor da bi ga gnala radost, neka nejasna, nerazložljiva radost, ki je njegovim nogam dala krila. Tako intenzivna je bila plima občutij in tako hiter je bil na trenutke njegov korak, da se je zdelo, kakor da pred kom beži. Potem se je nenadoma ustavil, kakor da so ga zaustavile njegove lastne misli. Toda ni šlo za misli, ampak za besede, besede, ki so odmevale v dolinah nje-gove duše kakor glasba iz ozadja. Ljubljeni sin, izbran ...

– Izbrani kraj je puščava – je mislil, ko je hodil – ... Pravi-jo, da čaka satan tukaj med zlatimi sipinami bojevnike duha, da bi jih prevejal; toda jaz dobro vem, da preroki iščejo Božje obličje v teh od sonca ožganih samotah. Torej – je sklenil, kakor da bi samemu sebi vlival pogum – puščava mora biti arena, kjer se s telesom proti telesu bojujeta Bog in hudič.

Medtem ko se je ukvarjal s temi mislimi, je stopal s poča-snim korakom. Med kamni je pihal puščavski veter in korak za korakom je bilo mogoče v oddaljenosti razlikovati vzne-mirjajoče kačje sikanje. Sonce se je dvignilo do najvišje točke nebesnega svoda in njegovi ognjeni žarki so navpično padali na njegovo glavo. Tesnobno je iskal senco, ki bi olajšala nje-govo utrujenost, da bi mogel uteči, pa čeprav samo za nekaj trenutkov, neprizanesljivemu udarjanju sonca. Približal se je skalnati štrlini, ki je metala nestalno senco, in sedel, da bi si odpočil. Občutil je hvaležnost za to skalo, ki ga je tako zava-

rovala in osvobodila sončevega besnila. Globoko je zavzdihnil in pustil, da so se njegove misli nebrzdano odklatile. – Za vse ljudstvo Izraela in tudi za našo duhovniško kasto je Mesija vo-jaški voditelj, vrhovni poveljnik, ki bo po junaških in bleščečih dejanjih maziljen za Izraelovega kralja, kakor sta bila nekoč Savel in David, da bi na svetu vzpostavil sveto Izraelovo cesar-stvo, po katerem bo Bog za zmeraj vladal po vsej zemlji. To je trdno prepričanje ljudstva, od velikega duhovnika, ki enkrat letno prestopi prag presvetega, pa do gobavcev, ki se morajo po postavi držati na oddaljenosti ne manj kot dvajset metrov od cestnega roba.

Toda meni – je še naprej premišljeval Ubožec – se je po sveti kopeli v reki razodelo nekaj drugega. Bolje rečeno, Go-spod Bog me je razglasil in potrdil za Maziljenca in Poslanca, da bi prehodil neko drugo pot z drugačnim likom: prek ubo-štva do ljubezni, prek oropanosti do podaritve, prek bolečine do odrešenja. Pred mojimi očmi, tam zgoraj, daleč na najvišji skali, je Gospod zame načrtoval Ubožca, ki doseže zmago-slavje, ko se preda, in kraljuje, ko da svoje življenje in ga ne iztrga zase. Kje je resnica? Mar ne bo vse samo sen, preprosto utripanje kril, odmevanje praznih glasov nad mojo glavo tam v reki? Nemir se je pojavil v vodnjaku njegove duše. Potrebu-jem varnost – je še naprej mislil – napredovati moram prav do srca puščave, da bi mi Gospod pokazal svojo voljo, in to voljo, ki je oprijemljiva kakor ta skala, ki mi daje zavetje.

* * *

Resnično, v Jordanu je bil Jezus razglašen za Mesija. Toda hkrati sta mu bila pokazana lik in način njegovega mesijan-stva, popolnoma nasprotnega ljudskemu in uradnemu poj-movanju: to ne bi bil politično-vojaški Mesija, ampak trpeči Jahvetov služabnik, Božji Ubožec.

Vsekakor sta bili v uradnem pojmovanju Mesija-Kralja vera in politika vedno intimno prepleteni in prav izhajajoč od tod, iz te zmešnjave med njima, je nastala ta nevarna dvo-umnost, ki je izpostavljena skušnjavi sredi nenehnih nespora-zumov.

66 67

V obeh pojmovanjih (Mesija-Kralj in Mesija-Služabnik) gre vendarle za Božjo slavo. Na kakšen način bo Izrael bolj dal slavo Bogu, z Davidovimi vojaškimi zmagami ali s prisilnim delom ob babilonskih rekah? Kje so interesi Boga in Božja slava: v jaslih, ki napovedujejo križ, ali v hozana zmagovitega vstopa v Jeruzalem?

V skrivališču polmraka dihajo v človekovem srcu neka-tere temačne, prvobitne in divje sile, ki takrat, ko se kakor vojska postavijo v bojno vrsto, na ves glas zahtevajo slavo, obilje, gospostvo in hkrati kažejo odpor do pozabe, neuspeha, temačnosti. Prištete so na raven božanstev, ker prav te že od vekomaj in za vse čase prevešajo tehtnico na svojo stran in brez tekmecev prevladujejo v kraljestvu nagonov. Neizogibno je, da skušnjava skrivnostno dviguje svojo glavo v človekovem srcu; in skušnjava je, ker se daje na razpolago zmedi, ker je sofizem (skušnjave se vedno predstavljajo z lepim videzom) in ker predstavlja interese Boga v malikovalskem sožitju (simbio-zi) vedno dobro spojenem z našimi interesi, Božjo slavo skupaj z našo slavo, Božje gospostvo skupaj z našim gospostvom.

Vse, kar more ogrožati našo slavo, je grožnja Božji slavi in obratno. Sovražniki, ki škodijo našim interesom, škodijo interesom Boga in obratno. Zdi se, da gradimo Božje kralje-stvo, toda morebiti v resnici gradimo zemeljsko kraljestvo; mislimo, da iščemo in uveljavljamo ugled in moč, vpliv, z eno besedo moč, pri tem pa mislimo, da uveljavljamo Božjo moč in Božjo slavo.

V tej nevarni in zapeljivi simbiozi je in bo zmeraj posle-dnja skrivnost skušnjave: lahko stavimo na slavnega in zma-govitega Mesija, hkrati pa »se sramujemo« križa, Ubožca iz Nazareta, trpečega in križanega Mesija.

Ta skušnjava je prežala tudi na Jezusa: sleči oblačila Ubožca, da bi se odel s plaščem iz briljantov, z okrasjem zma-govitega Mesija, da bi v tem svetu vzpostavil slavno cesar-stvo Jahveja. Red, učinkovitost, organizacije, strukture, sistem bodo vedno zavezniki v boju zoper nekoristnost, temačnost, pozabo, zastonjskost. Prvi bodo skušali zapeljevati druge prav do velike končne ločitve in bodo nesporno opremljeni z raz-lagami, s teorijami in z razlogi.

* * *

Ko Matej pravi, da »je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal« (Mt 4,1), ta »bi ga skušal« pomeni, da je bil odpeljan tja zato, da bi presejal svoje mesijanstvo in bi zatorej zavrnil triumfalistično pojmovanje ter v polnosti in dokončno sprejel svojo usodo trpečega služabnika in Božjega Ubožca v skladu s tem, kar mu je bilo pokazano pri Jordanu.

Mi le stežka razbiramo in ocenjujemo prave razsežnosti mesijanske obsedenosti, v kateri so živeli v Jezusovem času. Pojavila se je težava in prikazal se je Mesija. Potrkali so na vra-ta in že je bil Mesija tisti, ki kliče. Na trgu je nekdo povzdignil glas z določenim karizmatskim poudarkom in ljudstvo ga je bilo vedno pripravljeno v zmagoslavnem sprevodu ponesti na ramenih in mu pripisati mesijansko maziljenje.

V tovrstnem kontekstu je bilo mesijanstvo političnega področja za Jezusa skušnjava, ki je prežala nanj v vsej njegovi apostolski prigodi. Iz zgodovinskega jedra poročil o skušnja-vah v puščavi razberemo naslednji sklep: Jezus je imel zelot-sko, to je politično pojmovanje Mesija za svojo posebno sku-šnjavo, pri čemer s politiko razumemo vse mehanizme moči in učinkovitosti v soočenju z ubogim Mesijem, ki je primoran molčati.

Luka nam pravi, da se je skušnjavec »umaknil od njega do primernega časa« (Lk 4,13). Kot poročajo sinoptiki, je namreč bila še ena priložnost, določen čas, ko se mu je predstavila ista skušnjava, le da z bolj pretanjeno taktiko. To je prizor, ki privzame jasne dramatične značilnosti. Jezus je izpostavil svoje učence sunkom vetra, ki so čedalje močneje udarjali v čoln in ga stresali (Mr 8,27; Mt 20,17; Lk 9,22). To je učence zmedlo, niso vedeli, kam naj uprejo pogled, v katero smer naj gredo.

Jezus je sprejel Petrovo izjavo: »Ti si Kristus (Mesija)« (Mr 8,29). V hipu so se v učencih razbohotile vročične fanta-zije: bobni bobnijo, prapori se dvigujejo, zemlja drhti ob kora-ku osvajalca, modra plamenica se dviguje na daljnih obzorjih – prispel je Mesija! Na čelu zmagovitih čet, k svojim nogam je nagnil rimske orle, oni, učenci, pa so seveda na vrhuncu kraljevega dostojanstva, na slavni gostiji.

68 69

Ker je Jezus vedel, kako nevarno je to opijanje s svojimi prividi in s svojo odtujitvijo, se je pripravil, da jih spusti s teh vrtoglavih višav na tla; z močnim potegom je odstrl kopre-no in pred njihovimi prestrašenimi očmi pokazal tragični lik Božjega Ubožca: fantje, v Jeruzalem gremo, k Jeruzalemu se vzpenjamo; toda ne slepite se, tam ne bo ne lovora ne kron; prijeli me bodo, bičali, križali me bodo in umorili (Mr 8,31). »O teh stvareh jim je odkrito govoril« (Mr 8,32).

Te besede so učence potisnile v kar najpopolnejšo temo. Kako? Mar ni Učitelj trenutek poprej sprejel naslova Mesija? In zakaj nam zdaj govori o izničenju in smrti? Luka povzema od-ziv učencev s temi strašnimi besedami: »Niso razumeli, kar jim je govoril« (Lk 18,34). To je odpor, ki ga občuti vsak človek, ko se pred njegovimi očmi predstavi ubogi in trpeči Mesija.

Tukaj, v tej točki vstopi diabolična skušnjava, tokrat prav v Petrovi osebi. »Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati« (Mr 8,32). – Kaj ti pride na pamet? Mesija, raztrgan, beden? Nikar! Ljudje, ljudstva in gore se bodo spremenili v dim in izginili, toda noč se ne bo nikdar spustila nad Mesijeve dni. Mesija je nesmrten. Prosim, Učitelj, prekliči te besede.

Jezusovo obličje je potemnelo, kakor zagrnejo sence gor-ske globeli. Njegove oči so bile kot dvoje plamenov v noči in njegov glas je postal mračen, globok, neprepoznaven. Petru je odgovoril z istimi besedami, kot jih je bil uporabil v puščavi: »Postavi se zadaj, za mano, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Mr 8,33; prim. Mt 4,10: »Po-beri se, satan.«). Ali verjameš, da sem na čelu krdela podležev, pripravljenih, da režejo vratove ljudem? Peter, samo kdor se ne boji smrti, je nesmrten. Čas ni polje, ki se meri v metrih, utripanje ponižnega srca, ki ne pripada samo sebi, je mera časa, kajti ubog je, kdor v tem, ko se izroči smrti, premaga smrt samo. Zato je samo ubogi Mesija nesmrten. Ti trdiš, da gradiš palače s praznimi besedami. Vaši zidovi so pregneteni s sanjami, vaše stavbe bodo kmalu pepel, ki ga bo veter raz-trosil po dolinah. Peter, ti razmišljaš kakor človek iz sveta (Mt 16,23; Lk 9,24).

Vsi so molčali. Toda tišina med temi ljudmi je bila zato-hla, globoka. Občutiti je bilo zbegano ozračje, skorajda ozrač-je tragedije. Kriza se je dotaknila dna. To je trenutek – je mislil

Jezus – da z rdečo barvo in jasnimi obrisi zariše trpeči in ljubeči lik Mesija, ki bo postal osvoboditelj, ne z osvojitvami, ampak tako, da se bo podredil, ne tako, da bi vzel življenje, ampak tako, da ga bo dal. Tako se bo vzpostavilo na zemlji kraljestvo, utemeljeno na ljubezni, ne na sili. Prišel je dan odločitve.

Jezus je torej visoko dvignil zastavo, nanjo vpisal abso-lutne pogoje za ljudi, ki bi hoteli iti za njim, odprl je pot in se obrnil k učencem z besedami: To je ura izbire. Tukaj bom zarisal črto ločitve. Tisti, ki sprejemajo pogoje, bodo naredili korak naprej in prestopili črto. Premislite dobro, še je čas, da naredite korak nazaj.

Tisti, ki hočejo svoje noge osvoboditi težkih verig, naj gredo z mano. Tisti, ki so pripravljeni postaviti pregradni zid zoper plimo želja, nagonov in sil smrti, naj gredo z mano. Tisti, ki si prizadevajo sprejeti in z ljubeznijo, ne da bi se tega sramovali ali se zavoljo tega žalostili, prevzeti na svoje rame težke vsakodnevne zakone nemoči-nerazumevanja-osamlje-nosti-smrti, naj pridejo z mano. Tisti, ki so pripravljeni žr-tvovati svoje lastno življenje kakor čisto jagnje, naj pridejo z mano. Tisti pa, ki se hočejo še naprej pasti s samopomilova-njem in s svojim jazom ravnati v rokavicah, naj se umaknejo nazaj. Tisti, ki hočejo še naprej živeti kot jetniki svojih strahov in se bojevati zoper pošasti lastnih fantazij, naj se umaknejo nazaj. Seveda poznajo zgodbo žitnega zrna: da bi živelo, mora najprej umreti in biti pokopano. Tisti, ki iščejo sijajnega in zmagovitega Mesija, naj se umaknejo nazaj. Tisti, ki izberejo ubogega, ponižnega in križanega Mesija, naj gredo z mano (Mt 16,24–27; Mr 8,34–38; Lk 9,23–27; Jn 12,25).

To je bilo preveč. Barka se je na vseh straneh potapljala. Zmeda je dosegla preveč nevarne razsežnosti. Jezus je razumel, da je v slepilno mesijansko idejo in predstavo svojih ubogih učencev spustil sekajoče rušilce. Sklenil je torej, da jih bo po-živil s tolažilnim prizorom, ki jim bo povrnil vero in upanje. S sabo je vzel tri voditelje skupine: skupaj so se povzpeli na goro in pred njimi se je spremenil. Toda tudi tukaj je Jezusovo mesi-janstvo s »trmasto« nepopustljivostjo potrjeno prav z besedami iz Jordana: »Ta je moj ljubljeni Sin« (Mr 9,7). Še enkrat začetek 42. poglavja Izaija, torej namig na trpečega Gospodovega slu-žabnika, mesijanstvo je v skladu z Božjim Ubožcem.

70 71

* * *

Še en »določen čas« je bil, še ena priložnost, ko se je skuš-njava vrnila in se dala občutiti, pa čeprav v precej drugačnih okoliščinah in načinu. Jezus se je povzpel na goro. Sledila mu je velika množica. Ko je Učitelj videl toliko ljudi, je vprašal Fi-lipa: Kako naj nasitimo vse te ljudi? In vendar so posedli ljudi po zeleni travi pašnikov na gorskih pobočjih; bilo je kakšnih pet tisoč mož. Začeli so deliti kruh, ki so ga imeli na razpola-go, in potem ko so se vsi do sitega najedli, je ostalo še dvanajst košar koščkov.

Ljudstvo, ki je v najmanjših stvareh zavohalo navzočnost Mesija, ki je Mesija odkrilo za vsakim cestnim ovinkom, je bilo prepadeno ob čudežni moči Ubožca iz Nazareta. Med ljudmi se je začel razširjati glas, da bi prav on mogel biti Po-slanec. Zadoščalo je, da je eden od njih, bolj drzen od drugih, prevzel pobudo in začel vpiti: »Kronajmo ga za kralja,« in že se je množica, nepremišljena in silovita kot vedno, pognala za Jezusom z namenom, da ga razglasi in krona za Mesija-Kralja. Janez nam je zapustil to strahovito izrecno in pomenljivo pri-čevanje: »Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro« (Jn 6,15). Še enkrat: proč od mene, satan.

Skušnjavec je spet prišel nadlegovat, tokrat ob najpo-membnejši priložnosti, ob mesijanski uri, v uri, ko se je do-končala in dopolnila trpljenjska in nepogrešljiva vloga Mesija-Služabnika, Ubožca iz Nazareta (Lk 22,36–38). »Rekel jim je: 'Kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi.' ... Re-kli so: 'Gospod, glej, tukaj sta dva meča'« (Lk 22,36–38). Mar ni to ura svete vojne? Tako pri Luku kakor pri Mateju slišimo v ozadju prizora nemalo hrupa mečev in celo kakšen odmev skušnjave, da bi na nasilje odgovorili z nasiljem: »Gospod, naj udarimo z mečem?« (Lk 22,49). Rimljanov, nastanjenih v Izraelu, ni bilo toliko, da bi sestavljali eno celo legijo; Večni pa nam lahko v trenutku da na razpolago dvanajst legij angelov; to bi lahko bila zadnja priložnost.

To je bila poslednja, največja skušnjava: umakniti se prav v naprej določeni uri. Toda Ubožec iz Nazareta se ni umaknil;

premagal je tudi poslednjo skušnjavo: »Spravi meč v nožnico« (Mt 26,52).

Tukaj smo navedli kar nekaj evangeljskih odlomkov, da smo osvetlili, da za Jezusa ni bilo lahko biti pristen Ubožec iz Nazareta, in da smo dokazali, kako je bila njegova mesijan-ska vloga v skladu s trpečim služabnikom stalno izpostavljena udarcem, grožnjam, zapeljevanjem nekega drugega, človeško bolj zadovoljujočega mesijanstva.

* * *

Povzemimo pripovedno nit. Zapustili smo Ubožca iz Na-zareta, ki je počival v senci neke skale na poti proti puščavi.

– Sem zrnce peska sredi te širne puščave – je pomislil Ubožec. – Ne bom zapustil tega kraja, dokler ne bo sveta volja mojega Očeta vtisnila na moje čelo znamenja luči. Nočem gla-sov, ki bi mi govorili s hrumenjem groma, tudi ne z bučanjem vetra. Hočem, da mi govoriš ti, Adonáj (Gospod), z milino ve-triča nad valujočimi žitnimi polji, z vedrino ure pred sončnim zahodom, predvsem pa s trdnim sijajem poldneva.

Nenadoma je vkopal kolena v pesek, se upognil čezse, dokler se ni s čelom dotaknil apnenčaste skale, s pogledom, uprtim v Jordan; potem je zaprl oči. Potopil se je globoko vase. Zdelo se mu je, da sliši hrup, kakor vode, ki se spušča-jo po ozkem grlu med gorami, in nekaj kakor šuštenje trstja. Toda skoraj takoj je njegovo dušo scela naselil molk.

– Adonáj, Gospod in moj Oče – je začel na glas moliti. – Dvigni svojo roko in mi pokaži pot. Grozdje stiskajo v brid-kosti in zato pijejo grenko vino. Jaz hočem točiti staro vino, izbrano in starano, za človeški okus, da bi sinovi tega ljudstva videli videnja, videnja ljubezni. Kakor potok ponoči poje svo-jo melodijo, tako hočem intonirati uspavanke ušesu trpečih; nauči me poti in melodije, moj Oče. Iz teh močvar, v katerih se kotijo kače, hočem napraviti lagune čistih voda, da bi jih ubogi prečkali na prazničnih ladjah; povej mi ti, kako, Adonáj, moj Bog. Fanatiki, asketi in nepopustljivci so napravili iz tebe fanatičnega, asketskega in nepopustljivega Boga. Jaz hočem biti presojno jezero, kjer lahko ljudje vidijo odsev tvojega lju-bečega obličja. Kako to storiti? Kako storiti, da bi bili dnevi

72 73

izvoljenih dnevi žetve, trgatve, svatbe in plesa? Položi v moja usta svoje besede in naj bo vsaka beseda košček dišečega kru-ha, ki se bo v trebuhu ubogih spremenil v radost odrešenja. Želim se posvetiti temu, da prepevam pesmi ljubezni globoko žalostnim in obupanim, in igrati nesmrtne melodije na sladko flavto, da bi njihovo življenje postalo ples brez konca. Toda kako to storiti? To mi povej ti, moj Oče. Ubožec je molčal. Dolgo je ostal v tej naravnanosti, negiben in molčeč. Potem se je počasi dvignil in peš nadaljeval pot. Na njegovem obličju in predvsem v njegovih očeh se je pojavila neizrekljiva milina, kakor takrat, ko se v jeseni pobirajo zlata jabolka.

Nočilo se je. Iskal je primeren kraj, kjer bi prebil noč; ne-koliko stran je ugledal kup skal in se odpravil tjakaj. Dejansko je bila med skalami razpoka v obliki naravne votline in tja se je zatekel. Medtem se je spustila noč. Vse vesolje je bilo poto-pljeno v mračen vodnjak. Nobene druge družbe ni imel, samo grozd zvezd, ki ga je bilo mogoče videti iz votline. Ubožec se je zvil v klobčič, njegovo srce je prekipevalo od veselja in mir-no se je prepustil snu pod Očetovim pogledom.

* * *

Prebudil se je. Zemlja je bila krog, obdan z lučjo, in sonce se je kakor junak že začelo vzpenjati na nebesni svod. Ubožec iz Nazareta je s pogledom zaobjel celotno črto obzorja, po-tem pa sklenil, da ostane prav na tem mestu, pri tem skalnem kupu, ki ga bo varoval pred nočnim mrazom in dnevno vroči-no.

– Sulice so polomljene – je rekel na glas, govoreč sam sebi – in meči zarjaveli, ker ni več bojnih polj. In vendar, to bo moj tabor v pričakovanju boja, ki me čaka, in ne bom odšel od tod, dokler ne dosežem končne zmage. Naši sveti pisci so nam rekli, da je ta puščava kotišče hijen, šakalov in predvsem demonov. Jaz pa sem prišel sem iskat diamant: voljo mojega Očeta. To je moja zmaga. Preden so naši očetje vstopili v do-movino, so se kalili v vročini te mračne pokrajine. Tudi jaz sem tu, ker iščem neko drugo domovino za novo ljudstvo; svoje mišice bom torej kalil med tem peskom.

Ubožec je pustil, da se mu je pogled sprehodil po prosto-ru; s te višine je bilo mogoče zajeti širne pokrajine: moabske gore, Mrtvo morje, stolpe trdnjave v Maherontu, vijugasti tok Jordana, Jeriho z njenimi palmami ... To je bil simbol »vseh kraljestev zemlje«, kraljestev, podvrženih vladavini hudobca. Organiziral bom načrt ponovne osvojitve – je sanjal – z enota-mi, oboroženimi z vrtnicami in vijolicami.

* * *

Povsod okrog so bile samo skale, pesek in tišina. Njegove misli so plavale v tej samoti in se vračale v Nazaret in iz polte-me uma se je pojavil lik njegove matere, ki se je živa postavila v njegovo misel: med prvimi dnevi puščave ni imel Sin nobene druge tolažbe kot spomin na ljubečo prisotnost svoje matere. – Poglej jo – si jo je predstavljal Ubožec – poleg statev, ob luči svetilke. Zdaj je šla prek nasada oljk, spušča se po pobočju škarpe, potopljene v senco, in se vzpenja na hrib. Vrača se z naročjem drv. Melje žito, tako da udarja s kamnom po dru-gem kamnu. Hodi z vrčem na glavi, pokončna kot palma, k vodnjaku gre; vrača se z vrčem, polnim vode, da bo zamesila moko in potem z ljubeznijo spekla kruh ...

Milina je spev v njenem molku – je mislil Sin – v belem molku, kakor takrat, ko padajo snežinke. Na ustnicah ima ve-dno magično besedo: zgodi se, in kadar koli jo izgovori, se zdi, kakor da je oblečena v belino, ki ni od tega sveta. Ko vetrovi sovražne usode dajejo občutiti, kako udarjajo ob naša vrata, ostaja vedra kakor saronska vrtnica. V naši hiši ni bilo nikoli slišati vpitja, pritoževanja, tožbe; njene vode niso nikoli vznemirjene. Vedno pravi: sem samo Božja ubožica, ubožica iz Nazareta. In kaj drugega bi mogel reči jaz? Sem le Ubožec iz Nazareta. Nisem in nočem biti nič drugega – je končal svojo misel – kakor vodnjak jasnih voda, ki odsevajo ubogi in poni-žni lik moje matere.

Spomin na mater je bil za Ubožca kakor balzam na grobo življenje prvih dni v puščavi. Sledili so si dnevi in noči; in pri-spela je tudi kraljica noči, ki je plula po nebeškem svodu; vsa zemlja je namreč ostala potopljena v lunino svetlobo, v tisto intenzivno belino, ki je naredila, da je bila noč prosojna kakor

74 75

fantazma. Ubožec je občutil željo, da bi okusil ta edinstveni prizor, in stopil je ven, da bi naredil nekaj korakov.

* * *

Nenadoma se mu je zazdelo, da sliši še druge korake. Ustavil se je in priostril sluh. Nič. Zvočno slepilo. Šel je še naprej in spet je slišal korake za svojimi. Spet se je ustavil in ustavili so se tudi koraki. Ubožec je pospešil korak in tudi ko-raki, ki jih je slišal, so se pospešili.

Občutil je, da mu srce bije hitreje; njegovi utripi so od-mevali v vsem njegovem organizmu kakor ritmiziran korak velikana. Ni mogel preprečiti, da se ga vznemirjenost ne bi polastila v vsem njegovem bitju, čeprav se ji ni posrečilo, da bi ga zmedla. Sklenil je, da se vrne v votlino, in oprijel se je misli, da je Bog močnejši od hudobca. S to mislijo se mu je posrečilo zaspati, a ne brez določene bojazni. Sanjalo se mu je tole:

Bil je na bregu Jordana, tam, kjer reka naredi zavoj, na bregu katerega so bili kupi okroglih kamnov, ki jih je gladil vodni tok. Ne da bi vedel kako, se je nenadoma zavedel, da nekdo stoji ob njem, nekdo, čigar obrazne poteze so ga spo-minjale na fiziognomijo kakšnega beduina, angela ali kar obeh hkrati. Ta »nekdo« je začel pogovor.

– Kdo si, kaj delaš, od kod prihajaš, kam greš? – Sem spokornik, ki išče pot – je odgovoril Ubožec.

– Ali je ta pot že zarisana? In kam? Na goro? Mogoče k morju?

– Je že zarisana, a ne vem, kam – je odgovoril Ubožec. – Iščem jo. Več dni že tukaj v puščavi trkam na vrata Boga, toda vrata se ne odprejo. Oznanjeno mi je bilo, da gre moja pot čez doline smrti, čez ozemlja, polna robidnic in trnov, pustih pobočij, potem pa se vzdolž gorskih prepadov skoraj navpično dvigne in konča na vrhu, kronanem s trni. Preveriti poskušam, ali je moja pot resnično takšna. Če bi bila, bi že to noč izpustil vesla, s čelom bi se obrnil na zemljo, spregovoril bi besedo, ki sem se jo naučil od svoje matere, zapustil bi pu-ščavo in začel hoditi po svoji poti.

– Morje priteka in odteka – je odgovoril drugi – luna ima svoje rastoče in pojemajoče faze, letni časi se gibljejo kakor

kolo in vse se spreminja kakor veter, kakor oblaki. Otroci se spreminjajo v može, črni lasje v sive in sivi v bele. Kakor veter s severa uničuje vrtove, tako nič vdira v zgodovino, pobrije do tal vse stvari in v resnici tu ne ostaja prav nič. Samo enkrat se živi, Sin Nazareta, življenje se ne ponovi. Zaslepljenec si, sa-njač. Oddalji se od norih poti. Prava pot je, da si vzameš ženo, se poročiš, uživaš, ješ in piješ.

* * *

– Potem ko si človek vzame ženo – ga je prekinil Ubo-žec – in se poroči in uživa in je in pije, ostajajo v notranjih prostorih človeka še globine, vodnjaki, brezna, udorine, use-di, vrtinci in brezna, ki jih neskončno končnih svetov ne bo moglo nikdar zapolniti. Človek ne živi samo od kruha. Samo neskončno more zasititi neskončno.

– Tvoje norosti – je odgovoril drugi – te uničujejo, za-slepljeni Ubožec. Tvoja lica so bleda, skoraj izpita. Tako tudi tvoje sence. Oči ti izstopajo iz jamic. Bedno obrabljaš svojo mladost v puščavi. Lakota in žeja te bosta popolnoma uničili in ne bo ti ostalo niti toliko moči, da bi šel po svoji znameniti poti. Poglej, pred tabo je Jordan. Njegove vode so privrele iz tisoč izvirov, in ko so poskakovale od skale do skale, so po-rodile to reko, ki s svojimi svežimi tokovi teši žejo žejnih in razveseljuje puščavo. Če si ljubljeni Sin njega, ki daje rekam in morjem, da vznikajo iz nič, zakaj prav v tem trenutku ne sto-riš, da bi pri tvojih nogah privrel izvir kristalno sveže vode? Ali se spomniš kruha, ki ti ga je pripravljala tvoja mati, ko je bil sveže vzet iz peči? Tu pred seboj imaš okrogle kamne. Če si ljubljeni Sin, kaj te stane spremeniti te kamne v vroče in dišeče hlebce kruha?

– Kruh, ki ga iščem, je drugačen, satan – je odgovoril Jezus.

Žarki porajajočega se sonca so osvetlili njegovo obličje in ga prebudili. V ustih, v grlu in v trebuhu je občutil nenavadno, nedoločljivo, neprijetno občutje. Bil je utrujen. Ni dobro spal. Njegova duša je bila vznemirjena, ne da bi vedel, zakaj. Čutil je, da se v votlini duši; imel je potrebo po tem, da diha. Naglo je odšel s tega kraja, kakor da bi pred čim bežal. Dolgo je ho-

76 77

dil. Z nekakšno živčnostjo je vkopal kolena v še sveži pesek, naslonil glavo na kamen in rekel:

– Adonáj, Gospod in moj Oče, vznemirjen sem; jata kro-karjev je zatemnila moje nebo. Čutim potrebo, da diham s tvojim dihom in da senca tvojega obličja pade na moje obličje. Ti, ki občutiš nežnost do kresničk in ciklam, položi svojo tola-žilno roko na vznemirjeno dušo svojega Sina. Orjem nevihtna morja, s telesom ob telo sem se bojeval z viharjem in ranjen sem. Moj Oče, daj mi slišati tisto glasbo, tisto nežno glasbo, ki jo poznaš, in moji svetovi bodo našli mir. Ponovi mi te stare besede in moja duša bo našla tolažbo; in moje obličje bo tvoje obličje pred ljudmi; in ubogi bodo pobrali obilico sadov; in tvoje kraljestvo ljubezni in radosti bo napredovalo po svetu kakor hitra ladja.

Več ur je ostal v tem položaju, potopljen v tolažilne Oče-tove vode. Miren se je dvignil. Zdel se je kakor cvetoč grana-tovec. Na modrem nebu je še bilo mogoče prepoznati polno luno. Kakor življenjski sok v drevesu se je mir spet dvignil v Jezusu, dokler ni dosegel najvišjih vej, in potem se je spet spustil do najglobljih korenin. Zdaj se je bil sposoben spopasti v kateri koli bitki.

* * *

Minilo je več dni in neko noč je spet sanjal. Naslonjen na svojo romarsko palico se je Jezus vzpenjal

proti Jeruzalemu. Praznovali so enega od velikih letnih pra-znikov judovskega ljudstva. Notranje mesto je smrdelo po za-žganem mesu, masti in govnu. Ubožec se je spustil po cedron-ski dolini in se usmeril proti templju. Ko je prečkal mesto, je povsod videl majhne koče, nekakšna začasna bivališča, ki so bila namenjena temu, da ponudijo streho nad glavo preštevil-nim romarjem, ki so prišli z vseh koncev in krajev.

Ubožec je z določeno naglico prečkal dvorišče poganov, potem dvorišče žensk. Pozneje je stopil skozi Nikanorska vra-ta, prečkal dvorišče Judov in slednjič vstopil v dvorišče du-hovnikov. Dolgo je zrl oltar žgalnih daritev. Zunanje območje templja, ploščadi in dvorišča so bili tako prenapolnjeni z lju-

dmi, da je imel Ubožec občutek, da se je ves svet zbral znotraj tempeljskega obzidja.

Toda kmalu se je prepričal, da ni tako. Ko je šel iz templja in začel hoditi po ulicah, je nanj naredilo silen vtis neskončno vrvenje ljudi. Komajda se mu je posrečilo iti mimo. Razsve-tljena obličja, pisana oblačila ... Toda v svetem mestu ni bilo vse sveto: tatovi, pijanci, nališpane ženske, umazani trgovci in oderuhi ...

In prav v tem okolju je občutil, da se ga je nekdo dotaknil za ramo in ga vprašal: – Ti tukaj? Ubožec je obrnil glavo. Bila je ista čudna osebnost, mešanica angela-meniha-beduina. Pri-stopil je k Ubožcu, stopal ob njem in s tihim glasom, kakor da mu razodeva skrivnost, začel govoriti:

– Pod soncem občutiš nujo, Sin Nazareta. Jahve je bil odstavljen, na poti v izgnanstvo je. Bogovi in boginje so si razdelili plen njegovega kraljestva. Pravkar sem prehodil vse mesto in z grozo videl, da so postavili oltar boginji poltenosti. Možje in žene noč in dan klečijo pred tem oltarjem, da bi jo počastili. Videl sem tudi, kako so v osrčju mesta postavili drug oltar boginji pohlepnosti. Polovica mesta jo fanatično časti: tudi tam možje in žene klečijo noč in dan v stalnem čaščenju. Zdaj pa ti bom zaupal grozo nad vso grozo: v najbolj svetem delu templja, v samem Presvetem, je bil postavljen oltar pre-vari. Ti, ki oblačijo sveta oblačila, so v svoji notranjosti polni gnoja in njihov poklic je sestavljati besede z lažmi. Stopal sem po tvojih korakih, Sin Nazareta; v tvojih rokah je blisk, sekira, jeza in smrt, da lahko pokončaš prevarante. Prišla je ura, da v kopeli krvi obnoviš Gospodovo gospostvo.

– In zakaj ne s kopeljo ljubezni? – mu je blago odgovoril Ubožec.

– Zaslepljenec, sanjač! – mu je odgovoril drugi. Nič dru-gega nisi kot jagnje, dobro za zakol, bel golob za žrtvovanje. Tvoje oči so presojne kot vode Kinereta, preveč presojne; še več, tvoje oči so pokrite z meglo: ničesar ne vidiš. Če greš po poti, o kateri govoriš, bo ljuljka požrla vse žito in volk vsa jagnjeta. Le še tema bo ostala, da vlada svetu.

– Kdo je močnejši: ogenj ali voda? – je vprašal Ubožec. – Videz odgovarja: ogenj! Kajti ogenj uničuje, žge, zažiga in ne pušča nič živega, kjer gre mimo. Toda postavi v bitko dru-

78 79

go poleg druge ti dve prvini in videl boš, da voda zmaga nad ognjem, mir nad vojno, odpuščanje nad maščevanjem. Obla-čila, v katera se bo opasal Poslani, so: krotkost, potrpežlji-vost, ponižnost. Te tri tkejo eno samo oblačilo: srčnost. Naši dnevi so šteti, toda Očetovi dnevi so večni. Zato se njemu ne mudi. Z njegovo večno potrpežljivostjo se mu posreči doseči več od tega, kar mi dosegamo z bliski naše jeze. Navsezadnje gre za strahovit nesporazum. Ob vpitju: Porušimo vse! Hoče-mo zagnati orodje besa. Izkoreninimo zlo, odpravimo hudob-ne. Navsezadnje je to samo eno: nesposobnost ljubiti. Zato smo tako pripravljeni seči po bliskih svete jeze: zaradi naše nesposobnosti ljubiti, premagati zlo z dobrim. Kaj je lepega in novega v tem, da ljubiš, kar je vredno ljubezni? Če nismo sposobni postaviti dobrega nasproti zlu, kakšno bo sploh naše zasluženje in naš razlog obstoja? Oče mi je zaupal nalogo, da v svetu poženem stroj dobrote in da na vrh sveta zapičim zasta-vo ljubezni. Nazadnje mi je rekel, da se bo svet odrešil samo s poplavo ljubezni.

– Zdiš se slaboten kakor trs, toda trd si kot skala – je rekel drugi.

Nenavadni sogovornik je spremenil taktiko. Poudaril je dobroto, Ubožca iz Nazareta je prijel za roko, ga popeljal na najvišji vrh templja in mu rekel:

– Nagiba nas en sam namen: spet vzpostaviti Jahvejevo čast. Izkušnja dokazuje, da se ljudje prepričajo in spreobrnejo samo ob nenavadnih dejstvih, ob zaslepljujočih čudežih. Po-glej dol. Vidiš to velikansko ploščad? Imam moč, da tu zberem stotine tisočev bolnih ovc, ki krožijo po vsem mestu. V enem samem trenutku jih lahko vse zberem tu spodaj in v enem samem trenutku lahko streš trdoto njihovega srca ter jih pri-pelješ nazaj v Gospodov ovčjak. Predstavljaj si, kakšna slava! Zadošča, da se vržeš dol kakor ptič pred množico, v prikazu moči. Beseda pravi, da bodo v trenutku pristopile desetine an-gelov in te ujele v zlato mrežo. Mar nisi Božji Sin? Videl boš, kako bo ves svet upognil kolena pred Jahvejem.

– Morda – je odgovoril Ubožec – bodo upognili kolena pred mano in vpili: Slava in čast samo tebi, Božji Poslanec. Ljudje zlahka zamenjajo Poslanca z »Njim, ki pošilja«, do te mere, da začnejo oba istovetiti v eni sami stvari; ali če ti je

ljubše, nazadnje začnejo častiti eno samo osebo, ki jo je videti. Po tej poti se lahko spremenim v tata, v uzurpatorja. Še več, v zarotnika, ki se je – ne da bi se tega zavedal – lotil metanja Boga s prestola. Tistega, ki dela čudeže, imenujejo čudežen; čudovit tistega, ki dela znamenja; in nazadnje bi mogel ostati jaz edini čudoviti, ki sedi na Božjem prestolu in bi si prilaščal njegovo slavo. Dobro si zapomni, satan: ni drugega Boga, ra-zen Gospoda, tvojega Boga. Pač, posvetil se bom tako, da bom umival noge in služil pri mizi kot najponižnejši od hišnih slu-žabnikov. Nočem, da bi se ubogi omejili na to, da paberkujejo od tega, kar je ostalo na poljih. Vem, da je ljubezen svobodna tudi, ko jo vklenejo v verige. Toda posvetiti se hočem delu, da strem ključavnice in verige ječ, da z mazili ublažim rane, da kakor trobenta zavpijem zatiranim: za zmeraj je konec zatira-nja, prispel je Osvoboditelj.

* * *

Prebudil se je, toda tokrat ni bil ne utrujen ne vznemirjen. V globini je občutil radostne speve jate večbarvnih ptic, ki so mu preplavili dušo. Njegova samota se je začela naseljevati: v njegovih očeh so odsevale zelene gore Galileje; pastirji so imeli na ramenih izgubljeno ovco, ki so jo nesli nazaj v do-mači ovčjak; ribiči so metali svoje mreže v Galilejsko morje; kmetje so sejali, želi, mlatili, in ob uri sončnega zahoda so se zadovoljni vračali domov z letino.

Ubožca so skušali miselni tokovi in ideje njegovega časa. Toda ko je v samotnosti puščave združil molitev in sposob-nost razlikovanja, je odkril, da je njegova pot drugačna. Eno za drugo je odvrnil spletke skušnjavca. Načrt njegovih idej, njegovih programov in projektov se je prepojil z Duhom »nje-govega Očeta« in od Očeta je prejel potrdilo. Post in molitev sta ga okrepila. Bil je že pripravljen.

Jutri – si je mislil – se bom spustil v dolino, da stopim na pot, ki mi jo je pokazal Oče. – Toda skušnjavec ga ni izgubil z oči; in ko je videl trdnost njegove odločitve, je sklenil, da ga podvrže še poslednji skušnjavi. Zadnjo noč v puščavi je namreč imel svoje zadnje sanje.

80 81

* * *

Ubožec je sam hodil po zeleni ravnini med anemonami in marjeticami. V daljavi je mogel videti osamljeno in zelo visoko goro. Ubožec je nenadoma občutil nenadno in zelo živahno privlačnost in sklenil je, da se povzpne nanjo.

Med vzponom se je čudna osebnost spet pojavila ob nje-govem boku. Ponižno, premagujoč lastni odpor, se je Ubožec pustil spremljati. Medtem ko sta se vzpenjala, je drugi začel snovati svoj votek s skrivnostnimi besedami: mornarji imajo v svojih jadrih skritih mnogo sanj; smo del vojaškega pohoda, ki naj krona kralja; v votlinah prebivajo glasovi globin, ki jih ponavadi ne slišimo, danes pa jih bomo dvignili, ker se sanje vedno prikradejo pod krili noči ...

Prispela sta do vrha. Dva jastreba sta na vrhu varovala neko votlino. Ubožec je globoko zavzdihnil. Pogledal je na-okrog in lahko je občudoval pokrajino, ki je bila preprosto očarljiva. Njegovo srce je drhtelo od ganjenosti in sreče, ne brez lahne vznemirjenosti in določenega nemira. Drugi je iz-tegnil roko in ga začel skušati:

– Sin Nazareta, to je dan, ki ga kažejo zvezde. Povzdigni oči duše in tam daleč spodaj v daljavi boš prebral besedo, ki se razteza od enega konca obzorja do drugega: slava. Pšenično klasje doseže višino človeka. Poglej, kako v belini eksplodirajo mesta, potopljena v svetlobo poldneva. Trte so polne grozdov. Vitezi jezdijo na belih konjih. Strasti in dekleta sijejo med iz-bruhi smeha. Vse to bo zate. Tu je Bog blaga sapa. Nad vsem jadra kakor bel oblak nad jezerom beseda slava. Vse bo zate.

– Samo kdor umre do korenin, pod snegom, bo videl nastop pomladi – je ponižno odgovoril Ubožec.

– Sanjač! Samo na smrt misliš in smrt je edina tolažba tistih, ki so se rodili stari. Izgubljaš svojo zadnjo priložnost. Mar nisi ti Mesija? Mar ti ne pripada, da poveljuješ in vo-diš vse karavane, da streš vsa žezla, da poteptaš vsa kraljestva zemlje z njihovim bogastvom, njihovimi vojskami, njihovimi templji in spomeniki? Vse mi pripada: jaz sem bog, ki z vsem razpolaga in vse upravlja, in vse to ti nudim na srebrnem pla-dnju, samo da se popolnoma uresniči tvoj mesijanski načrt. Duhovniki in kralji ti bodo poslušni. Vse rase ti bodo služile;

in takrat boš zmožen od enega konca zemlje do drugega vzpo-staviti mesijansko gospostvo tvojega Boga Jahveja.

– Ne s trdnimi udarci z nogo ob tla, ampak s tiho ljubezni-jo – je sklenil Ubožec – ne s šlemom vojakov, ampak s capami beračev, ne ob zvoku trobent, ampak s spevi usmiljenja, ne v družbi čudovitih deklet, ampak obkrožen z gobavci in invalidi bo navzoč med nami Božji Mesija. Njegovo kraljestvo ne bo prišlo po velikih širokih cestah, tlakovanih z zmago, ampak po stezi del usmiljenja. Prišli smo do konca, do mejne črte. Odstopi od mene, satan; ne skušaj Gospoda, svojega Boga!

* * *

Prebudil se je. Spustil je divji in radostni klic veselja, ale-luja, ob katerem so zatrepetali goli hribi. Dvignil se je in se takoj odpravil po poti nazaj. Bil je vihar, ki gre naprej po hri-bih in dolinah.

82 83

Četrto poglavjePRVI KORAKI

Jezus je prispel v bližino kraja, kjer je Janez ponavadi oznanjal in krščeval. Toda na njegovo presenečenje ni bilo ni-kogar. Povedali so mu, da se je Krstnik s svojimi učenci in privrženci preselil na levi breg Jordana, v kraj, imenovan Be-tanija, na ozemlje Pereje, pod oblastjo Heroda Antipe.

Tja je odšel Jezus, srečen kakor takrat, ko se prebuja nov dan. Čeprav je bil shujšan v obraz in je bila njegova koža na-gubana, se je na tem obličju z otrdelimi potezami kazalo zado-voljstvo, ki ga ni mogel skriti. Ko je Janez videl, da prihaja, si ni mogel kaj, da mu ne bi šel nasproti z vzklikom, ki je izzval verižne reakcije: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sve-ta!« (Jn 1,29) V teku stoletij – je nadaljeval Janez – je Izrael zaklal tisoče in tisoče jagnjet, da bi zadoščeval za nezmernosti ljudstva, toda tu je edino Jagnje, ki bo prevzelo nase prestop-ke ljudi in bo s svojo žrtvijo poplačalo dolgove ter enkrat za vselej zadostilo za krivdo človeštva.

Krstnik je torej postavil Ubožca iz Nazareta v okvir, na-rejen iz odločnih barv in potez, v okvir trpečega služabnika, tako da je slovesno in javno potrdil prepričanja, ki si jih je, kar zadeva značaj in lik mesijanstva, katerega je bil poklican utelesiti, ustvaril Ubožec, ki so dozorele in si jih je usvojil v puščavi.

Ali je ob tej priložnosti Jezus ostal nekaj tednov ali celo mesecev in je živel kot Janezov učenec? Četrti evangelij ume-šča v to obdobje prizore, pripovedovane živahno in s svežimi barvami, ko se prvih pet učencev pridruži Jezusu in začne ho-diti za njim (Jn 1,35–51). Kakšno potrebo bi imeli Janezovi privrženci, ki so obupno iskali glavo in mesijanskega voditelja iz svoje dežele, da bi še naprej iskali, potem ko so enkrat slišali od svojega učitelja, da je Jezus »ta, ki mora priti«? Pred sabo so imeli sorojaka, ki ga je sam njihov učitelj Krstnik pokazal kot Poslanca. Tako je teh pet Galilejcev brez nadaljnjega iska-nja in preverjanja goreče pristopilo k Jezusu in ga z velikim navdušenjem razglasilo za pričakovanega Mesija.

Vendar pa ni nobenega dvoma, da je bilo v tem izlivu pr-vih petih učencev slišati začetek predigre v tragično simfonijo Ubožca iz Nazareta. Na ustih in v duši učencev je imela na-mreč beseda Mesija izključno politično-vojaške in konkretno protirimske odmeve; tako da so takrat, ko so si vsi navdušeni drug drugemu govorili »srečali smo Mesija«, v resnici v Jezusa projicirali svoje zemeljske sanje. Sprašujemo se: Zakaj Jezus ni že od samega začetka popravil teh vročičnih fantazij? Ne vemo. Morda je Ubožec mislil, da se bodo v času, ko bodo živeli kot učenci, njihovi predsodki počasi počasi prilagodili.

* * *

Kakor koli že, tukaj lahko naredimo nekaj sklepov. Naj-prej, za trenutek, potem ko smo opazovali, kako je Janez mogel računati na skupino učencev, oblikovanih v skladu z njegovimi prepričanji, ki so si prizadevali opravljati enako misijonarsko dejavnost kakor učitelj, je tudi Jezus videl pri-kladnost tega, da zbere okrog sebe in oblikuje nekaj mladih učencev, ki bodo nekega dne sposobni prenesti njegovo spo-ročilo – in bil je odločen, da to stori.

Drugič, tako po glasu, ki ga je bilo slišati pri Jordanu, kakor po Janezovem pričevanju, in tudi ob tem ne vem kaj, kar je osvajalskega izžarevalo iz njegove osebnosti, je Jezus v tistem trenutku v svoj prid in v svojo škodo igral vlogo močne osebnosti v skupini Janezovih privržencev.

Zakaj v lastno škodo? Na začetku drugega poglavja smo pustili odprto to vprašanje: Kako je mogoče razložiti, da je Jezus, tako mirna osebnost, ob svojem mimohodu v tako krat-kem času zbudil takšno konfliktnost, da je Izraelove oblasti spodbudil in so se odzvale tako, da so ga zvezale in ga brez usmiljenja z nasiljem premagale?

Ključ te zarote v odnosu do Jezusa je v dejstvu, da je Janezov sloves prišel do Jeruzalema: novice o vplivu, ki ga je imel na ljudi, na množice, ki jih je pritegoval v puščavo, so globoko vznemirile oblasti v Jeruzalemu, ki so mislile, da je prišel čas, da se odločno spopadejo s položajem. Bali so se, da bi se to fanatično ljudsko vrenje izrodilo v protirimski upor. V tem primeru bi prokurator Pilat, kot je bila njegova navada,

84 85

z neprizanesljivim bojem v krvi zatrl vsako kal vstaje in bi po-tem tudi mogel preklicati obsežne privilegije, ki jih je bil Rim dodelil velikemu zboru in še posebej farizejem ter saducejem. Ta perspektiva je v njih zbujala strah. Poleg tega so vedeli, da so med Janezovimi privrženci številni Galilejci, med njimi pa gotovo skupine zelotov, ki so se goreče bojevali za versko stvar, katera je hkrati sovpadala s protirimsko politiko.

Prišel je torej čas za delovanje. Oblasti iz prestolnice so imenovale preiskovalno komisijo, sestavljeno iz duhovnikov in levitov. Ti so stopili v stik z Janezom, medtem ko je opra-vljal svoje poslanstvo v Betaniji, na drugi strani Jordana. Za-slišanje je pretežno zadevalo prevladujočo in obsesivno temo Mesija. Na vsa njihova vprašanja je Janez odgovoril s suhim in jasnim ne. Ob koncu so mu nepotrpežljivi preiskovalci od-govorili: Odgovoriti vendar moramo tistim, ki so nas poslali. Povej nam torej: Če nisi nihče, kako to, da krščuješ? – Jaz krščujem, res je – je odgovoril Janez – toda za menoj pride pričakovani; jaz sem preprosto njegov predhodnik. Jaz sem v resnici nepomemben. On je tisti, ki je mogočen nad vsemi, in je že med nami (prim. Jn 1,19–28).

Seveda so si preiskovalci pridobili ime tega pričakovane-ga, ki je bil že navzoč, in nedvomno se jim je posrečilo dobiti informacije o Jezusovi istovetnosti. Tako so se vrnili v Jeru-zalem, da bi podali popolno poročilo oblastem; preiskovalna komisija je v svojem dosjeju že imela vključeno Jezusovo ime. To je ključ vsega, kar je sledilo. Tako je bil Jezus, potem ko je začel svojo apostolsko avanturo, od prvega trenutka pod preiskovalnimi pogledi verskih oblasti naroda.

* * *

Mogoče je, da je bilo to obdobje, v katerem sta Jezus in Janez skupaj krščevala, Jezus na »judejskem podeželju« in Janez v Enónu blizu Salima, ker je bilo tam veliko voda« (Jn 3,23).

Vsekakor obdobje, ko je Jezus vztrajal v Janezovi senci, potem ko se je oddaljil od Nazareta, najverjetneje ni trajalo veliko časa, največ dva meseca in pol. In vendar so v tako kratkem časovnem obdobju Jezusove reke prestopile bregove

z novostmi – in to s kakšnimi novostmi! – in preplavile nje-gove ravnice.

Nekega dne se je Jezus v spremstvu svojih prvih petih učencev odpravil na potovanje nazaj v Galilejo. Z radostnim obrazom in hitrega koraka so se vzpenjali ob Jordanu in ho-dili po poti, ki jo je mesece prej prehodil Ubožec. Po kakšnih devetdesetih kilometrih poti so prispeli do točke, ko se je reka odpirala v ovinek, iz katerega se je odcepila druga pot proti levi, v smeri proti Galileji.

Vendar niso vstopili v Nazaret, obrnili so se marveč na desno in se odpravili proti Genezareškemu jezeru, ozemlju, iz katerega je prišlo prvih pet učencev.

V tej točki se začnejo razhajanja – tudi precej resna raz-hajanja – med štirimi evangelisti glede reda in časovnega za-poredja Učiteljevih apostolskih pohodov. Po treh sinoptikih – Mateju, Marku in Luku – je vse Jezusovo apostolsko de-lovanje, ali njegovo javno delovanje, kot ponavadi rečemo, potekalo v vaseh, razsejanih okrog jezera, središče njegovega delovanja pa bi bil Kafarnaum. Potem naj bi se v zadnjih te-dnih povzpel v Jeruzalem, da bi tam trpel in umrl.

Če pa sledimo shemi in kronologiji Evangelija po Janezu, naj bi se Jezus povzpel v Jeruzalem vsaj ob treh priložnostih, ki so sovpadale z velikonočnimi datumi, po poti pa naj bi opra-vljal obširne evangelizacijske kampanje. Trije sinoptiki nam dajo zelo malo podrobnosti o dejavnosti in romanju Jezusa v prvem obdobju njegove apostolske službe: Jezus naj bi ostal precej tih, najraje naj bi se posvečal zbiranju novih učencev in temu, da jih skrbno oblikuje. To vedenje naj bi trajalo do takrat, ko so zaprli Janeza, kar je okoliščina, ki jo imajo sinop-tiki za začetno točko polnega Jezusovega evangelizacijskega delovanja. Četrti evangelij pa postavlja v to prvo obdobje zelo pomembne epizode.

Na svatbeni gostiji

Prav to je kraljestvo: svatbena gostija, eksplozija prazni-ka, sladek zvok flavte, ki vabi podeželane, da se zberejo na osrednjem trgu.

86 87

Praznuje se svatba v Kani Galilejski. Natanael je bil pre-bivalec te vasice in zelo verjetno je, da se je poročil neki nje-gov sorodnik in da je sam Natanael povabil Jezusa in njegove učence.

Toda še ena hipoteza je še bolj verjetna, namreč da je šlo za kakšno družino, ki je bila zelo blizu Mariji bodisi zaradi sorodstva ali zaradi prijateljstva. Janez nam posreduje to po-drobnost: »In tam je bila Jezusova mati«, kar je izraz, ki kaže, da je bila Marija že navzoča, še preden je prispel Učitelj, goto-vo kot nekdo, ki pomaga pri pripravah na praznik. Vsekakor, če upoštevamo interes, ki ga je pokazala za to, da bi se praznik dobro končal, lahko sklepamo, da so morali imeti Marija in sorodniki enega od mladoporočencev zelo tesne odnose. Ali pa je bila tam, ker je živela pri hiši kakšnega sorodnika, ker se je potem, ko je ostala sama, oddaljila od lastne hiše, da bi se izognila stalnemu nadlegovanju družine, ki je ni pustila pri miru s svojim obrekovanjem in nepomembnimi vprašanji o odsotnem Sinu?

Ta hipoteza se zdi razumna, če imamo pred očmi, da je Sin po tem dogodku odšel z materjo v Kafarnaum in da je na podlagi nekaterih namigov v evangeljskih besedilih mogoče misliti, da je bila v skupini žena, ki so spremljale Jezusa, tudi Marija kot učenka med drugimi učenkami. Kakor koli že, v svoji prvi popolni samoti, med Sinovo odsotnostjo, je mora-la mati v svojem srcu premisliti skrivnostne okoliščine, ki so spremljale spočetje in rojstvo tega njenega Sina, toliko misli, uvidov in slutenj, ki jih je doživela in hranila na dnu srca.

Mati in Sin sta se srečala po dolgi odsotnosti. V tem sreča-nju se je moglo zgoditi, kar Jezus dobro opiše v priliki o izgu-bljenem sinu: ganjena mati »je pritekla, ga objela in poljubila« (Lk 15,20). Še enkrat se je Marija kot mati, takšna kot je bila, s spoštovanjem pa tudi z radovednostjo, polna tesnobnega ne-mira, morala soočiti s skrivnostjo, ki je iz najgloblje globine presevala v Jezusovih očeh. Toda še enkrat ni našla drugega kot neznane svetove, zdaj bolj neznane kot kdaj prej. Niti ob tej priložnosti niso smeli manjkati komentarji, domneve, zlo-namerne interpretacije s strani sorodnikov, ki zaradi njegove dolgotrajne odsotnosti seveda niso zamudili priložnosti, da zoper Ubožca izstreljujejo puščice s strupeno konico.

* * *

Evangelist Janez umešča prizor svatbe v Kani na začetek javnega delovanja. Janez vedno piše s točno določenim ciljem: za vsakim dejstvom, ki ga pripoveduje, se skriva nek pomen, neka teologija. Kakšen je lahko pomen, vsebovan v pripovedi o svatbi v Kani?

Puščava s svojimi samotami in s svojimi skalami, s svojo skrivnostjo je ostala v ozadju. Tako tudi strahovito užaljeni in prizadeti Bog, ki je grozeče zahteval zadoščenje. Prišli so dne-vi svatbene radosti med izbruhi smeha. Grešniki niso bili več izključeni iz praznika, ampak so tudi oni sedeli pri mizi, bili so deležni gostije, okušali so prvine letine. V senci tisočletnih ceder uspeva ljubezen. Vse je drugače. Prihaja novo kralje-stvo. Prispel je dan žetve in trgatve, dan praznika in plesa. Od enega konca banketne dvorane do drugega je Oče z ljubečim srcem in ljubečimi rokami spletel trak belega platna, na kate-rem je mogoče brati: veselje, ljubezen, čas svatbe. Začenja se veselje.

In začel se je praznik. Ženin, ki je bil kronan in je bil sredi »svojih prijateljev«, se je odpravil k nevestini hiši. Od tam je v svatbenem sprevodu, ki se ga je udeležilo vse ljudstvo, med spevi radosti, med alelujami in huraji pripeljal do svoje hiše nevesto, ki je bila tudi sama kronana in vsa izbrano nališpana z ogrlicami in zapestnicami.

Gostija se je začela sredi silovitega hrupa, v katerem se je ropot mešal s človeškimi glasovi. Čaše so se druga za drugo polnile in spet praznile. Med letom je bilo življenje ljudstva trdo, strogo, podrejeno vsakovrstnim pritrgovanjem. Toda vsi so hrepeneli po tem, da bi za priložnosti, kot je bila ta, imeli shranjena najboljša vina, sire iz kozjega mleka, oljke, orehe, suhe smokve, dateljne, divji med, okrogle hlebce, ki so jih pravkar potegnili iz peči ... in vsi so si dali duška ter kazali zdrav apetit, tako da so jedli in pili, ne da bi si to kaj preveč gnali k srcu. Odmevali so spontani vzkliki zdravic, ljudje so improvizirali nagovore čestitk z voščili sreče za mladoporo-čenca. Peli so, vzklikali, plesali: ure so minevale, ne da bi se kdo tega zavedal.

88 89

Jezus se je čutil srečnega sredi srečnega ljudstva. Po toli-kih dneh trpke samote in strogega posta se mu je zdelo, da je na gostiji kraljestva.

* * *

V tem ozračju evforije in navdušenja je ena oseba ostala tuja vsemu temu hrušču in je bila pozorna tudi na najmanjše podrobnosti praznika. Bila je mati. Skrbna, z budnim očesom in smislom za preudarnost je pozorno spremljala potek gosti-je; približeval se je že konec praznika in vsi gostje so bili zado-voljni ter so veselo plesali, ko se je mati, ne brez vznemirjenja, zavedela, da je zmanjkalo vina. Preprostim ljudem tega kraja se je to pomanjkanje zdelo skoraj kot tragedija.

Pomislimo, da v tem prizoru v polnosti odseva Marijina osebnost; od tega trenutka dalje je za nas osrednja osebnost ona.

Poznamo jo že: je molčeča, v misli zatopljena ženska, toda nikakor ne zaprta vase ali tuja vsemu, kar se dogaja okrog nje. Nasprotno, v značilnem nasprotju, ki označuje bogastvo njene osebnosti, je kakor radar, pripravljen, da odkrije, kaj se giblje okrog nje. Medtem ko so drugi brezskrbno jedli, pili in plesali, je bila ona pozorna na vse in skrbelo jo je, da bi se vse dobro izteklo.

In tako je mati opazila hudo pomanjkanje, reči bi mogli, da jo je presenetila strahovita novica; toda namesto da bi se razburila in postala plen živčnosti, je še naprej obzirno mol-čala. Žensko, ki nima izjemne zrelosti, v okoliščinah, kot je takšna, izdajo živci, pusti se potegniti čustvenosti, stresa svojo jezo, prepusti se kritikantstvu, gre onkraj vsake meje. Če se je bila v položaju, v katerem je njena osebnost tako vpletena, mati sposobna nadzirati in še naprej molčati, je to znamenje, da smo resnično pred gospo: pred žensko, ki se obvladuje.

Po drugi strani je skrajno rahločutna in obzirna: novico bi bilo logično posredovati tistemu, ki je bil odgovoren za gosti-jo; toda ona mu te novice raje ni povedala, da bi mu prizane-sla z grenkim trenutkom. Sama je prevzela pobudo in skušala neposredno ter ne brez drznosti molče rešiti problem.

Ni bilo mogoče izgubljati časa. Treba je bilo hitro ukre-pati. V trenutku so karavane nasprotujočih si vtisov prečkale njeno dušo. Slišati je bilo glasove, ki so prihajali od daleč, mile, vedre, večne glasove: »Velik bo, imenoval se bo Sin Naj-višjega.« Hkrati so se čez te glasove postavili drugi, ki so se vzpenjali iz globine: »Ne skušaj Gospoda, svojega Boga.« Ka-kor sunek vetra se je dal slišati zapovedujoč nagib, da je treba najti rešitev; po drugi strani pa sta dvom in občutje predrzno-sti krepila nemir in notranjo zmedo.

Mati se je dvignila nad tako številne nasprotne vetrove in se z občudovanja vrednim obvladovanjem živcev vedro na-gnila proti Sinu, in ko se je lahno dotaknila njegove rame, mu je s kar največjo naravnanostjo nežno zašepetala v uho: »Vina nimajo.« Šlo je preprosto za točno, ponižno informacijo. Brez izumetničenosti, brez zahtev. Toda globoko globoko je v tej informaciji utripala zelo ponižna prošnja: Prosim te, reši ta problem.

Sin je zelo dobro razumel. Toda njegov odziv se je zdel čuden in oddaljen kakor neubrano petje: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla« (Jn 2,4). Navzlic vsem blažilnim sredstvom smo v skladu z najboljšimi razlagalci prisiljeni pri-znati, da je to trd odgovor. In vendar, če bi bila epizoda manj kot vzgojna, je evangelist ne bi niti zabeležil. Vemo, da tu ni šlo za spor v odnosu med materjo in Sinom, ampak za Jezuso-vo posebno pedagogiko, v kateri je skrit globok nauk, čeprav se v tem trenutku ne moremo spuščati v podrobnosti. Zanima pa nas, res je, še naprej gledati mater, ki v tej pripovedi prido-bi izjemno postavo.

V kontekstu, kakršen je ta, ki smo ga opisali, bi se na te ostre besede vsaka ženska odzvala z besedami, strtimi od ču-stvovanja in bi bruhnila v jok zaradi ranjenega samoljubja. To bi bil normalen odziv. Toda to ni bil odziv matere. Zaradi teh besed bi tudi mogla občutiti bolečino, a v molku, v užaljenem molku. Ni bilo tako. Ponižna ženska bi tudi mogla ostati tiho, toda brez grenkobe, in bi se, potem ko bi prosila za odpušča-nje, s prizorišča umaknila v molk. Toda niti to se ni zgodilo.

Kaj se je torej zgodilo? Če nam evangelist ne bi povedal, si tega ne bi mogli predstavljati. To je bil neverjetno pozitiven odziv: kakor če se ne bi nič dogodilo, kakor če bi ji prav takrat

90 91

izročili šopek vrtnic, je ostala vedro na prizorišču, poklicala je služabnike, ki so stregli pri mizi, jim povedala čudovite stvari o tem Sinu, ki je malo prej tako spregovoril z njo, prosila jih je, naj bodo pozorni nanj in naj takoj izpolnijo, kar bo naročil ... Povejmo vendar: srce te ženske je bilo preprosto mrtvo za samoljubje, bilo je kot suh les, ki ostaja brezčuten, nespremen-ljiv ob udarcih sekire. Na svetu ni bilo bolečih dogodkov ali nepredvidljivih razmer, ki bi mogle zrušiti duševno stabilnost Božje ubožice, kot je bila Marija. Božja ubožica je neprema-gljiva.

Sina bi morala globoko ganiti neizmerna ponižnost srca ubožice iz Nazareta: najverjetneje sta prav ponižnost in trdna vera matere izzvali prvo »znamenje«, ki ga je storil. Ob koncu gostije so se gostje lahko veselili, da uživajo »najboljše vino«.

Nočni pogovor

Naslednji dan ali nekaj dni pozneje se je Jezus v sprem-stvu matere in učencev spustil v Kafarnaum (Jn 2,12). Zdi se, da gre za spremembo domovanja; zdi se, in res je šlo za to. Matej nam pravi, da se je Jezus, ko so Krstnika z nenadnim posredovanjem ujeli in zaprli v utrdbo Maheront, »umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu« (Mt 4,13). Pozneje spet Matej imenuje Kafarnaum »njegovo me-sto« (namreč Jezusovo). Zakaj ta sprememba bivališča? Zara-di sovražnosti sorodnikov? Zaradi osrednjega položaja mesta glede na napore njegovih apostolskih pohodov? Zakaj so mu učenci zlahka našli bivališče?

Janez zatrdi, da je ob tej priložnosti Učitelj ostal nekaj dni v Kafarnaumu. Približevala se je velika noč in Jezus, ki je sklenil, da bo za to veliko noč šel na romanje v Jeruzalem, se je odpravil na pot.

Četrti evangelij nam zagotavlja, da je bila prva stvar, ki jo je storil Jezus, ko je prišel v sveto mesto, očiščenje templja, tako da je iz njega nagnal trgovce. Toda trije sinoptiki umešča-jo ta dogodek v zadnje tedne njegovega življenja in ga imajo za dogodek, ki je pospešil dokončen in usoden konec življenja Ubožca iz Nazareta.

Kot se zdi, je Jezus med tem svojim bivanjem v Jeruza-lemu prizadevno delal čudeže in ozdravljal, hkrati pa se je tudi intenzivno posvečal službi Besede, kot je imel navado, na območju pred templjem. Navzlic temu nam evangelist ne daje posebnih podatkov o teh Jezusovih posredovanjih: »Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal« (Jn 2,23). To je prav tisti četrti evangelij, ki nam daje tudi to pomenljivo pričevanje: »Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik« (Jn 4,45). Njegovo delovanje v tem mestu je torej bilo javnega in vidnega značaja.

Jezusova navzočnost v Jeruzalemu in njegovo delovanje v javnosti so takoj opazile varnostne straže in tajna služba ve-likega zbora, ki so o tem naglo obvestile oblasti. Zazvonil je alarm. Krstnikova senca se je pojavila. Veliki zbor je pooblastil različne judovske strokovnjake za Postavo, da ga podvržejo zaslišanju. Odposlanci so od Jezusa zahtevali, da legitimira svoje delovanje in da odgovori, s kakšno oblastjo se tako ob-naša.

Jezus je dal precej izmikajoče se odgovore, ki so jih oni le stežka razumeli. V veliki meri so člani velikega zbora že od prvega trenutka občutili gnus, nezaupanje, sovražnost pred takšno svobodo in prostodušnostjo, s katerima je Jezus govo-ril in deloval. Čutili so se kot absolutni varuhi vsake moči in oblasti. Delili so nekaj drobtin te oblasti, tako da so jo pode-ljevali, ko, kakor in komur so hoteli. Da se prav zdaj pojavi nevednež iz severne dežele, ki si brez pomislekov prisvaja vso oblast, to je šlo čez mejo: to je bila uzurpacija, kraja!

Samega Boga so imeli pod svojim nadzorom, jetnika, vklenjenega v predpise in zakone, ki so si jih oni sami izmi-slili, s prepovedmi in juridičnimi sistemi. Celo z Bogom so upravljali, kakor se jim je zahotelo, po svoji meri in glede na to, kako jim je ustrezalo. In sedaj pride nekdo, drzen in bogo-kleten, ki bo reševal iz suženjstva in pustil na svobodo Boga, ki so ga držali tako dobro ujetega v svoji kletki nravstvenih predpisov in različnih naukov; to je bilo resnično preveč! V nevarnosti je bil sam njihov prestol, ves njihov religijski sis-tem, in grozilo je, da se bo sesul. Zato so mu že od prvega tre-

92 93

nutka postavili ključno vprašanje: S kakšno oblastjo to delaš? Ubožec je še zmeraj odgovoril izmikajoče. Izumetničene skrbi članov velikega zbora so mu bile popolnoma tuje.

Še enkrat se bomo vrnili k tej temi. Tukaj smo jo na-povedali, saj nam lahko da še dodatno izhodišče za razlago skrivnosti evangelija, ki je prav v tem: kako je mogoče, da je Ubožec iz Nazareta zbudil bes Izraelovih verskih oblasti do te mere, da so ga v tako kratkem času uničili? Odgovor je ne-dvomno v drzni Jezusovi svobodi pred velikim zborom, ki je nenadoma videl resno grožnjo svoji oblasti, svojemu statusu in svojim privilegijem. Človek brez strahu, kot je bil Jezus, je drzen že samo zaradi svoje svobode. Ubožec nikoli ne čuti, da bi bil ogrožen, kajti kaj sploh more vznemiriti človeka, ki nima ničesar in noče ničesar imeti? Takšne osebnosti so neu-ničljive, ker je ni grožnje na svetu, ki bi jih mogla upogniti. Edina rešitev je, da izginejo, da se jih fizično odstrani.

V tej točki je evangelist Janez, sklicujoč se na tiste, ki so verovali v Jezusa, rahločutno odprl vrata Ubožčevega srca, ki nam omogoča, da moremo razbrati določene tragične odseve: »Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal [...] sam je namreč vedel, kaj je v človeku« (Jn 2,24–25). Rešen slepila? Užalo-ščen? Razočaran? In tako kmalu? V resnici se ni nikoli slepil, prav zaradi tega, ker je vedel, kaj je v človekovem srcu. Niti pritoževati se ni mogel: bil je Ubožec, ki je sprejel to stanje; in kot Ubožec ni imel pravice pričakovati zadovoljstva zbuja-jočih dejanj: javnega priznanja, zvestobe srca, besed zahvale. Ni mu torej ostalo drugega, kakor tiho in v miru sprejeti člo-veško resničnost takšno, kakršna je, razočaranje zbujajočo in nestalno, ki jo kot takšno ljubi Oče.

* * *

Od kod je Nikodem dobil informacije o Jezusu iz Naza-reta? Od kod mu spoštovanje, ki ga je imel do Jezusa, ko pa vemo, da je bil ta še čisto na začetku svojega javnega delova-nja? Morda je bil eden od tistih farizejev, maloštevilnih, a pra-vičnega srca, ki so hiteli poslušat Janezovo oznanjevanje. Mo-goče je, da je bil navzoč pri Jezusovem krstu in je torej postal priča tiste teofanije (razodetje Boga), ki je krst spremljala, ter

je slišal Janezovo pričevanje o Jezusu. Mogoče je tudi, da je bil del preiskovalne komisije, katero je veliki zbor poslal zaslišat Janeza. Vsekakor je gotovo, da je od takrat ime Jezus v krogu velikega zbora postalo domače. Mogoče gre navsezadnje, kot predpostavljajo nekateri avtorji, tudi za premik v časovnem zaporedju; v tem primeru bi prišlo do nočnega pogovora v zadnjih mesecih Jezusovega življenja.

Nikodem je bil učitelj postave in ugleden farizej, človek, ki mu ne učenost ne lasten položaj nista zaprla duha. Skratka, bil je človek odprtega in iskrenega srca. In vendar, pripadal je hierarhični strukturi in je to od njega zahtevalo določeno opreznost, glede na to, da je bil Jezus že sumljiva osebnost. Navzlic temu je – ne vemo, zakaj – občutil globoko občudo-vanje do Jezusa in si je želel pogovora z njim. Zaradi tega ga je kot previden človek šel obiskat ponoči, skrivoma. Jezus ga je prisrčno sprejel; sedela sta ob negotovi svetlobi svetilke. Nikodem je povzel besedo:

– Odmevi z Jordana so se razširili prav do naših zidov, Učitelj iz Nazareta. Seznanjeni smo, da je Božji prst vtisnil znamenje na tvoje čelo. Stopal sem za tvojimi koraki in mogel sem opazovati moč tvoje roke in jasnino tvojega uma.

– Učitelj postave – je odgovoril Jezus – ljubezen preobrazi veter v spev, če je le flavta prazna.

Tistim, ki dajejo z veseljem, bo dano veselje kot nagra-da, če je le srce prazno samega sebe. Intoniram pesem za vas, toda vi niste plesali, ker ste preveč stari in imate otrdele kosti. Treba se je znova roditi, učitelj postave. Povabil sem vas, da se povzpnete na najvišji vrh gore, da bi od tam mogli zreti lepoto sveta, vi pa ste mi odgovorili: Prebivamo v dolini in spimo v votlinah. Resnično, resnično, povem vam. Če ne zapustite votlin, če ne pridete spet na luč, tako da zapustite materino naročje, ne boste imeli nobene predstave o kraljestvu. Treba se je na novo roditi, učitelj postave.

– Starci – je odgovoril Nikodem – se spuščajo pod zemljo z otrdelimi kostmi, ki jim manjka kalcija. Nikoli ni bilo videti, da bi se staro meso spremenilo v rožnato meso novorojenčka. Ali se je morda mogoče vrniti v materino naročje in se potem na novo roditi?

94 95

– Ali si kdaj videl veter, učitelj postave? – je vprašal Jezus. – Žvižga, tuli, za sabo vleče rumene liste, giblje lopate mlinov, vendar ne veš, od kod prihaja in kam gre. Med skalami pu-ščave, kjer bi najmanj mislili, se rodi ponižna in ljubka divja cvetica. Takšen je duh: nepredvidljiv. Iz mandlja vzklije man-dljevec, iz želoda hrast, iz murvinega plodu murva; iz mesa se rodi meso in iz duha duh. Toda problem je zmeraj ta: treba se je na novo roditi. Videl sem, da sta se v tvojih očeh pojavila presenečenje in čudenje, ker sem ti rekel: treba se je na novo roditi. Pade noč, rodi se dan. Človek umre mesu, rodi se za duha. Resnično, resnično, povem ti. Če ne postaneš majhen kakor seme, se ne boš mogel vrniti, da se rodiš. Skozi vrata kraljestva bodo vstopili samo tisti, ki so izpraznjeni sebe, ne-pomembni.

– Kako bi moglo biti tako, Učitelj iz Nazareta? – je dodal Nikodem. – Ne razumem niti ene besede tega, kar govoriš. – Človek ve samo to, kar živi – je odgovoril Jezus. – V starih časih so govorili: Bog je ogenj. Jaz pa ti pravim: Bog je lju-bezen. Mi govorimo samo o tem, kar smo videli in slišali že od začetka. Bog ni narejen iz skale, ampak iz živih vlaken. Mi smo izkusili tokove nežnosti, ki se izlivajo iz Očetovega srca, in pričujemo o tem, kar smo videli in slišali. Vi pa zapirate oči pred našim pričevanjem.

– Nikakor – je odgovoril Nikodem. – Moja duša je odpr-ta za tvojo besedo, kakor je cvet odprt za sonce.

– Vi se razumete samo na človeška preračunavanja – je rekel Jezus. – Dam ti toliko, ti mi daš toliko; za toliko dela takšno plačilo; vsaka stvar ima svoj vzrok, vsaka zasluga svojo nagrado, vsak greh svojo kazen. Resnično, povem ti: so za-koni, ki pripadajo zemeljskemu času. Prišel sem, da prinesem nebeški čas. Ta, ki hodi po Mlečni cesti, je gledal ta svet in ni videl drugega kot skale, koprive in robidovje. Občutil je, da je z dna njegovega srca prišel živi ogenj ljubezni: to je bil njegov Sin. Takrat je burja začela bičati obale Očetovega oceana: to je bilo sočutje. Takoj potem je močan veter potrkal na njegova vrata: bilo je usmiljenje. Nazadnje se je mila sapa sprehodila po njegovem srcu: to je bila nežnost. Takrat je Oče sklenil, da pošlje svojega edinega in nadvse ljubljenega Sina, ne da bi svet pogubil, ampak da bi ga rešil. Od tega trenutka dalje ni nič

več zasluženo, vse je prejeto. To je nebeški čas: je čas zastonj-skosti, je čas ljubezni.

– Mojzes, naš vodnik – je odgovoril Nikodem – je stalil bron in dal narediti kačo ter jo povzdignil na kol. Kdor koli je pogledal kačo, je ozdravel od strupenih ugrizov.

– Prav tukaj se použiva skrivnost: v višavi – je odgovoril Jezus. – Kakor so vode potopa dosegle najvišje vrhove, tako bo takrat, ko bo Sin ljubezni povzdignjen na najvišji les, neki drugi potop vse preplavil. Ni večje ljubezni. Toda tragedija je pred vrati: Sin, oblečen v luč, je že prispel, je sredi ljudstva, toda krivda je v dejstvu, da so se oči napolnile z meglo in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč.

Vklenili so ga v verige

Bili so zelo nemirni dnevi. Prvič je Ubožec občutil napad oblasti: občutil ga je kot železno roko na svojem mesu. Če-prav ga ni bilo nikoli strah, je bil zelo občutljiv in sovražnost je pustila svoja znamenja na njem. Moral je ozdraviti svoje rane, potreboval je samoto. Ko je prišel s tempeljske ploščadi, je stopil na pot, ki se spušča k Siloi, od tam v dolino Jozafat, potem pa se slednjič dvigne na Oljsko goro.

Po poti je premišljeval: – Vstopiti moram v hišo in jo opustošiti; toda gospodar je zelo močan. Tako, če hočem do-seči svoj cilj, moram najprej zagrabiti, trdno držati in zvezati močnega človeka. V puščavi je lastnik hiše že ostal privezan na skalo. Zdaj se moram polastiti njegovega kraljestva. Zato sem namreč prišel na ta svet. Dve poti sta, ki vodita k takšni osvojitvi: najprej, pozornost na vsako napotilo, ki prihaja iz ust Boga, ki bo govoril po skalah na poti; in drugič, treba je ponižno nagniti glavo in popolnoma zaupati Očetu, ne da bi zahtevali dokaze.

S temi mislimi je Ubožec prispel do pobočij Oljske gore, sedel na neko skalo in globoko zadihal. Njegove oči so ostale uprte na tempeljski zid, ki ga je obdajala široka in veličastna pokrajina, ki se je nudila njegovemu pogledu. Glavo je naslo-nil na roke in po dolgotrajni tišini začel takole moliti: – En pogled, moj Oče; ne potrebujem, da bi se ti dotaknil teh ran

96 97

in jih ozdravil, zadošča tvoj pogled in ozdravele bodo. Ne zadržuj svojega pogleda, dokler ne bodo dvignjeni meči. Sto-pajoč za zastavo tvoje volje sem komaj stopil na polje, polno kamnov. Vse večere, ko bodo zasijale zvezde, te bom iskal, ker moraš izliti olje tolažbe na moje rane, da bi se mogel naslednji dan zdrav in močan vrniti na bojno polje.

Vstal je in se počasi še naprej vzpenjal; ko se je vzpenjal, se je obzorje počasi širilo in ves Jeruzalem se je očarljiv ponu-dil njegovemu pogledu. Spet se je ustavil in v daljavi je lahko zagledal brezkončne verige gora. Njegovo srce je preplavilo najbolj notranje veselje, kakor tok svežega zraka. Sedel je, mirno se je prepustil meditaciji in iskal Očetove usmeritve.

– Krst – je premišljeval – ne vstopa v moj program. Pode-ljeval sem ga do danes, bolj kot zaradi česa drugega zato, ker so pri tem vztrajali moji učenci, ki so bili prej Janezovi učenci, pa tudi iz zvestobe samemu Janezu. Mnogi me imajo za njego-vega sodelavca, celo za njegovega namestnika. Ne manjka ti-stih, ki vidijo v meni Krstnikovega tekmeca. Kakšno vrednost sploh ima, kar pravijo? Oče ve, da moje srce ni ambiciozno. Toda še vedno čakam znamenje, jasno in nedvoumno zname-nje, ki mi bo reklo: Naprej, Sin moj! Medtem mi ne ostane nič drugega, kot da potrpežljivo čakam.

Še naprej se je pomirjen spuščal, dokler ni dosegel poto-ka Cedron. Bil je zadovoljen, občutil je velik mir; in ko se je povzpel po pobočju, je šel skozi Zlata vrata, stopil v obzidano mesto in se pomešal med množico.

Nekaj je od prvega trenutka dalje pritegnilo njegovo po-zornost: ni bilo prazničnega ozračja. Vsi so se zdeli pobiti, za-skrbljeni, polni strahu. Pogovarjali so se s pridušenim glasom. Šel je naprej in opažal enak pobit izraz. Približal se je neki stari ženi in jo vprašal: – Kaj se dogaja, Božja žena? Zakaj so vsi zamračenih obrazov? Žena mu je odgovorila: – Božji ro-mar, ugasnili so ogenj. – In ko je to rekla, je začela jokati. – O kakšnem ognju govoriš? – je vprašal Jezus. – Pretrgal je vse verige – je dodala žena ihteč – zato so ga vklenili v verige. He-rod, kraljiček s severa, je dal prijeti in zapreti Janeza Krstnika v utrdbo Maheront.

Oblak žalosti je popolnoma zaobjel Ubožca iz Nazareta. Otopele so mu misli in čustva, ohromele so njegove energije.

To je bila paraliza. Potem je strah, temačen strah za trenutek prevzel posest njegove duše, medtem ko je na glas dejal: To je usoda preroka! In nenadoma je mračna misel kot blisk preč-kala njegovega duha od vrha do tal: To je moja usoda! Njego-va kri se je vznemirila, kakor bi jo vzvalovili valovi. To je bil občutek groze. Nadaljeval je svojo pot, medtem pa premišlje-val: Če tako odloči moj Oče, naj se ne zgodi moja volja, am-pak kar hoče on. Njegova duša se je začela pomirjati, potem ko je izgovoril te besede, medtem ko je stopal proti hiši, kjer je prebival s svojimi učenci. Nenadoma je nov, izjemno mo-čan preblisk osvetlil njegovega duha. Rekel si je: Znamenje! Poglej, znamenje! Poslanstvo predhodnika je prišlo h kraju, čas priprave se je sklenil, nastopil je moj čas, Božje kraljestvo je prisotno. Hudourniki moči so preplavili njegova področja. Pospešil je korak in kmalu se je srečal s svojimi učenci.

Tudi njim je obraz upadel in so plaho gledali. Ubožec jih je pozdravil z vzklikom: Aleluja! Nastopil je moj čas. Pojdimo v Galilejo oznanjat dobre novice.

* * *

Herod Antipa je z drznim udarcem dejansko prijel in za-prl Janeza v utrdbo Maheront, postavljeno na vrhu hriba, ki se strmoglavo, skoraj navpično spušča proti globoki udori-ni Mrtvega morja. Janez naj bi bil kmalu potem obglavljen. Sinoptiki nas poučijo, da je bil vzrok za njegovo prijetje in usmrtitev javno in silovito Janezovo obsojanje nepravilne te-trarhove zakonske zveze.

Za zgodovinarja Jožefa Flavija pa je bil vzrok drugje: »Herod se je bal moči, s katero je Janez vplival na ljudstvo. Bal se je, da bi njegov vpliv mogel izzvati kakšno vstajo, saj se je zdelo, da je ljudstvo na njegovo prigovarjanje pripravljeno na vse. Mislil je torej, da je bolje preprečiti kakršno koli prevra-tniško dejavnost, ki bi se jo mogel lotiti, in se ga je odkrižal.« Vedno je treba imeti pred očmi kronično politično nestabil-nost in ozračje vznemirjenosti ter protirimskega upora, ki ga je bilo dihati v Judeji in še posebej v Galileji. Projekcija na to ozadje nam omogoča, da lahko evangeljske dogodke bolje razumemo. Če torej primerjamo in povežemo razlago sinop-

98 99

tikov z razlago Jožefa Flavija, bomo dobili celotno resnico, ki nam bo omogočila pojasniti Krstnikovo prijetje, jetništvo in usmrtitev. Obe razlagi sta pravilni in se dopolnjujeta.

Toda tudi tako še ni vse rečeno. Manjkala bi še ena prvi-na: posredna vpletenost članov velikega zbora. Razložili smo že, zakaj jih je Krstnikova navzočnost motila kot nevarna, in tudi, kako so poslali k njemu komisijo z nalogo, da razišče in najde zakonit izgovor, ki bi omogočil, da bi ga pripeljali pred sodišče. Potem ko niso našli takšnega izgovora, je Herodovo početje popolnoma ustrezalo njihovim skrivnim namenom. Sicer pa bi Herod le stežka ravnal na ta način, če ne bi računal na tiho soglasje velikega zbora.

Pri vseh teh podrobnostih se ustavljamo, ker nas usmer-jajo neposredno k Jezusovi usodi in pomagajo razumeti nara-ščajočo sovražnost velikega zbora in predvsem nasilni konec Ubožca iz Nazareta. Obstajata dva odlomka, ki govorita v tem smislu: »Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo« (Mr 1,14). Jezus je torej Janezovo izginotje razumel kot znamenje, ki mu ga je dal Oče, da začne svoje evangelizacijsko poslan-stvo.

Toda obstaja še en vznemirljiv odlomek: »Ko je torej Je-zus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak nje-govi učenci –, je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo« (Jn 4,1–3). Iz tega odlomka izhajajo različni sklepi.

Najprej, veliki zbor je menil, da je Jezus zelo povezan z Janezom in vpleten v njegovo delovanje in logično je, da so si nasprotniki predstavljali oba kot namenjena enaki usodi; vsekakor so svoje nasprotovanje Janezu že od prvega trenutka prenesli na Jezusa. Drugič, Jezus je slutil, da ga bo njegova priljubljenost, ki je bila v tistem trenutku večja od Janezove (kar je sicer težko razložiti), izpostavila ljubosumju, zavisti in pastem farizejev. Zato se je bilo bolje odpraviti čim prej na sever, v svojo deželo. To oddaljitev od Judeje sta torej mo-tivirala strah in preudarnost. In tretjič, glede na sinoptike je do te oddaljitve prišlo takoj, ko je Jezus izvedel, da so Janeza prijeli. V teh bolečih okoliščinah se je Jezus končno mogel zavedati, da je neko življenje in neko usodo izjemno lahko presekati in da ne more biti skladno z Božjo voljo nekoristno

in drzno spravljati v nevarnost svoje življenje brez ustreznega razloga. Od teh dogodkov dalje vidimo pri Jezusu določeno previdnost.

Samarijanka pri vodnjaku

Mudilo se jim je. Stežka so si utirali pot skozi mravljišče ljudi, ki so prihajali in odhajali po mestnih ulicah, dokler niso stopili iz mesta skozi vrata Damaska in se odpravili po poti, ki pelje proti osrednjemu masivu, v smeri gorate pokrajine Samarije.

– Učitelj – mu je rekel Peter – po napačni poti gremo. Spustiti se moramo po poti, ki pelje v Jeriho.

– Vse poti so dobre, če peljejo tja, kjer živi trpeča duša – je odgovoril Jezus.

In res, na svoji poti nazaj so se romarji iz Galileje spuščali do Jerihe po močno spuščajoči se poti; in od Jerihe so sledili teku Jordana in so vzpenjajoč se ob reki kakšnih sto kilome-trov nadaljevali pot proti severu. Toda nazaj je peljala še dru-ga pot, čez Samarijo.

– Učitelj – je pripomnil Peter – ribiči moje dežele pripo-vedujejo, da so ljudje, ki prečkajo gore Samarije, izpostavljeni številnim oboroženim napadom; naša življenja so v nevarno-sti. Pravijo tudi, da Samarijani iz sovraštva do nas pogosto niso pripravljeni nuditi gostoljubja Judom, ki si upajo prečkati to gorovje.

– In stari rabin iz naše sinagoge – je dodal Janez – nam je dejal, da so Samarijani razkolniki, krivoverci in grešniki, ker so se že od časov vrnitve iz izgnanstva Judje iz Samarije mešali z asirskimi kolonizatorji in so se nanje vezali z zakonskimi zvezami; zato od takrat naprej veljajo za nezakonske in za pogane.

– Pojdimo po najkrajši poti, da pridemo do človeka v stiski – je odgovoril Jezus – v prah na poti so angeli mojega Očeta zarisali dve znamenji njegove volje; oznaniti ubogim, da zasedajo najbolj izbrano mesto v srcu mojega Očeta; streti verige in oznaniti jetnikom, da je končan čas zatiranja; odstre-ti zastor, ki pokriva oči slepim, in prižgati na njihovem čelu

100 101

dve svetli luči; pripeljati jetnike nazaj domov in jim oznaniti, da bo zmaga naša; in oznaniti vsesplošno pomilostitev ter po-polno leto odpuščanja in ljubezni.

– Tudi za Samarijane? – je vprašal Peter.– Resnično, resnično, povem ti, Peter – je odgovoril Jezus

– od zdaj naprej so Samarijani in Asirci, Galilejci in Babilonci, Judje in Rimljani vsi med seboj bratje, ker so vsi sinovi istega Očeta. Ničemur ne služijo rodovne referenčne točke; padli so zakoni rase in sorodstva; za zmeraj so padle meje s svojimi ovirami in granitnimi zidovi; in v pepel bo spremenjeno sveto ime domovine in veter bo razpihal njegov pepel po vseh celi-nah. Odslej se več ne gradijo stolpi s kostmi premaganih.

– Ali se bo treba odpovedati tudi domovini, Učitelj? – je vprašal Peter.

– Tudi in predvsem – je odgovoril Jezus. – V imenu do-movine so sistematično podpihovali sovraštvo in najbolj okru-tno maščevanje med brati, v imenu domovine so postavljali umetne zidove ločitve med ljudstvom in ljudstvom. V imenu domovine so upravičevali, organizirali in vodili neusmiljene iztrebljevalne vojne in okrutne poboje med Božjimi sinovi. Domovina je najpreprostejši izgovor za sakraliziranje najbolj divjih nagonov človeškega srca. Rasa in domovina: ni učinko-vitejše spodbude za podpihovanje vsakovrstnih fantazem in okrutnosti.

– Učitelj, tudi v imenu religije so pobijali – je dodal Pe-ter.

– Na jok mi gre, ko slišim te besede, Peter. To je najoči-tnejši nesmisel; ni bil moj Oče, ljudje so iskali opravičilo zase, ko so polagali v Božja usta svoje mračne nagone. Brezbožnost je že, da divje nagone človeka prenesemo v pojem domovine, toda upati si to storiti z mojim Očetom je bogokletje, oskru-njenje, posvečena prostitucija. Ne morem se izogniti temu, da me ne bi preplavila smrtna žalost, Peter.

– Kakšna korist je potem od tega, da smo Abrahamovi sinovi? – je vprašal Janez.

– Nisem prišel za zadovoljne ljudi iz prestolnice, ampak za pregnance iz Samarije. Tisti, ki se imajo za izvoljene, bodo pozabljeni, in tisti, ki se čutijo odrinjene na obrobje, bodo pri-vilegirani. V globoki tišini bomo – ne brez čudenja – odkrili,

da bodo poslednji uživali prve klase; drugi, zadovoljni, so ka-kor tisti, ki si prizadeva, da bi nevihto ujel v mrežo. Ali mor-da kličemo zdravnika k nekomu, ki je zdrav? Priklical bom pomlad, sposobno pritegniti oddaljene z zapeljivimi žvižgi, izžgati in ozdraviti tumorje ob zvoku glasbe, ozdraviti rane z oljem sočutja. Ali se bomo mar ukvarjali z devetindevetde-setimi ovcami, ki so na varnem v ovčjaku? Prišel sem zaradi izgubljene in hudo ranjene ovce. Preplezal bom vrhove gora, preiskal globeli, ne bom dal počitka svojim nogam niti se ne bom prepustil snu, dokler ne najdem izgubljene ovce. Potem jo bom nežno ponesel na ramenih in se vrnil v ovčjak, žvižgaje si pesem, in bom vsem oznanil, da ona sama razveseljuje moje srce bolj kakor preostala čreda. Šel bom iskat ptiče z ranjeni-mi krili, ki so izgubili svojo jato. Ne bom počival, dokler ne bom nakopičil vse žalosti, kakor suho listje, da bi ga zakopal na koncu vrta. Peter in Janez, prijatelja moja, katero je ime za Boga? Odgovoril vama bom jaz sam: ljubezen. V imenu ljube-zni gremo iskat zaničevane Samarijane.

* * *

Nadaljevali so pot in znašli so se pred pokrajino, ki so jo prečkale gore, doline in majhni hudourniki. Smo pred zna-čilno podeželsko pokrajino osrednjega masiva, imenovano pot očakov, zaradi svetopisemskih spominov, ki jih je polna: Abraham, Jakob, Samuel, Savel, David, Salomon ... Odkar je Jozue osvojil to ozemlje, je bilo dodeljeno Benjaminovemu rodu, in v teku stoletij so z namenom, da bi povečali obdelo-valno površino, ozemlje organizirali v obliki majhnih umetnih teras, na katerih so gojili oljke, smokve in trto, ali pa so sejali oves in pšenico ...

Šli so skozi Silo, sveti kraj v zgodovini Izraela; stoletja je bil središče novega naroda, ker je bil sedež skrinje zaveze.

Prispeli so v rodovitno dolino, ki se širi ob vznožju gora Ebal in Garizim. Tu je Jakob kupil obdelovalno zemljo in izkopal vodnjak za svojo družino in za svoje črede. Pri tem vodnjaku so se ustavljale karavane že od davnih dni. Učenci so šli po krajši poti, da bi prispeli v mesto Sihar in nakupili

102 103

živeža. Jezus pa se je ustavil ob vodnjaku, globokem kakšnih trideset metrov.

Ob vrnitvi iz izgnanstva, ko so Judje hoteli obnoviti tem-pelj, so jim Samarijani v ta namen ponudili ekonomsko po-moč, toda Judje so jo zavrnili. V odziv na to so Samarijani postavili v Garizimu drugi, relativno skromen tempelj, okrog katerega je potekalo njihovo versko življenje.

* * *

Bilo je poldne. Jezus je bil ves prašen, utrujen in žejen. Sedel je na obzidek vodnjaka, čakajoč, da pride kdo, ki bo iz vodnjaka potegnil vodo.

Nenadoma je zagledal lik žene z vrčem na glavi, ki se je bližala. Žena, Samarijanka, cvetica, ki so jo teptali mimoido-či. Če je Božja misel brezno, je bilo srce te žene prepad. Vsi kamni, ki so jih na njeno površje vrgli vsi farizeji, niso mogli spremeniti izvirne čistosti njenih globin. Njeno življenje, ki ga je razburkalo tisoč viharjev, je bilo bolj dostojanstveno od ži-vljenja vseh bednikov, katerim se ni posrečilo skaliti presojno-sti njenih voda. V tem žaljenem srcu so bili odmevi večnosti.

Jezus jo je nagovoril:– Žena, z dolge poti prihajam. Prah in sonce sta me izčr-

pala. Prosim, daj mi piti.– Ta je pa dobra! – je odgovorila žena. – Pred mnogimi

stoletji, pred veliko časa so se naši predniki ločili od Judovega kraljestva, kakor se velika veja odlomi od drevesa. Od takrat je slepo sovraštvo padlo na oči enih in drugih kakor stopljen svinec. Kako moreš ti, ki si Jud, prositi mene, ki sem Samari-janka, da ti dam piti vode, ko so nam Judje dajali vedno jesti grenkega kruha?

Ne da bi ostal pri ženini igri, je Jezus zamahnil in skušal na dnu njenega duha zbuditi odsev drugih svetov.

– Če bi poznala skrivnost bolečine in veselja, če bi me videla, kako se sklanjam na zemljo z balkona vseh sončnih za-hodov, če bi vedela, kdo je ta, ki stoji pred tvojimi sanjami in te prosi, da mu daš piti, bi ti sama z veliko ganjenostjo pokle-knila in ga prosila za čašo sveže vode. Te gore in te ravnice so

neuporabljeni vodnjaki sveže vode, ki dajejo večno mladost, in jaz sam imam ključe teh vodnjakov.

Žena ni razumela, ali se je zdelo, da ne razume, kako se je njen sogovornik pognal navzgor, in je trmasto ostala prize-mljena, brez najmanjšega namena, da bi se predala.

– Tega nikoli nisem merila – je dodala žena – toda tukaj-šnji ljudje pravijo, da ni ta vodnjak globok nič manj kot tride-set metrov in da ga je po izročilu odprl naš oče Jakob, ko se je selil iz Asirije v Egipt, da so ga uporabljali njegova družina in njegove živali. Kot vidim, nimaš v rokah nobene posode, da bi iz njega potegnil vodo. Kako bi mi mogel dati piti od te čudežne vode? Si morda večji od našega očeta Jakoba?

Ob trmastem ženinem vztrajanju ni Jezus storil nič dru-gače; nasproti ji je postavil svojo trmo in jo spodbujal, naj začne polet navzgor.

– Hči moja, da bi odkrili resnico, sta potrebna dva člo-veka: eden, ki jo govori, in drugi, ki jo posluša. Neki tvoj od-daljen in slepi strah zapira pot za prehod mojega glasu. Kako se bo moglo odpreti tvoje srce, če se ne stre? Danes si prišla napolnit z vodo svojo amforo, toda spet se boš morala vrniti jutri in tako vse dni. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo dam, se mu ne bo več treba vračati k temu vodnjaku: vse njegovo hrepenenje bo zadovoljeno za zmeraj. Iz mojih izvirov bodo privreli hudourniki vode, ki poskakuje med skalami. Žena, jaz sem glas, ki se dviguje iz tvoje najgloblje globine kakor stude-nec, ki privreva in brizga do večnih višav.

V ženi se je zbudila radovednost, a še zdaleč se ni hotela predati. Zaprla se je kakor ponosna vrtnica za robidovo živo mejo in je svojemu sogovorniku preprečila vsak korak. Prav je imela. Več kot enkrat je padla v past bednikov, kakor v popolnem zločinu, ki ga snujejo nevidne kače. Nikomur ni zaupala. Njeni lastni spomini so bili odprte rane, ki so jo si-lile, da je stala na obrambnih okopih, in v njeni trmi se ne bi pustila zapeljati, razen če bi mogla sama preizkusiti, da je njen sogovornik drugačen. Mar v tem primeru ne bi mogel uspeti? Toda ona se ni odlepila od trdnih tal.

– Dolga je pot, sita sem tolikega odhajanja in vračanja. Kako lepo bi bilo, da bi se mogla enkrat dobro odžejati s to

104 105

čudežno vodo, o kateri govoriš, da se mi ne bi bilo treba vse dni vračati k temu vodnjaku. Daj mi torej te vode.

Nič ni bilo mogoče storiti. Preveč razvalin v njenem ži-vljenju. Zdelo se ji je nemogoče dvigniti glavo iz globine to-likih ruševin. Vsi smo zaprti v kakšno ječo; toda medtem ko imajo nekatere celice okna, se je zdelo, da nima Samarijankina celica nobene. Ali bolje, njena okna so zasipale nakopičene ruševine. In potem, če bi prav zdaj stopila ven, kaj bi videli drugi? Ničesar drugega kot razvalino. Bolje je bilo, da ostane zaprta vase, zavita v svojo sramoto.

Jezus jo je skušal rešiti nje same, in ko jo je videl takšno, nepremično, je sklenil, da se z njo sooči tako, da jo nagovori z bolj ranljive plati; in čeprav je vedel, da bo položil prst na najbolj bolečo rano, je naglo spremenil temo in ji rekel:

– Pojdi, pokliči svojega moža.Pozaba je oblika svobode. Ko pa pozabo oblega truma

spominov, ki so vsi boleči, postane svoboda okrvavljena cu-nja. Je kakor takrat, ko se z belim mrtvaškim prtom pokrije razpadajoče truplo: če dvignemo prt, se pokaže truplo v vsej svoji grozi. Ni druge rešitve, kakor da ga spet prekrijemo z mrtvaškim prtom, z mrtvaškim prtom pozabe. Tako je storila Samarijanka: nagonsko in energično je zaprla oči, vrgla pesek na svoje spomine in jih pokrila z nagrobno ploščo pozabe.

– Nimam moža.To je bilo polje, pokrito z bodečim grmovjem in kopriva-

mi. Jezus je to vedel. Toda vedel je tudi, da če jo hoče ozdra-viti, je treba brez posebne obzirnosti potisniti žareče železo v tumor. Tako je Jezus sicer občutil do nje veliko sočutje, a se je kot Božji lovec gnal za svojim plenom po dvoumnih ozemljih do tja, kamor jo je hotel pripeljati.

– Res je, žena, in ni res – je odgovoril Jezus. – Pet mož si imela in ta, ki ga imaš, ni tvoj zakonski mož. Kakor koli, ni-sem prišel, da bi postavljal sodišča in izrekal obsodbe. Nisem prišel s pračo lučat kamnov v bolne ovce. Hči moja, zoper tebe ne bom dvignil prsta v znamenje obtožbe. Nasprotno, prišel sem ti oznanit veselo novico, da te bo Oče ljubeče ovil v plašč usmiljenja in te ozdravil z roko nežnosti. Žena, kakšna je razlika med premogom in diamantom? V teku milijonov let se kos premoga spremeni v bleščeč diamant. Ko gre skozi roke

usmiljenja, postane žena v trenutku kraljica. Sicer pa, samari-janska žena, povem ti, da je srce žene neskončen vodnjak in torej ne zadošča ne pet mož ne petsto, da bi ga zasitili. Samo neskončno ga more napolniti. Če bi ga ti poznala ...

Takšna žena, kot je bila ta Samarijanka, nedojemljiva skrivnost, kjer si moč in krhkost podajata roko, kjer ni gro-bov, ampak cvetoče jablane, kjer so polsence in luči, nedose-gljive za človeško oko, takšna žena, potem ko je prepričana, da ni treba ničesar skrivati, da je vse razvidno pogledu njenega skrivnostnega sogovornika, ne čuti več sramote, ampak hvale-žnost, in se brezpogojno preda.

– Gospod, vidim, da si prerok.Toda tudi ko še ni nehala predstavljati nove teme, so se

že v njenem spominu dvignile preveč visoke plime in nevihte in žena se je nazadnje zatekla k begu. Nenadoma je preskočila na drugo temo.

– Ko so Judje z velikim zaničevanjem zavrnili naše gospo-darsko sodelovanje – je nadaljevala – pri gradnji jeruzalemske-ga templja, so naši očetje postavili tempelj na najvišjem vrhu Garizima in so tam iz roda v rod častili Boga. Vi pa vztrajno trdite, da se je treba povzpeti v Jeruzalem. Kje je treba častiti Boga?

– Veruj mi, žena – je odgovoril Jezus – spet se bomo zdru-žili in si bomo, Judje in Samarijani, podali roko v templju, ki ni ne na Garizimu ne na gori Sion. Neskončno hrepene-nje po češčenju bo še enkrat pomešalo prah s peno, ne da bi postavilo tempelj iz kamna, ampak tempelj tišine v poslednji samoti biti, na poslednji stopnici tišine, v najbolj oddaljeni širini duha: za češčenje v duhu in resnici. Ni mogoče z rokami zagrabiti duha niti ga ujeti med kamnite zidove templja. Pravi častilci bodo hodili po poteh duha in notranjosti, kjer koli se znajdejo, ob izlivu reke, v zalivu, kjer se rojeva jutranja zarja, pod tisočletnimi cedrami, v votlinah, kjer spijo vetrovi ali v točno tisti točki, kjer se med seboj bojujeta svetloba in tema. Oče išče tovrstne častilce, kajti Bog je duh. Vaše srce umira od žeje, toda izvir privreva na dan prav na dnu vašega duha.

Koprene so se odstrle. Samarijanska ženska se je v svojem življenju spopadala s pobesnelimi vetrovi tolikerih bednikov, ki so samo hoteli zadovoljiti svoje nagone. Odprla je mno-

106 107

go kletk in vedela je, da so v človekovem srcu samo zveri za pregradami. Toda očitno je bilo, da moški, pred katerim stoji zdaj, ni kakor drugi. V tem trenutku se je Samarijanki zazde-lo, da se prebuja ob svitu nekega oddaljenega in drugačnega sveta in občutila je željo, da bi muzicirala ter plesala sredi tega sveta, ki se ji je nenadoma razodeval.

Ta žena, ki je iz tako dolge izkušnje pridobila veliko mo-drosti, je zaslutila v skrivnostnem sogovorniku tega poldneva – kaj je zaslutila? Nekaj kakor odsvit večnosti, Božje gotovo-sti, presojnost, ki se je širila od enega konca obzorja do druge-ga, čistost, prežeto s skrivnostjo ...

Nikoli se ni srečala z moškim, kot je bil ta. Do njega je čutila češčenje, privlačnost, nagib, da bi pred njim pokleknila. Iz tega, kar je od otroštva slišala o Mesiju, si je ustvarila kon-kretno podobo: človek nad vsemi drugimi. Takšen se ji je zdel ta prerok, in da bi bila glede tega bolj gotova, mu je v zvezi s tem zastavila nepričakovano vprašanje:

– Vem, da mora priti Mesija – je rekla žena.– Je že prišel: jaz sem, ki ti govorim – je odgovoril Je-

zus. Resnično, žena ni potrebovala argumentov, da bi se pre-

pričala. Toda izrecna Jezusova zatrditev je porušila vse zido-ve.

Kako velika skrivnost! Žena, ki jo je javno mnenje imelo za grešnico in so jo imele verske oblasti za zaničevanja vredno in prekleto ... je prva oseba, ki ji Jezus nedvoumno razodene svojo istovetnost. To že vemo: je Mesija ubogih, prišel je še posebej za poslednje in zaničevane, zatirane in zrušene.

Sinja luč

Samarijanska žena je osupla poslušala, kako je njen sogo-vornik slovesno razkril svojo mesijansko istovetnost: novica je bila preveč presenetljiva, da bi nadaljevala pogovor ali zasta-vljala nova vprašanja. Žena je pustila svoj vrč poleg vodnjaka, se naglo oddaljila, in ko je prišla v mesto, začela vsem na ves glas pripovedovati, da je srečala Mesija.

V tem času, ko je Jezus z njo izmenjaval svoje zadnje be-sede, so prispeli učenci z živežem in bili presenečeni, ko so videli, da se njihov Učitelj pogovarja in tika z neko žensko. Zanje je bilo to nekaj novega, ker rabini niso imeli navade, da bi se javno začeli pogovarjati z neko žensko, še s svojo lastno ženo ne. Ustavili so se na spoštljivi razdalji in čakali, da se je ženska oddaljila.

Takrat so pristopili k Jezusu, toda nihče ga ni ničesar vprašal; ponudili so mu živež, ki so ga nakupili, in mu rekli: – Učitelj, pojej kaj. – Bitka, ki jo je imel Jezus s to žensko, je bila intenzivna, in Ubožec iz Nazareta je bil za vsebine duha preveč občutljiv, da bi mogel imeti voljo kaj pojesti.

Njegov pogovor z ženo je bil okrašen in polepšan z ale-gorijami in metaforami. Tako je nadaljeval v istem tonu in jim rekel: – Imam drugo jed, ki si je vi ne morete predstavljati: voljo mojega Očeta, to je radost moje duše, kruh in vino, ki prenavljata moje telo in mojega duha ...

Močno občutljiv za to tematiko je Jezus nadaljeval: – Sem Božji Ubožec in služabnik svojega Očeta. Ničesar nimam svo-jega, in ker nimam ničesar, nimam niti svoje lastne volje. Po-vedal vam bom zgodbo: zvoki noči so se vzpenjali, mili, vedri, večni. Nazaret je še spal in sanjal; zvezdne karavane so hodile po poteh nebesnega svoda. Nenadoma je sinja luč odprla raz-poko v nebesnem svodu in za njo je prišla reka bele in modre luči. To je bil Božji Sin, ali bolje, Božji Ubožec. Sinja luč se je kot prapor postavila nad najvišjo skalo najvišjega vrha sveta, upognila kolena, iztegnila roke in spustila klic, ki je dosegel meje sveta. Klic je govoril: »Glej, prihajam, da izpolnim, o moj Bog, tvojo voljo.« In odmev se je odbijal od gore do gore. Ob prvem odmevu je zima odgovorila: Pomlad je v mojem srcu; ob drugem odmevu je smrt odgovorila: Vstajenje je v mojem srcu; ob tretjem odmevu je praznina dodala: Božje kraljestvo je v mojem srcu.

Jezus je bil, kakor da bi ga zagrabil živ navdih, in nada-ljeval je, kakor da bi opredeljeval svojo lastno osebno istove-tnost: – Nisem sejalec, ki bi metal seme v veter; nisem prišel odkupit mrtvih iz krempljev smrti; nisem prišel stresat cvetja na hrome ali zdravit gobavce njihovih ran. Prišel sem v polno-sti uresničit voljo svojega Očeta. Ne bom postavljal vprašanj,

108 109

ne bom izzival ne razpravljal, ne bom se upiral, ne bom se pri-toževal. Nisem ne prerok ne glasnik, tudi ne kak odrešenik. Sem Božji Ubožec, podrejen in poslušen, pozoren na vsako željo mojega Očeta. Zato me Oče tako ljubi: ker izpolnjujem njegovo voljo. To je moja usoda, zato sem prišel. Sem prepro-sto to: Ubožec iz Nazareta.

V daljavi se je zarisala gruča Samarijanov, ki so se pod ženinim vodstvom bližali vodnjaku. Jezus je izkoristil ta tre-nutek, da je dodal še nekaj besed: – Še štiri mesece in prišel bo čas žetve. Toda ta trditev ne vstopa v naša preračunavanja. Moj Oče je nepredvidljiv in je sposoben vreči v morje vse ver-jetnostne račune. Veter piha, jadra so že napeta in prišla je ura odhoda. Poldne sije v vsem svojem sijaju in velikanska žetev nas čaka na poljih. Včeraj so sejali, danes se zlati žetev, in vi ste poklicani, da boste žanjci, kajti kakor pravijo, eni sejejo, drugi žanjejo. Pripašite si lutnjo čez naramni jermen, kajti od žetve se bomo vrnili pojoč. Pred nami je nova žetev – je rekel in pokazal Samarijane, ki so se približevali.

In res, polni osuplosti in ganjenosti so v skupinah pri-hajali mnogi Samarijani. Zavedajoč se večnega rivalstva med Samarijani in Judi jih je Jezus sprejel še posebej prisrčno. Dol-go se je pogovarjal z njimi. Bili so popolnoma prevzeti in so rekli ženi: – Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedova-nja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično Poslanec. – Povabili so ga, da nekaj dni ostane pri njih. On, ki je prišel na ta svet iskat poslednje, je v skladu s samim sabo in s svojim poslanstvom ostal dva dni pri njih.

Po poti, ki pelje k jezeru

Ko so šli od tam, so prispeli v ozek prelaz, ki se odpira med gorama Ebal in Garizim ter je širok kakšnih sto metrov. To sta legendarni gori, katerih imeni sežeta do prvih let Izrae-love naselitve v Kanaanu. Jezus je bil odločen in radosten, kot nekdo, ki gre naproti gotovi zmagi.

Šli so mimo Dotana, kraja, ki je klical v spomin tragične dogodke. Tam je prišlo do sramotnega zločina, ko so Jožefovi bratje prodali Jožefa (1 Mz 37,17sl.). Ustavili so se, da bi si

odpočili. Ko se je spomnil tega dogodka svetopisemske zgo-dovine, je val žalosti preplavil Ubožčevo srce. Zaradi svoje velike občutljivosti je trpel ob teh spominih, tako da si ni mo-gel kaj, da ne bi žalostno zavzdihnil. Rekel jim je: – Imenovali so ga sanjač. Toda to je bila le rumena strupena trava zavisti. Jožef je bil sin starosti in že zato ga je imel oče najraje. Kupil mu je haljo z dolgimi rokavi. Toda bratje niso mogli prenašati te posebne ljubezni. Nekoč – je nadaljeval Jezus – ko so pa-sli čredo v pokrajini, ki je bila zelo daleč od doma, so bratje skovali zaroto, da bi ga umorili. Nazadnje so sklenili, da ga za dvajset srebrnih šeklov prodajo karavani Izmaelitov, ki so bili na poti v Egipt. Ti so ga popeljali s seboj v tisto deželo. Vendar pa se moj Oče poigrava s človeškimi načrti in zna iz-vleči dobro iz zla. Zločin bratov je sčasoma spodbudil rojstvo izvoljenega ljudstva.

Dvignili so se in ganjeni molče nadaljevali pot. Potem ko je priklical v spomin tako dramatično zgodbo, je Jezus iz-koristil priložnost in jih poučil: – Slišali ste, da je bilo našim prednikom rečeno: Ne ubijaj; in kdor ubije, bo kriv pred so-diščem. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se razjezi na brata, bo prav tako kriv pred sodiščem. Prišel sem, da bi med brati priž-gal kres ljubezni. Prišel sem na ta svet, da bi postavil mostove med brati in naredil eno samo čredo iz ovc, ki jih je razpršila nevihta. Od zdaj naprej bom na štiri strani sveta sejal besede ljubezni, toda moje besede bodo doživele brodolom v vaših srcih, če bo egoizem valovil vode vaših jezer. Strupeni plazilci dvigujejo glavo iz svojih temačnih lukenj, da bi pljuvali svoj strup, strup zavisti, jedkih čustev, grenkega žolča, sovraštva in antipatij med brati. Kaj storiti, da bi odsekali glavo tem stru-penjačam? Kako s korenino vred izruvati trnove grme, ljuljko in koprive, da bi na poljih rasla samo rastlina ljubezni? Ljubite drug drugega. Porušite visoke zidove, ki jih je tekmovalnost postavila med brati.

* * *

Še naprej so stopali po belih samarijskih tleh, počasi so puščali za sabo gorata območja in čedalje nižje griče, dokler niso prispeli do svetopisemskega mesta Ein Ganim. V tem na-

110 111

seljenem središču so vodnjaki, kamni in hiše sijali v soncu in se srečno smejali. Kmalu so se Jezus in njegovi učenci spustili na veličastno ravan Jezreel, ob robu katere se je dvigovalo sve-topisemsko gorovje Gilboa, in vse je bilo prepojeno z vonjem aromatičnih rastlin, mirte in bazilike.

Spet se je Jezusov duh napolnil z lastovkami in bodreča radost se je polastila njegove duše. Učencem je rekel: – Dvi-gnite pogled in poglejte sijajno dolino. Galileja je polje zlatih klasov. Žetev je velika. Prišla je ura za žetev, pripravite kašče za žito, velike lončene vrče za oljke, sode za novo vino. Blagor tistim, ki hodijo po gorah in oznanjajo kraljestvo miru. Smo že prispeli, Galileja, na tvoj prag smo prispeli z oznanilom no-vega kraljestva. Hoditi hočemo poleg teh, ki hodijo, nočemo ostati na robu ceste in gledati sprevoda, ki gre mimo.

Ubožec je žarel, to je bilo videti. Zanj je bil to predve-čer bleščeče evangelizacijske kampanje okrog Genezareškega jezera. Bili so še več milj oddaljeni od jezera in pot je hotel izkoristiti, da dá duška veselju svojega srca: – Ne moremo sedeti – je rekel – v senci vedrega miru. Ljubezen, ki se ne-nehno ne daje, počasi umira. Na poljih je ljuljka, rdeči maki dvigujejo glavo na žitnih poljih. To mi zbuja tesnobo, to je moj problem: kako storiti, da z zemlje izgineta laž in nepravičnost, ne da bi pri tem iztrebili tudi lažnivce in krivičneže? To je moj problem. Bdeli bomo in pazili, da rastline zrastejo trdne in zdrave ob napadih mračnih duhov. Melanholiki se radi prito-žujejo, zatirani imajo radi pomilovanje. Mi se ne bomo obna-šali ne tako ne drugače, ampak usmiljeno, kar pomeni: čutiti s srcem in pomagati z rokami. Včasih čutim močno bitje srca, ki mi pravi, da bi se vse moglo končati v tragediji brez glasbe, kakor na Maherontu.

Toda s kretnjo glave je Ubožec odgnal tako mračno misel in pustil, da ga je spet preplavilo veselje. Prispeli so na obalo jezera in začela se je epopeja.

Obdobja javnega delovanja

Jezusovo javno delovanje je nemogoče rekonstruirati. Noben od evangelistov ni nameraval klasificirati spominov na Jezusovo življenje s pomočjo časovnice. Zdi pa se mogoče določiti različna obdobja njegovega delovanja v njihovih splo-šnih potezah.

Prvi spektakularni razvoj, ki so ga prinesli oznanjevanje in dela usmiljenja, v Galileji, kakšni dve leti. Takrat je deloval na prostem, na trgih in tržnicah, v sinagogah. Ljudstvo se je množično in s strastnim navdušenjem zbiralo okrog Jezuso-ve osebe in sporočila. Imamo vtis, da je bilo vse ljudstvo na tem, da »vstopi v kraljestvo«. Jezus je oznanil govor na gori kot povzetek vsega svojega sporočila. S svojim delovanjem je povezal skupino učencev, ki jih je s primernimi praktičnimi navodili poslal na prve apostolske pohode. To je bilo bleščeče obdobje, polno zadovoljstva.

Kriza. Uspeh se je občutno zmanjšal. Opaziti je bilo do-ločeno utrujenost. Očitno se je okrepila sovražnost verskih oblasti, ki so Jezusa izpostavljale stalnim zaslišanjem. Učitelj je spremenil metodo: začel je govoriti v prilikah in v apokalip-tičnih prispodobah, katerih precej skrivnosten pomen so lah-ko v polnosti dojeli samo uvedeni. Na podlagi teh prilik je že bilo mogoče zaznati, da obstaja v izgradnji kraljestva tragično obdobje, in v daljavi, v megli, je bilo mogoče razbrati lik križa. Ljudje so bili do neke mere razočarani in so se umikali.

Vzgoja dvanajsterih. Jezus se je vidno izogibal velikim ma-nifestacijam. Vidimo ga, kako izgublja pogum, celo nekoliko dezorientiran je bil in neodločen, ne da bi točno vedel, kako naj nadaljuje svoje delo, kakšnih pobud naj se loti. Umikal se je iz dežele, da bi premišljeval in se posvečal intenzivni vzgoji svojih učencev. Oznanjal je trpljenje. Povzpel se je v Jeruza-lem. Namesto da bi pobegnil, se je soočil z bojem, čeprav je predvidel njegov usodni epilog.

Končna prerokova katastrofa. V ozračju globoke napeto-sti, sredi silovite polemike z višjimi oblastmi, zdaj že v nepo-srednem spopadu z njimi, je Jezus izrekel preroški poziv svo-jemu ljudstvu, ki je izgubljalo svojo poslednjo priložnost, da bi uresničilo svojo poklicanost in svojo usodo. Prekletstvo ne-

112 113

rodovitne smokve, eshatološki govor. Verske in civilne oblasti so sodelovale v organiziranju zarote; in prerok, izdan, od vseh zapuščen, sam, je izginil na grmadi katastrofe.

Peto poglavjeUbožec med ubožci

Pot, ki gre od uboštva k ljubezni

Za začetek razprimo pred bralčevimi očmi dva prizora, obarvana z živimi barvami, ki bosta z živo svetlobo osvetlila vse Jezusovo delovanje, besede in dejanja v tem prvem obdo-bju:

»Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodni-cah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. In glas o njem se je razširil po vsej Siriji. Prinesli so k njemu vse bolnike, ki so jih mučile različne bolezni in nadloge, tudi obsedene, bož-jastne in hrome, in jih je ozdravil. Za njim so hodile velike množice iz Galileje, Deseteromestja, Jeruzalema, Judeje in iz krajev onkraj Jordana« (Mt 4,23–25).

* * *

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30).

Ali obstaja magična beseda, ki bi mogla povzeti ti dve veličastni freski? Ljubezen? Tu imamo vsekakor, skrito in utri-pajočo, živo skrivnost Ubožca iz Nazareta: življenje, ki gre od uboštva k ljubezni. Mar se nismo s tem dotaknili najgloblje Jezusove skrivnosti?

Vse se začne s »krotkim in ponižnim srcem«. V Jezuso-vem srcu je bila skrivna glasba, kakor melodija v ozadju, ki je nenehno odzvanjala kot cantus firmus (stalna melodija). Imel je jasno zamisel o svoji poklicanosti, kakor da bi se v mislih osredotočil na lastno podobo, ustrezno liku in usodi člove-ka, ki ni nujno zgodovinski, podobo, ki jo je premišljeval in

114 115

sprejemal že od dni svoje mladosti: lik in usodo Ebed-Jahve, Gospodovega služabnika.

Torej, Božji Ubožec je svoboden človek. Kdor ničesar nima in noče ničesar imeti, se nima česa bati, kajti strah je snop energij, ki so se sprožile v obrambi posedovanih stvari ali stvari, ki smo se jih polastili, ko se zavedamo, da so ogro-žene. Toda Ubožca kot Jezus, ki ni storil drugega, kakor da je brisal vsako najmanjšo sled in da se je posvečal izkoreninjanju poželenja po vodilnih vlogah, sanj po veličini, polaščevalnih zvijač ... kaj sploh more vznemiriti tega Ubožca? Zato vidimo v Jezusu preroka, ki ga ni mogoče uporabiti kot orodje za svoje namene, nepokvarljivo pričo, absolutno svobodno pred političnimi in verskimi oblastmi, pred prijatelji, privrženci in družinskimi člani, pred rezultati lastnega služenja, celo pred zakonom in uradno religijo.

Iz svobodnega človeka pa se poraja razpoložljiv človek; po zaslugi določenih skrivnostnih mehanizmov se namreč v nas delajo navzoče določene stalnice, kot se denimo iz za-nikanja rojeva zatrjevanje, iz brezinteresnosti darovanje, iz uboštva ljubezen, iz smrti življenje. V bistvu ostanejo energije, prirojene človeškemu bitju, potem ko so enkrat osvobojene vezi, v katere je vklenjen egoizem, razpoložljive za služenje drugim.

Tako se rodi služabnik: če se ne začne ločevati od vsega, kar mu pripada, in se ne začne otresati svojega jaza, če torej ne začne biti ubog, prerok ne more služiti nikomur; nasprotno, pretanjeno in s prevaro uporablja vse in vsakogar. Prerok, de-nimo, se lahko raztrga za ljudstvo, toda hkrati, ne da bi se za-vedal, lahko spremeni ljudstvo v oder za projiciranje samega sebe in uživa v lastnem uresničenju. Čeprav bi dajal vtis, da služi ljudstvu, bi v resnici ljudstvo uporabljal zase.

Sklep je en sam: samo čist človek, samo kak Ubožec more služiti ubogim. Kakšna je torej poslednja in živa skrivnost Ubožca iz Nazareta? Življenje, ki gre od uboštva k ljubezni.

Z drugimi besedami: kdo je Jezus iz Nazareta? Je ubožec, svoboden, razpoložljiv, služabnik, ki je prehodil pot od ubo-štva k ljubezni.

* * *

V odnosu do koga je Jezus udejanjal svoje usmiljenje in svoje služenje? Najraje do ubogih. Toda beseda ubožec je nekaj dvoumnega, tako v tem času kakor tudi v tistem; tudi takrat je tako kot danes in vedno priklicevala v spomin velikanski in raznolik mozaik, ki vključuje vse ljudi brez družbenega polo-žaja, s katerim dosežemo spoštovanje lastne osebe.

Ubogi so bili preganjani, gobavi, takšni, ki so jih zatirale vsakovrstne potrebe in vsakodnevni problemi, množice brez stalnega prebivališča in lačne množice, ljudje, ki niso poznali postave. Ubogi so bili bolniki, slepi, pohabljeni, invalidi, še-pavci, hromci. Ubogi so bili grešniki, ženske sumljivega slo-vesa, pobiralci davkov, obsedeni z nečistimi duhovi. Ubogi so bili majhni, nepomembni, ženske nasploh, otroci. K tej široki družbeni plasti je Jezus iztegnil svoje roke usmiljenja in obilno izlival odrešenje in kruh.

Prvi odziv Ubožca pred trpljenjem ubogih je bilo sočutje; in sočutje – tudi ta izraz je bil dvoumen – je življenjsko po-membno gibanje, ganjenost, ki izvira in se vzpenja iz globin, iz črevesja in trebuha: nekaj najbolj notranjega, kar zadeva ves živčno-vegetativni sistem, kakor reka, ki teče prek drobovja in ima v splošnem svoje odseve v vseh telesnih območjih, kjer so močno nabrana živčna vlakna, kot so srce, trebuh, pljuča, črevesje.

Sočutje more biti tudi sad določenega načina bivanja. Dobro vemo, da je bil Jezus občutljiv po temperamentu do te mere, da je točil solze. Toda človeško bitje more jokati tudi samo nad sabo, iz samopomilovanja. V pravem sočutju zazna-vamo predvsem pozabo sebe, kakor je to v primeru Jezusa. Ko je on postal ganjen in je v nekaterih primerih tudi jokal, je bilo to vedno zaradi drugih. Veliko strani bi potrebovali, da bi dokazali, da je bil Jezus, ubožec, kakršen je bil, nesposoben samopomilovanja in da mu v ničemer ni bilo mar za njega samega, kot se kaže iz dogodkov trpljenja. Sočutje je skratka trpljenje, ki ga prebudi bolečina drugega človeka, odziv sim-patije srca, osvobojenega samega sebe in obrnjenega k drugim, čustvo, ki izvira iz dejstva, da čuti in trpi z ubogim.

Videti je mogoče, da takšne značilnosti odsevajo v nasle-dnjih besedilih: Mt 14,14; Mt 9,36; Mr 6,34; Lk 7,13; Mr 1,41; Mt 20,34; Mr 8,2.

116 117

Sočutje, po drugi strani, ni samo občutje, je predvsem sila, ki je Jezusa gnala, da je delal konkretne in praktične kora-ke v smislu solidarnosti in usmiljenja. Svojo moč je uporabljal v izjemnih posegih, da bi odpravil ali razrešil tisto zlo, ki ga je tako prizadevalo, in tako se je preobražal v osvobojevalca od vsakega trpljenja, v odrešenika od vsake bolečine.

Od vasi do vasi

Tistega jutra so se učenci vrnili v svoje domove, saj so bili veliko dni daleč od svojih domačih. Jezus je sam odšel na pot z namenom, da obišče nekaj vasi in poseje v veter seme dobre novice. Odpirale so se meje duha, sijala je nova zarja. To je bilo še posebej soparno jutro. Navzlic temu je bil Jezus energičen in odločen.

Potem ko je prehodil nekaj milj, je s pogledom zaobjel prizor, ki je povečal veselje v njegovi duši: njegovim očem se je predstavil krog valovitih in zelenih gora. Tam zgoraj na hribu je v soncu sijala vas, ki je postala nedovzetna za Jezusovo spo-ročilo: Horazin. Na drugi strani jezera je bilo mogoče jasno razločiti Geraso, ki je ležala zleknjena nad njegovimi vodami. Še naprej je bilo v meglici mogoče razločiti Betsajdo, ki se je prav tako naslanjala na jezero. Na koncu je bil Kafarnaum. Na tisti strani Magdala. Še zmeraj na jezerski obali je dal Herod Antipa pred nedavnim zgraditi moderno in razkošno mesto Tiberiado, v čast cesarju Tiberiju. Toda iz evangelijev ni razvi-dno, da bi Jezus kdaj koli stopil na njene tlakovane ulice.

Okrog tega jezera je krožil Jezus, romar in popotnik, od vasi do vasi, kakšni dve leti, ne da bi pri tem zanemaril tudi druga majhna naseljena središča v Galileji. Velja, da je Jezus te svoje prve apostolske pohode opravil brez spremstva svojih učencev.

Ubožec je še naprej hodil med oljkami, smokvami, man-dljevci in palmami. V tej okolici je bilo tudi veliko borovcev skromne višine. Nenadoma se je pokončna kakor meč pojavi-la tudi kakšna cipresa, ki se je zdela kakor vdelana v modrino. Od časa do časa se je v soparnem jutru Jezus odpočil v senci kakšnega drevesa.

Mnogi prebivalci teh vasic so se ob veliki noči povzpeli v Jeruzalem in so se šele komajda vrnili. V prestolnici so imeli – ne brez določenega ponosa – priložnost opazovati, kako je njihov rojak med čudenjem celotne dežele z dejanji in beseda-mi razodel veliko moč. Ta novica je šla od ust do ust, tako da ni bilo mogoče, da Galilejci ne bi bili kar najbolj ponosni na svojega rojaka. Reči je mogoče, da je Jezus pri svojih prvih na-stopih po vaseh v Galileji stopil na že pripravljeno prizorišče in so ga sprejeli precej naklonjeno (Jn 4,45). To deloma po-jasnjuje navdušenje, ki ga je zbudilo njegovo prvo delovanje med ljudstvom.

* * *

Ko je prišel v Magdalo, so ga prebivalci tega kraja takoj prepoznali. Razširil se je glas o njem, z dvignjenimi rokami so drug drugemu klicali novico in mnogi so se spontano zbrali na trgu. Jezus je splezal na neko skalo in spominjajoč na slog in teme, ki jih je poudarjal Krstnik, začel govoriti ljudem.

– Čas se je dopolnil – je rekel. – Do vas sem prišel s klju-čem v roki: to so ključi kraljestva. Od danes so njegova vrata odprta in vabim vas, da vstopite vanj. Kaj storite z obleko, ki je oguljena od rabe in je vsa zakrpana? Seveda jo zamenjate z drugo. Isto se zgodi z mislimi. Kaj storite, če sol izgubi svoj okus? Vržete jo na gnojišče, mar ne? Tako tudi stare, obrablje-ne in moljaste misli ne služijo ničemur. Odvrzite jih torej med nesnago in jih nadomestite z novimi mislimi.

Do vas sem prišel – je nadaljeval – s kupom novosti, toda ne prodajam jih, ampak jih mečem v veter: blagor tistim, ki jih zagrabijo in shranijo. Veste, kaj je storil norec? Prižgal je luč in jo postavil pod mizo. Če boste zgradili mesto na višavi Tabora, resnično, povem vam, da ga bodo zrle in občudovale vse vasi, raztresene po esdrelonski ravnici. Vi ste luč sveta. Če postavite svojo luč na zlat svečnik, resnično, povem vam, da bodo vsa soba in vsi, ki so v njej, sijali kakor zlato. Bog je Oče vseh vas in vi vsi ste bratje. Če se ljudje, ki prihajajo iz istega materinega telesa, imenujejo bratje in se ljubijo, koliko bolj ti-sti, ki so rojeni iz istega duha. Odpovejte se starim navadam in

118 119

sprejmite nove novice ter odločno vstopite v kraljestvo, kajti njegova vrata so široko odprta.

Prebivalci Magdale niso vedeli, kaj naj rečejo ne kam naj gledajo. Osuplost jim je vzela dar govora, toda iz njihovih obrazov je sijala očaranost nad mladim oznanjevalcem. Novi-ca, da se je pojavil novi prerok, se je hitro kakor val razširila od vasi do vasi okrog jezera.

V prvih tednih je Učitelj najraje deloval po sinagogah. Sinagoga je bila ustanova s starimi in presenetljivimi ko-

reninami. Pred izgnanstvom je bil edini kraj, kjer se je sreče-valo Božje ljudstvo, da je poslušalo Besedo in molilo, tempelj v Jeruzalemu. Med izgnanstvom, daleč od Jeruzalema in od svojega templja, so se Judje nostalgično zbirali pod vrbami babilonskih rek; sprva preprosto zato, da so se srečali in spo-minjali svoje domovine. Počasi so zato, da bi ublažili svojo nostalgijo, na takšnih srečanjih ali zborih (to pomeni izraz si-nagoga) začeli prepevati pesmi svoje oddaljene dežele. Kmalu se niso več zbirali pod vrbami žalujkami, ampak v stavbah, zgrajenih prav v ta namen. Pozneje, v teku let, so vpeljali bra-nje in komentiranje Besede in slednjič preoblikovali zbor (si-nagogo) v kraj kateheze in molitve.

V Jezusovih časih je vsaka vas, pa če je bila še tako nepo-membna, imela malo sinagogo. Z arhitekturnega vidika je šlo za pravokotno ogrado, usmerjeno proti Jeruzalemu, sveti pre-stolnici kraljestva. Sinagoge so bile v splošnem zaprte, razen ob sobotah in na praznične dni. Zato je Jezus začel oznanjati veselo novico tam, kjer se je spontano zbrala skupina ljudi: na trgih in tržnicah dežele, na travnikih in majhnih gričih, na obali jezera, kjer so bili ribiči zaposleni s svojim delom. Sprva je šlo za majhne skupine poljedelcev, obrtnikov in ribičev; ni še bilo duhovnikov ali pismoukov. Kot smo že povedali, je verjetno, da so na tej prvi stopnji učenci spremljali Jezusa le priložnostno.

V sinagogi

Naslednjo soboto je Jezus prišel v sinagogo v Kafarnaum in sedel sredi med ljudi, ki so bili povečini ribiči. Navada je velela, da so se možje postavili na eno stran in žene na drugo, obe skupini pa je ločevala vrsta stebrov. Po tradicionalnih me-rilih je starešina sinagoge, potem ko je prebral svetopisemski odlomek, prepustil besedo možem, da so pokomentirali in dali morebitna tolmačenja o tem, kar je bilo prebrano, in da so odgovarjali na vprašanja javnosti. To je bila za Jezusa sijajna priložnost, da ponudi svoje novosti, saj so bili ljudje v skupini, ki se je zbrala na zboru, odprti in nezapleteni. Jezus je torej vstal in ob vsesplošnem pričakovanju stopil na ambon. Za ve-čino navzočih je bil neznanec, zato so ga sprejeli s še posebno radovednostjo. In vendar so ga nekateri, ki so videli njegovo delovanje v Jeruzalemu, prepoznali. Bilo je, skratka, ozračje velikega pričakovanja in razpoložljivosti, v katerem se je Jezus zares dobro počutil in je mogel svobodno govoriti.

– Vrata so se odprla – je rekel – in povabil vas bom, da vstopite v kraljestvo. Jeseni zaupate zemlji žitna zrna. V nasle-dnjih mesecih, ko vi jeste, spite in se smejete, se seme, nihče ne ve, kako, potihoma vzpenja navzgor, dokler se ne spremeni v zlat klas. Takrat primete za srp in rečete: Prišel je čas žetve. Isto se zgodi z besedo: eden jo seje, toda drugi jo potihoma preobraža v srcu človeka v dobro delo, v pričevanje luči.

Kaj počnejo tisti posamezniki – je dodal – tam, togi, z dvignjenimi rokami, sredi trga? Molijo molitve in se razkazu-jejo, da bi jih vsi videli. Resnično, povem vam: Njihova edina nagrada bo njihova lastna zadovoljena ničevost. Vi pa ne de-lajte tako. Ko molite, se postavite v najbolj temen kot svoje sobe; Oče vas bo tam skrit poslušal. Tisti, ki ne poznajo Oče-ta, množijo kretnje in klice, prepuščajo se rekam besed. Vi pa ne delajte tako. Oče vas opazuje z materinsko pozornostjo, ve za vaše potrebe. Ali je tu kakšen tesar? Tudi jaz sem sin tesarja in seznanjeni smo z marsičem, o čemer govorimo. Denimo, vzamemo trden cedrov les in naredimo iz njega glavni tram konstrukcije. In nazadnje, ko čas teče, se prestrašeni zavemo, da podpora škripa in grozi, da se bo zlomila. Kaj se je zgodilo? Medtem ko smo spali, jo je črv obglodal od znotraj. Tudi ta-

120 121

tovi so sposobni odpreti luknjo v kamnitem zidu, da vstopijo in kradejo. Sklep? Če imate kakšen zaklad, ga hranite tam zgoraj, kjer ni črva in ne tatov. Ali ste kdaj videli, da bi kdo najprej upognil kolena pred svojim gospodom, potem pa pred sovražnikom tega gospoda? Nemogoče. Toda tudi če bi bilo to po človeško mogoče, resnično, povem vam: Ni mogoče služiti Bogu in njegovemu sovražniku, denarju, kajti kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce.

* * *

Ljudje so šli iz sinagoge polni občudovanja. Tistega dne se je v Kafarnaumu govorilo samo o tem, kako je v sinago-gi nastopil prerok iz Nazareta. Najvidnejši mestni možje so drug drugega spraševali: – Kdo je ta človek? Od kod je tako nenadno skočil na površje? Kako drugačen je od naših uči-teljev in od naših pismoukov! Ta človek govori z oblastjo. Iz kakšne skrivnostne omare jemlje tako drugačna in tako nova oblačila? Na njegovih ustih zvenijo večne resnice, kakor če bi jih slišali prvič v življenju. Nekdo drugi je rekel: – Danes sem odkril novo področje moje duše. – In tretji, ki je kritiziral pismouke, je rekel: – Naši pismouki ne delajo drugega, kot da ponavljajo besedila, pri čemer se naslanjajo na avtoriteto dru-gih učiteljev ali na starodavno izročilo. Ta pa se naslanja nase, ima notranjo gotovost in nravstveno postavo, je glas samega sebe. Končno se je pojavil pričakovani prerok! Aleluja!

* * *

Toda ni bilo samo to. Tega dne so se v Kafarnaumu doga-jale druge nepozabne reči. Marko nam pripoveduje (1,23–26), da je v bližini sinagoge živel človek, v katerem je zlo postavilo svoj šotor. V nekakšni podvojitvi osebnosti se je hudobec ob-našal do tega človeka kakor lastnik, ki izvaja svojo tiranijo na svojem ozemlju, tako da je ta človek popolnoma izgubil svojo avtonomijo in je celo delal, česar ni hotel. To je bilo mučno stanje.

Ko je ta človek videl Jezusa in se mu ni mogel izogniti, je začel obupano vpiti: – Jezus iz Nazareta, kaj ima dan z nočjo, temine z lučjo? In kaj imaš ti z nami? Vem že, kakšne so tvoje zahteve, mučitelj našega rodu: prišel si razprostret ruševine in raztrosit pepel po naših gospostvih. Prazno slepilo! Ti ne boš zgradil svojega kraljestva na naših lobanjah. V roko ti bomo potisnili žezlo iz trsta. Prevarant! Posrečilo se ti je skriti, kar je v tebi, vse si prevaral. V Nazaretu te imajo za bednika, enega od mnogih, za smešnega in nenormalnega samca, neodloče-nega ... Laž! Vse to je laž. »Jaz vem, kdo si ti: Sveti Božji« (Mr 1,24).

Do tistega trenutka je Jezus pozorno poslušal, toda pred to strašno satanovo izpovedjo je občutil, kako ga nenadoma preplavlja groza, in je tudi on z vso močjo, ki jo je premogel, zavpil: »Utihni! Pojdi iz tega človeka.« Takoj potem se je zgo-dilo nekaj pošastnega, grozljivega: tega ubožca je stresel neka-kšen kar najmočnejši potres; sredi vpitja, tuljenja in krčev ga je demon zapustil in on je končno ostal miren in pomirjen.

Na tiste, ki so mu bili priče, je ta prizor napravil velik vtis. Potihoma, z določenim izrazom strahu na obrazu so spraševali drug drugega: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni« (Mr 1,27).

Jezus, ki ni maral izrazov občudovanja, se je oddaljil in odpravil proti hiši Petra, čigar tašča je ležala v postelji in jo je mučila visoka vročina. Ta, ki je na tako sijajen način izgnal kneza tega sveta, ne bi bil sposoben povzročiti, da izgine vro-čina iz te bolnice? »Prosili so ga zanjo,« kar pomeni, prosili so za njegov poseben poseg. Z dejanjem izjemne naklonjenosti se je Jezus sklonil nad bolnico (Lk 4,39), izgnal vročico, prijel ženo za roko in jo razglasil za ozdravljeno. Tako da je ona sama pripravila nekaj za na mizo in pogostila tako edinstve-nega gosta.

V mestu ni bilo slišati druge novice ne drugega komen-tarja, razen o osvoboditvi obsedenca, in zdaj, glej, se je pri-družila še novica o ozdravljenju Petrove tašče! Kaj je to? Ali je med nami prerok, obdarjen z vsemi Božjimi močmi? Bilo bi resnično nehvaležno in pomanjkanje spoštovanja, če ne bi izkoristili takšne priložnosti: koliko je privezanih na posteljo v našem mestu, koliko oči brez svetlobe, koliko rok, podob-

122 123

nih suhemu lesu! Ob dihu tega preroka bi celo posušene kosti začele plesati! Toda bilo je sredi sobote. Prav, počakajmo, da zaide sonce, ko se konča sobotni počitek.

Ko je padla noč, so se vsi bolniki mesta, slepi, gluhi, para-litični, šepavi, vsakovrstni invalidi, ki so jih spremljali njihovi domači, zbrali pred vrati Petrove hiše. »Vse mesto se je zbralo pred vrati« (Mr 1,33).

Ob tem prizoru se je globoko sočutje neustavljivo dvi-gnilo Jezusu iz drobovja do grla. Sočutje je kot sila obilnih voda in skupaj z vero, ki premika gore, je sposobna priklicati na noge mrtve in preoblikovati kamne v ljudi. Tako torej, z neskončno pobožnostjo je Jezus začel polagati roke na vsa-kega bolnika, in iz teh rok se je sprožala neustavljiva energija življenja, odrešenja in vstajenja.

Navdušenje ljudi je bilo nepopisno: vse mesto, kakor da bi ga zajel vročični veter, ni več moglo zadrževati čustev in solz.

Toda bilo je dejstvo, ki je Jezusa vidno vznemirilo: »Iz mnogih so odhajali tudi demoni, vpili in govorili: 'Ti si Božji Sin.' On pa jim je zapovedoval in ni pustil, da bi govorili, ker so vedeli, da je on Mesija« (Lk 4,41).

V tej točki je bil Ubožec iz Nazareta še zmeraj nepopu-stljiv. Zelo dobro je poznal skrajno občutljivost svojega ljud-stva, skoraj bolezensko obsesijo, ki jo je bilo mogoče praktično povsod dihati, namreč obsesijo po Mesiju, političnem osvo-boditelju. Zadoščala je le iskra in izbruhnil bi velik požar.

Sicer pa, kot smo že prej opozorili, je Jezus imel poli-tično pojmovanje Mesija vedno za »svojo« posebno skušnja-vo. Predvsem on sam je moral dobro paziti, da ne bi zapadel v vedno zapeljivo in zadoščenja polno skušnjavo tosvetnega mesija. Med vso svojo evangelizacijsko prigodo je moral biti pripravljen, da zaustavi korak ob bodeči živi meji in se upre zapeljevanju zmagoslavnega mesijanizma. Nikakor mu ni bilo lahko biti Ubožec iz Nazareta, usklajen s ponižnim služabni-kom.

Po drugi strani je zadoščalo, da bi Jezus v trenutku ljudske vročice dopustil tudi najmanjši izliv vstajniškega mesijanizma, in že naslednji dan bi za novico vedela rimski prokurator in

tetrarh. V svojem srcu je še vedno imel odprto in živo rano, ki mu jo je zadal tragični konec prijatelja Janeza.

Marko konča svojo pripoved tako, da nam da vedeti, da se je po teh dogodkih »glas o njem takoj razširil po vsej okolici Galileje« (Mr 1,28).

Najbolj notranje skrivnosti

Ljudje so ostali ob teh dogodkih zares osupli. Ljudstvo je bilo množično pripravljeno iti za prerokovo senco tudi na konec sveta. Kakšna priložnost – je pomislil Jezus – za veliko setev! Po vaseh, raztresenih po obrežju jezera, se je širil glas, da se bo na določen dan v tednu prerok iz Nazareta srečal na pašnikih, ki se širijo za prvim gričem, pri izhodu iz Kafarna-uma.

Ko je prišel ta dan, je Jezus videl toliko ljudi, ki so se tam zbrali, in v srcu je občutil, kakor da se mu staro vino peni. Ni mogel skriti veselja. V njegovih očeh so bili cvetoči vrtovi. Po-kazal jim bom – je mislil – najbolj skrite plati mojega srca, kjer je vpisano ime mojega Očeta. Razodel jim bom najbolj skrivne skrivnosti moje duše.

Počasi je začel govoriti ljudem, z določenim videzom ma-gične razveljavitve. – Danes se lahko zgodijo stvari, ki jih niste nikoli videli – je rekel. – Kateri koli kamen dvignite in srečali se boste z Očetom. Ali ste kdaj videli plesati sonce? Danes ga lahko vidite v listih tistega limonovca. Poglejte tja dol na jezero. Ali tam ne vidite nasmeha luči? Danes so lahko prese-nečenja: iz temnih kotov pozabe vas lahko obiščejo sanje in najbolj skrivna hrepenenja vašega življenja. Bodite pozorni, kajti izpod pepela lahko poskoči iskra, sposobna, da vžge svet. Bog je spremenil ime: ne imenuje se več Jahve, imenuje se Oče. O njem govorimo to jutro. Oče počiva v senci topolov in v globokem morju svojih misli. Mi mu lahko darujemo le tož-be in solze, on pa nas bo potopil v morje nežnosti in ponovno se bomo smejali ter bomo srečni.

Zdelo se je, da je sposoben uročiti ljudi, velikansko mno-žico, ki je ostajala nepremična, zatopljena in je visela na Uči-teljevih ustnicah. Nadaljeval je: – Ali obstaja oče, ki bi dal

124 125

kamen v roke lačnega sina, ki ga prosi za kos kruha? Med vami pogosto letijo kamni na sosedovo streho. Toda z vašimi otroki je drugače. Če vas otrok prosi za malo ribe, ali je kdo, ki bi mu bil sposoben dati v roko kačo, da bi ga ugriznila in umorila s svojim strupom? Videl sem vas, kako se med seboj pobijate s strupom obrekovanja. Videl sem vas, kako grizete drug drugega kakor besni psi. Videl sem tudi nabrušena bo-dala, skrita pod plaščem, pripravljena zavihteti smrtni udarec obrekovanja. Drug drugemu ste sposobni storiti kaj takega. Toda z vašimi otroki, ah, z vašimi otroki ste vsi, brez izjeme, vsi skrbni in ljubeči.

In nadaljeval je: – Ali ste kdaj videli cvet, ki bi zahteval ploskanje zaradi vonja, ki ga razširja, ali zvezdo, ki bi zahte-vala nagrado za svoj sij, ali očeta, ki bi zahteval priznanje za svojo ljubezen? Ljubijo, ne da bi pričakovali nagrado, ker je Bog dal v srce staršev iskro svojega ognja. Če hočete imeti srce, ki ni zameseno z dobrim kvasom, ampak s krhko glino, če ste se sposobni tako obnašati do svojih otrok, ali ne mislite, kakšen bo Oče? Če bi to mislili, bi sanjali mirne sanje, srečni bi se prebujali in okrog vašega doma se ne bi nikdar zbirali volkovi. Vsako jutro Oče zapove soncu, naj vstane, da vam da toploto in svetlobo, in vsako noč prižge zvezde, da oddalji strah od vašega srca. Naredil je visoke gore, vse zelene od pa-šnikov, in vrtove, pobarvane z raznolikimi barvami, da bi vse to razveseljevalo vaše srce.

Ubožca iz Nazareta je zagrabil navdih. To je bil njegov dan, dan potopa, potopa ljubezni. Resnično, to je bil eden najlepših in najbolj srečnih dni njegovega življenja. Nadaljeval je:

– Kakor rastline potrebujejo sonce, tako vi potrebuje-te njegovo ljubezen. Pogosto sem videl brazgotino na vašem obličju; govorica morečih misli govori: Kaj bomo jedli, kako se bomo oblačili, kje bomo spali? Dobro mi prisluhnite: To so najbolj nujne stvari in seveda je treba delati. Lotimo se torej dela! In žago v roko, skobelj in kosmač, kije in kladiva, srpe in motike, mrežo v roke in pojdimo se trudit, spopadimo se s težavami našega vsakdanjega kruha. Boj da, toda boj v miru. Delo da, toda delo v vedrini. Črni trni razburkanosti in vzne-mirjenosti – odtrgajte koprene s srca kakor zarjavele žeblje in

jih vrzite v Očetove roke. Preden mu boste šli naproti, je on že na poti k vam. Preden odprete usta, da bi ga kaj prosili, njega že skrbi za to, kar potrebujete. Tudi če ste vedno slišali govoriti o Bogu, oblečenem v bliske, boste danes slišali, da vas široko morje njegove ljubezni večno kliče v njegovo osrčje. Med nočno nevihto se bomo spet srečali pri najbolj osebnem pogovoru okrog ognjišča in spet se bomo smejali ter bomo srečni.

* * *

– Ne vem, zakaj – je še naprej govoril Ubožec iz Nazareta – so otrokom tako ljuba ptičja gnezda. Ko sem bil otrok, sem se čutil srečnega, če sem občudoval, kar so navadno delale lastovice. Moje srce je bilo potopljeno v nežnost, ko sem gle-dal gole glavice mladičkov v gnezdu, brez perja, s svojim na stežaj odprtim kljunom, in videl sem vnemo, s katero sta jim oče in mati ves dan dajala jesti. Če se tako obnašajo ptice, kaj mislite, da bo naš nebeški Oče storil z lastnimi otroki? Mar niste vi vredni več kakor lastovka? Poglejte kos kruha: da bi ga mogli jesti, smo morali najprej sejati pšenico, potem pleti, žeti, mlatiti, mleti, gnesti in peči. Koliko dela, da dobimo kos kruha! In zdaj poglejte te vrabce: ne sejejo, ne žanjejo, in kdo jih hrani? Oče. Mar niste vredni več kakor vrabec? Enako se dogaja z orli, ki lebdijo visoko na nebu, in s temi drugimi močnimi ptiči, ki prečkajo oceane kakor hitre ladje. Vse jih hrani Oče.

In nadaljeval je: – Tu so ljudje visoke, srednje in nizke rasti. Včasih mislimo, da je biti majhne postave, kakor da bi bili majhni v vsem, ljudje se tega sramujejo in nekateri si nepo-pisno prizadevajo, da bi svojo postavo zvišali vsaj za en prst. Ali se jim morda posreči? Ne, to dobro vidite. Svoboden je človek, ki zna potrpežljivo prenašati svoje verige. Ali ste razu-meli lekcijo? Če bi nekdo, ki je majhen, sprejel, da je, kakršen je, bi občutil, da ima enako dostojanstvo kakor kakšen knez. Sreča ni v tem, da imamo ali da nimamo, ampak da vse mirno sprejmemo. Oče razdeljuje med svoje sinove darila in tegobe. Slednje so včasih znamenje še večje naklonjenosti, kajti tego-

126 127

ba, ki jo prenašamo v miru, je nevihta, ki lomi in odstranjuje mrtve veje.

Povzdignite oči – je nadaljeval Jezus – in pozorno opa-zujte vse, kar se vam posreči zaobjeti s pogledom: videli bo-ste, kako je veter prepojen z vonjem po mirtah, ki rastejo po gričih, pa tudi z vonjem po sadnem drevju vaših vrtov. Kdo bi mogel prešteti cvetice, ki ogrinjajo in razveseljujejo ta trav-nik? Poleg svoje lepote nam podarjajo tudi svoj vonj. Ali ste kdaj pomislili na to? In ta drevesa se zdijo pesmi, ki jih je zemlja vpisala v nebo. Ali veste, kako se je imenoval najimeni-tnejši kralj? Ime mu je bilo Salomon. Zagotavljam vam, da se niti Salomon v vsem sijaju svoje slave ni mogel oblačiti s to-likšno milino in s takšno pretanjenostjo kakor srečne cvetice teh travnikov. Žene, ki noč in dan delajo pri domačih statvah, vedo, kako težko je končati obleko. Spominjam se svoje ma-tere. Toda te cvetice ne delajo, ne tkejo: kdo jih torej oblači? Sam Oče jih vsako jutro oblači z eleganco. Če torej Oče tako oblači cvetico, ki ne doživi starosti rastline, kot jo aravkarija, a je vendar zjutraj vsa sijoča, zvečer pa umre, česa vse ne bo storil z vami, nesmrtni sinovi nesmrtnega Očeta? Vi ne boste ostareli niti ne boste umrli kakor rože, cedre, oblačila, novice, ampak boste sijali kakor večne zvezde v hiši mojega Očeta, ki ima že pripravljeno bivališče za vsakega od vas, in spet se bomo smejali in bomo srečni.

* * *

Ubožec iz Nazareta je bil kakor pastir, ki s svojo čudežno flavto očara in kliče k sebi jagnjeta, kače, šakale, kozice in volkove in sestavlja veliko Božjo družino. Preprosti ljudje se niso utrudili, dovolj je bilo pogledati njihove oči. Niti Jezus ni občutil utrujenosti. Nasprotno, zdel se je srečen in občutil je navdih.

– Nekoč – je nadaljeval – je bila neka stara žena, ki se ji je z življenjem, polnim varčevanja in naprezanja posrečilo, da je zbrala deset zlatih kovancev. Ne da bi vedela, kako in kje, je enega izgubila. Tesnobnega srca je začela brskati pod mizami in pod posteljami in iskala kovanec ... toda našla ni ničesar. Potem je vzela metlo, skrbno pometla vse sobe in končno naš-

la svoj cekin! Tako vesela je bila, da je stekla na ulico in zakli-cala: »Prijateljice, sosede, našla sem izgubljeni cekin. Pridite, da se poveselite z mano in me objamete! Pridite praznovat v moj dom, ker me bo konec od veselja. Oče je prav takšen: ko se hči, potem ko se je izgubila in zablodila v vseh omamah sveta, odloči, da se vrne v Očetovo hišo in potrka na vrata ter stopi pred Očeta, on od nje ne zahteva, da mu polaga račun za vse napačne korake ob običajni glasbi grajanja in groženj ... ampak občuti, da njegovo srce preplavlja nežnost, oči se mu orosijo, požene se skozi široka prostorja raja in kliče: Pridite in se veselite z mano! Pridite k meni in imeli bomo nepozaben praznik, ker se je domov vrnila hči ... Ne vem, kako naj vam drugače povem: Oče je takšen.

In Jezus je nadaljeval: – Oko za oko in zob za zob? Ta mesena postava je zastarela. Kakšno zasluženje ima človek, če ljubi, kar je vredno ljubezni, in če občuti prezir in grozo do tistega, kar mu ni všeč? Tako se odzivajo pogani. Pošastno je, da so naši zakonodajalci prenesli ta divji zakon v srce našega Očeta. Tako so vedno risali Boga, ki gleda z očmi, zamrače-nimi od jeze, Boga, ki običajno meče strele, da bi spremenil v pepel uboge grešnike. Nikakor ni tako. Nasprotno! Oče pušča ob strani celo čredo in gre po prepadnih poteh, sklanja se nad brezna, pleza med skalami in strminami ter išče izgubljeno ovco, in ko jo najde, ji ne zada štirideset udarcev z bičem mi-nus enega, ampak si jo z neskončno nežnostjo dene na rame, se ves vesel vrne domov, prepeva in pravi, da ga ta duša veseli bolj kot vse na svetu. Namesto da bi Oče zavrnil in obsodil ra-njene, bolne ovce, ki jih preganjajo volkovi, jih tesnobno išče ... Ne vem, kako naj vam drugače povem: Oče je takšen.

Najboljša mesta na pojedini – je nadaljeval – so prihra-njena za poslednje in za tiste, ki so zablodili na poti. Kdor je zadnji v vrsti, bo povabljen na čelo mize. Navsezadnje, kaj je biser, če ne tempelj, zgrajen okrog zrnca peska? Če bi Oče zbiral samo dobre sinove, ne bi bil Oče, ker ljubezen ne po-trebuje razlogov, da bi ljubila. Poglejte to sonce. Ali mislite, da prinaša korist samo poljem pravičnih? Ta ognjena krogla daje življenje in sijaj tudi poljem izdajalcev, lažnivcev in brez-božnežev. Ljudje ne počnejo drugega, kakor da proti Očetu streljajo zastrupljene puščice. On pa v zameno podarja vsem

128 129

svojim zlato sonce. Poglejte ta dež. Ali verjamete, da dela raz-like in da bo dež padel blago in mirno samo na polja uživačev, veseljakov in podležev? Včasih, res je, prihrani Oče zavitek daril prav za tiste, ki so daleč od Očetove hiše, ker pravi, da je dragocena skrinja ljubezni bolj učinkovita od vrste groženj. Oh, če bi poznali Očeta! ...

* * *

Zadovoljen, da je posredoval svoja globoka in najgloblja prepričanja, je Ubožec iz Nazareta svojo misel usmeril k po-slednjim sklepom:

– Ne bodite kakor otroci, ki drug proti drugemu mečejo kamenje. To je zlato pravilo, ki povzema postavo in preroke: delajte z drugimi, kakor bi vam bilo všeč, da drugi delajo z vami. Ne sodite, ne vstopajte v sveti tempelj namenov bli-žnjega. Ni večjega greha, kakor da se v mislih ustavite pri po-manjkljivosti drugih. Zelo čudna stvar je to: vidiš slamico v očesu drugih ljudi, tvojega pa preči velik tram! Bodite kakor naš nebeški Oče, ki plačuje zlo z dobrim; če ti hoče kdo vzeti plašč, mu daj še suknjo. Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo in obrekujejo. Polovica vašega kruha pripada drugemu, toda poleg tega je primerno, da prihraniš še nekaj za primer, če bi nepričakovano prišel kakšen gost. Vi vsi ste bratje.

In končal je z besedami: – Pozabil sem vam reči nekaj: Ne preračunavajte moči morja iz njegove pene; navzlic svoji neskončni nežnosti ima Oče popolno oblast, ne pozabite; in vendar, vsemu navkljub prevlada nežnost. Strimo ključavnice, zdrobimo pregrade in verige, izpustimo na svobodo ptiče in zveri, ki jih držimo v kletki, in naj se v svetu pokaže čudež velikanske družine pod Očetovim pogledom. Kakor semena pod snegom sanjajo o pomladi, tako ubogi in poslednji sanjajo o prihodu kraljestva ljubezni, ki bo polno daril. Že prihaja: Oče že prihaja na oblakih, spušča se v dežju, smeje se v cve-tovih, spi v srcu mater, igra se z otroki, bedi poleg spečih, vrača moč slabotnim, spremlja užaloščene. Prišlo je Božje kra-ljestvo, aleluja!

* * *

Aleluja! – je zavpila celotna množica. Resnično je bila po-plava. Ljudje so bili vajeni poslušati svoje učitelje in duhovni-ke o zapovedih, prepovedih, pravilih, navodilih, obveznostih ... da se jim je že gabilo. To je bila smrt. Zdaj pa, nasprotno, je bila pomlad in življenje.

In ne le ta dan. Vse leto je Jezus hodil po ulicah in trgih kakor ljudski pevec, si izmišljal prilike, pripovedoval sanje, da bi, skratka, vsem povedal, da je Bog Oče in da smo bratje. Množica, ki je hodila za njim, je nazadnje vedno rekla: »Niko-li se kaj takega ni videlo v Izraelu« (Mt 9,33).

Ni imel časa, da bi kaj pojedel

Luka nam pravi, da je Jezus hodil po mestih in vaseh ter »oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu« (Lk 8,1). Za Jezusa je bilo to zlato obdobje, srečen čas kakšnega pol leta, ne da bi se na njegovem obzorju pojavil kakšen oblak. Ubožca iz Nazareta še niso začeli oblegati duhovniki in učitelji s svojim nadzorom in s svojimi grožnjami. Navsezadnje je bil Jezus po njihovem mnenju le ubog laik, ki ni imel teoloških diplom ali kakršnih koli poverilnic. Vsekakor so ga v tem pr-vem obdobju pustili pri miru. Jezus je izkoristil ta položaj in je svoje življenje podredil vrtoglavemu ritmu, tako da včasih ni imel časa niti, da bi se spočil ali jedel (Mr 3,7).

Pravi prizor je bilo videti Mesija ubogih, obkroženega z bolnimi, ki jih je prezrla družba, kako stopa iz pokrajine v pokrajino, kako se približuje ljudem, ki so bili najbolj po-trebni, kako govori majhnim skupinam, kako se obrača na velike množice, pri tem pa izliva usmiljenje in sočutje, vedno na prostem ali v sinagogah ali v zasebnih bivališčih, in svoje sporočilo potrjuje s čudežnimi posredovanji. Če analiziramo evangeljske dokumente, lahko zatrdimo, da je Jezusovo apo-stolsko delovanje v tem obdobju doseglo precejšen razvoj in uspeh, če kot uspeh razumemo veliko poslušalstvo, sloves in ugled, strnjene skupine privržencev brez pomislekov. Dejstvo

130 131

je, da v tem obdobju čutimo, da je Ubožec iz Nazareta zado-voljen, če ne celo žareč.

* * *

Učitelj je hodil po obalah jezera, za njim pa je kot pona-vadi stopala in ga obdajala skupina ljudi, in on ni izgubljal pri-ložnosti, ampak jih je spotoma poučeval, ko se je med ljudmi nenadoma pojavil gobavec, ki je bliskovito padel k njegovim nogam. Ljudi okrog njega je to navdalo z grozo. Šlo je za oči-tno nezakonito dejanje. Po strogih predpisih Tretje Mojzeso-ve knjige so morali gobavci ostajati na razdalji nič manjši od dvajset metrov od javnih cest, niso smeli piti iz vodnjakov ali se kopati v rekah. Če se je kdo neopažen približal, so morali gobavci dati kakšno znamenje svoje prisotnosti, morali so se na glas oglasiti ali pozvončkljati s svojimi kraguljčki. Bili so brez vsakih pravic; tako po Božjih kakor tudi po človeških postavah so bili prekleti, samo poosebljenje nečistosti.

»Nečisti« se je čutil manj od prahu in v pobitosti stra-hovitega ponižanja si ni drznil povzdigniti niti oči, kaj šele glasu moledovanja. Odvzete so mu bile vse pravice, tako da s skrajno ponižno podvrženostjo ni pokazal nobene želje, am-pak se je omejil preprosto na to, da je izrazil svojo misel: »Če hočeš, me moreš očistiti« (Mr 1,40). Toplo sočutje (Mr 1,41) je prevzelo drobovje Mesija ubogih in njegova pobožnost je bila tolikšna, da je zasenčila grozo, da se dotakneš nedotaklji-vega. Z neskončnim usmiljenjem je iztegnil roko in mu rekel: – Plemič si, ki pripada kraljevi družini mojega Očeta. V palači Očeta boš pozlačen jaspisov steber. V imenu ljubezni »hočem, bodi v hipu očiščen«, in on je bil očiščen. Občudovanje ljudi okrog njega je še enkrat eksplodiralo brez nadzora in še enkrat je meč strahu prebodel Jezusovo grlo: strah pred mesijansko vročico, pred mesijanstvom, nasprotnim temu, ki mu ga je po-kazal Oče pri Jordanu. Že ob samem pojavu je moral zadušiti vsako kal navdušenja za narodno osvoboditev, preprečiti je moral, da bi se ukoreninila. S strogimi in odločnimi besedami, ki niso dopuščale odgovora, mu je zapovedal: »Glej, da niko-mur nič ne poveš« (Mr 1,44).

Še drugi strah se je prav tako dvignil v Jezusovi duši, strah pred nečim, kar je mogel pozneje sam z bolečino ugo-toviti: da v ljudeh vre prikrit egoizem, zaradi katerega so ga pozneje množice iskale samo zaradi svojega interesa, potrebe po čudežnih ozdravljenjih, in ne zaradi njegove besede, tudi zaradi njegove ljubezni ne, kaj šele zaradi Očetovega sijaja, ki je odseval na njegovem obličju. Od tod izrecna prepoved, da bi govoril o čudežu.

* * *

Jezus je upal, da bo še ta večer prispel v Kafarnaum in tam prenočil. Več ur je hodil, toda opraviti je moral še kar nekaj poti. Vsi so sedli, da bi si malo odpočili, in Jezus je izko-ristil trenutek za to, da je še naprej sejal Besedo.

Rekel jim je: – Zdite se kot tiste požrešne čebele, ki se tlačijo z medom, toda ker so vanj namočile svoja krila, niso več mogle vzleteti. Izraelovi sinovi, še posebej iz Galileje, so vzbudili najboljši zanos in vznesenega duha zasledovali sen: Božje kraljestvo; toda svoja krila so umazali z medom sanj in kako težko je potem spet leteti! Ali veste, kateri je ta sen? Tale je: vrhovni poveljnik, obdarjen s skorajda božanskimi močmi, se postavi na čelo neukrotljivih bojevnikov in gre iz zmage v zmago, dokler ne izniči vseh legij zemlje in ne ustanovi svete-ga cesarstva našega Boga prek svetega Izraelovega cesarstva. To je ta sen. Sinovi moji, lahko si namakate krila v te fantastič-ne pohlepnosti, toda kako težko boste potem povzdignili oči k resničnemu Božjemu kraljestvu!

Nekoč je bil preudaren človek – je nadaljeval – opremljen s krampom in lopato, ki je plezal po hribih in iskal zaklad. Kopal je med skalami, krčil je otrdela zemljišča, a ni nič na-šel. Nazadnje je na najbolj neverjetnem kraju, na neki strmini, našel nekaj globokih žil ametista in ahata prve kakovosti. Ne da bi komu kaj rekel, je šel domov, prodal polja in črede ter z izkupičkom prodaje kupil zemljišče z dragimi kamni. Takšno je nebeško kraljestvo. Nekoč je bila ženska – je nadaljeval – ki je vso noč mesila več vreč moke. Vzela je torej drobec kvasa in ga vmešala v testo, da je bilo vse prekvašeno. Ali ste ra-zumeli nauk? Kaj je kraljestvo? Majhna skupina, izbrana in

132 133

prepričana, ki korak za korakom razsvetljuje to velikansko, razpršeno in mračno človeštvo z dobrimi novicami o ljubezni našega Očeta in z bratskimi zahtevami, dokler ga ne preobrazi v veliko družino.

* * *

– Jezus iz Nazareta, Božja moč in nežnost! – je vpil neki človek, medtem ko se je v teku približeval z vso naglico. Imel sem rožo v svojem vrtu – je rekel – in že se je nanjo spravila nevihta, ki je na tem, da jo ovene in zaduši.

Jezus je sunkovito vstal, ko je videl tega človeka, ki ga je popolnoma zdelala tesnoba, kako mu je padel k nogam z besedami: – Moja hči, Učitelj, moja hči, najdražje, kar imam na svetu, umira. Vem, da se ti ne morejo upirati ne smrt ne sile podzemlja, Božja moč: teci, pridi takoj, iztegni svojo roko nanjo in iz tvoje roke bo prišla neustavljiva moč življenja in vstajenja. – Človek, ki je tako govoril, je bil ugledna osebnost med Judi, predsednik sinagoge v Kafarnaumu.

– Pojdimo! – je odločno rekel Jezus. S hitrim korakom sta se odpravila po poti v Kafarnaum. Okrog Jezusa je bila truma vznemirjenih ljudi: medtem ko so hodili, so ga neka-teri potiskali, drugi spraševali ali prosili, še drugi so se mu umikali. Sredi živčnosti vse te gneče se je ponižna žena, ki je dvanajst let trpela od neozdravljivega krvotoka in je vse svoje prihranke porabila za zdravnike, ne da bi se ji stanje izboljša-lo, oprijela zadnje bilke upanja in si polna obupanega upanja rekla: »Samo da se dotaknem roba njegovih oblačil in bom ozdravela.« Drhte je iztegnila roko in posrečilo se ji je, da se je dotaknila roba, ki ga je vsak Izraelec imel na kotih plašča in v trenutku je bila ozdravljena.

Jezus je občutil ... kaj je občutil? Na sebi je občutil pri-tisk pohabljenih naporov, izkrvavljenih upanj, grenkega speva uničenih slepil, ne samo te žene, ampak celotnega človeštva. V odzivu sočutja so se v njem dvignile na površje vse energije življenja in zdravja.

Jezus je zaznal, kako mu iz najgloblje globine privreva tok zdravja in vprašal je, kdo se ga je dotaknil. Ganjena in tudi nekoliko prestrašena je žena pokleknila pred Učiteljeve

noge, mu razložila zgodbo svojega življenja in kar se ji je bilo pravkar dogodilo; Jezus pa se je obrnil k okoli stoječim in rekel: – Vera, otroci moji, vera je ozdravila to Božjo hčer. Če bi imeli vero, ki bi bila velika tudi samo kot gorčično zrno, bi rekli temu smokvinemu drevesu: Iztrgaj se od tam s svojimi koreninami vred in se presadi v morje, in rastlina bi ponižno ubogala. Če bi imeli vero, bi z začudenimi očmi videli čudeže, ki jih niste videli nikoli prej: ti griči bi leteli kakor vrabci in razpadajoči mrliči v svojih grobovih bi se vrnili v življenje, otroci bi klečali ob kačjem gnezdu, volkovi in jagnjeta in ša-kali in zajci bi bili skupaj v eni sami čredi. Če bi imeli vero ... Hči, tvoja vera ti je vrnila zdravje, pojdi v miru.

Jezus je izrekel te poslednje besede, ko so v vsej naglici prišli iz mesta odposlanci, da bi predsedniku sinagoge ozna-nili žalostno novico o smrti deklice. Kakor da ni slišal novice in skoraj kakor da nadaljuje govor o veri, je Jezus rekel možu: »Nič se ni zgodilo; če veruješ, se vse razreši, ne skrbi; samo eno stvar potrebuješ: vero; vse drugo ti bo navrženo.

Končno sta prispela v Kafarnaum. Jezus je vstopil v hišo veder, v polni gotovosti, kot gospodar življenja in smrti, poln vere. V hiši je že bilo veliko ljudi, še posebej organizatorjev pogrebnega obreda, izmenjujočih se flavtistov in žalovalk, ki so nudile grotesken prizor vrišča, tožb in klicev. Ta prizor je zbudil še poseben odpor v Jezusu, ki jim je vrgel v obraz ne-smisel tega prizora z besedami: – Čemu služi vse to tuljenje in javkanje, kakor da bi bili živali brez vere in razuma? Deklica ni mrtva: živi!

Jezusove besede so v ušesih teh ljudi zazvenele kakor strahovito norčevanje in so se tudi sami odzvali s porogom.

Ne da bi posvečal pozornost posmehu, je Jezus, potem ko se je hiša izpraznila, vstopil v mrliško sobo v spremstvu dekličinih staršev in treh svojih učencev, ki so vsi zadrževali dih. Med najbolj živim nemirom petih navzočih je Jezus, ki je plaval med valovi sočutja in gotovosti, osredotočen v pre-padih svoje biti, zbral moči življenja, prijel deklico za roko in spregovoril samo dve besedi: – Talita kum! (Deklica, rečem ti, vstani!). In ona je vstala. Jezus je naročil, naj ji dajo kaj jesti. Potem je še enkrat, tudi ob tej priložnosti, naročil, naj niko-mur ne pripovedujejo, kaj se je zgodilo, vemo že, zakaj.

134 135

Med razočaranjem in malodušnostjo

Tedni so minevali drug za drugim. Jezus je še naprej kot romar širil tolažbo s čudežnimi posegi. Evangeliji nam posre-dujejo številna pričevanja, kako je ozdravljal slepe, obsedene, gobavce.

Kot smo že povedali, je Jezusa že od samega začetka nav-dajal konkreten strah, strah pred priljubljenostjo, saj je uvide-val nevarnosti, ki bi ga mogle zalezovati v njeni senci. Zatorej je sistematično bežal pred vsem, kar bi moglo spominjati na priljubljenost; in ni bilo vsaj nekoliko vidnejšega dejanja, ki se ne bi sklenilo s strogim naročilom, z zahtevo po zadržanosti. Njegov strah je šel tako daleč, da neko obdobje »ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu« (Mr 1,45). Če-prav brez uspeha, se je skušal skriti pred ljudmi, bi rekli mi. V trenutku njegovega življenja, kjer smo zdaj, motivi njegovega strahu niso bili oblaki na daljnem obzorju, ampak hladne ska-le, ki so mu ranjevale roke.

Kakšen strah torej in zakaj? Zmotne interpretacije in ne-varni nesporazumi o Jezusovi osebi in funkciji so se začeli po dolgem in počez širiti čez odprta polja evangelizacije kot ve-trovi, ki jih ni nihče sposoben obrzdati. Jezusu se ni posrečilo doseči pravilne interpretacije.

Za preprosto ljudstvo je bil Jezus človek, mogočen v be-sedah in dejanjih, predvsem pa »človek, ki dela čudeže«, sveti mag, ki ga je ljudstvo iskalo in hodilo za njim, da bi doseglo vid za svoje slepe, gibanje za svoje hromce, vstajenje za svoje mrtve, ozdravljenje za svoje gobavce ... medtem ko jim je bilo le malo mar za vse drugo. V vsem tem blišču čudežev in oz-dravljenj se ljudstvu ni posrečilo razbrati Jezusovega sporočila in globoke skrivnosti, ali pa mu za to ni bilo mar. Ali niso morda čudeži osenčevali te skrivnosti?

Jezus je bil Očetova beseda, ne samo v smislu, da je v ta svet prinašal kup novic o odrešenju, ki se je neutrudno ši-ril kakor cvetice. Bilo je nekaj še precej večjega: on sam je bil razodeto učlovečenje Boga ljubezni, z drugimi besedami, s svojo osebnostjo in pričevanjem življenja je bil Jezus živ ar-gument za to, da je bilo mogoče zatrditi, da je Bog ljubezen.

Ali če hočete, Bog Ljubezen je sijal, se projiciral in se izlival na svet prek tega izpraznjenca samega sebe, ki nosi ime Jezus iz Nazareta.

Predvsem je Jezus ljubil: prišlo je kraljestvo Boga ljube-zni! Ljubil je tiste, ki jih nihče nikoli ni ljubil, ker so v svetu ljubljene samo zaželene osebe, ne tudi nezaželene.

In vendar, ljubezen-sočutje ne zadošča. Treba je preiti k dejanjem in se spustiti h konkretnim rešitvam. To se je doga-jalo, ko se je Jezus zatekal k svojim močem, da bi razmajal sile narave in dosegel ozdravljenja ter izjemne rezultate. Toda ti izjemni rezultati so bili le poslednji odmevi tega sočutja.

Le da so v svetu brez vrednot, v katerem se iščejo samo otipljivi rezultati, pojmi ljubezni, sporočila, skrivnosti pove-dali le malo in so te ljudi še manj zanimali. Več kot enkrat je Jezus ugotavljal, in pri tem je ostajal poparjeno potrt, da so ga ljudje iz vasi iskali ne predvsem kot Božjega glasnika, ampak kot nekoga, ki ga je Bog poslal, da dela čudeže. To mu je ne-izogibno zbujalo globoko žalost, kakor takrat, ko jim je nepo-sredno rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete« (Jn 4,48). Kaj storiti? On je vendar ostajal Mesija ubogih in to je bila vsekakor najbolj koreniti način uboštva teh ljudi.

Izgnan iz svoje rojstne dežele

Vidimo torej, da se v pokrajini Jezusovega življenja ka-žejo oblaki razočaranja, ki bodo sčasoma postali temni oblaki izgube poguma. Torej sta za Jezusa iz Nazareta slava in radost jasnega dne trajala le kratek čas. Kaj storiti? Ni se mogel od-tegniti svoji funkciji in svoji usodi trpečega Mesija, v kateri se je po Očetovi volji že potapljal.

Čeprav nam evangeliji predstavljajo Jezusovo sporočilo in navzočnost kot svatbeni dan, kot koncert piščali na javnem trgu (Mt 11,16–18), na straneh evangelija vendar ne manjka svetlobnih prebliskov in iger svetlobe ter sence, iz katerih uga-nemo, da je bilo Učitelju trpljenje domače.

Zdi se, kakor da prizor izgona iz Nazareta napoveduje tisti drugi zlohotni dan, ko je bil Jezus izgnan iz domovine in iz življenja ter se je izdan in sam odpravil iz mesta, da bi

136 137

ga križali. Zatrdimo lahko, da začne v tem prizoru Ubožec iz Nazareta svoj spust v vode trpljenja. Da, ta epizoda tudi sicer označuje njegov dokončni in razočarani odmik od domačih krajev. Rdeči signal, ki napoveduje končno zavrnitev s strani celotnega naroda?

Jezus je torej prispel v Nazaret. Kakšen je bil skrivni na-men te vrnitve? Seveda ni prezrl, da so prav med sorodniki in v splošnem v vasi še vedno pridelovali rdeče vino zamere in da so še vedno imeli meče, dvignjene, da udarijo. Vedel je tudi, da je med rumenolistimi topoli še vedno raslo grmovje izprijenih čustev, ker je Jezus zapustil svojo vas – iz zaničeva-nja, so trdili – in zdaj, ko je bil slaven, mu je bil ljubši Kafarna-um. Nizkotna čustva, kot vidimo, čustva bednežev. Vrniti se v Nazaret je pomenilo dregniti v osir. Jezus je to vedel.

Kaj je torej imel v mislih? Trmasto obleganje, toda oble-ganje ljubezni, ki naj preplavi vas z morjem dobrote, v iskanju brezpogojne predaje, množičnega spreobrnjenja, pri čemer bi odsekal glave kačam in pokopal vsako zamero? Vsekakor si je Jezus dovolil veliko tveganje. Samo Ubožec, ki nima kaj izgu-biti, se lahko spušča v takšne pustolovščine.

Jezus je prispel v materino hišo. Tam ga ni bilo že ka-kšno leto. Izmenjala sta si dolg objem, zaobjet v globoko ti-šino. Mati in Sin sta šla in sedla pod cvetoč granatovec na vrtu. Mati mu je rekla: – Plula sem po morju tvojih sanj, Sin moj. Skrbno sem varovala tvoja delovna orodja: kladiva, pile in žage. Noč za nočjo sem bdela nad tvojim snom in dan za dnem so se moji koraki gibali v ritmu tvojih korakov, medtem ko so oljčniki, trte in žitna polja dajali svoj sad. Ko si stopal mimo, sem razlila dišavo timijana in lovorja. Vem, da se je ob tvojem mimohodu svet pomiril in da si sejal setev, ki gre od enega konca obzorja do drugega, in povsod je videti žanjce, ki so pripravljeni delati. V tvojih očeh vidim intimnost in bla-gost. S tem sem zadovoljna, bodi dobrodošel, Sin moj.

Sin je odgovoril: – Tudi jaz sem plul po morju tvoje tihe navzočnosti, mati. V mojem izgnanstvu je tolažilna samota in v moji samoti sem te vedno videl na nogah, materinsko skrbno. Pod nenavadno vzradoščeno luno sem v svoji tišini poslušal tvoje melodije. Videl sem, kako ob mojem mimohodu vzcve-tevajo gola drevesa, zori klasje, kako nerodovitna smokev daje

sladke sadove, kako se globel napolnjuje z lovorji in cipresami. Ubogi so postali kralji, hromim so pognala krila, posušile so se mnoge solze in smrti sem zadal udarec. Zadovoljen sem, mati: v polnosti sem začel izvrševati, kar hoče moj Oče.

Mislimo, da se je Jezus morda ustavil v hiši svoje matere za dva do tri dni. Prišel je, da bi našel dobro priložnost, da v svojem kraju zavpije nujni klic. Priložnost se je pokazala, ko je nastopila sobota. Mati in Sin sta se skupaj odpravila v sinago-go, kakor sta počela v času, ko je on bil še otrok, ona pa mlada mati. Jezus je bil podoben vitkemu topolu, ki se ne boji vetrov. Velike novice o dejanjih, ki jih je opravil v Kafarnaumu, so dobile svoj odmev v Nazaretu kakor močni sunki vetra. Neka-teri so bili navdušeni in so si ga iskreno želeli poslušati. Toda večina je ostala neizprosna, sovražna, zaprta.

Ko sta prispela v sinagogo, je Marija šla v skupino žena, Sin v skupino mož. Nad glavami navzočih je bilo, kakor če bi zaznavali električne tokove močne napetosti. Ena sama is-kra bi zadoščala, da bi prostor zajel ogenj. Po obrednih mo-litvah je nastopil trenutek za službo Besede. Jezus je vstal in se odpravil k ambonu, da bi prebral berilo, kateremu bi sledil komentar. Odvil je zvitek in z vedrino pogledal poslušalstvo. Prizor je bil iskreno presunljiv: sredi velike tišine, ki bi jo bilo mogoče skorajda otipati, so bile oči vseh razprte, polne priča-kovanja, uprte v Ubožca iz Nazareta.

Jezus je vedel, kaj hoče in kam pelje njegova pot, zato je neposredno poiskal besedilo, ki ga je zanimalo, besedilo, ki se je izrecno nanašalo na Mesija ubogih, na ponižnega in krotkega služabnika, ki postane orodje usmiljenja v prid vsem nesrečnikom človeštva. Bistveno je bilo to izrecno sklicevanje na tisti mesijanizem, ki mu ga je Oče pokazal v razglasu pri Jordanu:

»Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18–19).

138 139

V tem splošnem ozračju pričakovanja je Jezus mirno spet zvil zvitek in ga izročil voditelju shodnice. Oči vseh so bile nepremične sablje, uprte v Jezusovo obličje. Počasi je začel govoriti. Rekel je:

– Nazaret je še spal v snu neobstoja, ko je prerok zrl moje dneve in napisal te besede, ki so se danes do popolnosti dovršile v meni. Razklenile so se ključavnice ječ in ubogi so pridobili plemiške nazive, izgnanci se vračajo v domovino in prepevajo svoje pesmi, razdedinjeni so želi, kjer niso sejali, sonce sije na čelu slepih, solze so se spremenile v bisere, smrt nima več zadnje besede. Čas se je dopolnil, prišlo je nebeško kraljestvo.

Njegov glas je zvenel kot zvok močnega vetra, toda hkra-ti je bil žameten kakor glas piščali. Vsi so bili do konca osupli, niso mogli verovati temu, kar so videli in slišali, medtem ko so si med seboj razburjeno potihoma govorili: – Kaj je to? Ali imamo videnja? Zdi se kakor magija! Poznamo ga od otroštva, nikjer ni študiral. Od kod mu prihaja ta modrost? Ničesar ne razumemo. Ti vzkliki so prihajali od skupine ljudi, ki do njega niso gojili posebne nenaklonjenosti.

Toda tisti, ki so bili sovražni, so se odzivali s prevzetno domišljavostjo, neposredno in grobo so ga napadli s temi be-sedami: – Zdravnik, ozdravi samega sebe! Veter je po vsej Ga-lileji raznesel čudeže, ki si jih storil v Kafarnaumu. Če bi bil človek dobrih namenov, bi svoje čudeže storil najprej v prid svoje domače vasi, svojih sorodnikov in prijateljev. Ali nima-mo tudi tukaj hromcev, privezanih na svoje postelje, slepcev, ki nimajo luči v svojih očeh, dementnih z zmedo v svoji glavi? Nehvaležni in izprijeni sin tega ljudstva, ki te je hranilo in vzgajalo! Če tako zelo zaničuješ svoj kraj, kako moreš upati, da bi sprejel tvoje sporočilo?

To breme sovražnosti je kot toča padlo po Jezusu, ki se je razžalostil in ga je zajelo malodušje. Za trenutek je okleval, v katero smer naj usmeri ta dialog, ki se je že od samega začetka preoblikoval v ostro polemiko. V precej zmernem tonu jim je začel razlagati, da se z domačnostjo zmanjšujeta čislanje in spoštovanje, in da tam, kjer preroka poznajo, kakor denimo v lastni družini ali v kraju bivanja, nazadnje podvomijo vanj ali

mu zanikajo verodostojnost prav zaradi pretirane zaupnosti in domačnosti.

Toda ko je gledal hermetične in trde obraze svojih na-sprotnikov, je Jezus v trenutku začutil, kako so se mu zrušili vsi upi; in pomislil je, da je prišla ura popolnega spopada: ali vse ali nič. Pogledal jih je naravnost v obraz in dodal:

– Sinovom domače hiše bo vzet kruh in bo dan tujcu; če v lastni vasi sprejmejo Poslanca tako, da mu vržejo ribe v obraz, preroku ne preostane nič drugega, kakor da otrese prah s svojih sandalov in se odpravi drugam. Za zmeraj so propadli zakoni sorodnosti in domovine; prebivalci Nazareta, Kafar-nauma in Kane so vsi na enak način sinovi istega Očeta in vsi tvorijo eno samo družino. Spomnite se: v času Elija, med tisto strahovito sušo, je bil prerok poslan na ozemlje Sidona, zunaj Izraela, k vdovi v Sarepto. V Elizejevem času je bilo veliko gobavcev in nobeden od njih ni bil ozdravljen, razen tujca iz Sirije, Naamana. Ni več domovine, ni več rojakov ali tujcev: vi vsi ste bratje.

Ko so slišali te besede, je izbruhnil nezadržen bes Jezuso-vih nasprotnikov, medtem ko so govorili: – Kdo pa misliš, da si, tesarjev sin, nesramnež in izdajalec? Nekateri od navzočih so vstali in zadoščalo bi, da bi iz skupine skočil močno raz-burjen človek, ki bi se vrgel na Jezusa, da bi ga udaril ali celo linčal, in že bi se vsi drugi v značilnem nagonskem odzivu množice tudi sami zganili ter mu zagrozili z namenom, da ga vržejo ven.

Ker se je Jezus zavedal njihovih zlih namenov, je pohitel stopiti iz posvečene ograde sredi vrveža podivjanih ljudi, ki so se medtem že bili prepustili strah zbujajočemu sovraštvu. Medtem ko se je v naglici in razburjenju oddaljeval, se je upo-til proti najbližjemu hribu, za petami pa so mu bili ti pobesneli Nazarečani, ki so že grabili za kamne in vpili: Izdajalec! Bo-gokletnež!

Sredi vsega tega besnenja ljudi, ko so vsi tekli, je nekate-rim Jezusovim preganjalcem prišla na misel genialna ideja, da bi ga v zmedi tega preganjalskega izpada pahnili po strmini, ki se je spuščala na robu griča, da bi mu tako dali še zadnji poriv in ga strmoglavili v praznino. To bi bila najhitrejša in učin-kovita usmrtitev. V krdelu štiridesetih ali petdesetih moških

140 141

so vedno mladeniči, ki so hitrejši od drugih. Ti so obkrožili Jezusa in ga prisilili, da se je usmeril proti prepadu, medtem ko je nekdo dal ljudem znamenje, da začnejo metati kamne in vpiti žaljivke.

Ko so stvari prišle do te točke, je Jezus nenadoma zau-stavil korak. Isto so storili tudi njegovi zasledovalci. To je bil neverjeten prizor: z mirom, ki ga ni moglo nič zmotiti, se je Jezus obrnil proti njim in jih predirljivo pogledal. Nihče si ni več upal vreči vanj kakšnega kamna ali žaljivke. In on je, popolnoma obvladujoč samega sebe, začel hoditi in je mirno stopal sredi teh pobesnelih morilcev, ki so obstali pri miru, z zaprtimi usti in s kamni v rokah. Kaj je bilo v tem človeku? Zanj je bilo značilno, da nima ničesar, kajti česa bi se mogel bati človek, ki nima in noče ničesar imeti? Kar je imel, je bila značilna vedrina in gotovost Božjih ubožcev, ki je nazadnje zbegala in razorožila to tolpo morilcev.

Vsak komentar je odveč. Gre za izjemno močno preiz-kušnjo (Lk 4,14–30; Mr 6,1–6). Čeprav je imela epizoda sre-čen epilog, ima, kot smo že povedali, po nastanku in razvoju precej podobnosti s tragičnim koncem Ubožca iz Nazareta: »Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali« (Jn 19,16–18). Navzlic srečnemu koncu zaradi izogi-ba nevarnosti gre torej za tragičen prizor, katerega zlohotni odbleski napovedujejo Kalvarijo. V miniaturi so v njem vse-bovane vse sestavine njegovega nasilnega konca: zadnji obisk, strasten poziv, groba zavrnitev, poskus odstraniti preroka.

Ne da bi vstopil v Nazaret, se je Ubožec za zmeraj odda-ljil od svojega mesta. Iz evangelijev ni razvidno, da bi se vrnil ob kakšni drugi priložnosti. To je bil njegov poslednji obisk. Odšel je sam. Usmeril se je na pot, ki je šla prek Kane v smeri jezera. Temni oblaki s prebliski luči, ki so dali slutiti snežni vihar, so pokrivali Jezusovo nebo. Bil je kakor vojak, ki je ranjen zapustil bojno polje. Trpel je in čutil se je samega, ža-lostnega. Potreboval je tolažbo. Sklenil je, da bo noč preživel na griču in se pogovarjal z Očetom. Ko se je znočilo, je molil takole:

– Sveti in ljubljeni Oče: iz oči v oči se bojujem s svojimi sencami. Rane so odprte in potrebujem olje tvoje tolažbe, moj

Oče. Vem, da ne morem priti do jutranje zarje, razen prek nočne poti, toda ti mi pomagaj pri prehodu. Poj mi, Oče, skrivno pesem, pa čeprav uspavanko, in veselje se bo vrnilo iz oddaljenih dežel. Pošlji mi radostni veter v jadra: spet bom dvignil sidro, odvezal se bom od priveza in odplul na globoko morje. Ali se bo zgodilo, da bo veter razpihal seme po nero-dovitnih goljavah? Jaz bom šel naprej in metal seme. Ti boš prišel za mano in tvoja roka se bo magično dotaknila vsega in celo koprive in robide bodo vzcvetele. Na moji poti, ki je posuta s kamni, zasadi ti, moj Oče, dišeča zelišča, timijan, baziliko in meto. Sveže vode bodo privrele to noč in jutri bo sneg na Hermonu in pogum v moji duši in spet se bom rado-stno odpravil proti jezeru.

Krstnikovi dvomi

In res, ko se je zasvitala zarja, se je Učitelj odpravil tja, kjer je bilo ponavadi središče njegove apostolske dejavnosti: k jezeru in vasem okrog njega. Ko je bil na poti, sta mu prišla naproti dva Janezova učenca, da bi mu v imenu samega Janeza zastavila to vprašanje: »Ali si ti tisti, ki ga pričakujemo, ali mo-ramo čakati drugega?« Evangeliji nam tu izročajo končno – in skrivnostno – poglavje o odnosih med dvema prerokoma.

V temnicah maherontske utrdbe se je prerok iz puščave použival v nepotrpežljivosti. V zavetju njegovega uma sta bila z ognjenimi črkami vžgana smisel in usoda njegovega življe-nja: priti pred Osvoboditeljem, pokazati ga ljudem, pripraviti mu pot in se nazadnje umakniti ob stran. Ta usoda je bila ognjeni steber, določen na vrhuncu njegovih dni, in njej je kot absolutni in edini prioriteti podredil svoje napore in svo-jo vnemo, skratka, to je bila strast njegovega življenja, razlog njegovega obstoja.

Janez ni prezrl, da bi mogel tiran brez moralnih zadržkov v katerem koli trenutku brutalno in samovoljno končati nje-govo življenje, tako da bi ostalo njegovo poslanstvo neizpol-njeno in njegova usoda namenjena neuspehu. Ta možnost ga je delala silno tesnobnega. Bilo je, kakor da ga tesnoba vsak dan znova grabi za grlo kot kača v svoje zavoje, dokler ga ne

142 143

bo zadušila. Pred smrtjo je hotel kronati svoje delo in javno, pred vsem ljudstvom, razglasiti pričakovanega Mesija kakor ob ustoličenju. Potem bi se umaknil, zadovoljen, ker je popol-noma izpolnil Božjo voljo. Dokler ne bi dokončal tega svojega poslanstva, je bilo njegovo življenje na trnih, v pričakovanju, nabitem z napetostjo.

Poučen je bil, da Jezus iz Nazareta priteguje množice in opravlja dela, ki imajo jasen odtis Božjega znamenja. Poučili so ga tudi, da Jezus iz teh čudežnih dejanj ne gradi odra, na katerega bi se povzdignil in se sam razglasil za Božjega Mesi-ja, ampak da se odziva čisto nasprotno, da zatira navdušenje ljudstva, prepoveduje širjenje novic in od vseh zahteva naj-strožjo tišino.

Ob teh novicah je Krstnik vstopal v labirint dvoma in zmede. Sklenil je torej, da pošlje dva izmed svojih najpogu-mnejših učencev in podvrže Jezusa zaslišanju, katerega vsebi-na bo eno samo vprašanje, namreč tisto, ki mu ga je leto dni prej zastavila preiskovalna komisija iz Jeruzalema: »Ali si ti tisti, ki ga čakamo, ali moramo čakati drugega?«

Za temi dejstvi se je skrivala cela vrsta negotovosti, za katerimi so bila določena vprašanja: Kaj je bilo s teofanijo (razodetje Boga) pri Jordanu, ki se je zdela, kakor da je zna-menje od zgoraj tudi za Janeza? V tistih dneh je imel Janez gotovost, da je pričakovani Jezus, in to gotovost je pokazal in razglasil ob različnih priložnostih. Kako se je porodil ta dvom in od kod je prihajal? Ali je tudi Janez vsaj deloma sprejemal tisto zmagovito in slavno pojmovanje mesijanstva, ki je bilo ljudska in uradna različica Izraela? Ali je imel prav Jožef Fla-vij, ko nas je poučil, da je bil Janez prijet in usmrčen, ker so oblasti, še posebej Herod Antipa, videli v njegovi osebi in v njegovem delovanju neposredno nevarnost za dvig vstajniških in odporniških nemirov? »Ta, ki mora priti« je bil izrecen in nedvoumen sklic na Mesija in ta beseda je (tudi za Janeza?) pomenila politično-verskega voditelja. Mar ne bi bil tukaj, v tem nesporazumu, ali bolje, v tem razhajanju pojmovanj, ra-zlog za »prelom« med dvema prerokoma in za vprašanje, s katerim sta hotela učenca preveriti resnico?

Če imajo ta zaslišanja kakšno verjetnost, bi bilo vpraša-nje, ki sta ga postavila Janezova učenca, prikrita provokacija,

nova in zastrta »skušnjava«, podobna tisti iz puščave. Jezusov odgovor bi bil nova zatrditev in potrditev njegove izbire v prid Mesiju ubogih.

Jezus ni dal izrecnega odgovora, ne pozitivnega ne ne-gativnega, kot je želel Janez (Lk 7,21–23). Imamo vtis, da je bilo Jezusa groza že same besede »Mesija«. Vedel je, kakšen eksploziven naboj se skriva v njej. Po drugi strani, kot smo že dejali, je bilo politično mesijanstvo posebna skušnjava njego-vega življenja.

Pustil je torej, da njegova dela odgovorijo zanj, in že stotič se je odločil za Mesija ubogih, slepih, nemočnih in grešnikov, tako kot mu je bil Oče pokazal pri Jordanu. Ko se je skliceval na vsakodnevni prizor, ki ga je mogel vsakdo opazovati, je odgovoril učencema: Vrnita se v Maheront in povejta Janezu, kar sta videla in slišala: slepi vidijo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni in ubogim je namenjena posebna pozornost.

Ničesar drugega jima ni rekel, toda sklep je bil očiten: če so upoštevani predvsem ubogi, je to znamenje, da je Mesija že prispel, kajti Izaija je napovedal, da bodo v mesijanskih časih slepi videli, gluhi bodo slišali in ubogim bodo oznanje-ne dobre novice (Iz 61,1). To je bil impliciten odgovor, a nič manj razviden: če je Jezus s svojimi dejanji potrjeval mesijan-ske obljube, so ta dela govorila sama po sebi in razglašala, da je Jezus Mesija ubogih.

Odgovor sta učenca prenesla Krstniku, toda ne vemo, ali ga je zadovoljil ali ne. Verjetno je, da bi bil preroku iz pušča-ve ljubši bolj neposreden in kategoričen odgovor. Mimogrede smo povedali, da ozadje prizora kaže na določeno zadržanost Janezovih učencev do Jezusa, ne da bi mogli v polnosti uvi-deti, ali gre za zastrto nezaupanje do njegovega življenjskega sloga in njegovih idej ali za določene trose tekmovalnosti in ljubosumja zaradi Jezusovih uspehov.

Nekega dne so se ti Janezovi učenci pridružili skupini farizejev, da bi skupaj pristopili k Jezusu in sprožili razpravo s tem ugovorom: – Kako to, da se Janezovi učenci in farizeji strogo postijo, tvoji učenci pa brez vsakršnega pomisleka jedo in pijejo? Jezus jim je odgovoril: – Ali se vam zdi dobro in ali bo kdaj mogoče, da so ženinovi prijatelji žalostni in pobiti, ko je ženin z njimi? To ni čas pogrebnega bdenja, ampak čas svat-

144 145

be. Z mojim prihodom se začenja praznik, prišlo je obdobje radosti. Prišla bo tudi ura, ko jim bo ženin iztrgan, in za sirote bo to znamenje žalovanja, samote in posta.

Ko sta odposlanca odšla, je Jezus o Janezu izrekel zelo pohvalne besede: – Ko ste hodili med puščavskim peskom, kaj ste iskali? Trs, ki se maje v vetru? Ali preroka? Zagotavljam vam: veliko več kakor preroka. Še več, pravim vam, da med rojenimi iz žene ni nikogar, ki bi bil po postavi enak Janezu Krstniku. Toda dogaja se: medtem ko cestninarji in grešniki radostno tečejo k vratom kraljestva in se pred njimi gnetejo, so se pismouki in farizeji vkopali pred zidovje in tako ovirajo Božji načrt.

In nadaljeval je: – Kako naj jim povem? Komu jih bom mogel primerjati? Podobni so tistim otrokom, ki so na trgu in drug drugemu kličejo: »Igrali smo na piščal, pa niste plesali, prepevali smo žalostne pesmi in niste jokali.« Prišel je Krstnik s strogimi posti in odpovedmi in pravijo: Demona ima. Pride Sin človekov, ki je in pije v radosti gostije, in govorijo: Glej-te, požeruh in pijanec. Janez se oblači v samoto in tišino in grešniki tečejo k njegovim nogam točit solze in se umivat v sveti kopeli, toda zdravniki ostajajo zunaj voda. Sin človekov zapušča samoto in seda k mizi z grešniki ter praznuje z njimi in govorijo: Glejte, tu je prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Resnično, povem vam – je nadaljeval Jezus. Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil z besedo in delovanjem. S pomočjo znamenj osvoboditve in radosti preobražam obljube v pozlačene resničnosti kakor jesenska jabolka. Satanu sem odvzel oblast in njegov prestol zdaj zaseda moj Oče. Bog se približuje, da bi se posvetil odrešenju tistih, ki so brez vsake pravice, prisiljeni stati v kakšnem kotu, za kakšnim zidom. Bog hoče živeti z grešniki, sedati za mizo z njimi in se udeleže-vati njihovih praznikov in njihovih gostij, navzlic pohujšanju, ki se pokaže na obličju resnih ljudi. Skrbno bom iskal bolne, obsedene, gobave in vse tiste, ki so bili izgnani izven mestnih vrat. Usmiljenja hočem! Prišlo je kraljestvo.

Veliko je ljubila, ker ji je bilo veliko odpuščeno

Nekega dne je Jezus stopal proti Kafarnaumu in kot ponavadi ga je obdajala skupina ljudi, od katerih je bilo za mnoge mogoče reči, da je življenje z njimi grdo ravnalo. Na začetku vasi se mu je slovesno približal ugleden farizej, da bi ga povabil na kosilo v svojo hišo.

Glede na to, kar se je kmalu potem zgodilo, je mogoče predpostavljati, da Jezus ni bil edini povabljeni in tudi ne naj-pomembnejši in da tudi ni šlo toliko za spoštljivo povabilo, ampak za nekakšno uradno srečanje, da bi bilo mogoče opa-zovati in podvreči pregledu slovitega preroka, glede na to, da mu Simon – tako je bilo ime farizeju – ni izkazal vseh po-zornosti, ki jih je navada zahtevala v odnosu do pomembnih gostov, kot je bilo umivanje nog in še drugi obredi. Učitelj je torej vstopil v farizejevo hišo in sedel k njegovi mizi.

V mestu pa je bila »žena, javna grešnica« (Lk 7,37), ki je nedvomno bila priča tega oznanjevanja na prostem, ko je Jezus odstiral koprene, ki so pokrivale kraljestvo. Ta žena je poslušala sporočila o odprtih mejah, ki so prihajala z Jezuso-vih ustnic, glasove, ki so prihajali iz onstranstva, vse izraženo s preprostimi besedami in ljudskimi prispodobami. Ta žena ga je videla, kako se je sklonil in pihal v žerjavico, skrito pod pepelom, dokler ni iz nje vzniknil živi plamen. Videla ga je, kako je v roke ljubeče vzel trs, poteptan pod nogami mimo-idočih, in z njim ravnal z neskončno rahločutnostjo, dokler ga ni preoblikoval v odporen trs. Videla ga je, kako je vzel na rame izgubljeno in ranjeno ovco in kako je objel izgubljenega sina, ko se je ta vrnil v očetovo hišo.

Ali sta se poznala? Ali sta se ta žena in Jezus že prej imela priložnost pogovarjati med seboj? Mogoče je predpostavljati, da sta. Ta žena je preplula morja, prebrodila reke, odnašali so jo valovi in nazadnje je bila zalučana kot odpadek na zapu-ščeno obalo. Nanjo so padli bliski zaničevanja in obsojanja, medtem ko so ji prekrižana bodala več kot enkrat zaprla pot do usmiljenja.

Samo Jezus ji je odprl vrata usmiljenja in ljubezni; ne na način Krstnika, ki je pred odpuščanjem zahteval pokoro, am-

146 147

pak zastonj, brezpogojno. Bila je ladja brez glavnega jambora in brez krmila, prepuščena valovom, Jezus pa ji je preskrbel jadra in kompas. Tako je ta ženska korak za korakom začela stopati po poteh pravičnosti in začela tako zelo ljubiti, da se ji je vsako jutro zdelo, kakor da se prebuja ob zori nekega odda-ljenega in drugačnega sveta.

* * *

Gostija je bila na vrhuncu, ko je na presenečenje vseh sto-pila v dvorano tudi ta žena, ki se je skrila med služabnike. Ne da bi komu namenila besedo, se je odpravila naravnost proti Jezusovemu ležišču. V tistem trenutku se je dogodil prizor, ob katerem je vsem gostom na pojedini zastal dih. Med začude-nostjo vseh navzočih je žena pokleknila k Jezusovim nogam, začela neutolažljivo jokati in s svojimi solzami umivati Jezusu noge. Da iz Učiteljevih nog ne bi kapljalo in ker je bilo vse tako nenadno, da pri sebi ni imela robčka, s katerim bi mu jih osušila, ji je v tistem trenutku prišlo na misel vzvišeno dejanje: razvezala je kite svojih gostih in grešnih las ter z njimi brisala Jezusu noge, dokler jih ni popolnoma osušila, pri tem pa jih je neutrudno pokrivala s svojimi poljubi. Med vsem tem prizo-rom, z vso napetostjo in ganljivostjo, ki sta izvirali iz njega, ni žena spregovorila niti ene besede, in to je dalo dramatičen vi-dez temu, kar se je dogajalo. Toda žena se ni ustavila pri tem: razlomila je alabastrno posodico, ki je vsebovala dragocene dišave, in z njimi mazilila Učiteljevo glavo in noge.

Medtem ko se je dogajal ta tako nenavaden in presene-tljiv prizor, ni Jezus kazal nobenega znamenja presenečenja, nestrinjanja ali nelagodja. Tudi sam ni spregovoril niti ene be-sede. Ostal je popolnoma miren, v svoji naravnanosti je bil še naprej čisto naraven. Tudi drugi gostje so molčali, ozračje je bilo polno pričakovanja.

Šele na koncu je bilo slišati glas gostitelja, ki je grajal že-nino vedenje in s stišanim glasom ter ne preveč opazno ko-mentiral takole: Prerokov pogled predira zidove in vidi, kaj je notri. Če bi bil ta človek prerok, bi vedel, da sta v tej ženski samo nepoštenje in greh.

Jezusovo dušo je ovila žalost, kakor v oblaku, ne zato, ker bi ga prizadel Simonov komentar v odnosu do njega samega, ampak zaradi zaničevanja, ki ga je kazal tej ženi. Pogledal je druge mizne tovariše in z užaloščenim glasom spregovoril ta-kole: – Simon, ti gledaš to ženo in ne vidiš vrtnice, ki je v njej, ampak le trne. Jaz pa vidim namesto trnov vrtnico, in v tem je vsa razlika. Piti so ji natočili vino obsodbe, grenko za okus. Jaz pa sem jo naučil, kako naj iz kislih grozdnih jagod iztisne sladko vino. Z močjo groženj in izobčenj so spremenili njena obdelana polja v opustele planjave. Jaz pa sem namočil njene puščave z vodo usmiljenja in povsod je pognalo pomladno rastlinje. Vi ste jo nagnali kot zaničevanja vreden predmet in ona se je odzvala z zakrknjenostjo in zavračanjem spokorje-nja. Jaz pa sem jo sprejel in ljubil in ona se je odzvala z ljube-znijo. Gorje tistim, ki verjamejo, da so čisti, in povsod okrog sebe etiketirajo in diskvalificirajo. Resnično, povem vam, da so kakor kamni v reki, ki jih je voda zaoblila, toda v njihovo notranjost se vodi nikoli ni posrečilo prodreti!

Simon – je nadaljeval Jezus – poglej to ženo. Danes je lju-bljena hči Boga. Toliko ljubezni kaže, ker so ji bili odpuščeni njeni mnogi grehi. In ker je izkusila ljubezen, se je odzvala na tako izbrano ženski način: s solzami, lasmi in dišavami. Ko sem prišel sem, pa mi ni nihče izkazal spoštovanja: ni bilo ne vode, da bi si umil noge, ne poljubov ne maziljenja ne dišav. Ona pa mi ni prenehala izkazovati časti s kazanjem naklonje-nosti. Bila je zelo ljubljena, ker ji je bilo veliko odpuščeno; ni namreč bolj vzvišenega načina, kako ljubiti, kakor je odpušča-nje. Zato se je izlila v izbranih dišavah ljubezni.

– Hči – je rekel Jezus, ko se je obrnil k ženi – resnično ti povem, v očeh mojega Očeta si kot devica, ki prepeva med gumnom in stiskalnico. Naj bo mir v tvojih mejah in radost med tvojimi zidovi, ker ti je bilo veliko odpuščeno, toliko, kot si ljubila. Moj Oče te gleda kakor goro, ki se vedro dviguje nad ravnino: naj nikoli ne zaide med tvojimi vrhovi sonce ljubezni.

* * *

148 149

Ko se je gostija končala, je Jezus pozdravil druge pova-bljene in odšel iz Simonove hiše. Skupina, ki je vedno hodila za njim in ki ga je potrpežljivo čakala, se je spet zbrala okrog njega in vsi skupaj so spet stopili na pot. V svoji občutljivosti Jezus ni bil miren, ampak poln bolečine. Ob nekaterih pri-ložnostih se je on sam izražal z močnimi, celo ostrimi izrazi, toda nikoli z zaničevanjem. Zaničevanje do ponižnih, kakor v primeru grešnice, mu je zbujalo slabost. V globini je čutil, kako ga preplavlja žalost, ki se mu je ni več posrečilo prikriva-ti, kakor da bi se vojska mravelj razkropila po vsem njegovem telesu in mu povzročila neopredeljivo slabost. Moral si je dati duška in se osvoboditi tega mravljinčenja.

V njem so ljudje, »ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge« (Lk 18,9), izzivali zavračanje, skoraj do gnusa, in to prav zaradi tega, ker je vedel, kaj je v človeku: dobra volja in velika krhkost. Moral si je dati duška. Sedel je torej na rob ceste in okrog njega so posedli ubogi ljudje, ki so hodili za njim. Rekel jim je:

– Nihče ne more dvigniti kazalca pred Bogom, da bi mu rekel: Gospod, moja igra je bila čista. Spoštoval sem vsa pra-vila, ki si jih določil. Glej, tu so pričevanja, ki dokazujejo mojo zvestobo. In ker vsakemu zasluženju pripada njegova nagrada, prihajam zahtevat poplačilo, ki mi gre po pravici. Tako mislijo farizeji. Sinovi moji, kako daleč od Boga so tisti, ki se čutijo varni pred Bogom!

Nekega dne – je nadaljeval – se je povzpel v tempelj neki farizej. Vse življenje se je čutil privilegiranega člana resnične-ga Izraela in je strogo udejanjal pisno postavo ter tiste ustne interpretacije, za katere se misli, da vsebujejo Božjo voljo. (Le da se farizeji niso toliko ukvarjali z resnično Božjo voljo, am-pak so namenjali dobesednemu upoštevanju postave skoraj izključen pomen in si do pedantnosti prizadevali za popol-no in formalno izpolnjevanje neštetih zapovedi in prepovedi. Mislili so, da bo tako kopičenje zaslug doseglo tolikšno mero, da bo vsekakor preseglo kopičenje malih prestopkov. Od tod njihova pretirana samozavest.)

In tako – je nadaljeval Jezus – je farizej, prepričan o svojih zaslugah, gotov vase lepo pokazal svoje plameneče molitvene jermene in se postavil na sredo templja, z dvignjeno glavo in

z drznim izrazom na obrazu. Zdel se je kakor gora, ki se vsa bahata dviguje sredi doline. Tako je začel moliti: – Zahva-ljujem se ti, Gospod, ker nisem kakor drugi ljudje, ena sama banda podležev, goljufov, prevarantov, hudobnežev, sleparjev in klatežev. Njihovo obličje je potopljeno v temo in v njihovih očeh se zgošča tema. So trop hijen, šakalov in volkov. Jaz pa se postim in popolnoma upoštevam vso postavo. In tako sem zaradi svojih zaslug in torej po zaslugi svojih pravic pred tabo dosegel tvojo privolitev in svoje odrešenje. Za to se ti zahva-ljujem.

Jezus se je dotikal ene od najbolj izvirnih idej, najbolj dragih njegovemu srcu: absolutne zastonjskosti kraljestva in odrešenja, kar je bilo za teologijo Izraela pristna novost. Člo-vek si ničesar ne zasluži, ničesar ne osvoji, vse je prejeto kot dar. Pri razlagi te resnice ga je prevzela močna ganjenost.

– Hkrati – je nadaljeval – je prišel v tempelj tudi cestni-nar, pobiralec davkov, grešnik, ki se je s pogledom, uprtim v tla zaradi sramu, zatekel v polmrak zadnjega stebra v tem-plju. Rekel je: Gospod, usmili se mene grešnika. Ovit sem v veliko tišino, bil sem okraden skrivnosti veselja, v tvojo hišo sem prišel iščoč zatočišča, ker me preganjajo psi čuvaji, pred katerimi ne morem uteči. Sem le še senca, ki hodi po svetu prikazni. V mojem registru ni več denarja na računu, ni več zaslug v moji posesti. Da bi mogel povzdigniti svoje oči pred tabo, bi moral povrniti življenje tistim, ki jih je požel moj srp, in povrniti zlatnike, ki so bili sad mojega oboroženega ropa-nja. Moji prepadi so kakor morje in moje krivice se dotikajo oblakov. V neskončni temačnosti, v katero sem ovit znotraj in zunaj, uspevam razbirati le eno samo zvezdo: tvoje usmiljenje, Gospod, Gospod, usmili se me.

Na dnu svojega bitja je Jezus občutil simpatijo do tega ubogega cestninarja, in ko ga je opisoval, so se njegove oči ovlažile od solz. Storil je kratek predah. Potem je močno za-vzdihnil, povzdignil glas in vprašal svoje poslušalce: – Kdo od obeh si je prislužil simpatije Boga? – Cestninar – so odgovorili vsi v zboru.

– Resnično, povem vam – je sklenil Jezus – Bog ne podeli svoje naklonjenosti tistim, ki mislijo, da si jo zaslužijo, ampak tistim, ki se jo čutijo nevredni, pod edinim pogojem, da nav-

150 151

zlic vsemu še naprej zaupajo v njegovo zastonjsko usmiljenje. Moj Oče ne deluje glede na človeško pravičnost in na podla-gi zakonov sorazmernosti: za tolikšno delo tolikšna plača, za vsako zaslugo njena nagrada. Resnično, povem vam, da se v kraljestvu mojega Očeta nič ne plačuje, ker se nič ne zasluži. Še več, v največjo zmedo naših zahtev Oče včasih pohujšljivo postavi na glavo zakone sorazmerja, in tiste, ki si po izraču-nih farizejev zaslužijo najmanj, postavi pri gostiji kraljestva na čelo omizja, tako da so poslednji prvi. Ob nekaterih priložno-stih je moj Oče sposoben dati enako plačo tistim, ki so delali eno uro, in tistim, ki so prenašali vročino in težo dneva, in z njim zaradi tega ne more nihče razpravljati.

Tisti, ki so poslušali Jezusa, so z užitkom in veseljem ko-mentirali te novice, saj se jim je zdelo zabavno, da bi mogli prav oni, tako nepomembni in zaničevani, biti pred farizeji v kraljestvu, ki ga je oznanjal Jezus.

* * *

Sredi te tako zelo pisane skupine so bili tudi otroci, ki so jih njihove mame držale za roko. Trudile so se, da bi približale svoje malčke Jezusu, da bi se jih dotaknil in jih blagoslovil.

Toda nekateri so si prizadevali preprečiti, da bi se otroci približali, saj so hoteli Jezusu omogočiti, da nadaljuje svojo pridigo, ljudem pa, da ga še naprej poslušajo.

Jezus jim je rekel: – Ne postavljajte ovir otrokom. Sredi teh gora ni vode, ki bi bila bolj presojna kot oči otročička. Ali ste že kdaj videli človeka zrelih let, da bi spet imel pet let? To se vam ni nikdar dogodilo, mar ne? Prav, zagotavljam vam, da je ta vrnitev nazaj nujna za vstop v kraljestvo. Resnič-no, povem vam, če ne boste postali preprosti kakor otrok s čistimi očmi, ne boste videli čudežev kraljestva. Učenjaki in učitelji postave o tem ne vedo ničesar. Oni ne morejo sprejeti kraljestva, ker so se nesposobni umakniti besedi. Dejstvo je, da je njihova duša prenapolnjena s predsodki in s sanjami o veličini.

Samo triletni otrok – je sklenil – lahko vidi Očeta, kako vse dni hrani vrabčke na hišnem dvorišču ali kako vsako jutro oblači marjetice na polju.

Učenci

Vrnimo se v kratke in redke dni, ko je bil Jezus nekaj časa eden od Krstnikovih učencev. To so bili dnevi po tistem, ko je bil Jezus razglašen za Poslanca, ko so različni Janezovi učenci – pet, če smo natančni – z gorečnostjo pristopili k Jezusu in tako spodbudili začetek nove skupine učencev. To je eksklu-zivna novica četrtega evangelija.

Videli smo tudi, da je verjetno samo idejo, da bi si ustva-ril krog učencev, dal Jezusu predhodnikov program. Jezus je namreč osebno opazoval, da je okrog Janeza vse vrvelo od množic, toda da je le privrženost nekaterih postala najtrdnejša in najstalnejša življenjska obveza.

Jezusu ni bilo neznano, da so tudi preroki, kot sta bila Elija in Jeremija, imeli učence. Tudi okrog Izaija se je ustvarila stalna skupina najzvestejših privržencev. Toda precej drugačen je bil sedanji primer, v katerem so učenci podaljšali in pomno-žili, če naj tako rečemo, Janezovo sporočilo in delo. Jezus se je s tem, ko je sledil stopnjam tega razvoja in jih pripeljal do vrhunca, drzno pognal še naprej, dokler ni zahteval od svojih učencev popolne in korenite oddaljitve od njihovih družin, da so mogli biti absolutno svobodni, tako da so lahko hodili okrog po svetu in širili Učiteljevo delo. Čeprav je mogel že od prvega trenutka računati na pet privržencev, ki pa so bili vsekakor novinci, je Jezus vendarle sam opravil prve korake svoje apostolske prigode, brez družbe svojih učencev, razen ob redkih priložnostih.

V obdobju, v katerem se nahajamo, približno v drugi po-lovici prvega leta, je Oče pokazal na Sinovem obzorju nekaj rdečih znamenj, ki so ga spodbudila, da je pospešil izbiro, oblikovanje in pripravo učencev. Alarmna znamenja so bila različna. Najprej, Jezus je začel do te mere, da ga je že dušilo, zaznavati pritisk zasliševalskega obleganja, s katerim so se ga organizirano lotile oblasti, obleganja, ki je nekako dalo slutiti usodni epilog.

Drugič, računa se, da je približno v tem času že prišlo do barbarske Krstnikove usmrtitve. To je bilo najbolj nujno opo-zorilo: tudi Jezusovo življenje in delo sta v smrtni nevarnosti. Ni mu bilo toliko do njegovega življenja kakor do njegovega

152 153

dela. Jezus je dobro vedel, kje se dviguje prerokovo morišče in kje ter kako bodo mogli presekati njegovo življenje. Toda tudi v tem primeru bi se učenci mogli rešiti in nadaljevati njegovo delo. Pomembno je bilo delo. Na podlagi takšnih okoliščin je Jezus dal absolutno prednost temu, da oblikuje svojo skupino učencev.

Navadno je Jezusa spremljala precej enovita skupina ljudi, nekateri stalno, drugi samo občasno. Predpostavljati je mogo-če, da je Jezus iz te skupine privržencev, od katerih so mu bili nekateri bolj privrženi od drugih, izbral učence. Toda do te izbire ni prišlo kar nenadoma, kakor takrat, ko kdo drugo za drugo pokaže osebe v veliki možici ljudi. Do izbire je marveč prišlo ob številnih priložnostih, do katerih je prihajalo v raz-ličnih okoliščinah, potem ko je Jezus mogel te ljudi spoznati od blizu, živeti z njimi v preprostosti in iskrenosti odnosov, in potem ko je premeril globino njihove zvestobe, moč njihovih prepričanj, pomembne poteze njihove osebnosti in predvsem globino njihove vere.

Vsekakor je zanesljivo, da je Jezus v nekem trenutku vsa-komur od njih izrecno in jasno izrazil svoj klic. Pred njim je bila izbira: med množico, ki mu je sledila, je Jezus še pose-bej izbral nekatere. Evangeliji nam ne dajo razumeti, kakšna merila izbire je sprejel Učitelj, toda gotovo je, da je šlo za nujen klic, ki mu skoraj ni bilo mogoče ugovarjati. Bil je oseb-ni poseg Jezusa v njihovem življenju. Kar torej identificira in oddvoji učenca sredi brezoblične množice privržencev, je Je-zusov osebni klic.

Izmed učencev so bili nekateri presenečeni v svojem vsak-danjem življenju, medtem ko so bili potopljeni v delo, ki jim je navadno jemalo vse moči. Ne govori se o razvojnih procesih njihove iniciacije, o morebitnih razlogih za klic ali za odgovor, ali o tem, kako je bila strukturirana osebnost izvoljenih. Od njih je klic zahteval, da zapustijo vse, da se odpovedo vsemu, kar so imeli v posesti, da prodajo in razdelijo ubogim svoje premoženje. In to ne iz asketskih premislekov ali zahtev, am-pak zaradi neodvisnosti in avtonomije, ki so ju morali uživati kot nujen pogoj za to, da bi bili popolnoma razpoložljivi v službi kraljestva.

Formacija učencev se je izvrševala konkretno med dnevi misijona, medtem ko so se gibali po teh krajih, čez dan sku-paj hodili, ponoči spali pod zvezdami, delili kruh, napore in nenadne dogodke, lastne misijonu. Učenci so, skratka, živeli v okoliščinah potujoče skupine ljudi, ki so kar najtesneje po-vezani med seboj, kot družina na poti: to je bila njihova šola osebnostnega oblikovanja.

Kar zadeva družbene okoliščine ali kulturno pripravo, so v splošnem pripadali družbeni skupini, ki je bila pod srednjim razredom malih lastnikov – v kontekstu judovstva tistega časa – in nekoliko nad razredom resnično ubogih in potrebnih. Med njimi so bili ribiči, obrtniki, kmetje, cestninarji, kakšen politični aktivist, vsekakor pa ne noben predstavnik vodilnih razredov.

Evangeliji nam posredujejo nekatere osamljene poteze biografskega značaja, nekaj sporadičnih potez, iz katerih bi mogli sklepati, da človeška postava ljudi, ki jih je izbral Je-zus, nikakor ni izstopala z vidika kulture in izobrazbe. Niso se razumeli, med seboj so razpravljali, iskali so častna mesta, v trenutku preizkušnje so vsi zapustili Jezusa, bili so ljudje povprečnega uma, skratka, nihali so med zvestobo in dezer-terstvom, navdušenjem in povprečnostjo.

Ženska in skupina učencev

Iz občasnih omemb v evangelijih sklepamo, da je poleg usposobljenega in reprezentativnega jedra »dvanajsterih« ob-stajal tudi širši krog »učencev« v širšem pomenu besede, sim-patizerjev, ki so se čutili bolj ali manj stalno vezane na Učite-lja. Nudili so mu različne in raznovrstne storitve, povezane z nebeškim kraljestvom.

V obdobju polne apostolske širitve, nam Luka pravi, da je Učitelj določil dvainsedemdeset ljudi in jih poslal pred seboj v mesta, ki jih je hotel evangelizirati, da bi mu pripravili pot kot duhovni predhodniki.

Med temi »učenci« evangeljsko izročilo omenja skupino žensk.

154 155

Luka nam daje pomenljivo besedilo: »Potem je (Jezus) hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in raz-glašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žensk, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Mari-ja, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle iz svojega premoženja« (Lk 8,1–3).

Kot vidimo, evangeljsko besedilo nedvoumno ugotavlja, da je bilo poleg dvanajsterih z Jezusom tudi »nekaj žensk«, in sicer so bile z dvanajsterimi enake, kar zadeva sobivanje in služenje.

Matej nam daje še to drugo izrecno pričevanje: »Bilo pa je tam (na Kalvariji) mnogo žensk, ki so gledale od daleč. Od Galileje sčm so hodile za Jezusom in mu stregle« (Mt 27,55). Torej je jasno, da je že od galilejskih dni »mnogo žensk« bilo poleg Jezusa, spremljale so ga in mu stregle, in kakor da to ne bi bilo dovolj, so ga spremljale tudi (potem ko so prišle iz Galileje!) v dramatičnih dneh Jeruzalema, in celo – v naravna-nosti skrajne zvestobe – pri tragediji na Kalvariji, ko so ga vsi apostoli »zapustili, zbežali« (Mr 14,50; Mt 26,56).

V povezavi s tem besedilom nam Marko nudi razširjeno in veliko bolj izrecno informacijo: »Bilo je tudi nekaj žensk, ki so gledale od daleč ... ki so hodile za njim, ko je bil v Ga-lileji, in mu stregle, in še veliko drugih, ki so prišle z njim v Jeruzalem« (Mr 15,40). Isto beremo tudi v Apostolskih delih (1,14).

To so vidna, izrecna, pomembna besedila, ni jih treba obračati naokrog, da bi iz njih na silo izvlekli sklepe. To so besedila, ki govorijo sama od sebe: ne samo, da so Učitelja obkrožale ženske, ampak jih je povezoval s služenjem evange-liju, in one so ohranile junaško zvestobo do svojega Gospoda v najvišjem trenutku katastrofe, prav takrat, ko so ga vsi zapu-stili. Sicer pa so to le malo znana besedila, v smislu, da jih le redko navajajo v študijskih priročnikih, v dokumentih cerkve-nega nauka ali pri oznanjevanju. Morali bi se vprašati, zakaj.

Ta navzočnost žensk, tako številčna in stalna, okrog pre-roka iz Nazareta, je neobičajno dejstvo, kar zadeva navade Izraelovih prerokov, dejstvo, ki nima vzporednic v judovskem okolju. Že zaradi tega gre za enega od evangeljskih podatkov,

ki kažejo kar največjo izvirnost Jezusovih izbir, iz česar izžare-va njegova presežnost.

Nemogoče je, pa čeprav zgoščeno, opisati družbeni po-ložaj žensk v pravno-kulturnem kontekstu tistega časa, da bi potem s pomočjo nasprotja izpostavili Jezusovo izvirnost in novost v odnosu do ženske. V tistem času se ženska nikakor ni udeleževala javne dejavnosti. Na pogovor z žensko na javnem kraju so gledali z nenaklonjenostjo. Glede pravic v družinskem okolju pa tudi v zakonih o dediščini ter kupovanju in prodaji so žensko primerjali z otrokom. V templju in v sinagogi so ji namenili drugotno mesto. Ženska je bila predmet verske in pravne diskriminacije, bila je bitje, potisnjeno na obrobje, v polnem pomenu besede.

V tem kontekstu se je Ubožec iz Nazareta pustil obkrožiti s številno skupino žensk in dopustil je, da so ga stalno spre-mljale. Vključil jih je kot sodelavke in služabnice v boju duha. To dejstvo že samo po sebi vključuje v sebi velik pomen in daje Jezusu izjemno izvirnost.

Po drugi strani to sprejemanje žensk v skupino »učencev« na viden način poudarja absolutno suverenost Boga, ki vdira v človeško zgodovino, da bi sprejel eno od skupin, ki so bile v tistem času obravnavane kot »majhne«, celo kot skupina ljudi, vrednih zaničevanja, da bi jim podelil dostojanstvo, družbeno vrednost in svobodo.

Srečneži

Teden dni je Učitelj hodil okrog in šel ne samo skozi Ka-farnaum, ampak tudi skozi druga mesta in vasi: skozi Mágda-lo, Betsajdo, Horazin in Geraso. Kakor v dneh trgatve je Jezus vsem dajal najboljše vino in noge prebivalcev vseh teh mest pa so se začele gibati kakor v plesnem koraku.

– Ni še ura za ples – jim je rekel Jezus. – Naslednji teden bo začela igrati glasba na najvišjem hribu, tistem, ki se dviguje zelen in okrogel pred jezerom, med Mágdalo in Kafarnau-mom. Tam bo svatbena gostija, praznik ubogih vseh časov. Prišel sem, da vam predam vabilo na svatbeno gostijo, vi pa ga razširite na vse obsojene, obrekovane, zaničevane, razočarane

156 157

in lačne in tudi na hrome, kruljave, slepe, gluhe in invalide. Povejte jim, da je že prišel dan odrešenja. Srečali se bomo na nabrežju jezera in od tam se bomo povzpeli na grič v praznič-nem romanju. Medtem bom za vas še naprej kakor jezero med gorami in ne bom prenehal noč in dan hoditi po vaših poteh.

Na določen dan so se ljudje, kakor da bi jih pritegnila katastrofa, v množicah stekali z vseh koncev. Nekateri so se vlekli z lastnimi močmi, druge so nosili na hrbtu, še druge so prinašali na nosilih, nekateri so prihajali na hrbtu svoje jezdne živali ... Srce Ubožca je utripalo kakor srce morja. Ni bilo veselje. Bila je ladja s svojim jamborom, zavita med peneče brizge delirija, kakor da bi bila zasidrana v samo središče ži-vljenja. Najsrečnejši dan njegovega življenja? To je bilo obču-tje, ki se je kazalo. Zadovoljno se je smejal ob vsakem človeku ali skupini, ki je prišla.

Prišli so vsi: videti je bilo roke in noge, še vse zaznamo-vane od železja, kaznjence, ki so ostareli v ječah, ker jih je objestnost, ki je imela v rokah oblast, vklenila v verige. Bili so cestninarji, ki so izkoristili svojo službo, da so strigli ljudstvo kakor ovco; tu so bili še z odprtimi ranami ljudje, ki so bili žrtve sramote bednikov; in bile so celo ženske sumljivega slo-vesa, gluhonemi in slepi od rojstva, ljudje, ki jih je izkoriščala skopost bogatih, številne mame s svojimi malčki v rokah in nepreštevna množica bolnikov, pomoči potrebnih, beračev …

Jezus se je povzpel na skalo. Ubogi niso odtrgali pogleda od njegovega belega lika. Pozabili so na lakoto in okrutnost življenja. Tudi Ubožec jih je gledal s simpatijo. Neki starec mu je zaklical:

– Ubog si kakor mi, Učitelj. Ne pričakujemo, da nas nasi-tiš s kruhom, pričakujemo nekaj drugega. Osvobodi nas verig, ki nas stiskajo.

– Upam – mu je odgovoril Jezus – da niste kakor tisti sužnji, ki se imajo za svobodne, ker so njihove zarjavele verige zamenjali z drugimi, bolj sijočimi.

– Za tabo smo šli do sem – mu je rekel drugi – ker praviš, da je prišel dan odrešenja.

– Prav danes – je odgovoril Jezus – bomo hudiču odrezali njegova črna krila in prežagali pručko mogočnikov, ki veruje-jo, da sonce vstaja samo zanje. Vi ste paberkovali med njihovi-

mi ostanki in trgali grozdje, ki so ga oni pustili na svojih trtah, toda vidim, da so vaše torbe prazne. Danes jih bomo napolnili do vrha, danes se bo spremenila usoda ljudi.

In v tistem trenutku je Ubožec iz Nazareta pomahal z ro-kami kakor z dvema mogočnima perutma in zavpil množici: – Ljubljeni Božji sinovi, v imenu Gospoda, hodite! – In v po-mladnem jutru se je napotil navzgor na goro, za njim pa je šla truma ubogih ljudi, vesela in razigrana, kakor da bi jo potiskal divji val evforije. Kakšen prizor! Bilo je kot pisana vojska s svojimi tisočerimi barvami na dan zmage, kakor vihar, ki se z vse preobračajočo silo dviguje z morja.

Prispeli so na vrh gore. Jezus se je povzpel na izposta-vljeno mesto, s katerega je mogel s pogledom obvladovati vse ljudi, ki so se zbrali. Ljudstvo pozabljenih je posedlo naokrog, kot se je le moglo, in vsi so, kot so le mogli, tesnobno zrli v Ubožca iz Nazareta.

Že dolga leta je Jezus hrepenel po tem trenutku. Zdaj pa, ko je z enim samim pogledom zaobjel tisoče obrazov človeške bede, je ostal brez navdiha. Trpel je, kakor trpijo izvoljeni, da bi prišli do vrhunca razloga svoje izvoljenosti.

Nekoliko preživelih let je bilo, kot da živi dolgo časa: bil je še mlad, toda njegova možnost dojeti resničnost stvari in ljudi je bila takšna, da so bili arhivi njegovega spomina polni spominov, kakor spomini kakšnega starca. Toda kaj konkre-tno jim reči? Njegov um je bil, kakor da bi ga prečkali bliski tisočerih spominov s svojimi tisočerimi življenjskimi nauki: pastirji, ribiči, kmetje, obrtniki in tesarji, videl je ljudi, kako so sklonjeni delali na poljih, v vinogradih, na statvah, v marmor-nih kamnolomih, na žagah. Vajen je bil poslušati tišino in v tišini je slišal slavospeve stoletij in glasove, ki jih človeški jezik še ni izgovoril. Toda kakšne besede prenesti tej lačni množi-ci? Iskreno, ni vedel, kaj naj jim reče: čustvo je blokiralo vse njegove vire.

– Učitelj, do sem gor smo se povzpeli, da bi te poslušali – je slišal reči neko ženo z otrokom v naročju, katerega je še dojila. – Odpri svoja usta, dopusti, naj steče voda tvojih izvi-rov in odžejaj nas.

– Hočem pustiti, da privre voda iz izvirov tolažbe – ji je odgovoril Jezus – ker sem videl izvire, umazane s krvjo.

158 159

Videl sem, kako podlost požira nedolžnost, videl sem, kako obrekovanje trpinči poštenje, videl sem, kako verige rjavijo od človeškega znoja, in ustavljene karavane in sestradane ka-mele na tleh. Kako bi mogel potolažiti druge, če je moja duša neutolažljiva?

– Jezus iz Nazareta! – mu je energično zaklical neki obi-len mož, ki je okobal sedel na veliki skali – ti si naše zadnje upanje. Samo ti moreš potolažiti neutolažljive. Če ostanemo brez tebe, na koga naj se sploh še obrnemo?

Te besede so ganile Jezusa v najgloblji globini njegove duše. Nenadoma so se njegovi zaustavljeni izviri odprli in v trenutku je občutil veselje, odločnost, navdih. S pogledom je zaobjel množico in začel jim je govoriti.

– Nedaleč od tod – je rekel – je nekoč živel bogat pose-stnik, lastnik obsežnega ozemlja. Njegova palača je bila od znotraj obložena s sandalovino in z drugimi dragocenimi ma-teriali. Njegova oblačila so bila iz purpurja in lanu, pokrita so bila z ametisti. Nihče si ne bi mogel predstavljati razkošja njegovih gostij, na katere je vabil kralje in slavne osebnosti. V tistih dneh je živel tudi berač, pokrit s cunjami, ki je venomer pohajkoval okrog bogataševega bivališča z enim samim snom, da bi se nahranil z drobtinicami, ki so padale z njegove mize. Ubožec mu je rekel: Umiram od lakote, za Božjo voljo, daj mi kaj jesti. Bogataš ni rekel niti besede, ampak je izpustil svoje divje pse čuvaje, ki so bili na tem, da raztrgajo ubožca. Ponižni psički iz vasi pa so mu usmiljeno prihajali lizat rane. V nekem trenutku, medtem ko je hodil po deželi pod milim nebom, je ubožec umrl zaradi posledic ugrizov divjih psov čuvajev. Prišli so jastrebi in požrli njegovo truplo. Toda v tistem trenutku je sijajen nebeški sprevod prišel, da vzame njegovo dušo in jo v procesiji med alelujami popelje v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin, in medtem ko so njegovo truplo počastili z ve-ličastnim pogrebom, je bila njegova duša pokopana v pekel.

Bogati Epulon – to je bilo njegovo ime – pokopan v pre-padih tega strahovitega bivališča, sredi nadvse visokih plame-nov, je povzdignil pogled in v daljavi ugledal Abrahama ter v njegovem naročju Lazarja – tako se je imenoval ubožec – in mu zaklical: Oče Abraham, usmili se me! Ti plameni povzro-čajo, da oglenim od zunaj in od znotraj, dan in noč, a me ne

použijejo. Pošlji, prosim, Lazarja, da namoči v vodo blazinico svojega prsta in da osveži moj jezik. Abraham je odgovoril: – Usoda se je obrnila: na svetu si ti poosebljal blišč in razkošje, Lazar pa bedo. Zdaj si ti poosebljenje muk, Lazar pa tolažbe. Med tabo in nami se razprostira nepremostljiv prepad.

* * *

Jezus je za trenutek umolknil in zajel sapo. Tudi njega je pripoved ganila. Z neskončno simpatijo, ki je odsevala v nje-govih očeh, je z mirom dolgo gledal vsakega od svojih poslu-šalcev. Roke in pogled je povzdignil proti nebu in vzkliknil:

– Blagor vsem ubogim sveta, kajti vaše je Božje kralje-stvo! Ker vam manjka vsega, bo sam Bog vaše vse. Vi nimate svobode, ker ste v ječi; umirate od gladu in mraza in pod vre-menskimi neprilikami, ker ste brez kruha in strehe nad glavo. Brez ugleda ste, ker vas obrekujejo ... skratka, ničesar nimate. In vendar, če imate Boga, imate vse! Blagor vam! Kajti kdor ima Boga, mu nič ne manjka. Bog sam bo vaš vrt, toplota pri-žganega ognja, oblačilo vaše slave, materinska nežnost, stalen praznik. Vi boste pravi bogataši v kraljestvu mojega Očeta.

– Blagor vam, ubogi – je nadaljeval – ki ste odprli kletke in spustili na svobodo zveri srca! Resnično, povem vam, da bo mir modra senca, ki bo pokrila vaše sanje in vaše bdenje in nikdar ne bo volkov, da bi mogli na obhod po vaših no-čeh. Mirno boste legali spat, spali boste brez trzljajev, in ko se boste prebudili, boste srečni zaradi novega dne. Boste kakor pomorščaki, ki vsak dan odkrijejo novo deželo. Vaše življenje ne bo v tem, da bi prebivali daleč drug od drugega, kakor se dogaja med bogatimi, ker vas bo vaše lastno uboštvo pribli-žalo drugim ubogim in bo tok topline med seboj združil vse uboge sveta.

Blagor vam, ubogi – je dodal Jezus – kajti v svoji goloti boste slišali Božje besede, ki jih zemlja šepeta v prostor, in še-pet krošenj nad gozdnatimi zemljišči. Nemogoče je poslušati pesem zemlje v hrupu palač. Moj Oče vam bo vsako jutro poslal svoje angele, da očistijo vaš vrt vsake zle rastline za-mere ali grenkega sovraštva, ki bi vas mogla oropati edinega bogastva, ki ga imate: miru. Zagotavljam vam, da sem dal na

160 161

vrata raja postaviti napis, ki pravi: Kdor hoče vstopiti v ta kraj, naj pusti svoje bogastvo zunaj; sem vstopi samo, kdor nima ničesar. Zato je program ubožca svatbeni praznik med angeli mojega Očeta.

– Učitelj, naši interesi so tu spodaj – ga je nenadoma osor-no zavrnil hripav glas človeka, Juda po imenu, ki se je nasla-njal na staro skrotovičeno oljko. – Zanima nas zemlja. Kaj si nam rekel o bogatih? Oni se zabavajo na gostijah, redijo se z znojem ubožcev in ko umrejo, prejmejo časti poln pogreb. To je pravi raj!

– Nesrečni vi, bogati – je odgovoril Jezus – ki ste podobni tem starim namrščencem, ki se vse življenje praskajo po bradi in si iz nje pulijo dlake, pri tem pa mislijo samo nase! Zago-tavljam vam, da niste v ničemer drugačni od tistih mul, ki se večno vrtijo okrog težkega mlinskega kamna svojih zakladov. Ali more obstajati večja nesreča? Njihovi možgani so pest ilo-vice in njihovo srce unča zlata. Nekoristno se je spopadati z vetrovi s čelom, ki ga krona lovor. Venci se bodo odkotalili na tla in veter bo razkril goloto njihovih glav. V srcu ne bodo imeli miru, dokler bodo zakladi v njihovih skrinjah, kajti kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce.

– Nesrečni vi, bogati – je nadaljeval Jezus – ki ste kakor gluhi. Ti slišijo samo svoje lastne besede, glasove kovine! Bog bo doživel brodolom v morju vaših bogastev, zlil se bo z njimi in nazadnje bo vaše bogastvo vaš edini bog. Ali ste že kdaj videli kamelo, da gre skozi šivankino uho? Nemogoče, mar ne? Prav, resnično, povem vam, da še težje bogataš vstopi v Božje kraljestvo. Kamni, iz katerih so zgrajene hiše bogatih, se bodo zrušili na glavo njihovim gospodarjem in jih zdrobili, in njihovo življenje bo kot prasketanje ognja, ki požira kup suhih listov. Njihovo bogastvo jim bo zapelo končni spev, grenak in monoton, z vreščečim falzetnim glasom. Ni pomembno, koli-ko časa se bodo tirani mogli upirati: nazadnje bodo vsi padli.

* * *

– Učitelj – mu je rekla žena z jokajočim detetom v naro-čju, ki je stala zelo blizu njega – ta otrok dan in noč samo joče.

Jaz pa, ki sem njegova mati, mu ne morem pomagati. Tudi jaz se utapljam v solzah.

– Nekega dne – je odgovoril Jezus – je Bog, naš Oče, vzel v roke svoje srce; iz njega je iztrgal najbolj občutljivo vlakno in ga vstavil v srce matere, vseh mater. Od takrat so na zemlji Bogu najbolj podobne prav matere. Njihovo srce ima skoraj božanske moči. Ko pomagamo kakšni materi, smo se dotakni-li srca večnosti.

– Nekoristno je še naprej govoriti, Učitelj – je rekel belo-bradi starec. – Včasih mislim, da vode morja niso nič drugega kot nakopičene solze, in so zaradi tega slane. Imel sem dva sina in dve hčeri. Ena od njih, najlepša, je bila pokošena v cvetu svojih petnajstih let, drugega so križali v Seforisu med uporom Juda Galilejca. Drugi so dali ločitveni list in to je bila kazen, slabša od smrti. Jaz sem star in skoraj slep od vsega jokanja. Izkrvavljena upanja se valijo na tla, razočaranja so poteptani cvetovi, kača sramote povsod dviguje glavo s svojim nezvestim žvižgom ... Čemu živeti?

Jezus je občutil, da mu je ostra bolečina kakor zbodljaj z mečem prebodla srce v točki, kjer je bil najbolj občutljiv. Kru-to se mu je zdelo z besedami izraziti, kar je imel v mislih. Toda po dolgem predahu se je opogumil. Njegove oči so bile polne solz, in ko je dvignil roke kvišku, je dejal:

– Blagor tistim, ki jočejo, kajti Bog, naš Oče, jih bo vzel na kolena kot ranjene otroke, in bo eno za drugo osušil vse njihove solze. In ne bo na svetu matere, ki bi bila sposobna po-miriti jok svojega bitja, kakor bo storil Oče s tesnobnimi sino-vi. Zelo dobro vem, da so griči naše dežele potopljeni v jezera solz, toda vem tudi za neko drugo deželo, kjer ne poznajo ne solz ne žalovanja. Prišel bo dan, ko bo morje izbrisalo sledove bolečine, veter bo storil, da izpuhtijo solze, ljubezen in smrt se bosta objela in nadvse mila tolažba bo silovito napolnila najgloblje usedline. V neskončnih prostorih ne bo ostalo nič drugega kakor večni smeh. Blagor tistim, ki jočejo.

– Imela sem šest otrok, Učitelj – je rekla neka žena, ki je prezgodaj ostarela in so ji gube razbrazdale obraz. – V letih velike suše so se počasi vsi posušili kot rahitična stebla in mi v različnih okoliščinah v tem naročju drug za drugim ugasnili od lakote. In bruhnila je v jok.

162 163

– Čeprav se zdi okrutno – je rekel Jezus – blagor tistim, ki tu spodaj trpijo lakoto in žejo, kajti noben um si ne more predstavljati, noben jezik ne more izraziti prazničnih dni, ki jih čakajo! Noben lačen človek ne bo ostal nepotešen. Sanje so povzdignile naša življenja in sanje bodo povzdignile gostijo večne sitosti. Vse jih čakam na pragu hiše svojega Očeta, s pri-pravljeno mizo, okrašeno s cvetovi jablane. Prepoznal jih bom in spet si bomo podali roko in bomo sedli in gostija se ne bo končala, in nazadnje bodo vedeli, kje je skrivnost veselja.

– In zadovoljni, pretanjeni, tisti, ki se veselijo in se sme-jijo, tisti, ki se zabavajo na gostijah? – je spet zakrulil hrapav Judežev glas.

– Zanje – je odgovoril Jezus – bomo prihranili ostanke trgatve, klase že požetih polj in drobtinice, ki padejo z mize ubogih.

* * *

Učitelj je molčal. S pogledom, ki sta ga preplavljali ne-žnost in simpatija, je počasi, enega za drugim, pogledal vse udeležence tega edinstvenega srečanja. Ti ljudje, polni potreb, prekipevajoči od sreče, ki je odsevala iz njihovih oči, so ne-premično stali in njihov pogled je bil uprt v belo Jezusovo postavo.

– Ali si slep ali si pravi otrok, učitelj iz Nazareta – je spet izbruhnil Juda –; vsekakor ne vidiš ničesar. Ko greš prek je-zera ali potuješ sem ter tja po Galileji, mar ne vidiš, da so ob tebi prevaranti in tatovi? Ali verjameš, da so ti razcapanci, ki te osuplo gledajo, angelčki? Tudi oni ubijajo, kradejo, varajo, slabo govorijo o bližnjem.

– Bili so kamnani – je odgovoril Jezus – in kaj morejo storiti drugega, kakor da tudi sami mečejo kamenje? Če bi jih življenje sprejelo s toplo dlanjo, bi ti capini, ki jih vidiš pri mo-jih nogah, danes bili karavane dobrotnikov, ki bi po svetu raz-deljevali darove. Človek daje, kar prejme v dar. Blagor tistim, s katerimi ravnajo usmiljeno, ker bodo po dolinah izžarevali usmiljenje. Kdor mesi kruh v hladu, peče grenak kruh.

– Vsi človekovi boji so parodija, Učitelj – je dejal neki starec – tega me je naučilo življenje.

– Blagor tistim, ki prihajajo k reki – je odgovoril Jezus – da bi tam zbrali ostre in okrogle kamne in jih potem postavili drugega na drugega v stavbnem zidu. Resnično, povem vam, da je mir stavba, ki se zida kamen na kamen. Kdor prinese kamen za to stavbo, bo blažen. Na pročelju glavnega vhoda v stavbo bo moj Oče obesil plemiški naslov, posvečen vsem zidarjem: Božji sinovi.

– Na cesti, po kateri sem hodil do danes, cesti, ki je bila vsa v plamenu, Učitelj iz Nazareta – je vztrajal Juda – sem videl, kako so ubogi ljudje postavljali stolpe zoper tiste, ki hočejo zidati na naših kosteh, videl sem zavzemanje za poni-žane in razžaljene, povzdigovanje glasu v imenu tistih, ki so prisiljeni k tišini, topljenje kovin ljudi v verigah ... Kakšno mesto hraniš, Jezus iz Nazareta, za te legije, ki se bojujejo za pravičnost?

– Vsako zavzemanje za ponižane in razžaljene – je odgo-voril Jezus – se bo spremenilo v žezlo slave. S solzami in hva-ležnostjo tistih, s katerimi ljudje slabo ravnajo, se bo spletel venec, s katerim bodo okrašene sence tistih, ki so se bojevali. Blagor tistim, ki so zaradi pravice preganjani, kajti to je pot, po kateri hodijo preroki in Božji poslanci! Ko pade dan, bom sedel pod lokom večnosti, na samem pragu vrat, in rekel jim bom: Vi, ki ste se bojevali za pravice mojih ubogih, pridite in zasedite svoje mesto, pojdite na čelo mize, nasitite se in sijte za zmeraj kot svetli izviri. Izkoriščevalci pa bodo kot pena v morju: v vetru bodo izginili, kakor da niso nikdar živeli.

– In kakšen blagor bo za te male? – je vprašala neka mla-da mati, ki je pokazala na svoja dva sinova.

Jezusa je v tistem trenutku prevzela posebna ganjenost, globoko je zadihal in s poudarki posebnega navdiha rekel:

– Blagor tistim, ki so presojni kakor ti otroci, ker bodo vi-deli čudežna videnja. Videli bodo, kako se nekega lepega dne ob zori Bog približa mandljevcu, da bi se ga dotaknil s svojim prstom, in mandljevec eksplodira v plamenih svojih rožna-tih popkov. Videli bodo, kako Bog vse noči prižiga zvezde in vsako jutro velikanski kres sonca. Videli bodo, kako se Bog smeji v cveticah, pleše z valovi, se oblači v marjetice s polj, hrani vrabce, bdi nad spanjem otročičev, izliva olje na rane. Videli bodo, kako se ogenj spaja s snegom, morje z vetrom,

164 165

večerni svit z jutranjo zarjo. Videli bodo, kako Bog daje, da se reke rojevajo iz potokov, kako namaka gore, daje jesti živalim, zverem v gozdovih in ribam v morju, vsakemu ustvarjenemu bitju ob svojem času ... Blagor tistim, ki so čisti kakor otrok, ker bodo hodili iz čudeža v čudež in videli Boga za vsakim vogalom.

* * *

Celotna množica je izbruhnila v občudujoče vzklikanje, ki se je prepletalo z vzkliki aleluja in hozana. Ti ljudje niso nikdar občutili takšnega zadovoljstva, takšnega navdušenja. V svojih srcih so slišali zven flavt in oboj, dvigovali roke, se na-smihali drug drugemu, komentirali med seboj. Bilo je, kakor da bi pravkar prišli iz jetnišnice, kakor da bi bili osvobojeni verig vseh suženjstev. Jezus je občutil globoko zadovoljstvo. Vedno je mislil, da je njegovo poslanstvo na tem svetu posre-dovati dobre novice ubogim in tolažiti tiste, ki jih ni mogoče potolažiti. Ta dan se mu je posrečilo, da je to storil, in bil je prenapolnjen od sreče. Toda hotel je dopolniti svoje sporočilo in dodal:

– Vi vsi, »utrujeni in obteženi« od težav in neuspehov življenja, ki morate prenašati zaničevanje zadovoljnih, poleg tega pa slišite, kako vam govorijo, da ste izključeni iz odre-šenja, pridite k meni, ker sem jaz prišel za vas. Jaz sem vas povabil na gostijo kraljestva in vam ponujam tolažbo, ne samo po smrti, ampak že zdaj se začenja čas odrešenja in deležni ste Božjega kraljestva. To je dobra novica.

– Sedel bom za vašo mizo – je nadaljeval – in kot do-ber mizni tovariš vam bom ponudil mir, zaupanje, bratstvo in odpuščanje. To občestvo pri isti mizi bo pomenilo občestvo življenja, kraljestvo Boga in njegovo ljubezen. Da, sedel bom za vašo mizo in bom sredi med vami kot oznanjenje in vnaprej napovedano znamenje gostije kraljestva mojega Očeta. Prišlo je kraljestvo za uboge!

Iskal bom izgubljene ovce, ozdravil bom ranjene, lačne bom vodil na zelene pašnike. Ko se bo nehvaležen pobegli sin vrnil domov, ga ne bom vprašal, kam je šel in kaj je delal, ne

bom mu dal štirideset udarcev z bičem, ampak ga bom objel in poljubil.

... In dvorana za gostijo – je nadaljeval – se je napolnila z lačnimi in s potepuhi, z ubožci in grešniki, medtem ko so farizeji in tisti, ki so o sebi mislili, da so pravični, ostali zunaj dvorane. Prispelo je kraljestvo za uboge, aleluja!

– Aleluja! – je enoglasno odgovorila množica navzočih; ljudje so vstali in dvignili roke. Prišel je trenutek za ozdravlje-nja; potem se je Jezus pomešal s tem svetom pohabljenih in ljudmi z vsakovrstnimi potrebami in vsi skupaj so se začeli po-časi spuščati z gore ter bili srečni, medtem ko je dan ugašal.

166 167

Šesto poglavjeSOOČENJE

Razodetje hvaležnosti

Tu se začne Jezusov sestop. Prebivalec neke daljne dežele je prišel v našo vas. Kratki so bili njegovi dnevi, toda trajne njegove besede. Zdaj začenja sestopati, korak za korakom, v samotne vode, vse do končnega brezna.

Oznanjenje dobre novice je z videnji napolnilo sanje ubo-gih, hkrati pa je zaradi skrivnostnih mehanizmov človeškega srca izzvalo eksplozijo zgražanja pri varuhih zdravega nauka, ki so tvorili osrednjo oblast velikega zbora. In oni so začeli Ubožca tako stalno in vztrajno oblegati z vohunjenjem in pre-iskavo, da so ga potisnili na neizogibno pobočje smrti.

Med religioznimi voditelji so se farizeji najbolj nepriza-nesljivo uprli Jezusovi novosti in zoper njega izrekali v javnost najbolj žaljive vzdevke. Oni so tudi skovali določene izraze, ki so potem šli od ust do ust kot refren: »pijanec in požeruh«, »prijatelj cestninarjev in grešnikov«. Oni so, slednjič, ob raz-ličnih priložnostih med zgražanjem in pohujšanjem komenti-rali: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« (Lk 15,2) »Ustavil se je pri grešnem človeku!« (Lk 19,7)

Z njihovega zornega kota so imeli nemalo motivov, da se zgražajo, in to nemajhne. Kar je namreč učil Jezus, je uni-čevalo temeljna merila ljudske religioznosti, izmed katerih je bilo prvo, da se je treba vestno držati čim dlje od vsakega po-govora z grešniki. Po mnenju farizejev je druženje z nečistimi ogrožalo svetost, saj bi naj povzročalo, da so tudi sami postali nečisti. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je bil v sami podlagi svetosti čut za rešitev ali ločitev od sveta.

Izraelove oblasti so dobro vedele – sicer pa je na to stal-no spominjala tudi Tora – da je Bog prizanesljiv in usmiljen. Toda ta Božja dobrohotnost je bila po njihovem razumevanju prihranjena za pravične. Če bi grešniki hoteli postati vredni Božje velikodušnosti, bi morali najprej prenehati biti grešniki. Šele ko bi zapustili svoje stranpoti in stopili na pot pravično-

sti, šele takrat bi postali predmet Božje naklonjenosti, ker je milost dar, podeljen edino pravičnemu.

V nasprotju s takšnimi načeli se Očetova ljubezen v skladu z novostmi, ki jih je oznanjal Jezus, daje brez poprejšnjih po-gojev prav zablodelim in grešnikom. Ta novost, kot je očitno, je dala misliti, da nravstveno vedenje v očeh Boga ni pretirano pomembno, in to je bilo za Izraelove oblasti skrajno resno.

V vsaki religiji, še posebej v judovski teologiji, je nravstve-no vedenje do te mere določalo človekov odnos z Bogom, da je postavilo na laž ali potrdilo pristnost prav tega odnosa. Ker v Jezusovi religiji stvari niso bile takšne, je bila odvzeta vsaka vrednost samim temeljem religije. Poleg tega pa je ta Jezusova novost, ki bi jo v naši govorici imenovali absolutna zastonj-skost Božje pobude, bila v določenem smislu napad na etiko in na moralo.

Farizeji se niso zavedali, da s tem, ko postavljajo pogoje Božji ljubezni (če hočejo biti deležni Božje naklonjenosti, naj se najprej spreobrnejo), Božjo ljubezen dejansko zanikajo. Če namreč ljubezen nagiba interes ali če postavlja pogoje, že za-radi tega dejstva ni več ljubezen. Jezusova misel je diametral-no nasprotna: če grešniki začnejo izkušati Božje usmiljenje, ko so še oddaljeni, bodo zaradi te izkušnje kmalu začeli izkušati močno željo po tem, da bi se vrnili k Bogu. Toda pravi lju-bezni (Boga), v tem ko ljubi, ni spreobrnjenje niti oddaljeni cilj. Bog ljubi zato, ker »je« ljubezen. Je to, kar imenujemo zastonjskost: nima ciljev ali motivov, ne postavlja pogojev, ne išče interesov ali koristi. Ta zastonjskost je pravi popolni obrat ali revolucija evangelija. To je bil osrednji in temeljni motiv za trenja in spore med Jezusom in judovskimi oblastmi.

Neizogibno je bilo, da kot odziv na ta nauk, na to evan-geljsko novost, ki jo je Jezus jasno in vztrajno predstavljal v prilikah, namreč, da Boga zanimajo prav grešniki in da so ti Bogu enako blizu ali še bliže kot pravičniki, vznikneta pri va-ruhih pravovernosti pohujšanje in ogorčenje in da se bodo zoper njega spustili v vsezaobsegajoč spopad.

V očeh judovskih verskih oblasti, še posebej farizejev, se je Jezus kazal – kar je bilo mogoče predvideti – kot krivo-verec, v določenem smislu bogokletnik, celo kot človek, ki kvari svoje poslušalce. Nič čudnega ni torej, da so od tistega

168 169

trenutka naprej začeli načrtovati, kako bodo Jezusa obdali s preiskavami, kar je šlo v škodo Ubožca iz Nazareta.

* * *

Jezus je upravičeval svojo dobro novico s človeškimi pri-merami, izpeljanimi iz zdravorazumskega pogleda, ki so bile takoj razvidne. Ali mar iščejo zdravnika zdravi? Zdravnik je, ker je tudi bolnik: ta je razlog za obstoj njegovega poklica in očitno je, da zdravnik ne išče zdravih, ampak bolne. Pastir ne živi v tesnobnosti in ne preživlja noči brez sna zaradi de-vetindevetdesetih ovc, ki so dobro varovane in na varnem v ovčjaku, ampak zaradi tiste ene, ki se je izgubila med skalami in prepadi; ob strani pušča celotno čredo in se odpravlja iskat to eno. Ni prišel, da bi se žrtvoval za pravične, ki ga vsekakor ne potrebujejo, ampak za grešnike.

Toda ne samo to: Jezus omenja in vztrajno spominja na brezpogojno Očetovo ljubezen (Lk 15,19; 18,1–8; 8,9–14), kakor da bi šlo za sam obstoj Boga. Za to uporablja prilike in alegorije. Jezus naslanja in celo utemeljuje svoje lastno ve-denje na »vedenju« Očeta. Jezusov način delovanja v odnosu do poslednjih in zaničevanih je skorajda fotografska repro-dukcija »miselnosti« in obnašanja Očeta. Rezultat? Jezusova pozornost in skrb za oddaljene sta znamenje, način oznanjanja s pomočjo dejstev, da je Bog ljubezen. Z drugimi besedami, v Jezusovih besedah in dejanjih se udejanja ljubezen Boga do potrebnih. Jezus ima torej dovolj razlogov, da se predstavi pred ljudstvom kot predstavnik Boga.

Toda še nekaj je, kar seže precej onkraj tega: globinska motivacija preiskovalskega bloka, ki se je zategnil okrog Jezu-sa od tega trenutka dalje, je posebna prednost, ki jo namenja ubogemu v širokem pomenu besede; kajti bogastvo je bilo v kontekstu Izraelove teologije znamenje Božje naklonjenosti, uboštvo pa znamenje graje. Človek je bil ubog, ker je bil gre-šen, tako kot je, obratno, bil pravičen človek bogat: bil je bo-gat, ker je bil pravičen.

V tej igri pojmov in naravnanosti je Jezus storil koper-nikanski obrat. Prav zaradi dejstva, da je ubog (grešnik ...), ima človek zagotovljeno posebno Božjo naklonjenost. To je

seveda moralo hrupno odmevati v ušesih saducejev in visokih hierarhov velikega zbora, ki so imeli nadzor nad Izraelovim bogastvom. Sklep je en sam: v ozadju strahovitega soočenja, spopada, ki mu bomo priča in v katerem bo Jezus nazadnje izničen, gre za vprašanje ubogega v najširšem pomenu besede. Skratka, Jezusa so odstranili, ker se je postavil na stran ubo-gega.

Vohuni

Janez je izginil na način, ki je bil skorajda grozljiv. Tako se je veliki zbor, ne da bi mignil s prstom, rešil nadležnega človeka. Toda zdaj se pojavlja drug posameznik, vsaj toliko, če ne še bolj kompromitirajoč kot njegov predhodnik. Novice, ki so jim bile na razpolago, so govorile, da daje uničujoče udarce svetim in nedotakljivim ustanovam, kot so tempelj, sobota, postava. Še huje, nenehno je nastopal zoper samo bistvo Izra-elove teologije; in kar je bilo najhuje, kazal je izjemne čudo-delne moči, medtem ko so velikanske skupine povsod slepo hodile za njim.

Visoke oblasti v Jeruzalemu, ki so strokovno obvladale umetnost zarotništva, so organizirale vohunsko mrežo okrog novega upornika. V ta namen so predvsem zaupali pismou-kom in farizejem, ki so prebivali v sami Galileji, še posebej v najbolj naseljenih mestih, kot so bila Tiberiada, Kafarnaum, Seforis. Te klerikalne skupine so bile prve, ki so na spodbudo in po naročilu velikega zbora začele krožiti okrog Jezusa, bolj ali manj proti sredini drugega polletja prvega leta. Pozneje so iz same prestolnice prišli ex professo strokovnjaki na področju postave in podvrgli Jezusa kar najbolj zapletenim in zvijačnim zaslišanjem.

Tako so si torej krajevni vohuni prizadevno dopisovali s komunikacijskim središčem prestolnice. Jezusovi koraki in kraji njegovih romanj, to, kar je delal in govoril, odzivi mno-žice, vse so natančno poročali in podrobno zapisovali v arhi-vih visokega poveljstva prestolnice. Vohuni so se mešali med množico, sprva oprezno zaradi Jezusove priljubljenosti, pre-verjali nauk in navade novega preroka, in vse, kar je bilo po

170 171

njihovem mnenju narobe, prenesli v politično-versko središče v Jeruzalemu.

Strokovnjaki v umetnosti polemike so bili predvsem pre-iskovalci, ki so prišli iz prestolnice. Že stoletja ni duhovniška kasta počela drugega kakor iskala igle v kupih sena zakonov, prepovedi in pretanjenih razprav. V dialektičnih razpravah so bili izjemni bojevniki, umetniki, izurjeni v podstavljanju noge in v nastavljanju pasti. Živeli so v obsesiji pravovernosti in kri-voverstev. Z eno besedo, bili so izurjeni manipulanti z beseda-mi, večno zapleteni v razprave o nesmiselnih pretanjenostih.

S to svojatjo je imel opraviti Ubožec iz Nazareta. K sre-či Jezus ni imel le posebno ostre umnosti, ampak tudi izje-mno dialektično sposobnost, kot je pokazal v teh razpravah. Poglavje o kontroverzi ni bilo del njegovega programa, toda goreči varuhi nauka so ga potegnili na to nerodovitno in ne-koristno področje, posuto samo s trnovimi grmi, tako da žal cela evangeljska poglavja zaobjemajo tako malo evangeljsko dejavnost, kot je razpravljanje o spornih vprašanjih.

Moč in odpuščanje

V teh dneh, potem ko so ga oblegale množice, in tudi zato, ker ga je žalostilo popolnoma zemeljsko zanimanje za ozdravljenje, zaradi katerega so ga mnogi iskali, se je Jezus skril pred ljudmi in iskal samotne kraje, da bi molil. »On pa se je umaknil v puste kraje in tam molil« (Lk 5,16). »Umaknil se je«: glagol v imperfektu, ki ga najdemo v latinščini, s slov-ničnega vidika izraža navado; potem ko se je razdajal do meja lastnih moči, da bi zadovoljil potrebe ljudi, se je poslovil od njih in odšel iskat samotne kraje, da bi preživel noč v molitvi. V tistem obdobju je ponavadi ravnal tako.

Toda ob tej priložnosti je Jezus nesel na ramenih vso utru-jenost in vročino dneva, ki je bil še posebej izčrpajoč, in čutil se je težkega kot vreča peska. Ko se je dan nagnil, se je odpra-vil iz mesta in se v smeri Horazina vzpenjal po gričevju. Noč je že zabrisala robove stvari in preplavila zemljo. Na nebu je plula naprej luna, ki jo je Jezus občutil skorajda kot človeško

nasmejano navzočnost. Sedel je, se naslonil na staro oljko in globoko vdihnil dišavo timijana in smole.

Začel je torej moliti in je počasi rekel: – Adonáj, moj Go-spod, glasovi noči se vzpenjajo do mojega srca, toda glas mo-jega srca se dviguje k tebi. Moj Oče, to noč se čutim vdanega v usodo kot uboga tovorna žival. Jutri se hočem vrniti v bitko duha, pokončen kakor stolp in nasmejan kakor jutranja zarja. Pošlji mi ob vsakem jutranjem svitu usmiljenega angela, da izkorenini iz mojega srca bodikave grmiče in koprive, ki bi jih tja morda ponoči posadil sovražnik. Sveti Oče, sem prav v točki, kjer se križajo tokovi. Ne odmakni svoje roke od moje, ne pozabi, da mi vsako noč zapoješ uspavanko in nikoli ne oddalji od mene svojega pogleda.

Naslednjega dne zgodaj zjutraj se je spustil z gore proti Kafarnaumu. Bil je spočit in srečen in odpravil se je v hišo pri-jatelja, kjer je ponavadi prebival in kjer je – razen ob sobotah – ponavadi tudi evangeliziral. Poleg skupine ljudi, ki se je gne-tla v hiši, so tokrat »zraven sedeli farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi ter iz Jeruzalema« (Lk 5,17). Bodimo pozorni: farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz Jeruzalema!

Jezus jim je rekel: – Postava in preroki so prišli do Janeza; Krstnik je krona prve stopnje; zdaj se začne obdobje dobre novice. To ni sprehod, je hitri pohod, v katerem se vsi v skupi-ni goreče bojujejo, da bi dosegli vhodna vrata. Toda pozor, da se ne zmotite glede vrat: to niso velika vrata, tista, ki vodijo v pogubo, ampak ozka vrata.

Medtem ko je Učitelj tako začel svoj govor, si je nekaj mož, ki so prinesli hromega na njegovih nosilih, na vse načine prizadevalo utreti pot med množico, ki se je nagnetla pri vho-du v hišo. Ni manjkalo protestov in suvanja s komolci. Ker niso mogli uresničiti svojega namena, ti možje niso prenehali poskušati, ampak so pokazali svojo ustvarjalnost in se zatekli k izvirnemu domisleku: posrečilo se jim je najti lestev, naslo-nili so jo na stransko steno hiše in – ne brez velikih težav – so hromega skupaj z njegovim ležiščem dvignili na streho. Potem so se šli pravcate akrobatske ravnotežne igre in hromčevo le-žišče, privezano na velike vrvi, ob začudenju navzočih spustili naravnost pred Jezusa.

172 173

Tudi Jezus je bil v prvem trenutku osupel kot vsi drugi. Toda presenečenje se je skoraj takoj spremenilo v občudova-nje, ki ni bilo brez ganjenosti ob spoznanju, da je bila moč vere sposobna premagati vse ovire. Pogledal je bolnika, ki je ležal na tleh stavbe, in mu ljubeče rekel: »Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi.« Očitno je tukaj manjkalo logike: hromi ni pričakoval tega Jezusovega »nastopa« in ga tudi ni zanimal, kajti iskal je svoje ozdravljenje. In vendar, po judovski teologi-ji je bilo veliko zlo, kot sta gobavost ali ohromelost, sad greha: z odstranitvijo vzroka, so pravili, je bila gotovo odstranjena tudi posledica. To je torej bila logika v ozadju.

Kakor hitro je Jezus izgovoril besede odpuščanja grehov, so se farizeji odzvali, poskočili so, si raztrgali oblačila in tako med seboj komentirali z zaničevanja polnim glasom: Bogo-kletje! »Kdo je ta, ki govori bogokletja? Kdo more odpuščati grehe razen Boga samega?« (Lk 5,21)

Ta komentar je ranil Jezusovo dušo: da so obdolžili bo-gokletja preroka, čigar življenje ni imelo ne drugega smisla ne druge strasti kakor povsod oznanjati Božje ime in interese Boga ... je bilo iskreno preveč! Povzdignil je torej oči, uprl pogled vanje in se jih lotil s temi besedami: – Samo krti rijejo pod zemljo. Vaše oči in vaša ušesa so popolnoma zamašeni od razvalin. Uporabljate vse čute, a ne boste nikoli slišali vr-tnarjeve pesmi, niti ne boste videli brazd, ki jih odpira plug. Ste namreč kakor slepi in gluhi, ki hodijo v svetu ugank. Od-govorite mi, če ste sposobni: Kaj je lažje reči: tvoji grehi so ti odpuščeni ali vstani in hodi?

Temu vprašanju je sledila kot odgovor dolgotrajna tišina. V resnici ni bilo mogoče odgovoriti: če je odpustiti izključni privilegij Boga, je tudi to, da da hoditi hromemu. Ubožec iz Nazareta je prijel v roke žarečo žerjavico tega izziva. Farizeji so se takrat odločili za molk, saj so se bali, da bi bil ta človek sposoben preobraziti posušen štrcelj v človeka.

In pred vsesplošno osuplostjo jih je Jezus še naprej gledal v obraz in rekel: »Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je dejal hromemu, »ti pra-vim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« In takoj je na veliko začudenje vseh človek vstal, vzel svojo posteljo

na rame in se vrnil domov. Ljudje so bili ganjeni in so samo govorili: »Danes smo videli čudne reči« (Lk 5,24.26).

In farizeji? Imeli so več kot en razlog za to, da bi se raz-glasili za premagane ob soočenju z razvidnim dejstvom. Toda vse je bilo zaman. Bili so kakor hiše brez oken in vrat. Nihče ni mogel vstopiti, nihče ni mogel iti ven: zakrknjena srca, za-prta. Raje bi se spustili v pretanjeno teološko razpravljanje. Vsekakor mu niso odgovorili in mu niso dali prav. Pač pa so bili zadovoljni, da so zdaj imeli v rokah obtožbo velikega kali-bra, ki so jo mogli prenesti kolegom v Jeruzalem: bogokletje.

Klasi na žitnem polju

Jezus je šel iz hiše svojega gostitelja. Kakor ponavadi ga je obkrožalo veliko ljudi – med njimi tudi njegovi zasliševalci – in ko je šel iz mesta, je šel mimo mize nekega pobiralca dav-kov, ki je prejemal desetine in prvine in je izročal prejemnice. To je bil Levi, človek, vajen vsakovrstnega slabega vremena in neviht in že zaradi tega nedovzeten tako za lepo kot za grdo vedenje, za kamne in za cvetje. Cestninarji namreč, na katere je merilo ljudsko zaničevanje, so se nazadnje navzeli čisto po-sebne psihologije, ki sta jo zaznamovala brezčutnost in neka-kšen cinizem: za prav nič jim ni bilo več mar.

Učitelj se je zadržal pred cestninarjevo mizo, gledal ga je, ne vemo s kakšnim izrazom na obrazu, in mu odločno zapo-vedal: »Hodi za menoj.« »Ta je vstal, pustil vse in šel za njim« (Lk 5,28).

Kako razložiti ta trenutni odziv? Kaj je imel Učitelj v sebi? Neki magnetizem, nekaj nerazumljivega, kar je neustavljivo zapeljevalo na prvi pogled? Ali sta se poznala že od prej? Ali je skrit sredi skupine zaničevanih in zavrženih morda cestninar poslušal, kako je Jezus razlagal priliko o izgubljeni ovci ali o izgubljenem sinu, program blagrov, dokler ga to ni ganilo, spreobrnilo? Ali sta se že kdaj prej osebno srečala?

Kakor koli je že bilo, Levijeva odločitev, da stopi za Je-zusom, je bila dokončen sklep, in kot dokaz je cestninar or-ganiziral poslovilno gostijo za svoje prijatelje in kolege. Na to gostijo je povabil tudi Jezusa in njegove učence.

174 175

Če izvzamemo slednje, se je gostija zdela pravo srečanje grešnikov, če se držimo tega, kar nam poročata Luka 5,29–32 in Marko 2,15. Na odziv farizejev ni bilo treba dolgo čakati: ta praznik se jim je zdel oskrunjenje, bogokletno praznovanje. Toda še slabše je bilo: prišli so do sklepa, da Jezus ni samo bogokletnež, ampak izprijenec, ki vleče nedolžne učence na srečanja, nasprotna religiji. Iz tega so sklepali, da je ta človek, Jezus, zelo nevaren element za narodno varnost in za sveto religijo Izraela.

Nič več ni bilo torej treba čakati, da bi na sodiščih nasto-pili s formalno obtožbo, ki bi mu mogla vzeti ugled in omogo-čila, da se ga obtoži. Potrebno je bilo delovati hitro in odstra-niti žarišče infekcije. Postavili so se torej pred vrata hiše, kjer je potekala gostija, in gledali, da so bili čim bolj vidni. Učence so začeli klicati na stran in jih svariti: – Kako se morete po-nižati do te mere, da jeste z grešniki? Mar ne veste, da kdor se druži z nečistimi, postane nečist kakor oni? Vaš učitelj vas zavaja v pogubo. Prebudite se, dokler je še čas.

Šlo je torej za poskus izzvati splošen prebeg skupine. Eden od učencev je stopil do Jezusa, ki je že vstopil, in ga poučil o tem, kar so govorili in počeli farizeji na hišnih vratih. Jezus se je še enkrat razžalostil, odločno stopil k vratom in jim zavpil: – Usmiljenja hočem! Vaše srce je zapuščena obala, na-seljena zgolj z rabinskimi izročili in besednimi igrami. Zaprti v labirintu vaših formalnosti mečete ven duha kot pepel in ideje vaših glav so le prikazni. Raj je znotraj vaših vrat, toda vi ste izgubili njegov ključ. Tako niti vi ne vstopate niti ne dopustite drugim, da bi vstopili. Ključ od vrat se imenuje usmiljenje. Podobni ste tistim zdravnikom, ki hodijo za zdravimi ljudmi. Kakšno potrebo imajo po zdravniku zdravi? Vi ste kakor sove, ki se sredi dneva čutijo izgubljene, saj ste nesposobni odkriti skrivnost luči. Ne skrbi me za tiste, ki hodijo v brazdi formal-nosti, ampak za tiste, ki so zašli med skalami in trni.

* * *

Žetev je dosegla višino človeka. Aprilske vode in majsko sonce so napihnili klasje, ki je zdaj rumenelo v soncu. Nekega sobotnega dne je Jezus hodil s skupino učencev poleg pše-

ničnega polja. Nekateri od njih so bili lačni, ustavili so se ob polju in začeli trgati klase, da bi pojedli žitna zrna. Dajali so vtis, da to počnejo kradoma. Toda farizeji, ki so bili zmeraj v zasedi, so jih ujeli in flagranti, in ne da bi se obotavljali, so se s svojimi očitki obrnili na Jezusa: – Učitelj, poglej, kaj delajo: kradejo, in kar je še huje, to počnejo v soboto.

– Kar zadeva krajo – je odgovoril Jezus – ste pozabili, kaj je storil David, ko je bil lačen: kako je vstopil v Božjo hišo in se mirno nasitil s posvečenimi hlebi, katere smejo jesti samo duhovniki? Naši očetje so znali razlikovati med duhom in obliko, medtem ko vi še naprej mešate skorjo s strženom. Zaradi tega se neutrudno bojujete zoper modrost naših oče-tov s sofizmi vaših rabinskih akademij. Vi ste kakor tisti, ki se delajo, da poznajo okus vina na podlagi barve amfore, in so nesposobni poslušati spev potoka, ker imajo ušesa zamašena z žlobudranjem lastnih besed.

Kar pa zadeva soboto – je sklenil – vam povem, da če bi se vam samo posrečilo, da bi se dvignili za pedenj nad vaše kratkovidne predsodke, bi videli Sina človekovega, povzdi-gnjenega nad soboto, kot njenega absolutnega gospodarja in Gospoda.

Evangeliji nam ne povedo, kakšen je bil odziv farizejev ob tem strahovitem napadu – glede na njihov način razumevanja – zoper nedotakljivo in presveto utrdbo sobote, ob napadu, ki je pomenil, da se sobota sesuje v kup razvalin. Z njihove strani bi pričakovali nasilno eksplozijo jeze, pri čemer bi si mnogi raztrgali oblačila. Toda nič od tega se ni zgodilo. Navsezadnje jih niso zanimala pojasnila, kaj šele soočanje idej. Edina stvar, za katero so si prizadevali, je bilo zaplesti Jezusa v zanko, ujeti ga v takšno dialektično težavo, da bi bil za izhod iz nje prisi-ljen odgovoriti z neumnostmi tako velikega kalibra – spet po njihovi presoji – da bi bilo o njih mogoče natančno poročati visokim poveljstvom v Jeruzalemu. To se je tudi zgodilo in oni so bili zadovoljni z rezultati.

* * *

Spet je bila sobota. Jezus se je kot ponavadi odpravil v sinagogo v Kafarnaum. Toda v kontekstu odlomkov iz Luka

176 177

(6,6–11) in Marka (3,1–6) je to, kar naj bi se zgodilo tistega dne, imelo značilnosti zarote. V sinagogi je bil človek s hromo roko. Marko nam razkrije pomenljivo podrobnost: učitelji postave in pismouki »so prežali na Jezusa, da bi videli, ali ga bo v soboto ozdravil, da bi ga tožili«. Ta stavek po eni strani kaže, kako globoka napetost je obvladovala prizor. Po drugi strani pa kaže, da je sovražnost že dosegla takšno raven, da so bila stališča med seboj nespravljiva. Kontekst dogodka nam poleg tega razodeva dva nova vidika: da so človeka s poha-bljeno roko najverjetneje izrecno pripeljali farizeji kot ključno prvino zarote in da se je Jezus jasno zavedal njihovih namenov in kaj imajo v rokah.

Ljubezen in usmiljenje sta bila za Jezusa nad vsemi pred-postavkami in nad vsemi apriorizmi. Po drugi strani je jasno občutil – in ni se motil – da je bil ob tej priložnosti namen njegovih sovražnikov, da povzročijo njegov padec v mrežo be-dnih iger njihovih sofizmov, slonečih na črki, ki ubija, in da bi poleg tega dobili še en nov argument, da bi ga mogli obtožiti. Jasno je občutil, da je vse, kar sta pomenila njegova oseba in njegovo življenje (Očetovo usmiljenje), neusmiljeno uničeno v imenu kazuistike.

Zaradi vsega tega se ni mogel izogniti temu, da ne bi ob-čutil nekega globokega nelagodja, medtem ko se je v njegovi duši zbiralo neko dotlej neznano občutje ogorčenja. In ne da bi čakal, da ga oni izzovejo, je sam prevzel pobudo, da jih spravi ob dobro ime. Najprej se je obrnil k bolniku in mu zapovedal: »Vstani in stopi tukaj na sredo.« Človek je vstal in stopil med Jezusa in javnost. Potem jih je s pogledom, uprtim v svoje nasprotnike, izzivaje vprašal: »Ali se sme v soboto de-lati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?«

S tem vprašanjem jih je Jezus potisnil v slepo ulico. Ujeli so se v prav tisto past, ki so jo bili sami nastavili. V ozadju vprašanja – Jezus in njegovi nasprotniki so to dobro vedeli – je bil zaobjet naslednji premislek: Kdo je ustanovil sveto zapoved o soboti? Bog, očitno. In to drugo vprašanje: Kdo je določil vse zakone in je zatorej gospodar zakonov vesolja? Bog, brez dvoma. Kdo more ukiniti naravni zakon? Samo ta, ki ga je zapovedal: Bog. Sklep? Če je neki naravni zakon v ne-kem trenutku nevtraliziran, je ta začasna odstranitev izključno

Božje delo, in je torej ta, ki je gospodar naravnih zakonov, tudi gospodar sobote.

To je železna logika, s katero je prepletena dialektična razprava med Jezusom in njegovimi nasprotniki. Ti očitno niso vedeli, česa naj se oprimejo, čutili so se izgubljeni in niso imeli drugega izhoda, kakor da polemiko naglo končajo z molkom.

»Ti pa so molčali.« To je bila napeta, gosta, kompromitirajoča tišina. Sredi

te tišine, tako kratke in tako dolge, je Jezusovo dušo prepla-vil vihar. V svojem dobesedno neskončnem usmiljenju se je topil od najbolj notranjega sočutja tako za črvička kakor za javno grešnico. Nikakor pa ni mogel prebaviti samozadostno-sti, hinavščine in napuha tistih, ki so sebe razglasili za Božje predstavnike. V tistem trenutku so se torej neznana občutja razvnela v njegovem srcu kakor nevihta na odprtem morju. Marko je napisal to strašno vrstico:

»Jezno jih je premeril z očmi, žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src ...«

To je neobičajno močan izraz. V Jezusovi notranji po-krajini je mogoče nenadoma opaziti prekinjene komunikacije, porušena ravnotežja, katerih razbitine so raztresene povsod naokrog. Jata krokarjev je poletela in jezno krakala. V tistem trenutku je bil Jezus požgana dolina, v kateri so ostale samo ruševine: kamni, skale in robidovje. To je prvič in zadnjič, da evangelij zagleda v Jezusovih očeh občutja jeze. Kako so ga ranile napuhnjene spletke, s katerimi so skušali nevtralizirati njegov program odrešenja!

»... Rekel je človeku: 'Iztegni roko!' Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili« (Mr 3,5–6).

Tukaj se umor Jezusa v evangeliju prvič pojavi izrecno kot nekaj vnaprej domišljenega. Šlo je za boj luči zoper sen-ce mračnega grla, izkopanega med gorami. To je bil značilen odziv bednikov: čutili so se poraženi na področju dejstev in dialektike, in namesto da bi odprli oči in priznali resnico, po-skušajo fizično odstranitev.

Sovraštvo je prestopilo bregove in porušilo vse jezove. Črni oblaki, znanilci nevihte, so se začeli nabirati na obzorju.

178 179

Kdaj se bo razbesnela, je bilo samo še vprašanje časa. Zarisal se je križ, Jezusovi dnevi so bili šteti.

Prešuštnica

Mlinsko kolo se lahko polomi, toda voda še naprej teče proti morju. Bitka je bila groba, toda boj se je nadaljeval. Ek-splodirali so vulkani, reke so se razlivale čez bregove. Ubožec je bil vznemirjen, bil je hudo ranjen: potreboval je ozdravlje-nja in tolažbe ...

Kot ponavadi je Jezus, ko se je spustila noč, odšel iz me-sta in se spet odpravil proti Horazinu. Povzpel se je po teh gričevnatih hrbtih, za katere se je zdelo, da sledijo drug dru-gemu kot stopnice velikanskega stopnišča. Ko so na nebu za-sijale prve zvezde, je prispel do točke, kjer je bilo v mesečevih nočeh videti jezero in mesto. Sedel je in se naslonil na staro oljko. Dolgo je globoko dihal. Pomiril se je, v mislih preletel prizore tega dne, dne, ki je bil še posebej razburkan, in začel moliti:

– Oče – si je olajšal dušo – kako zelo bi mi v tem trenutku ugajalo poslušati melodijo dud. Prizadet sem ... in se čutim žalostnega. Preplavilo me je občutje strahu. Poslal si me v ta svet kot svežo pomlad, ki stopa proti novim mejam, toda ho-čejo mi presekati pot in lahko končam kot pomlad, ki jo ob rojstvu prekinejo ledeni vetrovi s severa. Bojim se, Oče. Vem, da cvetice umirajo, toda semena ostajajo kot večna skrivnost življenja. Toda ne vem, ne kje ne kdaj se bo končala moja pot. Če figov list ne pade na zemljo brez tvoje volje, so moje poti vse zapisane na dlani tvoje roke. V te roke sem položil svoje dni in svoje korake, svojo glavo nagibam k tvojemu srcu. Mir-no bom spal in bojeval se bom, dokler boš ti hotel.

* * *

Čudovito opogumljen in zelo srečen se je naslednje jutro spustil vzdolž verige hribov in gričev in že globoko čez dan je prispel v malo mesto. Tam ga je čakala skupina učencev in

zelo kmalu so se ljudje zbrali okrog njega. Ves zadovoljen in poln navdiha jim je začel govoriti.

Komaj je izgovoril nekaj besed, že so se ljudje vznemirili. Kaj se je zgodilo? Skupina pismoukov in farizejev, za katero se je gnetlo veliko ljudi, je planila sredi med množico, ki se je bila tam zbrala. Sunkovito so si utirali pot. Za njimi so šli dva ali trije možje, ki so za seboj vlekli nekaj, za kar se ni dobro vedelo, kaj je. Toda kmalu je bilo mogoče ugotoviti, za kaj gre: za sabo so vlekli žensko, ki se je na vso moč upirala, in z zadnjim sunkom so jo ti ljudje nasilno vrgli k Jezusovim no-gam, kakor da bi bila vreča peska.

V resnici je bila veliko manj od tega. Bila je vreča od-padkov zaničevanja in žalitev. Na tleh se je zvila v klobčič, se zavila vase, ihtela je, obraz je skrila v dlani ... Jezus je v trenutku razumel, za kaj gre. V trenutku se ga je polastila po-plava usmiljenja, sočutja, človečnosti in nežnosti, popolnoma ga je preplavila od glave do pet, medtem ko se mu je komajda posrečilo obrzdati močno hotenje, da bi zavpil: Vsaj prosti-tutke bodo pred vami šle v nebeško kraljestvo. Vendar ne bi bilo razumno ravnati na ta način, najprej je moral prisluhniti. Razpoložil se je, da to stori, ne brez odpora.

– Učitelj – so mu rekli – kot veš, je Mojzes v postavi za-povedal, naj se vsaka poročena žena, ki so jo zalotili pri pre-šuštvovanju, pripelje na javni trg in se tam kamna. Prav tukaj je ena takšna. To ženo, poročeno po naši postavi, so zalotili v prepovedani ljubezni. Mojzes zapoveduje, naj bo kamnana. In ti, kaj zapoveduješ?

To je nezmotljiva strategija, so mislili, po nobeni poti se ne more izmuzniti. Če reče, naj jo kamnajo, bo postal ne-priljubljen zaradi okrutnosti izreka. Če zapove nasprotno, je prevratnik, ki hoče odpraviti Mojzesovo postavo.

Jezus je pomolčal. V njegovi duši so jezdile mračne želje, ki so za seboj vlekle voz prave drame. Na njegovem božan-skem ekranu se je pojavila neka druga drama, drama te žene. Učitelj je povzdignil glas in spregovoril takole:

– Resnica te žene – je rekel – ni zgodba o prešuštvu, am-pak o razočaranju. Nekega dne so njene roke zagrabile sen, toda sen se je potem sprevrgel v grenko senco. Kratko je trajal njen smeh, dolgo njen jok. Ta sen ji je obljubljal cvetje, dobila

180 181

pa je kamne, ki letijo vanjo. Ugasnili so ji svetilko, strli so ji vrč, iz njenih statev so storili prisilno delo in iz njene hiše hla-den grob. Z njo so bili vsi gluhi in trdi kakor posušene kosti, in nevihte so padale na šaronsko vrtnico. Uboga Božja hči se je začela kotaliti iz brezna v brezno, dokler ni padla v samoto, v kateri so rasle koprive. Iz dna brezna so jo potegnili z novi-mi obljubami, ki so se nazadnje izkazale za najhujšo od pasti. In glejte jo tukaj.

Sredi vsesplošne ganjenosti je sledila globoka tišina. Jezus je povzdignil pogled. Zazrl se je v pismouke in farizeje, ki so bili obtožili ženo, in jim rekel: – In vi, dobro mi prisluhnite. To žensko ste vlekli po mestu kakor v zmagoslavnem sprevo-du in prejeli aplavze kot junaki nravstvenosti ter varuhi posta-ve. Tako ste na prizadetem dostojanstvu in preliti krvi te ubo-ge Božje hčere postavili svoje spomenike nepokvarljivih mož. Resnično, resnično, povem vam, da se bo na podrtijah vaših spomenikov ta Božja hči povzdignila kakor steber svetlobe na dan mojega Očeta. Vse bo delo usmiljenja.

– To je samo izmikanje, Učitelj, otroške zvijače! – so mu zavpili farizeji. – Predstavili smo ti konkreten in hud primer nravstvenosti, ti pa plavaš med oblaki. Naj jo kamnamo ali ne?

Ubožec iz Nazareta je uprl pogled v tla in molčal. Toda njegov molk je bil bojno polje. Čutil je, da ga prevzema nav-dih, ki se mu je dvigoval iz globine njegove notranjosti. Dolgo je opazoval ženo, katere jok je postajal močnejši, pogledal je tudi tiste, ki so bili okrog nje, še posebej vztrajno se je zagle-dal v učitelje postave. Osredotočil se je v svoji notranjosti. Potem se je počasi sklonil do tal in začel s koncem prsta pisati v cestni prah besede in znamenja. Ozračje je drhtelo od priča-kovanja, tišino in čustven naboj je motilo samo ihtenje žene. Ta položaj se je podaljšal za nekaj minut, ki pa so se navzočim zdele kot cela večnost.

Kaj je Jezus pisal in označeval v prah? Najverjetneje svi-njarije teh komedijantov. Toda v tem edinstvenem trenutku se je vse zdelo presenetljivo: niso točno vedeli, ali Jezus izgublja čas s kakršnim koli odvračanjem pozornosti ali razgalja vest učiteljev postave. Dejstvo je, da so ti izgubili potrpljenje in ga spet nagovorili z besedami:

– Učitelj, govori se, da si rahločuten celo do mravelj, ki lezejo po zemlji. Kako je mogoče, da za nas hraniš tako za-ničujoče vedenje? Odgovori nam: Ali moramo vzeti v roke kamne, da bi kamnali to ženo, ali naj ji odpustimo?

Jezus je še naprej pisal znake in simbole po zemlji. V no-vem ozračju pričakovanja, ki se je ustvarilo med množico, se je nenadoma dvignil pokonci in, potem ko je s pogledom premeril vse navzoče, uprl oči v učitelje postave. Še zmeraj ni rekel niti besede. Potem je povzdignil desnico, s kazalcem pokazal v določeno točko in jim rekel: – Tam imate obilico kamnov. Kdor od vas čuti, da je brez greha, naj prvi zagrabi kamen in ga vrže v to ženo.

In spet se je sklonil k tlom in še naprej pisal v prah. Naj-starejši izmed pismoukov, za katerega se je zdelo, kakor da vodi zaroto, se je umaknil v ozadje in, ne da bi rekel besedo, odšel. Isto je storil drugi ... in potem še eden ... dokler niso vsi brez besed odšli.

Jezus je spet vstal. V njegovih očeh je odsevala simpatija, s katero je gledal to ženo. Tudi ona je prvič dvignila pogled in pogledala Jezusa, polna ganjenosti in hvaležnosti. Učitelj jo je vprašal:

– Žena, kje so ti, ki so te obtoževali?– Vsi so odšli – je odgovorila žena.– Te ni nihče obsodil? – je vprašal Jezus.– Nihče, Gospod – je odgovorila. – Tudi jaz te ne bom obsodil. Hči moja, pojdi v miru in ne

greši več. Pravičnost je preseglo in povzelo usmiljenje. Padla si v zasede ljudi, ker nisi poznala ljubezni. Zdaj, ko jo poznaš, beži iz prijema smrti. Pokaži se ob zori novih svetov in ne bo več prevar, s katerimi te morejo spotakniti bedniki. Vedno, ko ti bo hotela skušnjava nastaviti zanko, boš našla zavetje v moji senci. Bdel bom nad tvojimi dnevi, da bo tvoja sivka rasla po-končno ob napadih duhov temine, in vsako jutro bom dal, da bo prišla pomlad in prebudila najboljše energije tvojega srca. Morje in veter bosta iz tebe naredila hitro ladjo, napolnjeno z zlatom, srebrom, slonovo kostjo in ebenovino, ki bo iskala oddaljene in večne obale. Shalom!

182 183

Zanka se zateguje

Pravijo, da voda, ki pada kapljico za kapljico, nazadnje preluknja tudi najtrši kamen. Zgodovina je dokazala, da se v tiranskih vladavinah določene »resnice«, tudi če se na prvi po-gled zdijo še tako neverjetne, spremenijo v prepričanje vsega ljudstva, če jih le ponavljajo prek sredstev za širjenje sporo-čil.

Predpostavljati je treba, da je bila to taktika, ki so jo spre-jeli učitelji postave in farizeji, ki so stanovali v Galileji ali so prihajali iz Judeje: spodkopati Jezusov ugled s pomočjo siste-matične in vztrajno negativne propagande.

Ker so imeli – predvsem farizeji – nesporen vpliv in nra-vstven ugled med ljudstvom, jim ni bilo težko zasnovati pro-pagande na podlagi obrekovanja, pri čemer so od vasi do vasi in od ust do ust širili določene stavke in imena, ki se nam danes zdijo domači: prestopnik postave, preklinjevalec, člo-vek, ki kvari nravi, prijatelj cestninarjev in grešnikov. Ni ljud-stva, ki bi se upiralo takšnemu obleganju. Nobenega dvoma ni, da so tako sestavljene litanije bile za preproste ljudi, ki brez sposobnosti kritičnega razločevanja vsrkajo, kar jim povedo njihovi spoštovani in občudovani učitelji, svojevrstno težko bombardiranje.

Seveda je obrekovalska propaganda tega kalibra nazadnje oblikovala javno mnenje; torej je bilo neizogibno, da se Je-zusov ugled uniči, kar se je tudi dejansko zgodilo. V resnici bomo ugotovili, da se je v tistem trenutku krivulja njegove priljubljenosti začela občutno spuščati in da je prišlo do po-java, podobnega množičnemu dezerterstvu: ljudstvo se je če-dalje bolj oddaljevalo od Jezusa, do te mere, da Jezus ni več vedel, kaj naj stori in kako naj nadaljuje svoje poslanstvo.

* * *

Dogodek se je zgodil v eni od tistih vasi, ki jih evangelij ne imenuje posebej. Na sobotni dan je Jezus prišel v sinagogo. Tam so bili (in kako bi ne bili tam) ljudje, ki so kot vedno oprezali, da bi ujeli Jezusa v zmoti, kar zadeva zdravi nauk.

Še enkrat se je zdelo, da se vse odvija v skladu s scenari-jem in vsa prevara se je vrtela okrog posrečenega vprašanja o soboti. Tam, pred svojimi očmi, je imel človeka s hromo roko. Tokrat so oni prevzeli pobudo in zastavili Učitelju izrecno vprašanje: Ali je upravičeno ozdravljati na sobotni dan?

Jezus je odgovoril ljubeznivo in prisrčno: – Predposta-vljajmo, da ima eden od vas kot svoje edino bogastvo eno samo ovco in mu ta nekje v gorah pade v jamo. Kdo od vas jo bo mogel pustiti, da umre, misleč, da je sobota? Nasprotno, tisoč težav bo sprejel nase, in če bo treba, bo iskal tudi pomoč drugih ljudi, da bi se spustil do dna te luknje, samo da bi rešil ovco, pri tem pa bo kar najbolj pazil, če bi se bila ta kaj polo-mila. Če se tako obnašamo zaradi ovce, kaj bomo šele storili z Božjim sinom?

In ne da bi se še naprej obotavljal, je zapovedal hrome-mu: Iztegni roko! In ta je iztegnil roko, ki je bila spet zdrava. »Farizeji pa so šli ven in se posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili« (Mt 12,14). Enkrat drugič! Zanka se je zategovala. Naravnanost farizejev ima v celoti videz zarote, ki se snuje ko-rak za korakom, toda s pospešenim korakom. Njihov končni cilj je nedvomno umoriti Jezusa ali mu soditi.

* * *

Eden od najbolj napetih prizorov, ki jih je doživel Jezus ob soočenju s svojimi sovražniki, je ta, ki ga obširno opisujejo Luka 11,14sl., Matej 12,22sl. in Marko 3,22sl.

Pismouki in farizeji so prišli iz Jeruzalema (Mr 3,22), da bi za njim vohunili čedalje bolj od blizu, in spet imamo vtis, da se vse odvija na vnaprej določen način: predstavili so mu človeka, ki ga je obsedal demon in je bil nem. Uradni preisko-valci, ki so izrecno zaradi tega prišli iz prestolnice, so budno gledali in pazili na vsako, tudi najmanjšo podrobnost. Jezus je izgnal demona in nemi je začel jasno in razločno govoriti.

To je izzvalo dve vrsti odzivov. Ljudstvo se je osuplo spra-ševalo: »Mar ni ta Davidov sin?« Raziskovalci pa so s hla-dno gotovostjo izrekli svojo obsodbo: to je satanov služabnik, povezan z njegovimi interesi in deluje s pomočjo Belcebu-ba, kneza demonov. Še huje, demon ga je obsedel (Mr 3,22;

184 185

3,20). Tako so skovali nov naziv za Jezusa: obsedenec! Če Je-zus zapoveduje demonom in so mu ti poslušni, je tako zaradi dejstva, ker je prijatelj najvišjega poveljnika hudičevske legije in deluje v njegovem imenu.

Huje ga ni bilo mogoče užaliti. Bilo je čutiti vonj požga-nega mesta. Navzlic temu je Jezus, v najvišji meri izpostavljen sramoti, občutil, da se v njem poraja nepričakovana blagost, in razpoložil se je, da jim ne odgovori z žarečimi skalami, am-pak krotko in potrpežljivo. V ljubeznivem tonu je pojasnil, da je satanovo kraljestvo hierarhično in trdno kraljestvo, in če bi se razdelilo, bi se zrušilo. Kako bi mogel izgnati satana v ime-nu satana? Če torej izganjam demone v Božjem imenu, je to očitno znamenje, da je Božje kraljestvo že prispelo med vas.

In takoj potem, ne da bi povzdignil glas, je Jezus storil, da je padla gosta senca na vse njihove glave. Od Kajnovega bra-tomora – je rekel – in dokler ne bo izdihnil zadnjega zdihljaja poslednji od smrtnikov, bodo ljudje strahovito preklinjali, po-čeli odvratne zločine, bogokletja, prevare, sramotnosti ... in vse bo brez težav odpuščeno. Kdor pa bo preklinjal Svetega Duha, mu ne bo nikdar odpuščeno: greha bo kriv v večnosti. Gorje človeku, ki nikoli ne dvomi, ki se upira očitni svetlobi, ki ne vidi, ker noče videti! Lahko boste bobnali po njegovih vratih, a bo vse zaman, zamašil si je ušesa. Njegove oči so za-megljene in vse, kar vidi, je le megla. Nikdar ne bo prepoznal skrivnosti luči in mraka, ker trmasto zapira oči pred svetlobo in zato ostaja v nenehni noči.

* * *

Obsedenec! To je bila verjetno sulica z najbolj zastruplje-no konico izmed teh, ki so jih učitelji postave zabili Učitelju v srce in tako odprli široko in globoko, morda celo neozdravlji-vo rano. Prav zaradi nje je Jezus od tistega trenutka pogosto iskal oddiha, začenši pri naslednjih prigodah. Imamo vtis, da so s tistim prizorom sanje in upanje, ki jih je Jezus gojil glede odrešenja hierarhičnega Izraela, zaškripali in se zdrobili. Od takrat naprej je bilo vse drugače.

Med tako številnimi silovitimi kritikami, ki jih je Jezus kot pravi prerok – in to je tudi resnično bil – izstreljeval zoper

religijske intelektualce, je bila najstrašnejša, najbolj mračna in grenka ta trditev o grehu zoper Svetega Duha, ki je bila izrecno usmerjena zoper farizeje. Kot se zdi, je Jezus tistega dne prišel do prepričanja, da je vse nepopravljivo izgubljeno; kakor da bi upanje umrlo. Trdovratnost, ponos in prevzetnost Izraelovih verskih oblasti, ki so mu rušile njegov načrt od-rešenja, so ga zapečatili v skoraj dokončnem razočaranju. V prihodnje je zatorej sprejel vlogo napadalnega preroka, da bi videl, ali se bodo odzvali na njegovo sporočilo, če že ne zaradi drugega, pa iz strahu.

Marko pomenljivo sklene to dolgo Jezusovo razlago o sa-tanovem kraljestvu in o grehu zoper Svetega Duha tako, da že drugič položi njegovim sovražnikom v usta nekakšen refren: »Nečisti duh ga je obsedel« (Mr 3,30), da bi dokazal njihovo sovražno zagrizenost.

* * *

Med učitelji postave pa nekateri niso bili tako zaprti in so bili tudi pripravljeni prepoznati v Jezusu določeno stopnjo preroštva ali Božjega poslanstva, če bi za to imeli kakšne do-kaze. Niso se vdali – ali niso bili zadovoljni z dejanji, ki jih je poprej storil Jezus, pa čeprav so bila ta kar najbolj nenava-dna.

Hoteli so spektakularen čudež, nesporen, če bi bilo le mogoče, kozmičnega značaja. Da sonce zapleše, da nebo ne-nadoma prečka komet z velikanskim repom, da nebo v nekem trenutku potemni ali da sredi poletja obilno sneži ..., in vse to brez vsakršnega opozorila, v trenutku, ko bi oni dali zname-nje. Da, to bi bilo znamenje, ki bi moglo brez pridržkov pre-pričati celotno izraelsko ljudstvo in jih primorati, da upognejo kolena!

Ko je Jezus izvedel za podobne zahteve rabinskih intelek-tualcev, je občutil, kako mu je val gnusa in odpora preplavil dušo. To se mu je zdela nizkotna zahteva, poskus, na beden in nevreden način manipulirati z Božjo veličino. Občutil je gnus in žalost in Marko nam daje ta pomemben odlomek: »Kaj, ta rod zahteva znamenje? Resnično, povem vam: Temu rodu znamenje ne bo dano« (Mr 8,12–13). Ali je v tem trenutku že

186 187

bilo zadušeno in pokopano vsakršno upanje? Zdi se, da se je veliko stvari spremenilo in na ravni odrešenja se je začela neka druga strategija.

* * *

Tistega dne je Jezus med svojimi poslušalci zagledal šte-vilčno skupino učiteljev postave in duhovnikov, in ko je pou-čeval ljudstvo, je pred njimi povedal priliko, ki je bila v resnici alegorija in se je nanašala na vodilni razred.

– Nekoč – je dejal – je bil bogat posestnik, ki je na svoji posesti zasadil lep vinograd, ga obdal z živo mejo in poleg sezidal obrambni stolp. Vinograd je zaupal skrbi nekaj vini-čarjev in odšel v daljne dežele. Ko je prišel čas za trgatev, je lastnik poslal nekaj svojih služabnikov, da bi pobrali pridelek. Toda viničarji so jih prijeli in umorili. Potem je lastnik z ena-ko nalogo poslal druge služabnike. Toda viničarji so uporabili motike in kamne in odstranili tudi te. Nazadnje je tja poslal svojega lastnega sina, misleč: vsaj njega bodo spoštovali. Toda zgodilo se je nasprotno. Ko so videli gospodarjevega sina, so se domislili le-tega: On je dedič, odstranimo ga in vinograd bo naš. In tako so ga nagnali iz vinograda, ga mučili, umorili s svojimi poljedelskimi orodji in prav tam pokopali.

Kaj bo storil gospodar vinograda z viničarji, ko se vrne? – je vprašal Jezus. – Oni so odgovorili: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek« (Mt 21,33sl.). Lastnik je Bog – je dodal Jezus – vinograd je izvoljeno ljudstvo; njegovi služabniki so preroki, morilski viničarji zakrknjeni Judje. In sin je ta, ki vam govori. »Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sado-ve« (Mr 21,43).

Evangelist konča pripoved s tem zgovornim dodatkom: »Ko so veliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice, ker ga je imela za preroka« (Mt 21,45–46). Tu-kaj se prvič pojavi ne samo misel, da bi ga odstranili, ampak poskus, da bi iztegnili roko nanj prav v tem trenutku. Da bi ga linčali? Da bi ga odvlekli pred sodišče?

Soočenje se je dotaknilo bistva. Vodilni razred je Jezusa v celoti zavračal in ga sovražil. Učitelj je videl, da je dobra novica zanje prazna in škodljiva beseda in je odločno vstopil v obdobje preroškega razkrinkavanja. Iz tega položaja ni bilo več poti nazaj. Jezus je začel slutiti tragični konec.

Ko so se učitelji postave in duhovniki oddaljili, je Jezus nagovoril množico, ki se je čedalje bolj zmanjševala, še po-sebej svoje učence. Rekel je: – Zares pozorni bodite, Mojze-sov sedež so zasedli intelektualci. Upoštevajte njihove nauke, toda ne posnemajte zgledov, ker ne živijo tega, kar učijo. Na ramena drugih nalagajo neznosna bremena, ki se jih sami ne dotaknejo niti z malim prstom. Samo eno jih zanima: da bi jih ljudje opazili. Zato jih boste videli z njihovimi širokimi mo-litvenimi jermeni (filakteriji), privezanimi na čelo ali visečimi z roke, in z velikimi resami, visečimi z robov plašča. Vrhunec smešnosti pa je, ko jih vidite, kako se prepirajo, da bi zasedli prva mesta na gostijah, da bi se polastili najvidnejših mest v sinagogi, in kako se čim bolj pokončno postavljajo na sredo trgov, da bi jih ljudje pozdravljali z izrazom »rabi«.

Vi – je sklenil – pa ne bodite takšni: kdor hoče biti najpo-membnejši, naj umiva noge gostov in jim služi pri mizi. Kdor se hoče povzdigovati na piedestal, bo ponižan, in kdor se po-nižuje, bo povišan (Mt 23,1–12).

Gorje vam!

Prav v tem obdobju je neki farizej povabil Jezusa v svoj dom na kosilo. Ali je bil eden od redkih, ki so na Jezusa gleda-li s simpatijo, ali pa je hotel ustvariti priložnost, da mu nastavi zanko? Če vzamemo v obzir še druge goste, ki so bili tudi po-vabljeni, bi mislili, da je bil skriti namen povabila, vsaj glede na to, kar se je potem dogodilo, da bi Jezus zašel v težave ali padel v kakšno past.

Vsekakor je Jezus sprejel povabilo, čeprav je vedel, da bo končal v kačjem gnezdu. Kot ponavadi ni niti s prstom mignil za to, da bi izpadel simpatično ali da bi napravil dober vtis pred gostiteljem in miznimi tovariši. Njegovo vedenje je bilo prav nasprotno: z določenim izzivalnim izrazom je vstopil v

188 189

dvorano, kjer je bila pripravljena gostija, šel naravnost do le-žišča,2 sedel, ne da bi namenil najmanjšo pozornost zakonom obrednega umivanja, ki so bili farizejem sveti.

Farizej se je čutil užaljenega zaradi te neolikanosti in je začel komentirati z drugimi povabljenci, ki so bili najverje-tneje tudi sami farizeji. Rekel je: – Še zdaj ima na sebi prah s ceste in do pred kakšnim trenutkom je bil v stiku z umazanim ljudstvom ubogih. Torej je bolj kot kdor koli drug potreboval pošteno umivanje, od glave do pete. To je neotesanec, ki nima niti najmanjše obzirnosti ne do Boga ne do ljudi.

Jezus je občutil udarec. V drugih časih bi odgovoril v zmernem tonu in bi ponudil razumno razlago. Toda ti časi so neizprosno minuli. Izkušnja ga je naučila, da ima ta tip ljudi dobroto za slabost in da je vsakemu poskusu, ki bi se držal poti dobrote, neizogibno namenjen neuspeh. Navzlic temu je bilo to, da bi zagrabil za bič in sprejel slog ter metode napa-dalnega preroštva, odločno v nasprotju z najpristnejšimi in najbolj značilnimi vlakni njegove osebnosti.

Ne glede na vse to pa ga je viharni prizor, v katerem mu je bil prilepljen naslov Belcebubovega tovariša in ministra, spodbudil, da je odločno sprejel strategijo neposrednega in napadalnega spopada kot zadnjega sredstva, da se uresniči od-daljeno upanje, da bi tudi religijska hierarhija vstopila v orbito odrešenja. In prav v tako neprikladni okoliščini, kot je gostija, je sklenil izkoristiti priložnost in zadati strahovite udarce, s tem pa izzvati popolno krizo.

* * *

– Gorje vam, pismouki in farizeji – jim je rekel – ki se kažete do obsedenosti skrbne, ko gre za krožnike in čaše, ki se lesketajo od čistoče, medtem ko ste v svoji notranjosti pol-ni nečistosti. Če bi nekega dne Bog strl vaše srce, bi iz njega prišle kače in škorpijoni. Vestno plačujete desetino od najbolj

2 Šp. diván, it. divano. Gre za ležišče, kakršna so v Kristusovem času v Sredozemlju uporabljali pri gostijah in tudi sicer pri obedu, tako kot mi upora-bljamo stole. Ta ležišča so bila standardni del opreme triklinija, rimske obedo-valnice. Op. prev.

nepomembnih vrtnin, hkrati pa brezobzirno teptate usmi-ljenje in ljubezen. Po cestah vašega mesta še vedno teče kri prerokov, medtem ko jim postavljate marmorne mavzoleje. Zakone ste kodificirali s kostmi mrtvih in zato na vaših kate-drah ne kraljuje življenje, ampak smrt. Vaše besede so listi, ki jih je razkropil jesenski veter, vaše trdnjave bo zadela strela in kmalu ne bo drugega kot razvaline in prah!

Gorje vam, hinavski pismouki in farizeji, ki spominjate na te pogrebne spomenike iz marmorja in drugih dragoce-nih materialov, ki s svojim sijajem očarajo gledalce, v njih pa ni drugega kot gniloba, smrad in kosti umrlih. V očeh ljud-stva ste pozornost vzbujajoči spomeniki formalizma, toda v vaši notranjosti je samo ozkosrčnost, fanatizem in trdovratna trma. Ponosni stebri bodo popustili in celotna struktura se bo zdrobila. Vi gledate v nebo in pričakujete kakšnega sokola ali blisk; mi pričakujemo beli oblak. Zato je vaše nebo kakor nebo Sinaja, obarvano s škrlatno rdečo barvo, medtem ko je naše nebo modro!

Gorje vam, fanatični pismouki in farizeji, ki prepotujete nebo, morje in zemljo in iščete enega samega spreobrnjenca, in ko ga ujamete na trnek, ga strete pod vašo rabinsko drob-njakarsko iskanje grešnosti (kazuistiko) in naredite iz njega idealnega kandidata za pekel (geheno). Veter bo razpihal vaše umetne ognje po nerodovitnih poljih in pokonci bodo ostale samo še krinke, s katerimi se bodo pokrili vaši prazni obrazi! Kaj je lepega in komu koristi plesati pred hromcem ali se tola-žiti misleč na grehe drugih ljudi? Kjer je duh, ni razlag, ampak so melodije. Namesto tolikerih razlag bi bilo bolje vzeti v roke lutnjo. Koliko vetrov hočete ujeti s tolikerimi mrežami? Bolje bo pustiti vetru svobodo, če se hočete jutri prebuditi s krilatim srcem.

Predpostavljati je treba, da so žalitve v nekem trenutku nadomestile različne jedi in da se je zabava naglo izrodila ter privzela viharno podobo nevihte. Na gostiji so bili navzoči tudi učitelji postave, ki so odgovarjali: – Učitelj, z vsemi temi napadi ranjuješ in žališ tudi nas.

– Gorje vam – je odgovoril Jezus – učitelji postave, ki verujete, da imate v rokah monopol nad Mojzesovim duhom in verjamete, da dobro varujete vse ključe gradu. Resnično,

190 191

povem vam, da so vaši ključi polni rje in ne morete odpreti nobenih vrat notranjih sob, kamor vi sami ne vstopate, niti ne dopustite drugim, da bi vstopili! Sinovi kač in gadja zale-ga! Kako se boste mogli izmakniti krempljem graje? Gospod pravi: Poslal vam bom glasnike in preroke. Toda nekatere od njih boste razsekali na kosce, druge boste križali, še druge boste zaprli v sinagoge, kjer jih boste okrutno bičali, in druge s kamni v roki preganjali iz mesta v mesto. Tako bo na vaše glave padla kri vseh pravičnih, kar jo je bilo prelite od začetka sveta.

* * *

Te Jezusove žalitve, s katerimi so se najbrž prepletali od-govori navzočih, so ustvarile, kot je bilo mogoče predvidevati, nezadržno kipenje jeze: »Ko je odšel od tam, so pismouki in farizeji začeli močno pritiskati nanj in skušali še marsikaj iz-vabiti iz njega, zraven pa so prežali, da bi ujeli kaj iz njegovih ust« (Lk 11,53–54).

Sedmo poglavjeJERUZALEM

Polom in kriza

Če opazujemo Jezusovo delovanje skozi prizmo člove-ških meril, se je težko, če ne celo nemogoče izogniti obču-tju poloma. O polomu govorimo, ko nek projekt ne doseže svojih ciljev, ampak konča razbit na poti. Kakšen projekt v tem primeru? Jezusov projekt je vseboval različne sestavne dele. Po eni strani je šlo za razodetje Boga ljubezni s pomočjo bivanja, prepletenega z usmiljenjem, in v tem smislu ni bilo poloma, ampak popoln uspeh. Toda po drugi strani je vendar šlo za spremembo miselnosti in življenj in tako za to, da bi s pomočjo spreobrnjenja v množici ustvarili iz ljudstva kralje-stvo, Božje kraljestvo, da bi, skratka, iz Izraela naredili sveto ljudstvo spreobrnjencev.

V tem smislu je bila Jezusova strategija neučinkovita, ni dajala sadov, v katere je Jezus goreče upal. Kakšni bi mogli biti vzroki za ta neuspeh?

Najprej, Jezus se je, kot smo vedno znova razlagali, pre-cej kmalu zavedal, da je preprosto ljudstvo zanimalo ozdra-vljenje njegovih bolnikov: hromih, dementnih, obsedenih z demoni, slepih, šepavih. Vse drugo je ljudstvo ganilo le malo ali nič. Namesto da bi ljudje iskali ljubezen, so iskali gmotne prednosti. Zaradi teh napačnih interesov ljudstva je bil Je-zus pogosto žalosten in razočaran. Več kot enkrat se je celo skril pred pogledi človeka, ki ga je iskal, da ne bi podpihoval prikritega egoizma, ali pa je odkrito zavrnil, da bi uresničil izjemne posege.

Res je, da je bil na tem področju Jezus vedno ukleščen med dvema ognjema: na eni strani je s svojimi čudeži spod-bujal egoistični interes ljudi, kar je imelo za posledico razvre-dnotenje njegovega sporočila. Po drugi strani so bili čudeži najbolj oprijemljiv način, kako narediti razvidno prednostno izbiro Boga za bolnike in potrebne. Kaj torej storiti? Kako odpraviti ta nesporazum? Dejstvo je, da je Jezus v zadnjem

192 193

času občutno zmanjšal število svojih čudežnih posredovanj in to je bil eden od razlogov, da se je navdušenje med ljudmi ohladilo.

Po drugi strani so obrekovalske kampanje – kot smo tudi že razložili – ki so jih sistematično in stalno izvajali pismouki in farizeji zoper Jezusa v sinagogah, od vasi do vasi in od ust do ust, nazadnje uničile njegov sloves in spodkopale podla-go za privrženost ljudstva. Rezultat tega je bil, da je postalo navdušenje mlačno in da so se ljudje postopoma oddaljevali od Jezusa zaradi razočaranja, ki so ga utrpeli. Seveda do tega ni prišlo z enega dne na drugega, ampak v nekaj mesecih. Ne gre za to, da bi se med ljudstvom pojavila sovražnost do Jezu-sa; bila je brezbrižnost, brezbrižnost, ki ji je razočaranje dalo odrevenelost. Kakšno razočaranje?

Ljudstvo je v svoji preprostosti v Jezusa usmerjalo svo-je mesijanske sanje o narodni osvoboditvi. Te sanje so vedno znova podžigali zeloti, ki niso bili toliko stranka, ampak pred-vsem bratstvo, ki je bilo po galilejskih vaseh skoraj vsepovsod navzoče, še posebej med kmeti in ribiči. Zeloti so se odlikovali po svoji politično-verski gorečnosti (od tod tudi njihovo ime) in po miselnosti, ki je bila zelo podobna miselnosti farizejev, ki so, kar zadeva družbeni sloj, prihajali iz ljudstva, v naspro-tju s saduceji, ki so bili mogočniki tistega časa.

Res je, da je vojaško organizacijo zelotov uničil Kvintilij Var, toda v tistem trenutku je bratstvo živelo v ilegali in pre-udarno delovalo v poltemi. Zavračali so priznanje rimskega cesarstva, »ker so imeli Boga za svojega edinega vladarja in Gospoda«. Med Jezusom in zeloti je bila nedvomno velika podobnost v radikalnem načinu, kako so razumeli Božjo ab-solutnost. Toda med njimi je bila tudi bistvena razlika: Jezus je iskal Božjo absolutnost zaradi nje same, zeloti pa v nasprotju z rimskimi gospodovalci.

Galilejsko ljudstvo, ki ga je torej ozaveščala in mu go-spodovala miselnost zelotov, je iskalo osebnost, kakršna bi bila Jezusova, sposobna prebuditi veliko ljudsko navdušenje in usmeriti družbeni protest, dokler se ta ne bi izlil v odkrit upor. Toda počasi, počasi, še posebej od »dogodka« s kruhom, se je ljudstvo začelo zavedati, da je pravi Jezus precej druga-čen od Jezusa njihovih sanj. Takrat je prišlo do dezerterstva

ljudi, množičnega in dokončnega, in takrat je odšel tudi velik del učencev, nastopila pa je tudi nevarna negotovost samih apostolov, do te mere, da je mogoče zatrditi, da je Jezus od tistega trenutka ostal praktično sam in od vseh zapuščen.

Otipljiv dokaz te osamljenosti so tožbe, ki jih je Jezus na-slovil na Horazin, Betsajdo in Kafarnaum: »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila, sedeč v raševini in pepelu« (Lk 10,13). Kaj se skriva za temi besedami? Žalost? Razočaranje? Osamljenost? Morda ost grenkobe? Po malo vsega tega. Mesta, ki so prejela največje dokaze Jezusove moči in ljubezni, so se zaprla vase, nehvaležna in egoistična, površna in nestanovitna, pozabila so na Jezusa, kakor da ga niso nikoli poznala.

In kaj reči o Kafarnaumu? »Se boš mar do neba povzdi-gnil? Do podzemlja se boš pogreznil« (Lk 10,15). Temu me-stu je Jezus do te mere dajal prednost, da ga Matej imenuje »njegovo mesto«. Njegovi zidovi so bili neme priče največjih Učiteljevih čudežev in sporočil. Na njegove ulice je Jezus vsa-ko jutro stopal, ko je odhajal evangelizirat vasi na jezerskem obrežju in vsak večer se je vračal počivat pod okrilje kakšne njegove strehe. To je torej bilo mesto, povzdignjeno nad vsa mesta. Kaj se je zgodilo potem? To, kar se vedno zgodi: počasi počasi se vse oguli, kakor oblačila tudi vse drugo izgubi svoj naboj novosti. Ljudje se utrudijo in nič več ne pritegne njiho-ve pozornosti. Prebivalstvo se je navadilo na Poslanca zaradi domačnosti, ki so jo imeli z njim, izgubljalo je spoštovanje do njega in nazadnje so ga zapustili ter počasi pozabili. To je zna-čilen proces človeške usode. Ta pot je Jezusa vodila k temu, da je nazadnje ostal sam in odrinjen na rob družbe.

Potem ko je bil zavrnjen v Nazaretu, zapuščen v Kafar-naumu, Betsajdi in Horazinu, potem ko je postal praktično človek brez domovine, je zaznal, kako se v njem prebuja vpra-šanje: Kaj naj zdaj storim? Jezus je vstopil v ključno obdobje svojega življenja.

194 195

Dogodek s hlebi kruha

Pomnožitev, ali kot pravi Marko »dogodek s hlebi« (Mr 6,52), je ključni dogodek kar največjega pomena v Jezusovem poslanstvu, sicer tudi eden najbolj skrivnostnih. O pomenu dogodka priča dejstvo, da o njem obsežno poročajo štirje evangelisti. Matej in Marko nam celo podajata po dve raz-ličici. Dogodek je veliko bolj zapleten, kot se zdi na prvi po-gled, glede na to, da nas Marko informira, da apostoli »niso razumeli« (Mr 6,52), medtem ko so po Janezovi pripovedi (6,66) Jezusa zapustili skoraj vse ljudstvo in učenci. Podobne katastrofe ni mogoče pojasniti na podlagi bolj ali manj velike novosti nekaterih naukov. V tem primeru se je moralo dogo-diti nekaj resnega.

* * *

Nekega dne je Jezus odposlal dvanajstere z naslednjimi navodili: Ne obiskujte poganskih vasi in tudi ne vstopajte na samarijsko ozemlje. Omejite se samo na Izraelovo zemljo in posvetite se samo izgubljenim ovcam. S hišnih teras vpijte, da je kraljestvo pred vrati. Ozdravljajte bolne, obujajte mrtve, ozdravljajte gobavce, izganjajte demone, zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Nikakor ne imejte denarja v svojih torbah, ne jemljite popotne torbe, niti oblačil, da se preoblečete, ne no-site s seboj.

Pazite, pošiljam vas kakor nezaščitene ovce med lačne volkove. Bodite previdni kot kače in preprosti kot golobje. Bodite pripravljeni, da se zapletete v neverjetne prigode. Lo-vili vas bodo, bičani boste v sinagogah, vodili vas bodo pred kralje in vladarje zaradi mojega imena in tako boste imeli pri-ložnost, da pričujete o meni.

Če vas v nekem mestu nočejo poslušati ali če vas zavra-čajo, ne sprašujte, otresite na to mesto prah vaših sandal in pojdite z Božjim blagoslovom drugam. Če so mene imenovali Belcebubovega služabnika, kaj bodo šele rekli o vas? Ne bojte se tistih, ki z bodalom v roki umorijo telo. Tudi ne tistih, ki bi se jim s konico sulice posrečilo, da se dotaknejo vaše duše.

Prišel sem, da na svet prinesem meč in razdor v družino. Kdor vas sprejme, mene sprejme. Pojdite in povsod oznanjajte, da je prišlo Božje kraljestvo.

* * *

Učenci so se vrnili srečni, pa tudi utrujeni. Učitelj je vsa-kega posebej sprejel z veliko toplino, oni pa so mu pripo-vedovali pustolovščine in prigode tega prvega apostolskega potovanja – vse, kar so počeli in poučevali.

Toda Jezus sploh ni bil miren. Ti učenci so bili še naivni začetniki, ki so se bili nesposobni upreti prvemu napadu izur-jenih učiteljev postave, veteranov na svojem področju, starih morskih volkov na valovih dialektičnega razpravljanja. Poleg tega je verjetno, da so med premislekom o rezultatih tega pr-vega odhoda na odprto morje namignili na kakšen neprijeten primer, na kakšno okoliščino, ki jih je spravljala v zadrego in so jih vanjo zvlekli učitelji postave. Vsekakor se je Jezus zavedal nujne potrebe, da jih utrdi z bolj natančno pripravo in z bolj intenzivnim treningom. Sklenil je torej, da jim bo posvetil več časa. To nikakor ne pomeni, da bi Jezus opustil idejo novega Izraela kot odprte skupnosti in da bi se zadovo-ljil z majhnim ostankom. Okoliščine so ga preprosto prisilile, da je deloval v skladu z drugačnimi načeli, glede na to, kako pomembni bi bili učenci, če Učitelja ne bi bilo več.

Po drugi strani so tisti, ki so se gibali okrog Jezusa in njegovih učencev, te tako tesno oblegali, da slednji sploh niso imeli časa, da bi jedli (Mr 6,31). Iz vseh teh razlogov je Jezus mislil na nujnost globokega in podaljšanega umika ter jim re-kel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31).

Vkrcali so se na ladjico in se odpravili proti samotnemu kraju na drugi strani reke, nekaj kilometrov preden se Jor-dan izlije v jezero. To je bila prostrana širjava, nenaseljena in samotna, pripravna za počitek. Tja je bilo po kratki poti mogoče pripluti s čolnom. Ko so prebivalci Kafarnauma vide-li, da se vkrcavajo na barko, so skoraj takoj razumeli, kam se odpravljajo, in so se hitro napotili po poti, ki jih je po kopnem

196 197

pripeljala na ta kraj, še preden so tja prispeli Jezus in njegovi učenci.

Ko je Učitelj videl to množico ljudi, podobno čredi brez pastirja, ki jo je bila razkropila nevihta, ga je neustavljivo pre-vzel val sočutja. V hipu se je odpovedal načrtu počitka in je ves dan posvetil ozdravitvam, tolažbi in predvsem evangeliza-ciji. Ko so minevale ure, je postajala množica čedalje večja, do te mere, da je to srečanje nazadnje dajalo vtis javnega shoda.

Jezus je bil videti navdihnjen bolj kot kdajkoli in njego-ve besede so med poslušalstvom izzivale valove olajšanja ter odmev večnosti. Kakor da bi jo prevzela kolektivna pijanost, v nekakšnem magičnem uročnem čaru je bila množica v neka-kšni ekstazi, pozabila je na vročino, na utrujenost, na lakoto. Ko je prenehal govoriti, so učenci stopili do Učitelja, ker so mu v praktičnem duhu nameravali predlagati, naj odpusti lju-di, da bi si mogli nabaviti hrano in si najti zatočišče za čez noč v bližnjih vaseh. Jezusov odgovor se zdi hkrati nepričakovan in čuden: »Vi jim dajte jesti« (Mt 14,16). Filip mu je odgo-voril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos« (Jn 6,7). Jezus je zapovedal, naj se množica razdeli v skupine po petdeset do sto ljudi in naj sedejo na zeleno travo travnikov, ki so se razprostirali pred njegovimi očmi.

In potem ko je blagoslovil hrano, je vzel pet hlebov in dve ribi, ki so jih imeli, jih razdelil med učence in jim zapove-dal, naj jih tudi oni razdelijo množici. Tako so storili in vsi so se nasitili in ostalo je še nekaj košar, polnih hrane.

To je bilo »dejstvo«. Potem ko je bila množica ves dan navdušena nad Jezusovimi besedami, je lahko izkusila, da tako nabit dan dosega vrhunec v nepričakovani radodarnosti. Verjetno je bil to poslednji Jezusov poziv Galilejcem, naj spre-menijo mišljenje in vedenje, povabilo, naj »vstopijo« v Božje kraljestvo. Toda vse je bilo zaman.

Končni poskus je imel prav nasproten rezultat: Galilejci so se oprijeli zemeljskega mesijanizma, ki jih je obsedal.

Vse njihove mesijanske sanje so se pognale v nenadzoro-van let kakor ptiči v razpršeni jati. Človek s takšno privlačno močjo – so si predstavljali – sposoben delati takšne čudeže, bi z enako lahkoto mogel poraziti tuje vojske in v nekaj dneh

ustanoviti sveto Božje cesarstvo. Jezus je torej bil pričakovani Mesija. Začeli so vpiti: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet« (Jn 6,14). Klic se je odbijal od skupine do skupine, dokler se ni preobrazil v nezadržno kolektivno vročico.

V tisti točki je imelo to viharno valovanje množice vse značilnosti izrekanja ljudske volje, ki ga je težko nadzirati. Je-zusa so hoteli prisiliti, da se postavi na čelo upora in odločno napreduje proti krajem, kjer so bile nastanjene rimske legije, da se z njimi spopade in doseže zmago. Toda »ker je Jezus spo-znal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro« (Jn 6,15).

* * *

A vendar se je v tem poskusu upora moralo dogoditi ne-kaj resnega, in sicer precej bolj resnega od tega, kar nam sicer povedo evangeliji, kajti posledice so bile katastrofalne. Naj-prej, ljudstvo je izkusilo popolno razočaranje, razočaranje, s katerim so spretno upravljali zeloti in farizeji in ga prignali do skrajnosti ter se je izteklo v vsesplošen in dokončen umik ljudstva proč od Jezusa, kot je mogoče uvideti pri Janezu 6,26–64. Po tem dogodku evangeliji ne zaznavajo več nobene druge pomembnejše apostolske dejavnosti Učitelja v Galileji. Tudi Jezus jih je dokončno zapustil. Galilejci ga, skratka, niso razumeli.

Drugič, kar zadeva učence, namreč tiste, ki sicer niso pri-padali skupini dvanajsterih, a so vztrajno spremljali Jezusa v dneh njegove dejavnosti v Galileji, nam daje Janez pomenljiv komentar: »Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim« (Jn 6,66). Razočaranje in dezerterstvo.

Jezus je torej ostal skoraj čisto sam. Ostali so mu »dvanaj-steri«. Kaj je hotel povedati Marko z vrstico: »Niso še doumeli dogodka s hlebi, temveč je bilo njihovo srce zakrknjeno« (Mr 6,52)? Na podlagi Petrovega odziva na oznanilo trpljenja, do katerega naj bi prišlo precej kmalu, je treba predpostavljati, da so imeli dvanajsteri resnično otopel um (= zakrknjeno srce), da so torej tudi sami sanjali iste mesijanske sanje kot preosta-nek ljudstva. Tudi apostoli so si v zgoraj opisanem dogodku očitno goreče želeli, da bi se Jezus postavil na čelo upora kot

198 199

najvišji poveljnik, in niso mogli »razumeti«, kako je bilo mo-goče, da ni zagrabil te sijajne priložnosti.

V vprašanju, ki ga je Jezus zastavil dvanajsterim: »Ali ho-čete tudi vi oditi?« (Jn 6,67), je občutiti pritisk neizrekljivega občutja malodušnosti, žalosti, osamljenosti in strahu. Za tem vprašanjem se – ne da bi nam bilo treba uporabljati teleobjek-tive – zbira neizpodbitna, težka resničnost: ko so videli, da jim vsi obračajo hrbet, so tudi oni, dvanajsteri, začeli omahovati, postali so zbegani, negotovi, ali naj odidejo ali ostanejo. Kriza je dosegla dno.

V nevarnosti je torej bila sama resničnost učencev. Mogel bi jih okužiti ta nalezljivi virus, še več, doseglo jih je že vse-splošno razočaranje. Da bi jih tako osamil pred okužbo, jih je »prisilil«3 (precej močan izraz, ki označuje, da so se oni temu upirali), da so šli v čoln in prečkali jezero, ko se je že temnilo in ko je grozila nevihta. On pa se je »umaknil na goro« (prav tako močan izraz), kakor da bi bežal pred ognjem velike sku-šnjave svojega življenja.

Nova puščava

Sklenilo se je poglavje njegovega življenja. Kaj naj zdaj stori? Jezus je občutil potrebo, da se ustavi, da bi molil, pre-mišljeval in razbral, v katero smer naj se obrne, kakšne nove korake naj stori, da bo izpolnil svoje poslanstvo. Splošne smernice njegovega načrta so bile zarisane v dolgem odmiku v Judovi puščavi; toda v konkretnih vsakodnevnih dejanjih je razbiral in se odločal, kakšnega neposrednega delovanja se mora lotiti in ga udejanjiti, da bi v polnosti uresničil svojo poklicanost. Dogodki v Galileji so mu zaprli ena vrata. Posve-tovati se je moral z Očetom, da bi se odločil, kaj bodo njegovi naslednji koraki in v katero smer naj hodi.

In tako se je z maloštevilnimi privrženci, ki so mu še osta-li, odpravil na drugo stran Izraelove meje. Vsi so imeli potre-bo po tem, da zadihajo svež zrak, daleč od napetega vzdušja

3 SSP SP pravi: jim je »rekel«.

v shodnicah, in ozračja, nabitega s prekipevajočim naciona-lizmom.

Ne moremo vedeti, kaj se je motalo po glavi tem malo-številnim oklevajočim učencem, ki so se odločili, da gredo za njim. Mogli so videti, kako je Jezusa večina njegovih privržen-cev zapustila, pa tudi, da ga je večina ljudi imela za ne preveč praktičnega človeka. Oni sami so, po drugi strani, videli, kako usiha njihovo mesijansko upanje.

Apostoli so morali biti zelo zbegani, kakor da bi bili zme-deni: Mar ne hodijo za sanjačem?

In vendar, navzlic svoji neodločnosti in svojim dvomom so še naprej hodili za njim. Nobene izgube ne bi imeli, če bi ga hoteli zapustiti, kakor je to storila večina. Toda v tej mali skupini je bilo precej plemenitosti duha. Ko so videli svojega Učitelja, kako je potopljen v strahovito osamljenost, v globoki krizi, ga niso hoteli zapustiti: iz sočutja, ki so ga občutili do njega, ali zaradi neopredeljive zapeljive moči, ki so jo zazna-vali na njegovem obličju, zaradi čistosti in pristnosti, ki sta se zdeli nadčloveški?

V tej skupinici učencev, ki so stopali po sledeh svojega užaloščenega Učitelja, ki se je napotil v prostovoljno izgnan-stvo, ne da bi mu še ostalo kakšno slepilo, ne da bi imel »kam položiti glavo«, je bilo nekaj enigmatičnega in skrivnostnega.

Ne vemo, po kakšnih poteh so hodili, katere kraje so prečkali v tem svojem tavanju zunaj Izraelovih meja. Kot se zdi, so hodili brez določenega cilja, v zmedenem romanju, bolečem simbolu negotovosti, ki je vladala v njihovih dušah. Vemo samo, da so prispeli do pokrajine Tira in Sidona v Feni-ciji (Mt 7,24–31).

* * *

Ubožec iz Nazareta, ki ga je obdajala njegova mala sku-pina privržencev, je hodil s počasnim korakom in v tišini, se vzpenjal in spuščal po belih gričih turobne pokrajine Fenicije. Zdeli so se kot skupina mesečnikov. V daljavi se je Hermon ponosno dvigoval s svojimi snežnimi lasmi in obvladoval od-prte prostore. V sinjini je jata žerjavov, razporejenih v obliki trikotnika, letela proti jugu. Nižje so preštevilne lastovke, ki

200 201

so bile povsod raztresene, veselo preletavale v krogih in hitro švigale sem ter tja.

Na velikih višinah notranje pokrajine Ubožca je potekala mračna bitka. Vse njegovo bitje je vlekel za seboj nekakšen zakon vsesplošne gravitacije, tako da se je vse neustavljivo iz-tegovalo proti tišini in samoti. Kako zelo bi si želel umakniti se za dodatnih štirideset dni kakor nekoč v samoto puščave! Toda kaj bi potem bilo z njegovimi ubogimi učenci, slabo-tnimi jesenskimi listi, ki bi jih že najslabotnejša sapica vetra odnesla proč?

V vrhu Ubožčeve duše se je nabral škrlatni oblak: Juda ... Tako blizu sebe ga je držal, toda on je bil tako daleč, ponosna zver, temačen tempelj, za katerega sta se bojevala Jezus in de-mon. Jezus ga je opazoval s posebno pozornostjo. S svojo vi-harno osebnostjo in zelotsko dušo bi Juda mogel zmesti druge neprevidne tovariše. Ubožec ga je nadziral, skrbel je zanj, ker ga je imel rad.

– Učitelj, zdi se, da pluješ po razburkanem morju – je pripomnil Juda.

– Tudi jaz sem prah, z nekaj ognja – je odgovoril Jezus.– Tvoj molk, Učitelj – je vztrajal Juda – je podoben tuni-

ki, stkani iz nočnih glasov. Zato nas bega, v nas skoraj zbuja strah.

– Moja duša je prepolna zapuščenosti – je dodal Jezus – toda prav v njeni najvišji točki se poraja upanje. Gibati se moram po širših pokrajinah, da bi dihal in videl, kako se po-bliskujejo še neprehojene poti. Zaprli so mi ena vrata. Iskal bom, katera druga vrata mi zdaj odpre Oče. Ne moremo ho-diti kakor tisti starci, ki imajo pogled vedno uprt v tla, kakor da bi med skalami iskali zaklad izgubljenih let.

– Učitelj – je še vztrajal Juda. – Tistega dne, poleg jezera, nedaleč od Betsajde, so množice v tvoje roke položile sen, sijajen kakor jadrnica, ki jo poganja veter.

Toda videli smo te, da si pobegnil na goro kakor zajec, za katerim se ženejo lovci. Če bi vedel, kako nesrečno smo se počutili v tistem trenutku! ...

– Ta sen – je odgovoril Jezus – ni imel trdnosti skale, ampak je bil fatamorgana in mrzlični bledež. Moje korake je vedno vodila goreča želja: izpolniti Očetovo voljo. Kamni na

cesti, pa čeprav se je od njih kadilo, ker so bili tako razbeljeni, so mi zmeraj kazali njegovo sveto voljo. Toda na poti, ki sem jo prehodil sledeč glasu iz Jordana, sem zadel ob okrvavljene kamne in preverit grem njihov skrivni pomen, da bi vedel, kaj moram zdaj storiti.

– Učitelj – je rekel Janez – tvoj glas smo poslušali med go-rami. Prek jezera si šel kakor ladja in za sabo si puščal brazdo življenja in ljubezni. Kaj nam je še potrebno za izgrajevanje kraljestva?

– Prišel sem rešit svet, Janez – je odgovoril Jezus. – Čolni, ki so nasedli, čakajo visoko plimo, da bi dosegli odprto morje, mi pa s svojimi tesnobnostmi ne moremo vnaprej napovedati, kdaj bo plima. Iztegnil sem roko in jezero se je pomirilo. Iz globin smrti sem poklical mrtve nazaj v življenje in vrnili so se. Na štiri strani sveta sem razglasil besede tolažbe, spremljal sem jok mater, gobavim sem ponudil roko ... toda vse je bilo nekoristno, moje delo se je izkazalo za nerodovitno. Ni se mi posrečilo, da bi me razumeli, niso vstopili v kraljestvo. In ven-dar, prišel sem odrešil svet; toda ne vem, kako naj to storim. To bom povprašal Očeta v globinah teh noči.

* * *

Prispeli so v feničansko mesto Tir. V Ubožčevi duši je gorela ena sama samcata želja: za več dni se umakniti v kar najpopolnejšo osamo.

Preden so šli skozi bronasta vrata mesta, ki so ga dobro varovali njegovi zidovi, je Učitelj povabil učence, naj se spre-hodijo okrog mesta. S težavo so se povzpeli na višino, s katere je bilo mogoče obvladovati mesto. Ubožec je sedel in okrog njega so posedli tudi učenci. Učitelj se je le stežka ločil od njih, bal se jih je pustiti same. Potem ko jim je govoril z veliko toplino, je sklenil takole:

– Otroci moji, ko sem stopal za glasom reke, sem bil Me-sija ubogih. Ni je žalosti, ki bi je ne bil potolažil, ne solz, ki bi jih ne bil osušil. Očetova ljubezen se je pretakala preko mojih korakov in mojih del. Toda ta vdor ljubezni ni ganil Izraela. Ljudstvo ni vstopilo v kraljestvo, ni se mi posrečilo prebuditi vere in kesanja, in zdaj ne vem več, katera pot je moja. Več dni

202 203

in več noči potrebujem, da bi se naravnal na poslušanje volje mojega Očeta in da bi vedel, kako naj se ravnam. Žal mi je, da bi se oddaljil od vas, ker imam materinsko srce.

– Koliko časa boš daleč od nas? – ga je vprašal Peter. – Ko mi bo moj Oče razodel svojo voljo in ko bom vedel,

po kateri poti naj stopam in katere korake naj storim, se bom naglo vrnil k vam. To ne bo veliko dni.

* * *

Ubožec je odšel brez neke določene smeri. Blisk je raz-paral nebo in Jezus je začel hoditi v tisto smer, saj je menil, da bi to moglo biti znamenje, ki mu ga je dal Bog. V daljavi, sredi temačnih oblakov, je gora Hermon dvigovala svojo belo glavo.

Hermon – je pomislil Ubožec – se zdi trmast in ponosen. A je čista trdnost, kakor sam Bog. Preroki, ti ljudje, ki so se hranili s koreninicami rastlin, so v njegovi senci iskali Boga. Gora je naravna meja med nebom in zemljo, zemlja se konča in začne se nebo. Pred njegovo veličastno mogočnostjo – je še naprej mislil – vse izgubi trdnost in vse dobi svojo pravo postavo, tisto relativno. – Pojdimo, duša moja – si je rekel na glas.

Ko je izgovoril te besede, je pospešil korak in nadaljeval to vzpenjanje in spuščanje vzdolž čedalje bolj strmih obronkov. Hkrati se je Ubožčeva duša postopoma, a brez predaha spu-ščala k čedalje globljim in čedalje obsežnejšim zemljepisnim širinam, sestavljenim iz glasbe, glasbe drugih svetov. Struktura sveta je začela kazati razpoke. Pred njegovimi očmi se je kaza-la veriga vrhov, ki so se tihi in veličastni dvigovali, dokler se niso s svojim snežnim bremenom vrinili med oblake.

Nenadoma je zaslišal oster in predirljiv krik, kakor iz mučno boleče notranjosti. In potem je zaslišal te besede: – Je-ruzalem je strahovita zver, toda bolna zver, bolna od gobavo-sti. – Ubožec se je zdrznil, pogledal okrog sebe, toda videl ni ničesar. Kaj je bilo to? Blisk? Slutnja? Nova satanova skušnja-va? Energično je stresel z glavo. – Nič ni – je rekel na glas in še naprej plezal čez neprehodne, čedalje višje odseke.

Slednjič se je Ubožec na najvišjem odseku, ko je bil že skoraj izčrpan in se je čedalje pogosteje ustavljal, da bi se spo-čil, vzpenjal med prepadi, dokler ni prispel do polovice Her-monove višine. Tam, kjer dvigujejo glavo poslednje cedre in ciprese, ki le stežka preživijo, je sklenil, da se ustavi. Rekel je: – Ne bom zapustil tega kraja, dokler ne bo volja mojega Očeta odzvanjala v moji duši kakor glas morja.

Noč se je začela počasi vzpenjati z dna doline, in kjer je šla mimo, je brisala obrise stvari. Na najvišjih krošnjah ce-der je mogel Ubožec razbirati prve luči. Precej kmalu so prve zvezde, v bojnem redu kakor vojska, zasedle temačen nebesni svod. Čas se je preoblikoval v ruševine. Celotno vesolje je str-moglavilo v globok vodnjak. Kaj je bilo vse to? Sanje? Nič? Smrt? Bog?

Ko sta se čas in gibanje dotaknila ravni niča, dokler se ni zdelo, da se bit umika v nič, je iz korenin sveta zazvenel glas, glas, ki je vseboval glasbo vetra, moč morja, milino piščali. Glas, katerega nihaji so izpolnjevali vse prostorje vesolja. In glas je rekel: – Poglej, s teboj sem, Sin moj.

Jata kosov je poletela z veseljaškim hrupom v Jezusove planjave, njegovi hudourniki so prepevali melodije nôči, cve-teli so njegovi granatovci ... in Glas je znova prebudil vse Si-nove zmožnosti, zbral vse energije njegovega bitja. Ubožec je zavpil: – Oh, Oče!

Potem je bila tišina. In v tišini sta bila Oče in Sin, drug z drugim intimno združena, vzajemno navzoča v dvosmernem in krožnem toku dajanja in prejemanja, ljubezni in občutenja te ljubezni ...

* * *

Na širokem nebesnem svodu so zvezde še naprej mirno, tiho, hladno svetile. Od časa do časa je kakšen asteroid pre-paral nebesni svod in pustil za seboj pas luči. Ubožec se je postavil pokonci, iztegnil roke in tako govoril:

– Oče, jaz sem ladja, ki med nasprotnimi valovi išče za-vetje v tvojem pristanišču. Sem tvoj Sin, pa tudi tvoj služab-nik. Meh, ki hrani moje vino, se je raztalil v tvoji talilni peči. En sam kompas je označeval smer moje ladje: izpolniti tvojo

204 205

voljo. Zdaj pa se je kompas izgubil in sem zmeden prispel v tvoje pristanišče: temačne megle pokrivajo moje obzorje in ne vem več, v katero smer naj plujem. Prihajam k tebi, Oče, da bi mi ti še enkrat razpršil oblake in mi pokazal pravo smer.

– Jaz sem tvoj kompas in tvoje pristanišče – je rekel glas. – Nekega dne – je nadaljeval Ubožec – si mi na vodah

reke označil pot in mi zarisal lik z besedami: Ne bo slišati krikov v vetru ne klicev na ulicah, šel bo po cestah ob zvoku tihe glasbe; ne bo strl poteptanega trsa in s svojim dihom ne bo zadušil plamena svetilke, ki že skoraj ugaša. In dodal si: ti si moj služabnik, izvoljenec mojega srca.

– In rekel sem še mnogo drugih stvari – je odgovoril glas: »Pošiljam te, da prineseš blagovest ubogim, da razglašaš svo-bodo sužnjem, da oznaniš jetnikom prostost, da oznaniš leto, ki je ljubo Gospodu.« Rekel sem ti mnoge druge stvari: »Po-šiljam te, da obvežeš rane strtih src, da potolažiš vse užalo-ščene, da jim daš krono namesto pepela, olje veselja namesto žalnega oblačila, hvalnico namesto otožnega srca.« Še več sem ti rekel: »Imenovan boš hrast pravičnosti, prenavljal boš stare ruševine, prenavljal boš zapuščena mesta, katera je pustošilo več generacij.«

Ubožec je naslonil glavo med roke in vzkliknil: »Adonáj, moj Gospod!« In obsedel v tišini.

– Vse se je izpolnilo – je ponižno pripomnil Ubožec – toda ni se mi posrečilo, da bi rešil svet, tudi ne, da bi spremenil Izrael v kraljestvo spreobrnjencev. Kaj je še treba storiti?

– Skrivnost se použiva na gori – je nadaljeval glas. – Poslal si me, naj odrešim svet – je vztrajal Ubožec. – Sto-

pal sem po zarisani poti in izpolnil program, ki mi je bil po-kazan. Tiho sem stopal po vaških cestah, bdel sem nad snom mater in izlival olje na rane. Kaj še moram storiti?

– To je kraj, ki ti ga kažem: Jeruzalem. Tu se bo dopolnilo odrešenje – je dodal glas.

– Obiskoval sem – je nadaljeval Ubožec v svojem premi-šljevanju – pretresljivo dolino, kjer prebivajo gobavci v ru-menih tunikah in z obritimi glavami. Ko sem jih iskal, sem se vzpenjal prav do votlin, spustil sem se v temačne zavoje in globače, kjer se skrivajo. Podajal sem jim roko, objemal sem jih, jih ozdravljal.

– Ne zadošča! – je odgovoril glas.– Razlamljal sem verige, vdiral sem skozi zapahe, izgnan-

cem sem prepeval pesmi njihove domovine, iz ubogih sem na-redil raso plemenite krvi, invalidi so poskakovali kakor jeleni, po delu ljubezni sem omogočil nemogoče.

– Ne zadošča! – je nadaljeval glas.– Prebujal sem valove sanj in upanja na plažah ljudi, vda-

nih v usodo, jetnikom sem dal v roke ključe njihovih celic, neutolažljivim sem pel uspavanko in iz ruševin sem delal bi-vališča.

– Ni dovolj – je vztrajal glas.– Hodil sem od vasi do vasi in od vrat do vrat ter zbiral

žalost in nesreče in iz njih naredil sveženj, ki ga je bilo treba potopiti na dno jezera. Povzpel sem se na goro, da bi na vse štiri strani neba razglasil pravice ubogih. Storil sem, da je po-mlad prišla v deželo in pokrila s cvetovi pomarančevce sirot.

– Ni dovolj, ni dovolj, Sin moj! – je odgovoril glas. Ubožec je spet obmolknil. V njegovih notranjih dolinah

se je utrip zaustavil in svetloba je ugasnila. S trebuhom se je ulegel na zemljo, glavo je imel med rokami. Dolge ure je ostal v tem položaju, prav nobene misli ni bilo v njegovem umu in zemlja je nehala utripati.

Ob koncu je počasi vstal in v temni noči so odmevale nje-gove besede: – Moj Oče, povabil si me, naj rešim svet. Sledil sem tvojim navodilom in postal Mesija ubogih ter v vsem iz-polnjeval tvojo voljo. Vendar pa se mi ni posrečilo oblikovati ljudstva svetih, kraljestva spreobrnjencev. Ti mi povej v tej noči, v kateri se skrivnost zliva s krvjo (Jezus je dvignil roke v višavo), ti mi povej: Kaj moram početi od zdaj naprej? Kakšna je moja pot? Kje je tvoja volja? Kako morem rešiti svet?

Odgovor je bila dolga tišina, ki se je zlila s kamni in zvez-dami noči. Kaj bo? Cedre, skale, ozvezdja, ogenj so zadrževali svoj dih, pričakovanje je dvignilo glavo. Kaj bo? Ta noč bi mogla biti prva ali poslednja. Kaj bo? In nenadoma je glas spet zazvenel:

– »Pognal je kakor mladika pred njim, kakor korenika iz suhe zemlje. Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od

206 207

ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili.«

Drhteli so temelji zemlje, toda Ubožec je molčal.– »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov« – je nada-

ljeval glas – »strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh. Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust.«

Zvezdni utrinek je prečkal nebesni svod od ene strani do druge in za seboj pustil sled svetlobe, toda Ubožec se ni niti najmanj stresel.

– »Da, bil je izgnan iz dežele živih« – je nehal govoriti glas – »zadet zaradi prestopka mojega ljudstva. Dali so mu grob pri krivičnih, gomilo pri bogatem, čeprav ni storil nobenega nasilja in ni bilo zvijače v njegovih ustih. Gospodu je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo. Dal je svoje življenje v smrt in bil prištet med prestopnike, nosil pa je grehe številnih in prosil za prestopnike.«

Ni bilo drugega. Čas se je ustavil kakor stara pokvarjena ura. Tudi tišina se je ukleščila med skalovje Hermona. V zraku je bilo mogoče čutiti samo valovanje divjega vonja žoltovine.

Modrikast blisk je silovito raztrgal Ubožčev nebesni svod, medtem ko je hropenje, kakor bi prihajalo od agonije, povzročalo, da so drhtela njegova vlakna. Kako prodreti v globoko morje njegovih misli? Bilo je, kakor da bi kakšen an-gel nenadoma odstrl zavese, ki so preprečevale pogled. Pred njegovo dušo je vse postalo presojno: podvržen bo montira-nemu procesu in usmrčen, pokrit s sramoto in odvržen v kraj mrtvih, ne da bi bil še komu pomemben. Mesija ubogih – či-gar poslanstvo se je dopolnilo – zdaj postane trpeči služabnik, ki uresničuje svoje odrešenjsko poslanstvo s svojim lastnim mučeništvom: bil je strt zaradi krivde ljudstva, stopil je na mesto grešnikov in prevzel nase trpljenje, ki bi po logiki pra-vičnosti moralo pasti nanje. Tako je Ubožec dojel odrešenje sveta preko solidarnosti, ki ga vodi k temu, da se postavi na mesto ljudi.

Pred takšno perspektivo se je v Jezusovi duši dvignil rdeč plamen upora: – Ni pravično, ni logično – je pomislil. – Zakaj bi prav on moral poravnati račune, ki niso njegovi, in to za tako visoko ceno? Energično je dvignil roke in vprašal:

– Ali je to edino sredstvo za odrešenje sveta? Ali ne bo nobenega drugega načina?

– Smrt ne bo imela zadnje besede – je odgovoril glas. – In dodal je: »Glej, moj služabnik bo imel uspeh, povzpel se bo in povzdignil in bo silno vzvišen. Tako bo presenetil številne narode, kralji si bodo zatisnili usta pred njim, videl bo po-tomce in bo podaljšal svoje dni. Številne mu bom dal v delež, mogočne bo delil kot plen.«

– Prav! – je odgovoril Ubožec. – Preoblikoval bom torej krivičnost v odrešenje in hkrati bom uničil samo nepostav-nost. Toda kje je morišče nepostavnosti, moj Oče?

– En sam kraj je določen za padec preroka – je odgovoril glas – in ne more biti drugega: Jeruzalem. Tja se bodo od zdaj naprej usmerjali tvoji koraki.

– Vse bo dopolnjeno! – je s temi besedami končal Ubo-žec.

Nekoliko hitro je upognil kolena in se priklonil, tako da se je s čelom dotaknil tal. Hermon je s svojimi cedrami in ska-lami izginil kakor dim. Ni bilo slišati, kako diha svet. Nena-vadno, vznemirjajoče občutje dušenja se je polastilo Ubožca. Kakor da bi ga dva oceana z neskončnim pritiskom stiskala ob njegovih bokih. Ubožec je občutil, kakor da se duši, vsega ga je oblivala znojna kopel.

Potem se je ulegel na zemljo z iztegnjenimi rokami v obli-ki križa. Stik z zemljo mu je dal določeno olajšanje. Dolgo časa je tako ležal in spet pridobil mir. Toda počasi počasi je začel izkušati občutje, ki ga je bilo težko opisati, kakor če bi tok miline brez primere preplavil arterije, korenine in celice vsega njegovega bitja.

Počasi, z raztrganimi besedami, izgovorjenimi na glas, je molil: – »Moj Gospod, vse je dobro, naj se zgodi, kot ti hočeš! Že to noč bom pustil vesla in krmilo in bom svojo ladjo pre-pustil sili tokov: pelji me, kamor hočeš, in stori z mano, kar hočeš. 'Jaz', ki ima svoje prebivališče v visokem gradu, se to noč preda in izroča orožje. Zasedi ga ti, moj Gospod, ti vzemi

208 209

v roke ključe in razširi svoje gospostvo čez mene, od enega morja do drugega. Stori z mano, kar hočeš.

Zadnji dnevi v Galileji

Nekaj tega, kar smo povedali, se je moralo zgoditi v ti-stem obdobju, ki ga je preživel na tujih tleh, v obdobju, ki je vsekakor zavito v temine. Nobene gotovosti nimamo glede poti, po kateri je hodil, niti ne vemo, koliko časa je trajalo to Jezusovo prostovoljno izgnanstvo v Feniciji in v Transjorda-niji.4 Kakor koli so že potekale stvari, opažamo, da je v tem obdobju njegovega življenja prišlo v Jezusovem umu do do-končne razjasnitve. Iz nadaljnjih epizod, iz vztrajnih napovedi tragičnega konca, iz tematik, ki se jih je pogosto in vztrajno dotikal v naslednjih tednih, je mogoče sklepati, da je moralo biti obdobje, ki ga je pravkar preživel, čas zorenja in poglobi-tve, ki je zadeval njegovo usodo Odrešenika sveta s pomočjo njegove nadomestne smrti, katero bo pretrpel namesto ljudi, in da je ta proces razjasnitve potekal ob vztrajnem premišlje-vanju četrtega speva o Gospodovem služabniku.

Iz Tira se je Jezus odpravil proti severu, do Sidona. Po-tem je verjetno šel po cikcakasti poti, s svojimi učenci obiskal nekatera od mest Deseteromestja in skupaj so se vrnili v bli-žino Galilejskega morja. Predpostavljati je treba, da je Učitelj izkoristil to dolgotrajno prekinitev apostolskega delovanja, da je okrepil in poglobil vzgojo učencev.

Jezus je začel občutiti določeno nujo, da pripravi pot od-rešenja, tako da postavi nanjo orientacijske točke, ki so jih napovedali preroki: razodetje njegove mesijanske istovetnosti (Mr 8,27–30), trpljenjski značaj njegovega mesijanstva (Mr 9,30–33).

Kot izraz te nuje nam je Luka (12,49–50) zapustil nekaj vrstic, ki izstopajo v kontekstu tega obdobja:

»Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49). Seveda ne gre za stanje duhovne vojne, ki bi jo prišel napovedat Jezus. Gre marveč

4 Deželo onkraj Jordana. Op. prev.

za ogenj iz krvi in bolečine, ogenj, ki žge in razsvetljuje z vrha križa.

»Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni« (Lk 12,50). To so intenzivni izrazi, močne alegorije, ki označujejo, kako globoko je bila Ubožčeva duša potopljena v vode trpečega služabnika. Potopljen moram biti v kopel bolečine in v to morje bodo potopljeni narodi. Ko se bo na od ognja vžganem obzorju dvignilo prerokovo morišče, se bodo kotalile skale in prerok bo umrl v tišini, ne da bi ga pospremil kdor koli od teh, ki so hodili za njim. Tako se bo tragedija brez glasbe izvršila na gori, na gori odrešenja. Do-kler drama ne sklene svojega kroga, sem na trnih, tesnobnost me použiva.

* * *

Prav v teh dneh so se mu približali posamezni farizeji, da bi mu posredovali zaupno informacijo: »Odidi in pojdi od tod, kajti Herod te hoče umoriti« (Lk 13,31). Ne vemo, ali so ta podatek farizeji posredovali kot znamenje dobre volje ali pa so ga hoteli izpostaviti živčni vojni. Držati bi mogla še ena hipoteza: ker je Herod vedel, da Jezusova osebnost prebuja mesijanske sanje, bi ga sklenil oddaljiti iz pokrajine, tako da je uporabil to strategijo, kot posrednike pa uporabil nekaj fari-zejev, ki so bili njegovi prijatelji.

Zdi se, da je Heroda Antipa globoko vznemirjal in pretre-sel lahkomiseln in barbarski način, kako je bil usmrčen Janez Krstnik (morda pa ga je tudi tlačila velikanska teža krivde). Na podlagi novic, ki so krožile glede Jezusa, je Herod prišel do sklepa, da gre za samega Krstnika, ki je vstal iz groba, da bi se mu maščeval za svojo smrt. Preganjala ga je torej Krstni-kova senca: prikazen iz zagrobja je morala imeti nanj usoden in vsemogočen vpliv. Potrebno ga je bilo torej odstraniti. Toda tetrarh ni vedel tega, da ni mogoče umoriti prikazni in da na tem svetu ni grožnje, bolj grozne od te, ki prihaja iz notranjo-sti.

Kar nas tukaj zanima, vsekakor ni toliko ozadje Herodo-vih mahinacij kakor Jezusov odziv, kajti iz njegovega odgo-

210 211

vora skušamo uvideti, kakšna čustva so v tem času viharila v Učiteljevem srcu.

Poimenovanje, s katerim Jezus označi Heroda (»lisjak«), je nekaj, česar iz njegovih ust še nismo slišali. To je edini pri-mer, da slišimo Jezusa uporabiti takšen izraz zaničevanja. Že prej smo razložili, da je Jezus moral občutiti poseben, morda edinstven odpor do Heroda, čeprav ne vemo, iz kakšnih po-sebnih razlogov.

V strahotnem Jezusovem odgovoru – in to želimo pou-dariti – se jasno kaže novo prepričanje o lastni usodi trpečega Mesija: »Pojdite in recite temu lisjaku: Glej, izganjam demo-ne in ozdravljam še danes in jutri, in tretji dan bom dosegel cilj. Vendar moram danes, jutri in pojutrišnjem nadaljevati pot, ker ni možno, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema« (Lk 13,32–33). V obeh vrsticah se pojavlja isti izraz (»danes in jutri«), ki označuje relativno kratko časovno obdobje. Jezus je torej v tej točki bodisi po notranjem navdihu ali s pomočjo osebnega ovrednotenja razmerij, ki jih je v zadnjem času pri-dobil v sporu s farizeji, slutil, da je njegova žrtev zelo blizu: »Tretji dan bom dosegel cilj.« V tem kontekstu izraz »tretji dan« označuje čas, ki je tik pred tem, da nastopi. »Bom dose-gel cilj« je izraz, ki je nabit s pomenom. Prek svojega trpljenja in smrti Jezus ne bo le dopolnil svoje mesijanske vloge, ampak bo v polnosti dovršil svojo sredniško vlogo Mesija, ki rešuje in vzpostavlja kraljestvo s pomočjo trpljenja in same smrti, in jo bo pripeljal do popolnosti.

* * *

Jezus je le kratek čas ostal v bližini Galilejskega jezera, potem se je odpravil proti severu. Tam, kjer se rodi Jordan, kjer privrejo na dan njegove sveže in presojne vode, v tem senčnatem in samotnem kraju je tetrarh Herod dal sezidati mesto Cezareja Filipova v čast Avgustu, z veličastnim mar-mornim templjem, sezidanim pod veliko skalno pečino, ki stoji še danes.

V tej pokrajini, ki je bila v veliki meri poganska, je Jezus preživel nekaj dni s svojimi učenci, daleč proč od obleganja farizejev in spletk učiteljev. Ti kratki dnevi so bili nekakšno

nadaljevanje v doktrinalnem izobraževanju učencev. Navseza-dnje je bil najbolj oprijemljiv rezultat njegove apostolske pu-stolovščine prav ta skupinica mož, ki so bili resda začetniki, toda plemenitega in velikodušnega srca in so Učitelja imeli iskreno radi.

Toda še nekaj je bilo treba storiti poleg tega, da se dopol-ni izobraževanje dvanajsterih. Šlo je tudi in predvsem za to, da Jezus naredi konkretne korake naproti razodetju njegove osebne istovetnosti in da jih notranje pripravi na končni uda-rec, ki je bil že blizu. Tako je Učitelj menil, da je prišla ura in da je nastopilo pravo okolje, da se loti občutljive teme svojega mesijanstva.

Tudi učenci so se prav kakor preostanek ljudstva gotovo več kot enkrat spraševali o osebni istovetnosti svojega obču-dovanega Učitelja: Ali je Mesija? Ali je Božji Sin? Toda kakšen je doseg in vsebina teh naslovov v njihovem umu? Ali sta to morda sopomenki? Učenci so ob različnih priložnostih lahko ugotovili, da Jezus ni dovolil niti tega, da bi izgovorili te na-zive. Toda najverjetneje niso razumeli razloga za tako tanko-vesten, skoraj obsesiven molk. Pred Jezusovo osebnostjo so morali izkušati podoben vtis, kot ga dobi človek ob pogledu na skrivnostno pokrajino.

In vendar, navzlic svojim skrbem, so zvesto hodili za njim. Najverjetneje jih je pritegoval nekakšen čar, ki je izžareval iz Učitelja, čar, ki je bil zanje gotovo še ena uganka. On jih je uril več tednov, ki so bili posvečeni njihovi vzgoji. Z njim so postali zelo domači. Občudovali so ga, imeli so ga radi. Bili so torej v položaju, da so se lahko soočili s temo, ki si je ne Jezus ne oni sami še niso upali izpostaviti: z njegovim mesijanstvom in predvsem z okvirjem in posledicami takšnega mesijanstva.

* * *

Sedeli so na zeleni preprogi pašnika poleg izvira reke Jor-dan, iz katerega je curkoma privrevala kristalno bistra voda, pred veličastno skalno steno, v katere senci se je dvigoval marmornati tempelj. Med njimi je vladalo ozračje popolnega zaupanja in v nenadnem izbruhu spontanosti je Jezus navr-gel nepričakovano vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?«

212 213

Jasno je, da ni šlo za nobeno skrb narcisističnega tipa, ampak za pedagoško taktiko, za raziskovalno postavitev, katere na-men je bil, da bi korakoma prišli do končnega in odločilnega odgovora. Ob tako nepričakovanem vprašanju so se zdeli od-govori polni oklevanja, zmedeni: »Nekateri pravijo, da Elija, drugi, da Jeremija ...«, »kateri od prerokov«, »slišal sem go-voriti, da ...«.

Ko je bila končana določena tematika, je bilo očitno na-slednje vprašanje: »In vi, kaj pa vi pravite, kdo sem?« Učenci so ostali brez sape, brez besed so se spogledovali. Reči bi bilo mogoče, da je med njimi obstajalo tiho soglasje, da se ne do-tikajo tega »tabuja«, zdaj pa so bili kar nenadoma postavljeni pred tako kompromitirajoče vprašanje. Po dolgotrajnem mol-ku, ki je izdajal veliko zadrego, je Peter s svojo običajno silo-vitostjo zelo odločno odgovoril: »Ti si Mesija« (Mr 8,29). Kot poroča Evangelij po Mateju, mu je Jezus tudi sam odgovoril s tisto slovesno izjavo: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih‹« (Mt 16,17–20).

Čeprav je bil Peter vir Markovih informacij, nam Marko ne poroča teh besed. Očitno je, da je bila Jezusova pedagoška skrb v tistem trenutku usmerjena v drugo smer. Marko torej pomenljivo nadaljuje in se dotakne žgočega vprašanja: »Stro-go jim je prepovedal, da bi to komu povedali« (Mr 8,30). Zelo podobne besede nam prenese tudi Matej (Mt 16,20).

Prizorišče je zdaj jasno: Jezus je Mesija, Peter ga je prepo-znal kot takšnega, Učitelj je njegovo prepoznavo potrdil. Toda kakšne vrste Mesija je? Navzlic vsemu poučevanju in proce-su duševnega očiščevanja, kateremu so bili podvrženi, je bilo težko, če naj ne rečem nemogoče, da bi se učenci osvobodili svojih triumfalističnih predstav glede Mesija.

Zdaj se je torej bilo treba spopasti z drugo fazo, tisto, zaradi katere je zaledenela kri v žilah. Jezus bi moral izzvati pravo katarzo, odpovedati se liku Mesija, kot se je zarisoval v misli učencev, odvzeti mu njegova sijajna oblačila in ga obleči

v krpe, tako da se v trenutku, ko bo nastopila preizkušnja, ta ne bo zdela tako žalostno ponižujoča. Po vsej verjetnosti je bil to za Jezusa eden od najtežjih trenutkov njegovega življe-nja. Kako jim razložiti, ne to, da je on Mesija ubogih (to so mogli bolj ali manj jasno zaznati), ampak tisti, ki bo pretrpel trpinčenje sramotne smrti in da bo samo na ta način odrešil svet? In kako preprečiti, da bi to oznanilo ne izzvalo, da bi ga popolnoma vsi zapustili?

* * *

Takoj po prizoru, ko Peter izpove vero, nam Matej po-sreduje te pomenljive besede: »Od takrat je Jezus začel svojim učencem odkrito govoriti,5 da bo moral iti v Jeruzalem in ve-liko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen ...« (Mt 16,21).

Marko uporablja še bolj zgovorno govorico in nam daje nekaj izrazitih potez, ki niso brez dramatičnih odtenkov: »Bili so na poti v Jeruzalem in Jezus je hodil pred njimi. Čudili so se, tisti pa, ki so ga spremljali, so se bali. Spet je vzel dvanaj-stere k sebi in jim začel govoriti, kaj se bo zgodilo z njim« (Mr 10,32). To je prizor, ki ga je treba, kot se zdi, umestiti v čas po spremenjenju.

Ne more biti bolj živahno izrazitega opisa: Učitelj pred vsemi, sam, kakor če bi začel pohod in bi vlekel za sabo učen-ce, ki so leni in upirajoč se le stežka stopali za njim.

Toda še več je. Besedilo doda še en namig: učenci so bili prestrašeni, niso mogli verovati temu, kar so videli. Kaj, toč-no? Da je Učitelj vedel, da gre morišču naproti, a vendar je njegov korak razodeval takšno trdnost in odločnost, da sta se jim zdeli kakor samomorilska norost; tako da so, kot govori besedilo, trepetali od strahu.

Dejstvo je, da učenci navzlic jasnim razlagam, ki jih je dal Učitelj, niso mogli verovati temu, kar so videli. Ob njihovem molčečem skepticizmu je Jezus videl, da je treba spet dvigniti zastor in pred njihovimi očmi z živimi barvami prikazati od-vratno podobo trpečega služabnika, kakor da bi jim hotel od-

5 SSP SP ima »kazati«.

214 215

vzeti strah v trenutku, v katerem jim je zbujal strah: »V Jeruza-lem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili, toda po treh dneh bo vstal« (Mr 10,33–34).

Ob tej ponavljajoči se napovedi nas Matej pouči, da so se učenci »zelo ... užalostili« (Mt 17,23). Nova podoba, ki jim je bila predstavljena, je bila tako diametralno nasprotna sta-rim predstavam, da stare podobe ni bilo mogoče nadomestiti. Luka pa nam daje ta odlomek, ki je še bolj pomenljiv: »Oni pa niso razumeli te besede ... Vendar so se ga o tej besedi bali vprašati« (Lk 9,45). Jasno je, da se jim je zdela podoba, ki jim je bila predstavljena, tako zelo nesmiselna, da jo je bilo nemo-goče povezati z njihovimi miselnimi shemami ali jo vključiti vanje. Tako je bilo na eni strani. Toda na drugi strani je bila oznanjena pokrajina tako strahovita, da jim je bilo lažje zati-sniti si oči, zamašiti si ušesa in ne ničesar vedeti. O tem si ga niso drznili spraševati.

Motivi za vzpon v Jeruzalem

Jezus se je skupaj z učenci spustil z gore spremenjenja in se napotil po glavni poti, ki prečka Samarijo in pelje v Jeru-zalem. V duši učencev je še naprej utripala vztrajna napetost, katere se niso mogli popolnoma osvoboditi niti s pomočjo Učiteljevih razlag. Zato je težka in gosta megla zatirala doline in oteževala korake učencev, medtem ko je odločitev sama dala krila Učiteljevim nogam, tako da se je zdelo, kakor da se mu mudi, da bi se približal teokratski prestolnici.

Ko je vstopil v gorato območje Samarije, je Peter vprašal Jezusa:

– Učitelj, pravijo, da je v temačnih uličicah prestolnice videti odbleske bodal. Zakaj prevzemati nase nekoristna tve-ganja?

– Čisto mogoče je, da je Jeruzalem kačje gnezdo – je od-govoril Jezus – mogoče je, da se sredi njega pripravljajo sne-žni viharji, toda Jeruzalem je tudi gora, na kateri se svetloba bojuje zoper temine; in v Jeruzalemu je postavljen Gospodov

prestol, okrašen s sijem sijoče svetosti. Ni ga preroka, ki bi mogel imeti vpliv in ugled med ljudstvom, dokler ni povzdi-gnil glasu z njegovih teras.

– Toda kaj moremo sploh storiti, Učitelj, v Jeruzalemu? To je utrdba učiteljev postave – je vztrajal Peter.

– Preden se bo zmračilo – je dodal Jezus – moram spro-žiti nevihto v prestolnici, simbolu in središču našega naroda. To bo goreč in dokončen klic, naslovljen celotnemu ljudstvu, ki naj ga primora, da se preda in kot ena sama čreda vstopi v kraljestvo. Tako bomo imeli sveto ljudstvo spreobrnjencev, Božje ljudstvo.

– Učitelj – je odgovoril Tomaž – besedo, ki si jo posejal po Galileji, je s sabo odnesel veter in pojedli so jo ptiči. Prav nič ni ostalo. Enako in še huje se lahko dogodi v Jeruzalemu.

– Težko da bi nerodovitna smokva na robu prepada spet ozelenela in obrodila sad – je odgovoril Jezus. – Mogoče je, da je moja vabila, po katerih so trdo udarjali in jih zdrobili v prah vztrajni udarci, burja razpihala med skale in robide. Še več, mar niste videli, kako ob velikem valovanju morja ob ščipu valovi grozeče napredujejo, dokler se ne razbijejo ob čereh in spremenijo v goro pene? Mogoče je, da se tudi moj klic celo-tnemu izraelskemu ljudstvu v popolni krizi razlomi ob skalah fanatizma in zaslepljenosti in da tudi tukaj ne ostane drugega kakor gora pene.

– In če te vsi, trdi in gluhi kakor kosti, zavrnejo – je vztra-jal Peter – in če izbruhne kriza in te valovi potegnejo za seboj na obale smrti?

– Ne bo kot takrat, ko lačni volkovi planejo na čredo ja-gnjet, ki se ne more braniti – je odgovoril Jezus – ne bo kakor takrat, ko temni oblaki stresajo nevihte s točo nad polji, kjer se zlati žito. Ne bo neizogibne usodnosti zgodovine, ki napre-duje kakor hudournik, ki odnese s seboj vse, kar sreča na svoji poti. Moj Oče, ki ne dopušča, da bi jeseni odpadlo listje ali da bi umrl en sam vrabec brez njegove privolitve, ne bo dopustil, da bi strele usodnosti zadevale Sina. Kar koli se dogodi, bo to vedno z ljubečim soglasjem mojega Očeta.

– Učitelj – je rekel Juda – ob vsakem tvojem koraku po tlakovcih jeruzalemskih ulic boš zadel ob sovražnost in smrt.

216 217

– Tako se bo dopolnilo poslanstvo služabnika – je odgo-voril Jezus. – Vzpeti se moram v Jeruzalem, da bi tam umrl, če je to volja mojega Očeta. Moje življenje je že izgubljeno in le malo je pomembno, kaj morejo storiti z mano tisti, ki so že postavili zid in morišče.

– Učitelj – je vprašal Janez – če bo Mesija umrl na mo-rišču, kaj ostaja od upanja, prebujenega z oznanilom kralje-stva?

– Samo skrušeni morejo biti tudi odkupljeni – je odgovo-ril Učitelj – samo ponižani morejo biti povišani. Služabnikova smrt ne bo prizor sramote, ampak slave: najvišje razodetje ljubezni. Iz istega vira, iz katerega privreva bolečina, privreva tudi radost, in iz vira sramotnosti bo privrela slava. Bog bo iz-ročil svojega služabnika v roke grešnikom v znamenje ljubezni in jamstvo odpuščanja; in ljudstvo bo z njegovo smrtjo dose-glo večno srečo. Smrt ni končno dejanje, ampak cilj in krona-nje služabnikovega zemeljskega delovanja. Skratka, beseda, ki jo je oznanil prerok, čigar ustnic se je dotaknilo žareče oglje in med, mora iti skozi ogenj trpljenja, da bi vstopila v slavo.

– V vseh Izraelovih pokrajinah – je vztrajal Janez – stoji v našem času veliko mavzolejev v spomin prerokov, v zadošče-nje za njihovo smrt. Mučeništvo v Jeruzalemu torej zaznamuje konec poti, po kateri stopajo vsi, ki so v preroški službi.

Zgodovina odrešenja – je razložil Jezus – je neprekinjena veriga prerokov in Božjih služabnikov, ki so pretrpeli mučeni-štvo, od Abela do Zaharija, Jojadovega sina. Poslednji člen te verige je Krstnik. Kakšna usoda čaka tega dokončnega Božje-ga poslanca, ki vam govori? Da ga bodo postavili pod vprašaj, izpodbili in usmrtili prav tisti, ki jim je bilo namenjeno njego-vo poslanstvo.

– To bi bil strahovit in nerazumljiv konec – je vzkliknil Peter.

– Kratki so bili moji dnevi med vami – je odgovoril Jezus. – Če sicer pride moj glas oslabljen do vaših ušes in moje be-sede puhtijo iz vašega spomina, pa bo moja smrt ostala kakor steber, postavljen vam v spomin, in se bo dvigoval od veka do veka kakor kakšen spominski kamen na vaših višinah. V Je-ruzalemu se bo končala moja zemeljska prigoda. Toda spet se bom vrnil iz globoke tišine, kakor se vrne visoka plima. Spet

se bomo zbrali in si podali roko ter sedli k mizi. Iti moram v Jeruzalem: tam bo dan dosegel svoj vrhunec in oljenka bo ugasnila.

Še nikoli ni nihče tako govoril

Jezus je stopal po hrbtu osrednjega masiva, med zadnjimi obronki gorske verige. Čeprav je bil obdan z učenci, je bil Ubožec sam. Nihče ga ni mogel spremljati v bolečih in posle-dnjih breznih njegove skrivnosti. V tistih trenutkih so v nje-govih notranjih pokrajinah pihali kdo ve kakšni vetrovi nuje, zaviti v nedoločljivo meglo zaskrbljenosti. Po drugi strani so bile vse razlage nesposobne izgnati strah iz duše učencev. Če-prav so hodili skupaj, je Učitelja in učence ločevala razdalja, ki je ni bilo mogoče premagati. Jezusa je bilo strah zanje.

Ubožčevo samoto so poleg tega oteževali še drugi dejav-niki: »Judje so ga želeli umoriti« (Jn 7,1). Človek se ne počuti dobro, ko ni ljubljen; veliko slabše mu je, ko je zavrnjen. Kako se bo šele počutil, ko ga sovražijo, ko ga skušajo umoriti?

Na tem potovanju se je Jezus po naključju srečal s svojimi sorodniki: »Niti njegovi bratje namreč niso verovali vanj« (Jn 7,5). Tako so ga skušali prepričati: V Galileji ti ni uspelo; tam si jim izkazoval naklonjenost s tolikerimi besedami, s tolikeri-mi čudeži in dobro vidiš, kakšni so rezultati: vsi se te zapustili. Zakaj ne greš v Judejo? Morda te tam čaka boljša usoda (Jn 7,3–9).

Dejansko je bil položaj takšen: Judje so ga sovražili, člani lastne družine so ga zaničevali, sam je bil tudi v družbi svojih učencev ... kakšno pasho je preživljal! Kakšen boleč mimohod sredi slanih voda. Ubožec je sorodnikom odvrnil: Svet vas pu-šča pri miru, ker mu pripadate. Sovraži pa mene, ker sem zrcalo, ki v odgovoru in z nasprotji nezmotno potrjuje, da so njihova dela hudobna.

* * *

218 219

Nastopil je šotorski praznik, ki so ga obhajali med kon-cem septembra in prvimi dnevi oktobra. Šotorski praznik so ga imenovali, ker so Jeruzalem preplavile nadvse številne ko-libe, zgrajene iz kar najrazličnejših gradbenih materialov – vse to v spomin na shodni šotor ali šotor zaveze, ki je spremljal Izraelce na poti skozi puščavo. Po drugi strani je praznik so-vpadal s koncem trgatve in žetve, zaradi česar je imelo njego-vo praznovanje ljudskegi značaj in je bilo še posebej hrupno.

Ob tej priložnosti, še preden se je začel praznik, so že prispeli številni romarji iz Galileje s šopki vejic mirte in vrbe v roki, kot je velevala navada. Galilejce je bilo mogoče prepo-znati po njihovem posebnem naglasu.

Ko so Judje iz Jeruzalema in iz diaspore videli skupino in se zavedali, da gre za Galilejce, so nanje naslovili to vsiljivo vprašanje: »Kje imate tistega možaka?« Ta način spraševanja, tako oster in izviren, jasno kaže stopnjo priljubljenosti, ki jo je dosegel Učitelj iz Nazareta, in daje nam razumeti, da je Je-zusovo ime takrat že slovelo v celotnem ljudstvu. Od kod mu takšna priljubljenost? Ali je bil to morda odmev čudežev, ki jih je bil storil v Galileji? Ali je že začel delovati tudi v prestolnici ob vsakoletnih velikonočnih praznikih, kot priča četrti evan-gelij?

Janez nam posreduje te pomenljive vrstice: » Med mno-žico se je veliko šepetalo o njem. Nekateri so govorili: 'Do-ber je,' drugi pa so govorili: 'Ni, temveč zavaja množico'» (Jn 7,12–13).

Prizorišče je jasno. Šlo je za veliko več kakor samo za sil-no priljubljenost: njegovo ime ni pustilo nikogar ravnodušne-ga, nasprotno, zbujalo je zelo živo zanimanje in je postajalo predmet strastnih debat. Za nekatere je bil to resen in pošten človek, pristen možakar, za druge je bil slepar, in to dokazuje, do kolikšne mere se je oblastem posrečilo, da so diskreditirale Jezusovo ime. Javno mnenje se je torej strastno opredeljevalo glede Jezusa, eni zanj, drugi spet zoper njega. Vsi pa so govorili potihoma, iz strahu pred verskimi oblastmi, ki so prepovedale izgovarjati njegovo ime. Janez nam celo pove, da je prve dni praznika Učitelj živel v ilegali: »Ne očitno, ampak na skrivaj« (Jn 7,10). Na nek način je bil Jezus pregnana osebnost.

* * *

Ko je bil praznik že na polovici, je Jezus stopil iz svoje brezimnosti, nastopil v zunanjem preddverju templja in začel poučevati. Razširila se je novica, da govori prerok iz Galile-je, in romarji so se množično nagnetli okrog njega. Njegove besede so bile ostre kot britev, neposredno so postavljale pod vprašaj ljudi. Na Jude, tako na občudovalce kakor tudi na obrekovalce, je napravil velik vtis in vzklikali so: Kako je to mogoče? Ta človek ni študiral v nobeni Bet-ha-Midraš, kako more vse to vedeti? Od kod prihaja ta njegova modrost? Drugi so govorili: Pozor! Nobenega dovoljenja nima za pridiganje, ker ni opravil študija in ni dosegel nobene diplome. Vsiljivec je!

Jezus jim je odgovarjal: – Jaz ne vem ničesar. Nobene višje šole nisem opravil niti nisem sedel pri nogah velikih uči-teljev. Tudi nimam akademskih naslovov. Le eno vem: da iz-polnjujem voljo svojega Očeta. Samo to dejstvo me spreminja v presojno steklo, skozi katerega preseva jasen in čist nauk mojega Očeta. Tako moje besede niso moje: ne govorim, torej nikakor nisem prevarant. Prevarant je, kdor govori v svojem imenu in išče svojo slavo. V mojem primeru pa ni tako, ker me zanima edino slava mojega Očeta in ne moj osebni ugled (Jn 7,16–18).

Ali se spomnite – je nadaljeval Učitelj – kaj se je dogajalo v starih časih? Ko se je Mojzes spustil z gore, je ljudstvu izročil postavo, vklesano v kamen. Toda vi vsi ste se mirno postavili nad postavo, saj ste me več kot enkrat poskušali umoriti. Ali je mogoče izvedeti, zakaj me hočete umoriti?

– Ti si nor! – so mu odgovarjali ljudje. – Demona imaš. Kdo te skuša umoriti? Kje je?

– Vi hodite okrog in govorite – je odgovoril Jezus – da sem bogokletnež, ker sem na sobotni dan povrnil popolno zdravje ubogemu hromcu, in da moram torej umreti s kamna-njem. V resnici vi nenehno kamnate usmiljenje in ljubezen na javnem trgu mesta, in da bi branili črko, teptate duha.

Nekateri Judje iz prestolnice, ki so se zelo dobro spoznali na ozadja v velikem zboru, so drug drugemu govorili: – Kaj se tukaj dogaja? Toda mar ni to tisti, ki so ga veliki duhovniki

220 221

hoteli prijeti in umoriti? Poglejte ga tukaj, kako mirno govori z vso svobodo tega sveta, in nihče mu nič ne reče! Ali bodo oblasti, potem ko bodo ugotovile moč njegovih dejanj in nje-govih besed, nazadnje priznale, da je on Odposlanec? Toda to ni mogoče! Vsi vemo, od kod prihaja: iz dežele na severu! Toda ko bo prispel Mesija, kdo bo mogel razbrati uganko nje-govih izvirov?

– Vi mislite, da me poznate, mar ne? – jim je odgovoril Jezus. – Toda motite se ... Ne prihajam iz severne dežele niti ne iz velikega območja svetlobe ne z oddaljenih otokov. Priha-jam iz globoke, visoke in oddaljene domovine. Moja domovi-na je moj Oče. Nisem prišel od sebe, poslan sem bil z ljubezni-jo. Zato v mojem izgnanstvu diha tolažilna samota in v moji samoti dan in noč odmevajo spevi in besede mojega Očeta. In vendar zaradi tega moje besede več kot enkrat doživljajo brodolom v vaših notranjih tokovih, ker vi ne poznate njega, ki me je poslal, in zatorej ne poznate niti mene.

Ko so poslušali te besede, so razumeli, da se ima Jezus za Poslanega in za Božjega Sina. Takrat je, seveda, prišlo do velikega vznemirjenja. Poslušalstvo se je v resnici razdelilo na občudovalce in obrekljivce. Slednji so se hoteli vreči na Jezu-sa, da bi ga prijeli, toda tisti, ki so bili na njegovi strani, so jim to preprečili in vpili nanje: Ali mislite, da bo Mesija, ko bo prišel, storil več čudežev od tega tukaj?

Tempeljska tajna policija, ki je bila med ljudmi, se je vzne-mirila zaradi teh komentarjev Jezusovih simpatizerjev. Njeni agenti so torej pohiteli in se najavili velikim duhovnikom, da bi jih obvestili, kaj se je zgodilo. Člani velikega zbora so takoj uradno poslali močan oddelek oboroženih straž z odločnim ukazom, da naj se s silo dokopljejo do Jezusa, ga primejo in dobro zvezanega pripeljejo pred sodišče velikega zbora. Ko so straže torej prišle blizu kraja, kjer je deloval Jezus, so se razpršile med množico, tako da so mogle pozorno opazovati vse, kar se je dogajalo.

* * *

Takrat je Jezus povzdignil glas in silovito rekel: – Le še kratek čas me boste imeli med seboj, ker se bom kmalu vrnil v

hišo svojega Očeta. V svojem izgnanstvu sem delala s plugom in kovaškim ognjiščem, kladivom in lutnjo ter sem se igral z vašimi otroki. Toda zdaj pihajo vetrovi smrti, ki me bodo po-tegnili prav do meje. Ko bom prestopil mejo, se bom vrnil v hišo svojega Očeta. Na ves glas sem oznanjal po vaših gorah, bdel sem nad snom vaših otrok in osvobodil sem ptiče, ki so bili zaprti v kletki. Toda prišla je ura, moja ura. Odhajam in vi ne morete iti za mojimi koraki, kakor sapica ne more po sle-deh viharja. Kamor grem, vi ne morete priti in umrli boste v svoji trmasti neposlušnosti. Vi vlečete noge po zemlji, medtem ko se moja krila dvigujejo v prostorih, ker sem od tu zgoraj, vi pa ste od tam spodaj. Iskali me boste, a me ne boste našli (Jn 7,33–38; 8,21–24).

Judje, tako podporniki kakor tudi nasprotniki, so med seboj komentirali: – Kaj govori? Da se bo umaknil na neki kraj, kjer ga ne bomo mogli najti? Ali bo odšel v diasporo evangelizirat Grke? Ali se bo umaknil v ilegalo? Ničesar ne razumemo.

Jezus je spet močno povzdignil svoj glas in rekel: – Vsi tisti, ki so v svetu žejni in iščejo svežo vodo, naj pridejo k meni. Jaz sem izvir, ki svež privreva med gorami. Moje vode tečejo poskakujoč od skale do skale, dokler se v srcu človeka, ki pije od mene, končno ne preobrazijo v tokove studenčnice, ki privreva, dokler se ne dotakne višin večnega življenja. Ka-kor hudournik pripoveduje svoje skrivnosti morju, tako bom jaz zaupal skrivnosti svojega Očeta vsakomur, kdor bo pristo-pil, da bi se odžejal z mojimi vodami. Kdor bo pil pri meni, bo kakor potočki, ki na svoji poti proti morju pripovedujejo skrivnosti svojega Očeta vrtovom in žitnim poljem.

Ko so slišali te besede, so mnogi od njegovih poslušalcev dejali: »Ta je gotovo prerok.« Drugi so govorili: »Mesija je.« In kot ponavadi so se nasprotniki takoj zapletli v klobčič raz-prav: Ali bo morda Mesija prišel iz Galileje? Kaj pravi Sveto pismo o kraju, iz katerega bo Mesija? »Tako je med ljudmi zaradi njega nastal razdor. Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok« (Jn 7,43–44).

In kaj je bilo z oddelkom straž, ki ga je bil poslal veliki zbor? Prispeli so z izrecnim navodilom, da primejo Jezusa in ga pripeljejo pred sodišče. Držati so se morali te taktike: med-

222 223

tem ko je Jezus govoril, so se morali pomešati med množico. Ko bi Učitelj končal in bi se množica razpršila, bi s spretnim obkolilnim manevrom presenetili preroka, prijeli bi ga in od-peljali s seboj. Medtem so morali čakati. Toda čakanje se je spremenilo v radovednost: Kdo je ta človek, za katerega se ve-liki zbor tako zelo zanima? In radovednost se je kmalu prelila v občudovanje: »Še nikoli nismo slišali nikogar tako govoriti.« In občudovanje je slednjič postalo nezaustavljiva privlačnost. Sklenili so, da ga ne primejo, ne iz strahu pred ljudmi, ampak preprosto zato, ker jim je prerok vdihnil globoko spoštovanje. Kaj je bilo v tem človeku?

Medtem so veliki duhovniki nepotrpežljivo čakali, da se bo vsak trenutek pojavila patrulja, ki bo pripeljala Jezusa. In res, straže so se kmalu vrnile, toda brez preroka iz Galileje. Člani velikega zbora so bili močno razočarani in njihovo raz-očaranje se je izrazilo v tem grenkem vprašanju: Mar ga niti vi niste bili sposobni prijeti? Stražniki so odgovorili z besedami, ki razodevajo vso ganjenost, ki so jo občutili, ko so videli in slišali Učitelja: »Še nikoli ni nihče tako govoril.«

Ob tem odgovoru so člani velikega zbora pobesneli in začeli stresati svojo zamero do stražnikov s temi očitki: Kaj? Mar ste se tudi vi pustili zapeljati temu komedijantu iz Gali-leje? Mar je kakšen izobraženec, duhovnik, učitelj postave ali kateri koli farizej začel verovati vanj? Samo ta prekleta drhal (Jn 7,49), samo ti nevedneži stopajo za tem sleparjem.«

– Trenutek, kolegi iz velikega zbora! – je prekinil Niko-dem. – Ali naša postava obsodi kakšnega človeka, preden bi ga zaslišali in ne da bi se poučili o tem, kaj on resnično počne?

– Kaj? – so v zboru besno odgovorili člani velikega zbora. – Poglabljaj se v Sveto pismo in videl boš, da ne more iz Gali-leje priti noben prerok (Jn 7,45–53).

Pripravljal se je torej izbruh viharja. Jezus je bil skrajno znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in meči so se že bleščali – bili so pripravljeni, da udarijo.

Jaz in Oče sva eno

Ko se je tega dne zvečerilo, se je Ubožec iz Nazareta, utru-jen in precej napet, sam umaknil v getsemanski vrt na Oljski gori. Vsakič ko je čez dan opravljal svojo dejavnost v Jeruzale-mu, je ponavadi preživel noč v Getsemaniju (Lk 22,39). Tam so bile skale, ki so tvorile nekakšno naravno votlino in tja se je zatekal, da je preživel noč v zavetju pred mrazom. Iz tiste votline je Ubožec mogel med oljkami in cipresami ugledati pas zvezdnatega neba z vso njegovo lepoto. To je bil idealen kraj za molitev in počitek.

Tisto noč je moral spet najti notranji mir in tolažbo. Za njim je bil pretirano razburkan in trpek dan. V duši so še bile razpoke, brazde, ki so jih odpirali odbleski dneva. Ko je prišel v votlino, je upognil kolena, vzel glavo med dlani in naslonil komolce na skalno štrlino. Dolgo je bil v tem položaju, ko je občutil, da se mu vrača mir. Imel je občutek, da počiva na Očetovi skali odrešenja. Začel je moliti v intenzivni zbranosti, s počasnimi stavki, med katerimi je delal redne premore:

– Adonáj, Gospod in moj Oče. Še enkrat prihajam iskat to olje, ki izceja tolažbo in posreduje moč, pri tem pa zdravi rane. Vedno sem si prizadeval zajemati govorico dejstev, ki ohranja-jo skrito, skoraj šifrirano tvojo voljo. Moja duša se lahko od-počije edino v naročju tvoje volje. To noč, še enkrat, in danes bolj kakor kdaj koli, prihajam, da položim svoje ključe v tvoje roke: kjer Ti hočeš, kakor hočeš, ko hočeš. Nad ugasnjenim pepelom moje volje ti prižgi živi ogenj zveličanja. Jaz sem že polomil svoj lok, uničil svoj tul: nisem več bojevnik, zdaj sem preprosto in nedejavno bojno polje. Na scenariju mojih dni ti nariši zemljevid strategije odrešenja. Tvoj služabnik sem: kar hočeš ti, hočem tudi jaz. Ta gotovost preplavlja z veseljem moj najgloblji jaz. Ne glede na to, kako številne so ladje, ki braz-dajo vode mojih obal, in plovila, ki se dotikajo mojih obrežij, naj vodi mojo ladjo na širokem morju eno samo krmilo: tvoja sveta volja. Pusti torej svobodne svoje vetrove, razburkaj svoje tokove in me popelji, kamor hočeš.

* * *

224 225

Naslednje jutro se je srečen vrnil v mesto. Videti je bil spočit, poln gorečnosti. Okrog sebe je sklical učence in jim rekel: – Ugotovil sem lahko, da se v tem okolju prestolnice ne počutite dobro. Smo podeželani s severne dežele. Ljudje s prestolnice nas prepoznajo po govorici in naše navade se jim zdijo tuje in čudne. To noč sem prosil za krila, da bi mogel leteti vzdolž poti, ki jih je pokazal Oče. Na pot torej!

Šli so iz mesta in se začeli spuščati po poti, ki je peljala vzdolž zahodnega tempeljskega zidu. Nato so stopili na ce-sto, ki je šla mimo hudournika Cedron, potem pa se združila z rimsko cesto, ki se je, premagujoč veliko višinsko razliko, strmo spuščala proti mestu palm – Jerihi. Hodili so počasi, se pogosto ustavili in počivali v senci grmičevja – robid in topolov.

– Učitelj – je izrazil svoje opazovanje Peter – tesnobnost te je gnala, da smo usmerili korake proti Jeruzalemu, zdaj pa se zdi, kakor da bežimo pred mestom.

– Trde preizkušnje in težke okoliščine nas čakajo – je odgovoril Jezus. – V samoti si moramo izuriti roke, žuljave morajo postati zaradi boja, ki se približuje. Med gostimi me-glicami prvega svita in rožnatimi odtenki zgodnjega jutra se bo razdivjala nevihta in biti moramo pripravljeni, da se ne potopimo sredi visokih valov.

– In kdaj boš s tem gorečim pozivom poklical vso deželo? – je vprašal Janez.

– Smo šele v predigri velike tragedije – je odgovoril Jezus – toda ni še prišel veliki trenutek, moja ura še ni prišla. Do-bro je, da ima poziv ustrezen scenarij, da bo korak storjen na jasen način. Ko bodo vzcveteli mandljevci in jablane, ko se bo približala velika pasha, se bodo poti in prebivalci tega naroda stekali v Jeruzalem. Ta datum, ki se spominja rojstva našega naroda in osvoboditve iz vsakega suženjstva, bo moj čas za prerod resničnega in novega Izraelovega ljudstva.

– In krst, s katerim boš krščen? – je vztrajal Janez.– Jagnje – je odgovoril Jezus – lahko v temini noči raztr-

gajo volkovi, toda njegova kri bo pobarvala kamne na cesti, ki bodo razkrinkavali zločin, dokler ne bo jutranja zarja razodela vse skrivnosti. Prišel bo trenutek, ko se bo bolečina preobli-kovala v ljubezen pod pogojem, da prej nastopi krst bolečine,

potopitev v temno dolino. Toda to ni pomembno: vrnil se bom, oblečen v oblačila slave.

* * *

Absolutno nemogoče je rekonstruirati Jezusovo pot v za-dnjih mesecih njegovega življenja na ozemlju Juda. Evangelisti so tukaj bolj kot kjer koli drugje v stalnem protislovju. Nemo-goče je vpeljati tudi najmanjši red v topografijo in kronologi-jo, ki se ju je držal Jezus. Navzlic temu bi mogli z relativnim približkom povedati naslednje.

Predpostavljati je treba, da je Jezus po šotorskem pra-zniku ostal nekaj dni v prestolnici. Potem se je odpravil proti Jordanu, konkretno v Bethabaro, k tisti rečni plitvini, kjer je Janez opravljal svojo službo, nekaj kilometrov severno od Mr-tvega morja.

V naglici se je vrnil v Betanijo, vas, ki je izjemno blizu Jeruzalema, ker je Lazar zbolel. Ta dogodek bi kronološko so-vpadal s praznikom posvetitve v mesecu decembru, obdobju, ko najdemo Jezusa dejavnega v Jeruzalemu.

Nekoliko pozneje se je umaknil v mesto, imenovano Efraim, na robu puščave in blizu Jordana, severovzhodno od Jeruzalema. Od Efraima se je, kot vse kaže, prek Jerihe in Be-tanije počasi povzpel v Jeruzalem, kamor je zmagovito vsto-pil, čemur so sledili odločilni dogodki pashalnega tedna.

* * *

Jezus in njegovi so nadaljevali pot. Ko so počasi napre-dovali, je bilo rastlinja čedalje manj in vročina je postajala če-dalje močnejša. Šli so mimo Jerihe, prečkali Jordan (približno tam, kjer ga je bil nekoč prečkal Jozue s svojim ljudstvom) in prispeli v pokrajino, kjer je bil pred časom dejaven Krstnik. Od tam se je Učitelj odpravil na različne apostolske pohode.

Na enem od teh potovanj je učitelj postave, ki je, kot se zdi, gojil iskreno spoštovanje do Jezusa, hotel osebno ugo-toviti, ali so Učiteljeve osebne lastnosti skladne z njegovim slovesom. Pristopil je k njemu in ga zelo preprosto vprašal:

226 227

– Učitelj, kaj naj storim, da si pridobim Gospodovo naklonje-nost? – Ne vemo, kaj je v Jezusu prebudilo takšno vprašanje. Vemo samo, da so njegova najbolj občutljiva vlakna začela drhteti. Vprašanje ga je očaralo. Rad se je torej poglobil v tako živo temo.

– Ti si strokovnjak na tem področju – mu je odgovoril Jezus – gotovo moraš to vedeti. Kaj piše v postavi? Kaj tam bereš?

– Res je, Učitelj – je odgovoril pismouk – tam jasno piše, da je pred vsem in onkraj vsega in nad vsem Bog. Potem je bližnji: toliko interesa, toliko skrbi za bližnjega kakor zase.

Jezusova duša je bila preplavljena z zadovoljstvom kakor z blagim vetričem. Ostal je očaran: Zelo dobro! Točno! Drži se tega in zate bosta življenje in veselje brez meja, prenovil boš mesto v ruševinah in sijaj večnega bo šel pred tabo in za tabo.

Zazvenela je beseda bližnji, beseda, ki je bila za Izraelca dvoumna. Kdo je resnično bližnji? Sorodnik? Sorojak? Sove-rec? Da bi bil resnično mirne vesti, ga je učitelj vprašal: – Toda kdo je moj bližnji? Jezus mu je odgovoril s priliko:

– Nekoč je neki človek šel po tisti samotni poti, ki gre od Jeruzalema do Jerihe in premaguje veliko višinsko razliko. Medtem ko je šel čez najbolj strmo območje, je skočilo na cesto – ne vemo, kje – nekaj razbojnikov in planili so nanj kakor kobilice. Oropali so ga vsega, kar je imel s seboj, po-brali so mu tudi oblačila. Divje so ga pretepli in obrcali ter ga na pol mrtvega pustili ob robu ceste. Nesrečnež se ni bil več sposoben niti gibati. Kmalu potem je šel po isti poti duhovnik. Pogledal ga je, toda obrnil se je proč. Mimo je šel tudi levit in storil je enako: pogledal ga je in šel mimo.

Slednjič – je nadaljeval Učitelj – je šel mimo tudi neki mož iz Samarije. Videl je ta strahoviti in usmiljenja vredni prizor, se ustavil, pozorno pogledal ranjenega in v globini ga je pre-vzelo veliko sočutje. Stopil je do njega, se sklonil nad to tako zdelano telo, izlil olja in vina na njegove rane, ga skrbno pre-vezal, ga z neskončno ljubeznivostjo ponesel na svoje živinče in, kolikor je le bilo mogoče, podpiral po poti. Ponesel ga je v neko gostilno, kjer je nanj vso noč pazil. Naslednje jutro je moral oditi in je dal gostilničarju nekaj srebrnih kovancev z

besedami: Poskrbi, prosim, za tega človeka, daj mu na razpo-lago vse, kar imaš. Zapiši na moj račun vse stroške in ob moji vrnitvi ti bom natančno vse poplačal.

Jezus je končal svojo pripoved ves ganjen od svojih la-stnih besed. Prilika je bila popolna in velika didaktična pred-stavitev, ki naj da brez potrebe po opredelitvah razumeti, kdo je bližnji.

Po drugi strani je bila pripoved očitno prežeta z ironijo (ali antipatijo?) do uradne religije in z odkrito simpatijo do zaničevanih krivovercev-razkolnikov tistega časa: do Samari-janov.

* * *

V Jeruzalemu so praznovali praznik posvetitve, ki je spo-minjal na to, kako je imel Juda Makabejec, potem ko je dose-gel več sijajnih zmag, posrečeno zamisel, da na novo posveti tempelj, ki so ga ob več kot eni priložnosti oskrunili Selev-kidi. S pogledom na to točno določeno zgodovinsko dejstvo so torej praznik posvetitve praznovali z veliko nacionalistično gorečnostjo.

Jezus je prekinil svoje romanje po vsej Judeji in se spet odpravil v prestolnico, da bi še naprej nagovarjal celotno ljud-stvo. Bila je zima: v Jeruzalemu zaznamujeta ta letni čas sneg in obilica dežja. Zato Jezus ni nastopil zunaj templja, kot je počel ponavadi, ampak je šel v Salomonovo stebrišče. Visoke oblasti niso Učitelja iz Galileje med njegovimi apostolskimi potovanji okrog po ozemlju Judeje niti za trenutek izgubile iz-pred oči; in njegovo navzočnost v prestolnici je takoj odkrila tempeljska policija.

Tako Jezus še ni do konca izrekel svojih prvih besed, že so Judje bili tam in ga mučili s svojimi vztrajnimi nadlegujoči-mi vprašanji: Do kdaj? Do kdaj nas boš še držal v negotovo-sti? Povej nam že enkrat pravo resnico: Ali si ti Mesija ali ne? (Jn 10,24). Očitno je šlo za skrb, ki je obsesivno najedala del pripadnikov velikega zbora, kakor da bi se hoteli osvoboditi te tesnobnosti; in zdeli so se celo iskreni. Toda med svojimi skrivnimi gubami je to spraševanje skrivalo kače strupenja-če: če bi Jezus odgovoril iskreno, kakor so želeli, bi vsekakor

228 229

imeli v rokah dragocen argument, da ga pred rimskimi sodišči obtožijo kot političnega agitatorja.

Jezus je v hipu dojel zahrbten značaj vprašanja in se pri-pravil, da jim da dvoumen odgovor.

– Kolikokrat vam moram reči! V resnici ste slepci in glu-hci, ki hodite po deželi senc. Zakaj bi vam moral odgovarjati? Povedal sem vam že, toda vi mi ne verjamete, nočete mi ver-jeti.

Molk – je nadaljeval – je močnejši od hrušča nevihte. Kjer ni slišati ničesar, tam je resnica, višja od besed. Vi ne boste nikoli vedeli, kaj šepetajo valovi na obalah ali lahen vetrič na poljih. Moje ovce pa slišijo moj glas in me razumejo. Čeprav se pasejo med visokimi sivimi skalami, popolnoma prepozna-jo ne le moj glas, ampak tudi moj žvižg. Ali veste, zakaj? Ker so moje in jih poznam po imenu in one hodijo za menoj in jaz jim dajem večno življenje. Čeprav bi pobesneli vetrovi pihali po planotah, jih ne bi nihče iztrgal iz moje roke, ker mi jih je dal Oče. V globinah večnosti sva jaz in Oče ena sveta veliča-stna enota: jaz in Oče sva eno.

Komaj so slišali slednjo trditev, »so Judje spet pograbili kamenje, da bi ga kamnali« (Jn 10,31).

– Zoper to ni zdravil! – je dodal Jezus. – Vaši grobovi bodo ostali pokriti s snegom. Očetov sijaj je zapihal prek mo-jih kosti in pustil na poti prepoznavna znamenja, dokaze in dela. Za katerega od teh me kamnate?

– Nočemo te kamnati za nobeno dobro delo – so mu odgovorili – ampak za bogokletje, ki si ga pravkar izrekel: si krhka glina in kot tak si drzneš enačiti se z Bogom.

– Tisti, ki hodijo za menoj – je vztrajal Jezus – ne bodo spoznali dežele pozabe in praznine. Še več, svoj grob bodo izkopali ob vznožju stoletnega hrasta in njihove duše bodo počivale v večni domovini. Drevo mojega srca je polno sadov: naj pridejo vsi lačni in naj od njih jedo do sitosti. Moje besede so kakor semena preteklosti, vržena v brazde prihodnosti. Kar zadeva moja dela, vam pravim: sledi so ostale vtisnjene na glavne poti in znamenja se bleščijo v zraku, mar jih ne vidite? Dejstva so bolj zgovorna od besed in besede nosijo vrezano Očetovo podobo ter pričujejo o meni. Dela in veter bodo dan in noč razširjali novico, da je Oče v meni in jaz v Očetu.

Ko so slišali te zadnje besede, »so ga torej spet hoteli zgrabiti, pa se je umaknil pred njihovo roko« (Jn 10,39). Beg! Resnično groteskni prizor: Jezus teče med množico kakor ka-kšen hudodelec, zasleduje ga nekaj deset fanatikov, in ko ga že skoraj primejo, se mu posreči, da se izmakne tem morilskim rokam (»se je umaknil pred njihovo roko«), in morda, kdo ve, je pri tem pustil v njihovih krempljih kakšen kos svojega plašča ... tragičen simbol preroka, ki ga preganja njegovo ljud-stvo.

* * *

Ubožec se je spuščal po dobro znani poti, ki je peljala od Jeruzalema do Jerihe, med golimi rdečkastimi hribi. Zdel se je kakor samotna senca. Njegova duša je plula po slanih vo-dah. Občutil je, kako je njegovo notranjost ohromil strah. Vso pot je drugega za drugim ponavljal psalme za čas preganjanja. Zdaj je bolj kot kdajkoli prej občutil, da je njegov Oče skala rešenja: zatočišče, utrdba in tolažba.

– Usmili se me, o Bog, moja duša se zateka k tebi. Za-tekam se v senco tvojih peruti, dokler ne mine nevarnost. V meni trepeta moje srce. Strah in bojazen me preplavljata. V mestu sem videl nasilje in prepire. Sem kakor med levi, ki trgajo ljudi; njihovi zobje so kakor puščice in sulice, njihov jezik je nabrušen meč. Mrežo so nastavili mojim nogam, da bi podlegel. Pred mano so izkopali jamo. Usmili se me, Bog; moja duša se zateka k tebi. K tebi dvigujem svojo molitev; naj me podpira tvoja zvestoba. Slavil te bom med ljudstvi, Go-spod, tebi bom prepeval slavospeve med ljudstvi (Psalmi 55, 57, 69).

Jezus je torej »znova … odšel čez Jordan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in ostal tam ... in mnogi so tam začeli verovati vanj« (Jn 10,40–42).

230 231

»Bolje, da en človek umre za ljudstvo«

Čas se približuje. Katastrofa je pred vrati. Igralci tragedi-je študirajo vsak svojo vlogo. Tudi glavni junak se pripravlja. Prizorišče je kakor veličastna kantata, za katero na eni strani vadijo instrumenti orkestra, na drugi strani pa zborovski gla-sovi.

V zadnjih tednih Učiteljevega življenja se je veliki zbor, ki je bil – kot nas pouči četrti evangelij – že naveličan razprav o Jezusu, tudi zaradi tega, ker so se v njegovih rokah nabrale številne informacije, ki so bile povečini negativne, poleg tega pa tudi zaradi vsesplošnega pričakovanja in zaradi priljublje-nosti, ki ju je zbujal prerok iz Galileje, sklenil, da uradno in dokončno posreduje.

Vrhovni svet je sklical razširjeno zasedanje (Jn 11,45–54), ki so se ga udeležili številni farizeji, vztrajni Učiteljevi poslušalci, ki jih je pred kratkim pretreslo Lazarjevo vstajenje, pa tudi mnoge druge priče, med katerimi je bilo tudi nekaj Jezusovih simpatizerjev. Eno samo vprašanje, ki je bilo skoraj obsesivnega značaja, je obvladovalo celoten sestanek: »Kaj naj storimo s tem človekom?« Imeli so razloge za to, da se niti s cvetnim listom vrtnice ne dotaknejo Učitelja, ki ga je obdajal živi jez priljubljenosti. Toda imeli so tudi razloge za to, da ga poskušajo enkrat za vselej izločiti z dežele živih. Kaj torej storiti?

– »Ta človek dela veliko znamenj« – so vsi priznavali. – Njegova dela – dejanja in besede – polna moči, so namreč bila očitna in so naredila na človeka velik vtis. Tako njegovi privrženci kot tudi njegovi nasprotniki so se strinjali, da jih ni mogoče zanikati. S tega vidika je bilo stvari bolje pustiti pri miru, kakor so bile.

– Toda kaj bi se moglo zgoditi? – je vprašal neki uglednež izmed farizejev. – Če se mu ne postavimo po robu, če nje-gove poti ne pokrijemo z robidami in koprivami, bo zastava tega človeka napredovala kot vihar po vsem narodu. Ubogi ga bodo sprejeli odprtih rok, ljudstvo se bo množično pridružilo njegovemu gibanju, temu kraljestvu, ki ga oznanja, in nihče ne bo več sposoben zaustaviti plime.

– In kakšne bi mogle biti politične posledice? – je vpra-šal drugi pomemben član sveta. – Ne pričakujte, da bo prišel ogenj z nebes ... Tukaj, od spodaj, z vročičnih glav fanatikov bo preskočila nezaustavljiva iskra vstaje. In kaj bo sledilo? Zdi se mi, kakor da že slišim zamolkli hrup in topotanje konj rim-skih kohort, zvok trobent in rogov. Vse bo vrženo v zrak, vse raztreščeno v prah. Brez prizanašanja se bodo vrgli na naše svete ustanove. Sveto mesto bo zravnano z zemljo in sove si bodo napravile gnezdo med tempeljskimi ruševinami. Celo-tna dežela bo prepuščena v žrtje pogoltnim plamenom ognja.

– Spomnite se Seforisa – je zavpil neki saducej – ki ga je cesarski legat iz Sirije pred kakšnimi dvajsetimi leti spre-menil v kup ruševin, in to zaradi vročice in besnila nekaj Ga-lilejcev. Ne zaupajte Galilejcem, še toliko manj temu vidcu iz Nazareta. Prišel je čas, da mu polomimo krila.

In glej, nenadoma je sredi številnih nasprotujočih si do-kazov in pričevanj v dvorano hrupno vstopil veliki duhovnik Kajfa. Na kratko je presekal s tako številnimi komentarji in jim v avtoritativnem tonu poočital: – Čemu služi toliko raz-pravljanja? Ničesar ne razumete! Nesmiselno bi bilo, da bi celoten narod propadel zaradi enega človeka. Logično je, da en človek umre za celotno deželo (Jn 11,50).

Kajfa je torej prišel reči: Učitelj iz Galileje je lahko tudi Božji človek z mogočno roko in s sijajno besedo, celo idealist, ki mu je tuj vsakršen poizkus vstajništva, toda kakšen pomen ima vse to? Gotovo je, da če žrtvujemo tega človeka, bo ves narod rešen pred propadom. Zadosten razlog, da umre.

»Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo« (Jn 11,53). Trde besede. Videti je samo puščavo, kjer se s težavo ugleda krokarja. Nenadni požari so napolnili zemljo in stebri dima so pokrili nebo. Ne glede na to, koliko prerok iz Galileje obuja mrtve ali preplavlja zemljo z Božjimi gotovostmi in s svetimi besedami, in četudi zvezda jutranjica sije na njegovem čelu, je bila obsodba že izrečena: da naj bo Nazarečan izgnan iz dežele živih!

»Véliki duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, naj tisti, ki bi izvedel, kje je, naznani, da ga bodo prijeli« (Jn 11,57). Kot nevidne kače so se vohuni skrili pod skalami, za voga-li in zavoji zidov, ponoči, budni, pozorni na vsak gib, viden

232 233

iz temine. Jezus iz Nazareta! Čemu služi tožba oddaljenega preroka? Samo ljubezen in smrt preoblikujeta obličje zemlje. Nasilna smrt v muki je bolj slavna kakor mila smrt v objemu starosti. Umrl boš v tišini. Ne bo slišati protestov, ampak bo veter razkropil tvoje besede in življenje se bo vrnilo, kakor se vrne pomlad.

* * *

Upravičeno je mogoče predpostavljati, da je Jezus, dokler se je gibal sem ter tja po ozemljih Judeje, ostajal nekako pove-zan s svojimi simpatizerji in prijatelji iz prestolnice in da so ti, kot je očitno, Učitelju posredovali novico o smrtni obsodbi in o nalogu za prijetje, ki ju je zoper njega izdal veliki zbor.

Ko so Jezusa poučili o tem, sta morala manjkati še dva tedna do pashe. Namesto da bi se takoj soočil z oblastmi in stopil na plano v pričakovanju smrti, se je raje umaknil na obrobje: »Jezus poslej ni več očitno hodil med Jude, ampak je šel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto, ki se imenuje Efraím, in je ostal tam s svojimi učenci« (Jn 11,54).

Kakšen pomen je mogel imeti ta umik? Je bil to beg? Prehod v ilegalo? Duhovna priprava na odrešilno smrt? Ne pozabimo, da je imel Jezus pred dogodki, pomembnimi za njegovo poslanstvo, navado umakniti se v samotne kraje. Ali pa je v tem primeru hotel prisiliti dogodke na tak način, da bosta končni klic in mučeništvo sovpadala s pasho, z obletni-co rojstva Izraela kot naroda?

Sejati in umreti

Obkrožen s svojimi je Učitelj v okolici Efraima šel ven. Ves dan je hotel posvetiti nauku, ki ga je želel podeliti svojim učencem. Odpravili so se na bližnji grič in po poti je Janez tako izrazil svojo skrb:

– Učitelj, temu se ne moremo izogniti: odkar smo izve-deli za obsodbo, ki jo je veliki zbor izrekel zoper tebe, nas je

preplavil val žalosti. Zmedeni smo: kaj bo s tvojim poslan-stvom v tem svetu?

– Kratko kot zimski dan in preprosto kot pokončni trs bo moje življenje: sejati in umreti. Kakor je usoda meteorja, da se izgubi v temnih prostorih, tako se bo moje romanje končalo v svetišču smrti. Ne bom videl, kako kali in raste semenje na poljih. Potem ko sem vrgel seme, mi ne preostane nič druge-ga, kakor da se pripravim na smrt. Neutrudno sem sejal, na vsakem koraku sem okrog sebe raztresal zdravje in dobroto: toda ne bom imel zadovoljstva, da bi preverjal sadove.

– Toda s tvojo smrtjo, Učitelj, se bo vse končalo – je vztra-jal Janez.

– Vse se bo začelo – je odgovoril Ubožec. – Pogoj, ki ga Oče zahteva od mene, je moja žrtev. Prav v trenutku, ko se bom enkrat potopil v vode smrti, bo rastlina dvignila glavo in začela svoj vzpon v višave. Ali se spomnite, kako pogosto sem govoril o pšeničnem zrnu? Če ne pade v zemljo, ostane nerodovitno. Če pa umre, obrodi veliko sadu. Moje življenje sejalca je bilo le kratko. Setev se je končala in zdaj je moja naloga, da izginem.

– Učitelj – je protestiral Peter – saj bi se vendar mogel izogniti sporu z oblastmi.

– V uri največje nevarnosti – je dodal Janez – bi mogel izstopiti iz ognjenega kroga in si odpomoči na Golanskih pla-njah ali se izgubiti v gorovju Gilboe.

– Potem – je odgovoril Jezus – ko so mi kazalci Očetovega krmila dali vedeti, da bo središče težnosti mojega poslanstva prav moje mučeništvo, in potem ko se je sporočilo spremenilo v prepričanje, je nepotrpežljivost nadela krila mojim stopa-lom. Prejeti moram krst! In kako gorim od nepotrpežljivosti, da bi hitro prišlo do dovršitve! Čez nekaj dni se bomo pov-zpeli v Jeruzalem in v naznačenem trenutku se bo prižgala grmada mučeništva. Seme je že bilo posejano. Kaj še čakate?

In Ubožec je sklenil rekoč: – Močno si želim zaupati svo-je življenje v Očetove roke kot največjo daritev ljubezni in kot ceno odkupitve. Včasih se mi zdi, da ne razumem ničesar, toda tudi tako vem eno stvar: moj Oče vodi ladjo in v njegovih rokah se bom pustil odnesti, kamor on hoče, kakor hoče in kadar hoče. Z zaprtimi očmi bom prepuščen njemu vstopil v

234 235

temni in skrivnostni tunel, čeprav prav do konca ne bom videl nobene svetlobe. To bo delo mojega življenja. Dramo moram prenašati, dokler se ne dopolni. Vse drugo bo storil Oče.

Iz oči v oči z Judom

Ko se je spustil dan, je Učitelj povabil učence, naj se vr-nejo v Efraim, hkrati pa je pokazal svoj namen, da preživi noč sam, na gori. Učenci so se namreč počasi spuščali vzdolž valo-vitih pobočij, ob svojem mimohodu pa so dvigovali gost prah, in ta se je ob vžganih žarkih sonca, ki je že zahajalo, zdel kot pozlačen oblak, ki jih je obdajal ter skrival. Med potjo je samo Peter izgovoril nekaj besed, pa še te precej nepovezane, kakor da bi skušal prekiniti morečo tišino, ki je visela nad vsemi in jih bremenila, medtem ko so se vračali k mračnim napovedim, katere so poslušali tega dne, s strahom pred kdo ve kakšnimi strahovitimi prikaznimi.

V določenih trenutkih so dajali vtis ljudi, ki so se po po-razu zmedeni in pobiti umaknili. Drugič spet bi človek rekel, da gre za skupino zarotnikov.

Tam zgoraj se je Ubožec vrgel v najgloblje vode svojih brezen. V njih sta se srečala oba, Oče in Sin, v objemu, v ka-terem je vsak od njiju prejel vse in dal vse in vse se je povezo-valo v neizrekljivi tišini. Iz doline reke Jordan se je vzpenjala noč kakor temen oblak in ob svojem mimohodu brisala obrise vrtov in gričev. Nenadoma je Jezus zaslišal gluho in oddaljeno valjenje kamnov po pobočju gore, na katere vrhu je bil. Nek-do se je vzpenjal. Kdo bi to mogel biti? Bil je Juda. Upognjen sam vase je s težavo premagoval zadnje odseke vzpona po po-bočju. V prvem trenutku je Ubožec zaznal določen odpor. To noč je namreč hotel počivati v Očetovem naročju. Toda skoraj takoj se je odzval in iz skrivnostne skrinje svojega srca pote-gnil na plano toplo prisrčnost, ki je popolnoma nadomestila odpor. Ta prisrčnost, ki sta jo tvorili simpatija in nežnost, ga ni več zapustila ves čas, kolikor je trajal nepozaben nočni po-govor.

* * *

Goreč kakor sovraštvo, hladen kakor smrt, hripav kakor neurje, toda plemenit kakor hrast je Juda končno prispel v Učiteljevo prisotnost in mu rekel:

– Šalom, Rabi! Prosim te za odpuščanje, če sem vdrl v tvojo intimnost.

– Ljubezen – je odgovoril Ubožec – me je vzela na svoja krila in me odnesla na goro. To noč so moje roke dvoje pla-menov ljubezni, da te sprejmejo v globino mojega bitja, brat Juda. Bodi dobrodošel!

– Velikanski peščenjaki, visoki in sivi – je dodal Juda – se dvigujejo v moji duši. So spori, protislovja in vprašanja, ki noč in dan gorijo ter žgejo v mojih breznih in mi ne dajo miru. To so razvnete bitke na mojih bojnih poljih, Rabi.

– Nekega dne – je odgovoril Ubožec – sem pomiril mor-je, ki je bilo razburkano od valov, se spomniš? Kdo ve, če se mi tisto noč ni posrečilo pomiriti tudi besnila tvojih valov! V minulih časih je sijajne stolpe, ki jih je bila postavila drznost, porušil strah. Upam, da bo to noč magija ljubezni mogla od-daljiti vetrove tvoje duše. Govori, brat Juda.

– Učitelj – je vprašal Juda – kje se je končal starodavni Izraelov ponos, ko so Makabejci porazili osovražene Selev-kide? Ljudstvo je brez obrambe, brez orožja, mesto je zastra-ženo. Slišati ni niti enega samega klica protesta. Pred nekaj meseci smo se s tabo povzpeli v Jeruzalem, da bi praznova-li praznik posvetitve. Kakšen smisel ima praznovati praznik osvoboditve, ko pa smo pod jarmom Rimljanov?

– Naša osvoboditev – je odgovoril Ubožec – tudi ni tako daleč, brat Juda. Organizirati in izuriti vojsko za spopad z rimskimi legijami je relativno lahka naloga. Nisem prišel izni-čit ne Selevkidov ne Rimljanov. Prišel sem, da prinesem neko drugo osvoboditev: da podredim demone srca, da preobrazim sovraštvo v ljubezen in maščevanje v odpuščanje, da poženem v beg legije egoizma, da slabo povrnem z dobrim in da ljubim sovražnika, da osvojim, kar je nemogoče, in da se mi posreči, da se z roko dotaknem zvezde. Ko bo ta osvoboditev dosegla svoj vrhunec, v svetu ne bo več mogoče, da bi eni gospodovali nad drugimi.

236 237

– Toda rekel si – je vztrajal Juda – da nisi prišel, da bi prinesel mir, ampak meč.

– Vendar ne meča Makabejcev – je odgovoril Jezus – tem-več neki drugi meč, ki je sposoben odsekati glavo strupenja-čam, kačam, ki se ugnezdijo v notranje kotičke duše.

– Čemu sploh služi ukvarjanje z dušo? – ga je nenadoma osorno prekinil Juda. – Kaj pomeni ljubiti sovražnika, ko pa nam Rimljani gospodujejo z bodalom za vratom?

– Z bodalom za vratom – mu je odgovoril Ubožec – je mogoče leteti kakor orel po neskončnih prostorih svobode. Ob udarcu meča se lahko na tla odkotali glava, ni pa nevihte, ki bi bila sposobna ugasiti človekovega duha, to plamenico, ki jo je bil prižgal Bog.

– Moja usoda – je trmasto vztrajal Juda – je, da osvobo-dim svoje ljudstvo. Samo to je pomembno.

– Če ne začneš z osvobajanjem svoje lastne duše – mu je odvrnil Jezus – se bojim, da ne boš storil drugega kakor zame-njal eno tiranijo z drugo. Sicer pa je le eno potrebno: Očetova volja. Vse drugo je relativno. Ko je neki narod svoboden, se more zgoditi, da so drugi narodi manj svobodni. Pogosto se zgodi, da se ena svoboda doseže na račun drugih svobod.

– Reci, kar hočeš – je trdo odgovoril Juda in se postavil pokonci. – Toda jaz ne bom miren, dokler Rim ne upogne svojih kolen pred vrhovnim voditeljem Izraela.

– Ali je v družini mojega Očeta razlika – se je odzval Jezus – med Judom in Rimljanom? Veter gre mimo nas in prepeva, ihti, ječi. Občutimo ga, a ga ne vidimo. Zaznavamo njegov dih, a ne razbiramo njegove oblike. Takšen je Duh Očeta. Je Duh svobode in ta Duh je en sam: piha v Aleksandriji, v Ba-biloniji, v Rimu ali v Jeruzalemu. Vsi smo bratje, sinovi iste-ga Očeta. Preostanek je čaša grenkobe, sad bolečine. Zaman skušajo pihati v pepel, potem ko je žerjavica ugasnila. V sce-nariju časa ostane nazadnje ena sama družina. Da bi dojeli to resnico, potrebujemo magično vibracijo, ki nas potegne ven iz sveta uteži in mer, ras in barv kože.

– Tako ne more biti! – je odgovoril Juda neučakano, sko-raj jezno, prešel je v napad. – S temi mislimi bo ogenj upepelil našo vero, našo zgodovino in naš narod in veter bo razpihal njihove ostanke po dolini Gehene. Vse steze naših gora po-

znaš, Učitelj. Videl sem te, kako obujaš mrtve in kako daješ, da se razcveti pomlad na visokih planotah. Kaj bi te stalo, da bi vso svojo moč izlil v osvoboditev svojega ljudstva? Zakaj se enkrat za vselej ne angažiraš za našo stvar?

– V tem trenutku – mu je odgovoril Jezus – me napada neki spomin. Precej dobro se spominjam, da so Juda Galilejec in njegovi tovariši, ko sem imel kakšnih petnajst let, končali na križu poleg ceste, ki gre od Nazareta proti Seforisu. Jaz se križa ne bojim. Sicer pa sem že angažiran, brat Juda. Moje ži-vljenje mi ne pripada. Nihče mi ga ne vzame s silo, ker sem ga že prostovoljno izročil v roke mojega Očeta, da stori z mano, kar, ko in kakor hoče. Ničesar nimam, kar bi mogel izgubiti, ali bolje, moje življenje je že izgubljeno. Angažiran sem s svo-jim ljudstvom, brat Juda, ker ni večjega angažmaja, kakor je ta, da kdo da življenje za prijatelje. Še trije tedni in moje življenje se bo použilo v žgalni daritvi velike pashe osvoboditve. Rojen sem bil v zibelki bolečine, tujec v svoji domovini, prerok, ki ga preganja njegovo ljudstvo, in zdaj mi ne pripada nič drugega, kakor da sem vržen ven iz življenja, izključen iz vsake pravice, storjen za absolutnega Ubožca v absolutni ljubezni.

– Jezus iz Nazareta! – je v razjarjenem ogorčenju zavpil Juda, vstal in se spet sunkovito postavil na noge sredi temine noči – neuničljiv si kakor kremen. Vedno sem slišal govoriti, da sta ljubezen in sovraštvo dve plati iste resničnosti,6 enako tudi zvestoba in izdaja. Ne vem, ali nadangel Gabriel ali satan osebno, toda poslednje noči mi nekdo navdihuje, da naj sto-rim velikanski zločin iz večnih globin ...

– Poslušam te, dragi brat Juda – je blago dejal Jezus.– Izročil te bom – je rekel Juda, ki ga je lastno priznanje

prestrašilo in se mu je govor začel zatikati – v roke Rimlja-nom. To bo preizkušnja, da preverim, ali si resnično Mesija ali samo slepar.

– Stori, kakor hočeš – je rekel Ubožec z zelo sladkim to-nom glasu – toda to stori hitro.

– Ko boš enkrat v rokah Rimljanov – je nadaljeval Juda – boš prisiljen uporabiti vse svoje moči. To bo edinstvena pri-ložnost, da začneš osvojitev sveta, tako da ponižaš rimske orle

6 V izvirniku »istega kovanca«. Op. prev.

238 239

in zdrobiš v prah nepremagljive legije. Kakšna slava za Izraela in njegovega Boga!

In zdaj ... če se namesto za ta zmagoslavni odziv odločiš, da ostaneš miren in krotek kakor jagnje, če se pustiš križati in sprejmeš, da boš umrl na križu, v tem primeru ... – Juda je v tej točki naredil dolg predah, potem pa nadaljeval s komaj slišnim glasom – v tem primeru bom naslednji dan že ležal v tvoji navzočnosti v raju in te s sklenjenimi rokami prosil za odpuščanje. Vem, da mi boš odpustil.

Tisto noč ni bilo več slišati glasov na golem vrhu gore. Juda se je oddaljil, ne da bi dodal eno samo besedo. Kakšnih sto metrov je počasi hodil in se zleknil na pesek. Ni mogel za-spati, niti poskušal ni, ker je njegova duša še naprej izgubljena begala sredi močnih neviht, medtem ko je bilo nebo še naprej neskončno vedro in očarljivo.

In Ubožec iz Nazareta? Tudi on ni spal. Potem ko je pri-sluhnil zadnjim Judovim besedam, se je pogreznil v molk svo-jih brezdanjih prepadov in se izgubil v širokih obzorjih Očeta. Pozlačena mivka njegovih nabrežij in dragoceni kamni njego-vih planin so se bleščali v soncu. Po težavnih poteh doline se je ljubezen s prerojenimi krili med cipresami in cedrami vesela vračala domov. Na poljih so cvetele vrtnice in lilije, medtem ko so se goli grmi, upognjeni, kakor da jih je še do nedavna pritiskala teža snega, začeli pokrivati z zelenimi popki. Alelu-ja! Prispela je večna pasha.

Zadnji vzpon v Jeruzalem

Ob svitu naslednjega dne, ko je svetloba začela preganjati temine, je Jezus vstal, šel iskat Juda, ga prijel pod laket in skupaj sta se spuščala vzdolž valovitih pobočij gričev. Med-tem ko sta se spuščala, je Jezus uporniškemu učencu, ki se je popolnoma zavil v molk, govoril nenavadno spodbudne be-sede. Kdo bi mogel uganiti pomen te tišine? Ali je bila trma ali občutje sramu? Vsekakor je v njegovi notranjosti potekala mračna bitka.

Približevala se je judovska velika noč. Po glavni cesti, ki je visoko Galilejo povezovala s svetim mestom in se je vijugala

ob bregovih Jordana, so že prihajale prve skupine romarjev, ki so prepevale psalme in vzklikale aleluja.

Bili so prvi dnevi meseca nisana. Učitelj se je s svojimi dogovoril, da se ob dani uri najdejo pri nekem ovinku ceste in od tam nadaljujejo pot skupaj. Z gorečimi besedami jim je skušal vliti pogum in toplino in vsi skupaj so začeli še posle-dnji vzpon v sveto mesto. Šli so po daljši poti, tisti, ki je tekla ob reki in šla skozi Jeriho, mesto, ki sta ga Herod in njegov sin Arhelaj v novejšem času razkošno okrasila.

Kot se zdi, bi bilo treba prizor, o katerem pripoveduje Marko (10,32–34), umestiti v ta trenutek. Položaj je dal slutiti tragedijo: ker so bili učenci poučeni o smrtni obsodbi in nalo-gu za prijetje, ki ju je zoper Jezusa izdal veliki zbor, in ker so od samega Učitelja slišali, da meni, da je tik pred vrati njegov konec, so jasno videli, kako stojijo stvari. V tem kontekstu je bil vzpon v Jeruzalem samomor in norost. Čeprav se je Jezus trudil, da bi jim s svojimi besedami vlil pogum, si učenci niso mogli kaj, da ne bi bili zadržani, plašni in preplašeni, in imeli so dobre razloge za to.

Po poti se je Jezusova skupina verjetno povezala s katero od karavan romarjev iz Galileje, ki so nedvomno poznale in cenile preroka iz Nazareta in njegovo gibanje. Glede na to, kar nam poroča Marko (10,32–34), je na čelu skupine hodil Jezus; bil je pred drugimi in sam, odločen in poln energije. Za njim so hodili učenci ... razpršeni po skupini, zadržani od strahu, »vsi prestrašeni«, skoraj kakor da ne bi zaupali odloči-tvi Učitelja, ki je vedel, da gre naproti zanesljivi smrti ... kakor da bi jih kdo vlekel za seboj. V dneh Efraima in zdaj po poti jih Jezus seveda ni prenehal ljubiti, vendar pa tudi ni puščal vnemar priložnosti, da jih spomni na to, da se bo njegovo po-slanstvo odrešenika sveta izpolnilo s pomočjo krivične smrtne obsodbe. Toda njim se ni nikoli posrečilo, da bi sprejeli ta na-znanila. Nasprotno, nasprotovali so jim s kar najbolj žilavim in absolutnim nasprotovanjem, ki ga je bila sposobna njihova notranjost.

* * *

240 241

Jezus je vstopil v mesto palm, Jeriho. Ko je šel mimo pr-vih hiš naselja, je ozdravil dva slepca, ki sta začela vpiti in oznanjati čudež po vsem mestu. Še enkrat se je prerok iz Na-zareta kakor v najboljših časih znašel sredi avreole ljudskega navdušenja. Vsi so ga hoteli videti in se ga dotakniti. Hrupna in pisana množica se je nagnetla okrog njega, tako da se je Učitelju komajda, le z veliko težavo posrečilo, da se je premi-kal naprej po mestnih ulicah. V mestu je bil človek, Zahej po imenu, slovit po svojem bogastvu, cestninar po poklicu. Toda bogastvu se ni posrečilo, da bi zadušilo, kar je bilo najbolj občutljivega v njegovi duši, da bi zadušilo predvsem njegovo lakoto po presežnem. Slišal je že govoriti o preroku iz Naza-reta in že nekaj časa si je močno želel, da bi ga videl, morda tudi, da bi se z njim pogovarjal.

Nastopila je torej priložnost. Toda ljudje, ki so se gnetli okrog Jezusa, so tvorili tako številno in tako strjeno množico, on, Zahej, pa je bil tako majhne rasti, da se je zdel podvig uresničiti njegove želje malo manj kot utopičen.

Kaj storiti? Naj se odpove svojim sanjam? Nikakor ne. Dobil je prostorsko prednost. Med vihravo plimo ljudi je na-predoval po poti, po kateri je hodil tudi Jezus, opazil je smo-kvo, drevo, ki ni zelo visoko, a ima veliko krošnjo in je njeno deblo pri tleh obkroženo z debelimi koreninami, ter zlahka splezal nanjo. Jezus se je bližal smokvinemu drevesu, na kate-rem se je ugnezdil Zahej. Ker je bil znana in vidna osebnost, je verjetno, da so ljudje, ki so obkrožali Jezusa, s prstom poka-zali nanj, in tako je Jezus zagledal možica, sedečega v krošnji smokvinega drevesa.

Ti podatki so mu zadoščali. Vse drugo je zlahka uganil. Učitelj je dobro vedel, kakšen pomen ima beseda cestninar za javno mnenje. Toda že samo dejstvo, da se neki cestninar ni okleval pokazati z vsemi temi akrobatskimi napori, samo da bi videl Ubožca iz Nazareta, je zadoščalo, da se je dotaknilo naj-občutljivejših vlaken njegovega srca, in pomislil je, da je tako edinstveni osebnosti vredno izkazati čast z dejanjem posebne naklonjenosti. Približal se je smokvi in rekel Zaheju: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« Nič manj kot to!

Zahej ni bil niti v zadregi niti ni bil len, a še ni prav verjel svojim ušesom. Urno je splezal z drevesa in Učitelj, ki se je otresel ljudi, ki so ga obkrožali, ga je pospremil do njegove hiše. Kot je bilo mogoče predvideti, ni manjkalo ljudi, ki so to dejanje interpretirali s kakšnim zlonamernim sumničenjem. »Vsi so godrnjali,« nas opozori evangelist. Toda novost je, da niso več mrmrali samo farizeji, kot se je bilo dogajalo pona-vadi, ampak prav tisto ljudstvo, ki ga je do tistega trenutka spremljalo s takšnim gorečim navdušenjem. Zavist? Farizejski škandal?

Če nečist človek spremeni hišo v nečisto prebivališče, za-kaj ne bi sklepali, da prisotnost čistega človeka hišo spremeni v čisto prebivališče? Če dela stik z nečistim človeka nečistega, zakaj čist človek ne bi naredil čistih ljudi, ki pridejo z njim v stik? Navsezadnje, kaj je močnejše: čistost ali nečistost? Kakor koli, v tem primeru je čisti človek vse stvari oblekel v čistost.

Zahej je hotel izkazati čast Mesiju ubogih in je revnim podaril polovico svojega imetja. Jezus ni mogel skriti velikan-ske sreče, ki jo je občutil, ko je videl spremembo tega srca in ko je videl, da bodo imeli korist od tega spreobrnjenja ubogi: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgublje-no« (Lk 19,9–10).

Naslednji dan je Jezus, zadovoljen s tem, kar se je zgodi-lo, nadaljeval svojo pot. Če se je hotel povzpeti v Jeruzalem, je moral nujno iti skozi Betanijo. In res, Janez (12,1) nas pouči, da je Učitelj prišel v Betanijo »šest dni pred pasho«, to je v soboto. Vendar moramo biti pozorni na to, da je bila pot iz Jerihe do Betanije predolga, da bi jo mogel opraviti v soboto, kar po postavi ni bilo dovoljeno. Torej moramo predposta-vljati, da je potoval v petek in prispel v Betanijo, preden je sonce zašlo, ob uri, ko se je uradno začela sobota.

242 243

Osmo poglavje

DOPOLNITEV

Mesijanski vstop

Učitelj je ostal v Betaniji vso soboto in se pripravljal na zadnje prizore drame. Njegova duša je bila široka dolina, ki jo je ljubkovala sapa vedrine. Toda tam spodaj so se od časa do časa na obzorju pojavili temačni oblaki strahu in po malem so se povsod nenadoma dvigovali lahni sunki nepotrpežljivosti. Takšna je bila njegova duša. Kot pastir, ki zbira svoje ovce, je Ubožec vse svoje moči sklical na zbor na Očetov travnik. V senci njegovega pogleda je počival čez dan in ponoči, v ozra-čju, prežetem z milino in toplino.

Romarji iz Galileje, ki so prispeli po cesti iz Jerihe in ki so po poti srečali preroka iz Nazareta, so po ulicah glavnega mesta razširili novico, da se je Jezus že nastanil v Betaniji. No-vica je imela na mesto določen vpliv in mnogi simpatizerji iz glavnega mesta, skupaj z nemalo radovednežev, so se odpravi-li v Betanijo, da bi videli Jezusa in tudi Lazarja. Ti simpatizerji so bili najverjetneje med prvimi, ki so prispevali k temu, da se je povečala množica, ki je spremljala Jezusa pri njegovem mesijanskem vstopu v Jeruzalem.

Novica, da je bil Lazar obujen, je v Jeruzalemu zbudila veliko navdušenje in ganjenost. Mnogi so verjeli dokazom in so – ne brez postavljanja – razglašali, da je Jezus Božji odpo-slanec. Vse to je hitro prišlo na ušesa velikih duhovnikov, ki niso samo ostali trdni v svoji odločitvi, da obračunajo z Jezu-som, ampak so sklenili, da hkrati odstranijo tudi Lazarja (Jn 12,10).

* * *

Bil je deveti dan meseca nisana, dan Nazarečanovega me-sijanskega vstopa pod loki prestolnice. Kdo more razumeti Jezusa? Ves čas evangelizacije se je zdelo, kakor da ga grabi

panika, če kdo že samo izgovori besedo Mesija. Sistematič-no je dušil prav vsako seme ljudskega vrenja, ki ga je hotelo razglasiti za Mesija. Energično je zahteval, naj molčijo gluhi in slepi, ki so ga potem, ko jih je ozdravil, hoteli razglasiti za Davidovega sina in na vse štiri strani sveta razbobnati ta me-sijanski naslov.

Zdaj pa, prav zdaj, ko je izvedel za smrtno obsodbo in za ukaz, naj ga primejo, ki ju je zoper njega izdal veliki zbor, zdaj, ko so bili veliki duhovniki in njihovi vohuni na preži in so iskali tudi najmanjši izgovor, da bi ga mogli obtožiti pred Rimljani, prav zdaj, ko se je ves narod zbral za praznovanje pashe, ga vidimo, kako je pred očmi verskih in vojaških obla-sti spodbudil ali vsaj dopustil to veliko mesijansko manifesta-cijo.

Kaj je hotel doseči Ubožec s tem slovesnim vhodom v Jeruzalem? Ali je šlo za simbolno dejanje? Ali je šlo za to, da se dobesedno izpolni, kar so napovedali preroki? Ali je bila to udejanjena prilika, s katero je hotel Jezus posredovati neki nauk? Ali je hotel pospešiti nastop dogodkov? Ali je mor-da hotel, vedoč, da je vse izgubljeno, ves narod nagovoriti s strahovitim pozivom, z dejanji in z besedami, z znamenji in s čudeži, z namenom, da bi izzval množično spreobrnjenje, vse-narodni odziv, in celotno deželo prisilil, da vstopi v oznanjeno kraljestvo? Ali je, vedoč, da je njegovo mučeništvo že dejstvo in da je njegovo življenje dokončno »izgubljeno »in »najdeno«, želel na dogodke vplivati na takšen način, da bi se zveličavno mučeništvo zgodilo na neki pomenljivi datum kakor slovesna uprizoritev pred celotnim narodom in v navzočnosti oblasti?

Ali je bil zmagoviti vhod popolnoma spontan odziv mno-žice? Četrti evangelij bi nakazoval, da je bil mesijanski prizor spontan, da je bilo presenečenje: »Jezus je našel oslička in sé-del nanj« (Jn 12,14). Sinoptiki pa predstavijo bolj dodelano pripoved: pri vhodu v Bétfago, kot se zdi, so pustili ob cesti osliča, privezanega ob vhod neke hiše, da bi ga izročili tistemu, ki bi se predstavil z naslednjim geslom: »Gospod ga potrebu-je.« Kot smo že videli, se je Jezus v tem času gibal v templju v nekakšni na pol ilegali. V tem primeru bi torej uporabil geslo. Verjetno je tudi, da je Jezus že začel s pripravami na vse, kar zadeva prizor in pot, že od praznika posvetitve.

244 245

Če sprejmemo to hipotezo, bi bilo storjeno tudi precej več. Jezus ne bi ničesar prepustil naključju, ampak bi premi-šljeno, potihoma vse vnaprej pripravil. Tako bi že vnaprej organiziral dogodke na ta način, da so mesijanski vstop, oči-ščenje templja, nagovor celotnemu narodu, popolno sooče-nje-spopad in padec preroka sovpadali s slovesno »pasho« in z vsenarodnim shodom.

* * *

Ob določeni jutranji uri je Jezus odšel iz Betanije. Obdan je bil s svojimi. Ko so videli, da Učitelj pešači proti glavnemu mestu, se mu je pridružila »velika množica Judov« (Jn 12,9), ki so prišli iz glavnega mesta, da bi videli Jezusa in Lazarja.

To zgrinjanje ljudi je v tistem trenutku dajalo značilen vi-dez romanja. Vse to je spremljalo praznično okolje in ozračje, pesmi in psalmi, vzkliki odobravanja. Potem ko so krajši čas hodili po kamnitih poteh, ki so se vse vzpenjale, so se ti ljudje stekali na rimsko cesto, ki se je od Jerihe vzpenjala k Jeruzale-mu in na kateri je bilo veliko skupin Galilejcev, ki so prihajali na praznik. Predpostavljati je mogoče, da je večina teh Galilej-cev poznala Jezusa. Mnogi od njih so ga gotovo slišali govoriti in verjetno je nekatere od njih tudi ozdravil. Ko so ga videli, se niso samo razveselili, ampak so vstali in mahali z rokami ter vzklikali pozdravne vzklike. Množica se je že zgostila in kakor hitro so se pojavile prve omembe »Izraelovega kralja«, so se srca vseh vžgala v navdušenju, ki ga ni bilo več mogoče nadzorovati.

V tistem trenutku je velika skupina prečkala Betfago. Učenci so mu pripeljali osla, na katerega so kot sedlo pogrnili potovalna ogrinjala in tunike in Učitelj je ponižno sedel na njegov hrbet. Sredi značilno vzhodnjaške, skoraj iracionalne zmede, kjer ni bilo več nadzora, je ljudsko množico prevzela vročica: ljudje so tekali, kakor bi bili vsi iz sebe, nekateri pred Jezusom, drugi za njim, vsi v ekstazi, prevzeti od poleta, ki ga niso izkušali še nikdar poprej. Pot so pokrivali s preprogo iz plaščev, tunik, medtem ko so nekateri tekli pred drugimi, odlamljali oljčne in palmove veje, ki so jih potem dvigovali v

zrak in klicali: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«

Kdo je mogel vstopiti v Ubožčevo svetišče, v njegovo naj-skrivnejšo sobo? Kaj je izkušal, kako se je počutil v tistem trenutku? Kdo bi mogel uganiti njegove misli in namene? Že veliko časa je minilo (morda leto dni?), kar ni več občutil to-pline množic kakor ta dan. Zelo dobro je vedel, da je ta pra-znik le majhna osvežitev, lahno zadovoljstvo, preden vstopi v robat prizor končne tragedije. Na njegovem nebu ni manjkalo temnih oblakov.

Četrti evangelij priča, da »je velika množica, ki je prišla na praznik, slišala, da Jezus prihaja v Jeruzalem«. V navduše-nem sprevodu so mu šli nasproti. Tudi oni so lomili palmove veje in so, prevzeti od vsesplošnega navdušenja, vpili: »Ho-zána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Izrae-lov kralj!« Te besede so bile gotovo nevarne, saj je bilo v njih mogoče zaznati živi odmev bojevitega nacionalizma.

Ko so se spustili z Oljske gore, je množica, ki je morala biti silno številna, ob mimohodu sredi vpitja in ploskanja dvi-govala gost oblak prahu. Hrupen sprevod je prečkal potok Cedron in se povzpel vzdolž pobočja, ki je peljalo k Zlatim vratom, ta pa so vodila naravnost na tempeljsko ploščad.

* * *

Pred brodolomom in dokončnim sesutjem je Oče – »nje-gov« Oče – dal okusiti Sinu bežni predokus njegovega priho-dnjega kraljestva: vesoljnega in večnega kraljestva. Znak nje-gove mesijanske kraljevskosti ne bodo eskadroni osedlanih in popolno okrašenih konj, ne bodo zlati diademi, ampak oslič in nekaj oljčnih vej.

Jezusova mesijanska kraljevskost, ki jo je tako trmasto toliko časa skrival, prijateljem pa razodel samo z veliko previ-dnosti in z nemalo popravki, se je morala vsaj enkrat slovesno in javno razodeti pred vsem ljudstvom.

To je bila ponižna in hkrati topla manifestacija. Prebivalci Jeruzalema so mu namenili gromovit, toda prisrčen sprejem, še posebej tisti, ki so vedeli, kaj se je zgodilo z Lazarjem in jih je to ganilo. Tudi učenci so se čutili srečne, čeprav njihovo

246 247

navdušenje morda ni bilo zelo globoko, saj je bolj kot za kaj drugega šlo za kolektivno vročico, ki je bila posledica vzne-senosti ljudstva. Skratka, za Jezusa je to bil lep, izpolnjujoč dan.

Sredi vsesplošne vročice pa je bilo nekaj tonov neskladja, ki niso mogli manjkati: farizeji, kot ponavadi vsi zeleni od zavisti, niso prenašali te spontane apoteoze (slavljenja) Naza-rečana. Ker niso imeli poguma, da bi se soočili z množicami, ki so bile tako vročično navdušene, so se obrnili naravnost k Jezusu. Rekli so mu: »Učitelj, ali se ne zavedaš neumnih ne-primernosti, ki jih vzklika ta množica, pri tem pa ranjuje naša ušesa in skruni Božje ime? Utišaj jih vendar.«

– Ne veste, kaj zahtevate – jim je odgovoril Jezus. – Ali se spominjate potopa? Tistega dne je voda zalila zemljo. In ven-dar, danes je glas vesoljnega pritrjevanja in vzklikanja. Glas in vzkliki bodo neustavljivo kakor nenadna plima preplavili zemljo. Če bi zaradi prepovedi ti učenci umolknili, resnično, povem vam, da bi tlakovci te ceste in drugi kamni, ki podpi-rajo zidove templja, odprli usta in začeli kričati.«

Dejstvo, da so množice razglasile Jezusa za Božjega Me-sija, nezadržna vnema, s katero se je ljudstvo dvignilo v Na-zarečanovem zmagoslavnem sprevodu, vse to je do konca ponižalo velike duhovnike. »Vidite, da nič ne dosežete? – so komentirali. – Glejte, vse je odšlo za njim« (Jn 12,9). Te be-sede, ki na prvi pogled dajejo vtis predaje, v resnici skrivajo v sebi prenovljeno in zaostreno sovražnost, ki samo čaka naj-boljši trenutek, da bi Jezusa umorila. Vsekakor je veliki zbor ostal zbegan, saj ni mogel razumeti razlogov, zakaj je Jezus, ki se je do zdaj obnašal kot kakšen ubežnik, brez vsakega stra-hu z vsem hrupnim mesijanskim sprevodom vstopil v samo prestolnico teokracije. Ubožec iz Nazareta jih ni nikoli nehal presenečati.

* * *

Padel je večer. Učitelj je vzel s sabo učence in se z njimi vrnil v Betanijo, da bi tam prenočil. Medtem ko so učenci za-dovoljno in radostno komentirali podrobnosti dneva, ki so ga bili pravkar preživeli, se je Jezus umaknil malo stran od njih,

kakor je sicer pogosto storil, in se sam sprehajal, kakor bi ho-tel pokazati korak in smer, ki se ju je treba držati.

Ko so se počasi spuščali po poti, ki je šla poleg zahodnega tempeljskega zidu, se je Jezusova duša začela mračiti, in me-gla, hladna megla, je iz njegovega duha izbrisala sijajno podo-bo dneva. S svojim notranjim pogledom je videl Jeruzalem kot rahitično smokvino drevo, ki raste na robu brezna, medtem ko se je iz mesta dvigal nekakšen smrad po ožganem. Žalost, žalost se je spuščala z Oljske gore kot strašen nevihtni oblak. Grozila je, da se bo polastila Jezusove duše. Toda še nekaj hujšega je bilo. Kakor se samoten orel spušča v ravnem letu, kakor se klati nemiren lev, se je okrog njega vrtelo moreče ob-čutje nekoristnosti, domneva, da bo plima nazadnje izbrisala vsako njegovo sled, veter bo odnesel proč poslednja semena in teokratska prestolnica bo še naprej omrežena v nerodovitni igri praznih besed, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo, kakor da bi on, Jezus, nikoli ne bil hodil po tem svetu. Samo smrt bi mogla spremeniti tek stvari.

Prečkali so hudournik Cedron in se začeli vzpenjati po prvih pobočjih Oljske gore. Ko so se tako vzpenjali, se je pred njihovimi očmi razprostrlo mesto, kronano s templjem. Ko so se vzpenjali po naslednjih pobočjih, so prispeli na višino, s ka-tere je mesto nudilo pogled brez primere. V celoti očarljivega pogleda je izstopala gmota templja, ki ga je trideset let prej rekonstruiral Herod Veliki, ga prekril s ploščami masivnega zlata in belega marmorja ter obdal in zavaroval z obzidjem. Malo naprej se je vzpenjal ogromen glavni stan rimske vojske, trden četverokotnik, katerega so poimenovali utrdba Antoni-ja. Slednjič, tu in tam so se pojavljale razkošne stavbe s He-rodovega obdobja. Vse skupaj se je, oblečeno v zlato svetlobo sončnega zahoda, vnelo v zaslepljujoči lepoti.

V tistem trenutku se je Učitelj že potopil v nemirne vode krize, ki se ne bo dolgo mudila, preden izbruhne.

Vredno se je bilo ustaviti in gledati ta sijaj in vsi učenci so sedli okrog Učitelja. Po dolgem in molčečem zrenju so drug za drugim začeli izražati svoje pomisleke o veličastju mesta.

Jezus je še naprej molčal. Gledal je, ne da bi videl. Ali bo-lje, vse je opazoval od znotraj: mesto, zgodovino, človeštvo.

248 249

V nekem trenutku se ni mogel več zadrževati. Začel je točiti solze, najprej hlipaje, potem pa je odkrito zajokal. Na učence je to naredilo velik vtis. Molče so gledali drug druge-ga, ne da bi si upali kaj komentirati, še manj so bili pripravlje-ni Učitelja kaj spraševati. Jezusov odziv ob sijajnem prizoru, ki so ga opazovali, se je zdel resnično nerazumljiv.

Eden za drugim so se valovi razbijali ob klečeh. Nekori-stnost in zastonjskost sta si podali roko in spet postavili svoj prestol na pepelu ljubezni. Do konca sveta bi torej napredo-vala pogrebna procesija ob spevu uspavank, ob zvoku strte lire? Dimni stebri so se dvigovali z vseh štirih strani neba in vetrovi so vlekli s seboj oblake, polne toče. Ali je Jeruzalem simbol človeštva? Kdo lahko upogne roko svobodi? Ali je lju-bezen izgubila svojo poslednjo bitko? Ali bo imela smrt zadnjo besedo? Ali se je bilo vredno odpovedati prednostim Božjega bivanja in se podrediti slabim stranem človekovega bivanja? Ali bodo nazadnje tišina, nekoristnost, neuspeh edini denar, poslednje vrednosti, poslednji viri življenja?

Ta tišina je postala nekaj kompromitirajočega. Nadle-žnega. Kakor da bi hotel prelomiti to težko ozračje, je Peter vzkliknil: – »Učitelj, poglej, kakšen prizor, kako čudovit je ta marmor in ti kamni, koliko palač ...«

Ubožec je še naprej kazal globoko ganjenost. Stežka je dvignil pogled, za dolgo časa se je zazrl v sijajno mesto in po-tem začel počasi izrekati mračne besede:

– Ne bo ostal kamen na kamnu znotraj tvojega obzidja, nehvaležno in trmasto mesto. Moje solze se niso dotaknile tvojega srca, ampak so razpršile moj mrak in olajšale mojo tesnobo. Kdo bo odstrl kopreno s tvojih oči? Ponosno po-stavljeno pred obličje sonca boš porušeno globoko v brezna in tvoji sinovi bodo dani v jed jastrebom iz doline Gehene. S čudežnimi rokami sem se dotaknil tvojih vek, bil sem oaza v tvoji puščavi, bojeval sem se, da bi prodrl v najbolj notranje prebivališče tvojih čustev in da bi ti vlil duha odrešenja. Koli-kokrat sem hotel zbrati tvoje sinove kakor kokoška zbere pod svojimi krili svoje piščančke, toda nisi hotel! Prav torej, tvoja najgloblja notranjost bo kraljestvo teme in po tvojih ulicah bo mrgolelo kač. Tvoji duhovniki bodo ostali brez modrosti, ker ne bodo več vedeli, kaj pravi vrabec vetru, hudournik morju

in sapa poljem. Nekoristno je, da je tvoj tempelj okrašen z dragoceno svilo in s topljenim srebrom, ker bodo tvoji stebri padli in se bo tvoja struktura raztreščila na koščke. Črvi bodo požrli tvoje vinograde, nate bodo planili tirani z mečem v roki in tvoja hiša bo ostala nenaseljena.

Izgon trgovcev iz templja

Naslednjega dne je Učitelj, ki so ga spremljali dvanajsteri, ob prvih jutranjih urah odšel iz Betanije v smeri proti svetemu mestu. Marko nam pove, da je takoj, ko so stopili na pot, Ubožec postal lačen. Nenavadno, da je Jezus odšel, ne da bi vzel hrano v hiši, katere gospodarica, Marta, je bila tako skrb-na. Toda paradoksi te epizode se ne končajo tukaj.

Ob kamniti poti, ki se je vzpenjala od Betanije proti Bet-fagi, je Jezus naletel na figovec z gosto listnato krošnjo, in ko je preskočil kamne, ki so bili kot ograda, je stopil do listnate rastline, da bi našel kakšen zrel sad, da bi potešil svojo lakoto. Toda kakor je že iskal, ni našel nobenega sadu. Sadov ni bilo iz preprostega razloga: »Ni bil namreč čas za smokve« (Mr 11,3). Kaj je torej hotel Učitelj, ko je iskal smokve zunaj sezo-ne? Morda ni bil lačen in niti ni imel namena jesti fig. Kaj je torej hotel Jezus s tako nesmiselnim dejanjem?

Vsekakor je hotel razviti pred očmi učencev nauk v sliko-viti obliki. Nedvomno je šlo za simbolno dejanje: prek kon-kretnega dejanja je hotel učencem izpostaviti pomen, ki gre onkraj samega dejanja, in tako je dejanje preoblekel v plastič-no priliko.

Neposredni Jezusov odziv je bil odziv razočaranega člo-veka: kakor da bi imela rastlina zavest in svobodo, kakor da bi bilo smokvino drevo krivo, je zoper njo izrekel prekletstvo s temi besedami: »Naj od tebe nikoli več nihče ne jé sadu!« (Mr 11,14). Nedvomno je Jezus mislil na Izraelovo religioznost, ki se je hvalila z listi, bila oblečena v slovesne obrede in na strogo spoštovanje norm, toda brez sadov ljubezni in del usmiljenja. Skratka, farizejska religioznost: navidezne vrline, vidno izpol-njevanje verskih praks, v notranjosti pa samo fanatizem, hina-vstvo, trmoglavost. Večna nerodovitnost torej, uradni Izrael!

250 251

* * *

Potovanje se je nadaljevalo in na učence je dogodek nare-dil precejšen vtis. Bili so osupli. Med potovanjem se ni manj-kalo skupin ljudi, še posebej otrok, ki so takrat, ko so jih vi-deli in se spomnili apoteoze (slavljenja) prejšnjega dne, začeli vpiti: »Hozana Izraelovemu kralju!«

Prispeli so v Jeruzalem. Tistega dne se je dogodil eden od najbolj spektakularnih dogodkov Jezusovega romanja: do-godek, ki po eni strani predstavlja najvišjo točko poziva, s katerim se je Ubožec iz Nazareta obrnil na judovsko ljudstvo, da bi ga prisilil k spreobrnjenju, po drugi strani pa odločilen dogodek, ki je pospešil razplet drame, usodni konec Učitelje-vega življenja. Torej se je vredno ustaviti, da bi podrobno pre-gledali nekaj predhodnih dogodkov, ki nam bodo pomagali bolje razumeti ves pomen dogodka.

V času, ko je bil Izrael nomadsko puščavsko ljudstvo, se je narod s svojimi ustanovami oblikoval tam, kjer se je zausta-vila skrinja zaveze. Ko se je Izrael naselil v Kanaanski deželi, se je nadaljevalo isto izročilo: kjer se je ustavila skrinja, je imela sedež prestolnica dvanajsterih rodov. Tako se je zgodilo, denimo, v dolgem obdobju, ko so skrinjo varovali v svetišču v Silu. Pozneje, ko je Jeruzalem postal prestolnica dežele in so tam sezidali tempelj, v katerega so postavili skrinjo zaveze, so bile oči dvanajsterih rodov stalno usmerjene k Jeruzalemu in njegovemu templju.

Tempelj je zavzemal petino celotne površine Jeruzalema in je bil v celoti sestavljen iz naslednjih delov: Presveto, kjer je bila krajevno prepoznana navzočnost najvišjega; duhovniško preddverje, dvor Izraelcev (moških), ženski dvor, in slednjič, preddverje poganov. Preddverja in dvori so bili obdani s širo-kimi stebrišči z velikimi stebri.

Preddverje poganov, najširši in najbolj zunanji ograjeni prostor templja, se je imenoval tudi tempeljska ploščad, in na tej ploščadi je bila tržnica. Toda ta tržnica ni bila podobna ljudskemu sejmu in ni bila namenjena prodaji kar najbolj ra-znolikega blaga, ampak je bila namenjena izključno za žrtvo-vanja. Skupaj s tržnico so tu delovale tudi mize za menjavo denarja. V Izraelu je namreč bil v normalnem obtoku rimski

denar, ki je imel na eni strani vrezano cesarjevo podobo in torej ni smel vstopiti v sveti prostor, saj je veljal za »bogokle-tnega«. Zamenjati ga je bilo marveč treba za posebni denar, ki je krožil v templju. S tem namenom so bile postavljene mize menjalcev denarja. Po drugi strani je moral vsak Jud, pa naj je živel v Izraelu ali v diaspori, vsako leto plačati tempeljski davek dveh drahem pa tudi določene izdelke. Ob veliki noči je torej v preddverjih templja krožilo izjemno veliko denarja.

Poleg bogoslužja, ki je bilo sestavljeno iz hvalnih molitev, so obhajali tudi žrtveno bogoslužje. Meso živali so prodajali na samem kraju, v tempeljskih prizidkih. Od tega velikanske-ga denarnega toka je imelo korist in živelo več tisoč ljudi, ki so bili v tempeljski službi: duhovniki, leviti, stražniki, zidarji, draguljarji ... in seveda, takšni ekonomski moči je ustrezala podobna politična moč. Ko je Jezus tistega dne izgnal trgovce, torej ni storil samo preroškega dejanja verskega značaja am-pak, je bil to v določenem smislu tudi politični atentat.

* * *

Že od prvih ur dneva je na tempeljski ploščadi vrvelo od telet, kozličev, ovc, golobov. V vseh kotih dvora poganov so se sukali sem ter tja potujoči prodajalci, ki so s kričanjem pro-dajali svojo kramo in drobnarije. Menjalci denarja so sedeli na marmornih stopnicah. Iz vsega tega je nastala nora zmešnjava klicev, s katerimi so ljudje ponujali in trgovali sredi neprijetne mešanice vonjev, v kateri je bilo mogoče zaznati človeški znoj, zažgano meso, govno, rezek smrad krvi žrtev, vse to med mu-kanjem in blejanjem živali ... Vse to ni bilo nič drugega kot ena sama velikanska trgovska operacija.

Ne vemo, ali se je pri Jezusu zgodil spontan odziv, ki ga je nagibalo škandalozno trgovsko izkoriščanje ljudske re-ligioznosti, ali premišljeno in dolgo časa pretresano preroško dejanje (mi se nagibamo k tej drugi hipotezi). Dejstvo je, da je Ubožec iz Nazareta, zgrožen in ves iz sebe, sprožil škandal ši-rokih razsežnosti. Stopal je naprej med tropi telet in jagnjet in z besnimi brcami, sunki in vpitjem izzval vsesplošen preplah, strahovito beganje govedi, drobnice, perjadi in ljudi, ki so se drenjali ter tekali vsepovprek ...

252 253

Sklonil se je k tlom, zagrabil nekaj vrvi, s katerimi so imeli zvezane živali, in jih zavihtel po zraku, s kretnjo, skoraj kakor bi hotel nekaj ujeti v zanko; tako je stopal po ploščadi in torej vrtel ta svojevrstni improvizirani bič ter brez razlike udrihal po ljudeh in živalih, po vsem, kar mu je prišlo na pot. Povzpel se je po stopnicah in drugo za drugo rušil mize menjalcev denarja, medtem ko so se kupi denarja hrupno kotalili vzdolž stopnic. Na vrhu stopnišča se je vzravnal in začel na ves glas vpiti: – Odposlanci pekla in satanovi trgovci, to je Božja hiša, vi pa ste jo spremenili v razbojniško jamo ... Proč od tukaj!

* * *

Komajda je šel mimo Elijev ogenj in očistil trg vsega, kar je srečal ob svojem mimohodu. Zatresli so se temelji zemlje, začenši z duhovništvom in s templjem. Bilo je kakor takrat, ko se čez neko pokrajino razdivja orkan in jo opustoši – po njem sta samo še podrtija in zmešnjava. Ljudstvu se ni posrečilo, da bi si opomoglo od strahu in da bi si nekako upravičilo, kar se je dogodilo, kajti mnogi niso poznali preroka iz Nazareta. In tako so ljudje potihoma komentirali, vsi prepuščeni strahu.

Evangelisti nam dogodek opišejo v dveh različnih poro-čilih. Najprej, ko so učenci videli Učitelja razjarjenega, kakor ga niso videli nikdar poprej, so se spomnili besed iz Svetega pisma: »Gorečnost za tvojo hišo me použiva« (Ps 59,10). V urah trpljenja je Ubožec dokazal, da mu sploh ni mar za njega samega. Zasramovali so ga, ga žalili, pljuvali po njem, on pa je bil kakor krotko jagnje, še ust ni odprl. Ni pa mogel gledati, kako trgovci teptajo interese in slavo njegovega Očeta. Takrat je izgubil nadzor nad svojimi lastnimi živci, zagrabil bič in do-besedno pobesnel. Sklep je očiten. Njegova edina obsedenost, njegova edina strast je bila Oče. Malo ali nič ga ni zanimal njegov osebni ugled.

Drugi odziv, odziv velikih duhovnikov je bilo mogoče predvideti. »Ko so to slišali véliki duhovniki in pismouki, so iskali način, kako bi ga umorili« (Mr 11,18). Precej smo pre-senečeni ob dejstvu, da člani velikega zbora niso takoj poslali nanj tempeljskih straž, ki so bile povsod navzoče, in celo rim-ske garnizije. Toda odgovor takoj spet dobimo malo naprej

pri Marku: »Bali pa so se ga, ker je vse ljudstvo strmelo nad njegovim naukom« (Mr 11,18).

Na ta način si Učitelja navzlic dejstvu, da so ga bili v prej-šnjih tednih že skrivoma obsodili na smrt in da so zoper njega tudi že izdali nalog za prijetje, niso upali zagrabiti. Po zmago-viti apoteozi (slavljenju) prejšnjega dne je bilo navdušenje ljud-stva kakor ognjeni zid, ki je varoval Ubožca pred sovražnostmi članov velikega zbora in mu omogočal, da se je čez dan mirno gibal po mestu, prihajal pa je tudi javno razpravljat v tempelj, kjer ga je ljudstvo s tesnobno skrbjo pričakovalo, kot nam pove Luka: »Čez dan je učil v templju, zvečer pa je odhajal prenoče-vat na goro, ki se imenuje Oljska. Vse ljudstvo je zgodaj priha-jalo k njemu, da bi ga poslušalo v templju« (Lk 21,37–38).

Če vzamemo v obzir podrobno Lukovo pričevanje, ni nobenega dvoma, da je morala biti v tistih dneh Učiteljeva de-javnost, glede na njegovo skrajno željo, da bi v množici izzval spreobrnjenje, precej bolj intenzivna, kot nam sicer omogoča-jo uvideti evangelisti, glede na to, da ga je varoval obrambni zid goreče privrženosti ljudstva. Tako je bilo čez dan. Ponoči pa, ko ni mogel računati na to, da ga varuje ljudstvo, in je me-sto postalo zanj nevarno, se je umaknil na drugo stran potoka Cedron: to je storil prav v getsemanskem vrtu. Tako so naza-dnje člani velikega zbora morali delovati, kakor so nazadnje tudi zares delovali: z naklonjenostjo temine.

* * *

Ko se je tega dne stemnilo, je Ubožec vzel s seboj dvanaj-stere, in ko so šli čez grič Ofel, so se povzpeli proti Cedronu. Šli so mimo prekletega figovega drevesa in so mogli ugotoviti, da se je popolnoma posušilo. Peter je ves presenečen vzkliknil: – Poglej, Učitelj, figovo drevo, ki si ga preklel, se je posušilo. Učence je to presunilo. Zavladala je določena napetost, ki jo je Janez presekal z besedami:

– Učitelj, tvoje noge so prehodile prašne poti in zelene gore in vedno si oznanjal dobroto in mir. Toda v zadnjem času uporabljaš samo ogenj in bič.

– Res je – je odgovoril Ubožec. – Oznanjal sem zarjo no-vih meja, do utrujenosti sem jim ponavljal, da Božje srce ni

254 255

zasebna lastnina. Odpiral sem široka prostorja usmiljenja. Se-del sem v senci src, da sem izlival olje na rane in sprejemal oddaljene z rokami odpuščanja ...

– Toda v zadnjih časih – je odgovoril Janez – odločno po-puščaš jezi in vsemogočnosti, da posušiš figovo drevo ob robu ceste. Česa je bila kriva ta rastlina?

– Pogosto sem mislil – je odgovoril Jezus – da bo ljube-zen nazadnje premagala trmoglavost. Toda nekega dne, ko je dan ugašal in je svetloba jenjala, sem lahko zagledal ogromno senco nad glavo intelektualcev, ki sedijo na Mojzesovi učitelj-ski stolici, in rekli so mi, da sem v Belcebubovi službi. Takrat sem sklenil, da spremenim strategijo: v nasprotju s svojimi navadami sem sklenil, da sprožim veliko ofenzivo, nabito z jezo in grožnjami, misleč, da bom lahko na ta način spremenil njihova srca in njihovo mišljenje.

– Toda dobro vidiš – je vztrajal Janez – da tudi s to strate-gijo nisi ničesar dosegel. In zdaj, kaj boš zdaj storil? Ali jih boš kar pustil, da gredo, izgnani, brez izhoda naravnost v brezno Gehene?

– Goreč klic – je odgovoril Ubožec – z njegovimi visokimi plameni je ugasnil. Ta faza je dokončno sklenjena. V polnosti sem izvršil poslanstvo, ki mi ga je zaupal Oče. Toda ne valovi usmiljenja ne rdeča bakla grožnje nista mogli pretresti Izrae-lovega srca. Zdaj preostane še zadnji del poti in prehodil ga bom v tišini. Zaprl bom usta, spustil se bom do poslednjega bivališča tišine. Ne da bi se upiral, bom dopustil, da me po-tegne za seboj hudournik velike stiske; da, brez obrambe in odprtih rok se bom prepustil rokam smrti. Kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, tudi sam ne bom odprl ust. Svojemu ljudstvu bom dal še zadnjo stvar, ki mi je ostala: svoje življenje.

– Učitelj – je odgovoril Janez – ... in veliki duhovniki in farizeji in intelektualci, ki so ti postavili na pot toliko ovir ter povzročili, da je tvoj načrt odrešenja propadel?

– Nanje ne bom izlil hudournikov jeze, ampak hudour-nike ljubezni, potem ko bom v globini preteklosti pokopal grenke spomine. Nazadnje bo ljubezen zmagala nad vsemi strategijami, in ni večje ljubezni, kakor je ta, da daš življenje. Tistim, ki so me potisnili v samoto izgnanstva, bom ponudil prijateljstvo in odrešenje. In ljubezen in smrt si bosta podali

roko in nazadnje bo ostala na obličju zemlje in morja kot edi-na resničnost le še ljubezen, ki bo nazadnje odkupila skrajno-sti narodov.

Judova skrivnost

Po izročilu je Juda osrednja osebnost v drami trpljenja. In vendar menimo, da je bila njegova podoba popačena, začenši s po-velikonočnim izročilom, ko so nanj projicirali mračno senco skoposti, izdaje za peščico soldov.7 V načinu presojanja ljudi je težko najti kakšno označbo, ki bi bila bolj ponižujoča. Takšna podoba Juda se je ohranila za naslednje rodove. In vendar se nam nikoli ne posreči razumeti razlogov, zakaj je Juda deloval na ta način. Verjetno je celo, da tega niti sam ni razumel. Če torej hočemo kako pretresti njegovo vedenje, se bomo torej morali oprijeti domnev in sklepanj.

Razpolagamo namreč samo z enim podatkom: z njego-vim tragičnim koncem. To dejanje z močnim snopom sve-tlobe, usmerjene v preteklost, osvetli gosto meglo, ki ovija njegova dejanja in njegove namene. Ko je Juda ugotovil, da so Jezusa obsodili in usmrtili, ni bil sposoben prenašati teže občutkov krivde. Temine obupa so se polastile njegove duše in ga spodbodle k temu, da se je obesil na drevo. Skop človek se ne odzove na tak način. V podobnih okoliščinah značilni lik skopuha občuti zadovoljstvo nad zaslužkom, ki ga je dosegel, ne da bi pretirano premišljeval o posledicah svoje izdaje.

Torej je treba skopost kot glavni motiv Judove izdaje po-tisniti ob stran. Kakšni bi mogli biti drugi njegovi motivi? Če je Juda dejstvo, da je izvedel za Jezusovo smrt, potisnilo v

7 Mogoče bi bilo prevajati tudi »za prgišče kovancev«, a smo se name-noma odločili za rabo, ki se na prvi pogled zdi romanska, a je vsaj v pomenu najemniške plače, plače plačanca (vojaka ali tudi koga drugega) lahko starejša, prevzeta neposredno iz latinščine, saj je podlaga zanjo rimski in pozneje bizan-tinski zlatnik »solidus«, ki je imel v mednarodni trgovini še globoko v 7. stoletje približno takšno veljavo kot dolar v drugi polovici 20. stoletja. Šele pozneje sta ga začela izpodrivati dukat in florint, ki sta se navdihovala pri cesarskih kovni-cah in jih po svoji stabilnosti presegla. Sicer pa izraz, celo v širšem, torej tudi iz romanščine prevzetem pomenskem sklopu, dopušča tudi SSKJ.

256 257

obup, je treba sklepati, da je Juda imel Jezusa neizmerno rad. Za nobeno drugo interpretativno hipotezo ni prostora. Vra-čilo tridesetih srebrnikov, javno priznanje o kesanju (»grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri«), predvsem pa neskončna drama, ki jo je mogoče uvideti z odločitvijo, da se obesi, vse to nam kaže, kakšne globine je v Judovi duši dosegala vez, ki ga je zedinjala z Jezusom. Še več, mogoče je, da je bil to eden od najbolj gorečih Učiteljevih privržencev. Toda vse to je treba umestiti na ozadje mračne osebnosti, mnogostranske in proti-slovne, idealistične in fanatične, v kateri so bile nasprotujoče si sile v stalnem boju med seboj.

Kako je potemtakem mogoče razložiti izdajo? Verjetno bi bilo treba pustiti ob strani samo idejo izdaje in namesto tega govoriti o taktiki. Poskušajmo razložiti ta svoj pogled.

Najverjetneje je bil Juda del zelotskega bratstva ali pa je vsaj simpatiziral z njegovimi člani. Vsekakor je bil njegov duh prepojen z njihovo ideologijo.

Vse od dni, v katerih so odpotovali proti Jeruzalemu, od dni, ko jim je Jezus z nejasnimi napovedmi najavljal svoj tra-gičen konec, si je Juda premišljal in si je končno premislil. Kot goreč idealist je moral v sebi gojiti plamenečo vročico, ko je sanjaril o vzpostavitvi mesijanskega imperija, v katerem bi bil on sam pokrit z bogastvom in slavo. Juda bi se torej čutil popolnoma razočaranega v svojih vročičnih prividih veličine, v pričakovanjih, ki jih je gojil v svoji domišljiji. Odzivov tega tipa osebnosti se je treba bati, nepredvidljivi so, siloviti.

Vse to kopičenje in zlivanje čustev bi moglo razložiti Ju-dovo izdajo. Toda vsako izdajo spodbuja vnaprej premišljen namen povzročati škodo. V Judovem primeru pa se branimo verjeti, da bi hotel storiti zlo Jezusu, kot smo že prej povedali. Torej ne bi bilo primerno govoriti toliko o izdaji kakor o tak-tiki, kar bi pripeljalo v drugačen okvir občutij.

Mogoča bi bila naslednja razlaga: ob ponavljajočem se in vztrajnem Jezusovem oznanilu, da bo na koncu doživel poraz, se je Juda postopoma pustil potegniti v spiralo dvoma. Osebe tega tipa so ponavadi poudarjeno obsesivnega značaja. Juda bi torej začel vztrajno krožiti okrog lučke svojega nezaupanja in strmoglavil v veliko zmedo, ko se je zavedel, da bo Učitelj umrl sramotne smrti. V tem primeru Jezus ni bil pravi Mesija,

in on, Juda, je žal zapadel v zmoto, da mu je sledil. V zadnjih dneh se ga je najverjetneje lotila globoka kriza, in da bi izsto-pil iz tega miselnega kaosa, mu je prišlo na misel, da bi Jezusa podvrgel preizkušnji z ognjem. Izročil ga bo Rimljanom, da vidi, kako se bo izvlekel iz te godlje. Tako bi bilo mogoče do-kazati, ali je on resnični Mesija ali kar neki prevarant. Torej bolj taktika kakor izdaja.

* * *

Nastopil je predzadnji dan pashe (sreda). Navzlic številnim pobudam in odločitvam, sprejetim v

prejšnjih tednih, da bi se polastili Jezusa, se članom velikega zbora ni posrečilo, da bi šli v akcijo, in to zaradi ljudske vne-me, ki je bila ves čas ščit Nazarečanu. Toda nujno je bilo hitro delovati. Do prijetja in usmrtitve Nazarečana bi moralo na-mreč priti pred pasho. Če ne, bi moglo priti do nepredvidenih zapletov: rimski prokurator se je že naselil v utrdbi Antoniji z močnim vojaškim oddelkom, da bi zagotovil red v mestu.

Prav tega dne (v sredo) »so se zbrali véliki duhovniki in starešine ljudstva na dvoru vélikega duhovnika, ki mu je bilo ime Kajfa. Sklenili so, da bodo Jezusa z zvijačo prijeli in usmr-tili, vendar so dejali: 'Samo na praznik ne, da med ljudstvom ne nastane nemir'» (Mt 26,3–6). Če povzamemo, vsi so se strinjali glede dvojega: da je treba Jezusa odstraniti z obličja zemlje in da se to ne sme zgoditi med pasho, ker bi se moglo ljudstvo množično dvigniti, da bi ga branilo. Toda po drugi strani tudi niso mogli prestaviti načrta za čas po praznikih, ker bi Nazarečan gotovo mogel zabrisati svoje sledi med romarji, ki so se vračali domov, in bi spet mogel ponikniti v ilegalo. Svet je torej želel, da ima projekt dve točno določeni lastnosti: hitrost in skritost.

Medtem ko so odločali o konkretnih korakih, ki jih je treba storiti, je stopil na prizorišče eden od dvanajsterih, ime-novan Juda Iškarijot. Predstavil se je velikim duhovnikom in rekel: – Šalom, oblasti Izraela. Moje ime je Juda iz Keriota in sem učenec Jezusa iz Nazareta. Zdi se mi, da išče veliki zbor način, kako bi iztegnil roke po njem. Prišel sem ponudit svoje usluge, da bi vaše želje srečno prispele v pristan.

258 259

– Nenavadno! – je vzkliknil Gamaliel. – Dober učenec nikoli ne dvigne roke zoper Učitelja, razen če je v temačnosti njegovega srca pognala korenine kakšna strupena rastlina. Kaj se je moglo zgoditi?

– Že tri leta živim v njegovi senci – je odgovoril Juda. – Dan za dnem sem živel soočen s skrivnostjo njegovih oči, kjer najdejo varstvo vsi sinovi trpljenja. Jedli smo skupaj, spali drug poleg drugega pod zvezdnim nebom.

– Bog – je vztrajal Gamaliel – nam je dal krilatega duha, sposobnega rezati neomejene prostore ljubezni in svobode. Toda pogosto tekmovalnost in posnemanje postavita v pro-storu noči visoke utrjene zidove, da bi med seboj ločili bra-te, in namesto da bi sobivanje bilo gostoljubna hiša, postane bojno polje; in namesto ljubezni in svobode zbiramo kot sad sovraštvo in suženjstvo.

– Med nami ne manjka ne teh grenkih sadov ne teh po-lomljenih trsov – je rekel Juda. – Toda robide ne rastejo na takšnih pobočjih.

– Ah, potemtakem – je povzel Kajfa – si z Nazarečanom na bojni nogi in imata neporavnane račune?

– Da – je odgovoril Juda po daljšem oklevanju. – Učitelj te je pregnal iz domovine svoje naklonjenosti? – je vprašal Kajfa.

– Ne – je odgovoril Juda. – Njegova vrata so zame odprta noč in dan.

– In s tvoje strani? – ga je vprašal Gamaliel.– Moje življenje je daritev ljubezni pred njegovim oltar-

jem – je odgovoril Juda.– In torej? Morda mračno razočaranje? – je vztrajal Ga-

maliel.– Videl sem ga hoditi po vodi – je odgovoril Juda – obujal

je mrtve, vračal vid slepim. Videl sem tako neverjetne stvari, da jim ne bi bilo mogoče verjeti, če bi o njih kdo samo pri-povedoval. Včasih se sprašujem, kako je mogoče skušati vzeti življenje nekomu, ki da življenje mnogim. Nepremagljiv je. Edinstven.

– Vsekakor – je hladno prekinil Kajfa – je potrebno, da je en človek žrtvovan za ljudstvo, namesto da ljudstvo propade zaradi enega človeka.

– Juda iz Keriota! – mu je zaklical stari Hananija. – Posta-vljaš nas v mračen oblak. Kje in kakšno je tvoje razočaranje? Zakaj si prišel sem?

– Je nekaj – je odgovoril Juda z nizkim glasom – kar zba-da bolj od razočaranja: dvom. Dvom, ki zbada bolj kot boda-lo, me žre noč in dan.

– Veruješ vanj ali ne? – ga je vprašal Gamaliel.– Videl sem ga delati stvari, ki jih lahko dela samo Bog

– je odgovoril Juda.– Naši arhivi – ga je grobo prekinil Kajfa – so natrpani z

informacijami o tem človeku. Iz njih izhaja, da je bogokletnik, skrunitelj sobote, obsedenec in čarovnik.

– Če obuja mrtve – je pripomnil Gamaliel – mu ne bo mogel nihče storiti nič žalega.

– To je tisto, kar me večkrat pušča zmedenega – je odgo-voril Juda. – Sam Jezus pogosto in z veliko naravnostjo govori o svoji smrti, kakor da bi se že zgodila, kakor da bi bila njego-va lastna smrt kraljevska in mesijanska pot za prihod Božjega kraljestva.

– Ne zanimajo nas tvoja mnenja o tem človeku – ga je ves jezen prekinil Kajfa – ampak tvoje sodelovanje z našimi načrti.

– Jaz sem pripravljen sodelovati z vami, da pade v vaše roke – je energično odgovoril Juda. – Toda groza me je že samo ob misli, da se bi najbolj svet človek, kar jih obstaja, mo-gel pojaviti pred sodiščem velikega zbora, kakor da bi bil kak zločinec. Nihče od vas se ne more čutiti vreden, da povzdi-gne pogled v njegovi navzočnosti, ko ga vidite oblečenega v neznano veličastvo. Vsekakor bom izročil Nazarečana v vaše roke, ker ga boste vi izročili Rimljanom in takrat se bodo raz-pršili moji strahoviti dvomi.

Poslovilna večerja in noč ljubezni

Zjutraj prvega dne nekvašenega kruha, v četrtek, so bili vsi še v Betaniji in učenci so vprašali Učitelja, kje želi, da mu pripravijo pashalno večerjo. Kakor se je že zgodilo z oslom v Betfagi, jim je Jezus dal prepoznavno znamenje in ukaz, zna-

260 261

čilen postopek za tiste, ki hočejo delovati ilegalno: ko bodo vstopili v mesto, bodo srečali moža z vrčem vode poleg vo-dnega rezervoarja. To je bilo znamenje, ki ga ni bilo težko prepoznati, saj ni bilo nekaj običajnega, da bi moški nosil vrč z vodo, kajti to je bila skoraj izključno ženska naloga. Ko ga bodo videli, bodo morali iti za njim do hiše, v katero bo člo-vek vstopil. Ko bodo vstopili za njim v hišo, se morajo obr-niti na hišnega gospodarja z naslednjim vprašanjem: »Učitelj te sprašuje: Kje je soba, kjer bom obhajal pashalno večerjo s svojimi učenci?« In on jim bo pokazal veliko dvorano v prvem nadstropju, zelo primerno za pashalno slovesnost, in tam naj pripravijo vse za večerjo.

Pasha je bila najpomembnejši Izraelov praznik. Trajala je sedem dni, toda osrednji dan, pasha v pravem pomenu bese-de, je bila 14. nisana: tisti večer so jedli velikonočno jagnje. Istega dne so praznovali praznik pashe skupaj s praznikom nekvašenega kruha. Prvi je bil praznik pastirjev, drugi polje-delcev; oba praznika skupaj sta tvorila pasho in spominjala na osvoboditev iz verig egiptovske sužnosti in ustanovitev Izraela kot naroda. Danes bi rekli, da je šlo za praznik narodne neod-visnosti, ki so ga obhajali z versko gorečnostjo in domoljub-nim čustvom.

Središče praznika je bila pashalna večerja in središče ve-čerje je bilo jagnje, ki ga je bilo treba jesti v skladu z natanč-nimi predpisi, če je le mogoče znotraj zidov jeruzalemskega obzidja. To je bila najbolj slovesna noč v letu, noč, v kateri so vrata templja ostala odprta. Poleg jagnjeta so jedli grenka ze-lišča (zeleno solato, vodno krešo, kardo, cikorijo ...) v spomin na grenko trpljenje, ki ga je Izrael trpel v letih egiptovskega suženjstva. Jedli so tudi nekvašen kruh, to je kruh, zamesen brez kvasa, ker je bil kvas znamenje pokvarljivosti.

To je bil načrt za večerjo.Jezus in njegova skupina so strogo upoštevali vse predpi-

se. Toda to je bil minimum. V tem pashalnem načrtu je imel Ubožec namen, da v tej edinstveni noči izmed vseh noči ure-sniči najčudovitejšo paleto skrivnosti.

* * *

Večeri se že. Učitelj in njegovi se molčeči in oprezni spu-stijo vzdolž prvih klancev Oljske gore. Razpoloženje učencev niha med strahom in velikonočnim veseljem.

Kakršen koli poskus opisati notranje obzorje Ubožca v tem trenutku bi bilo nekoristno. V nadvse obsežni puščavi, ki se je odpirala pogledu njegove duše, je bilo pod intenzivno modrino pravega pashalnega veselja mogoče razlikovati ka-mne, okrvavljene od bolečine in ljubezni, rdeče oblake, raz-tresene tu in tam, in od časa do časa ni manjkalo niti nevihtnih vetrov, ki jih je gnala neznana sila.

Ko so prečkali potok Cedron, je Jezus rekel učencem: – Tovariši moje samote in mojega izgnanstva. Verujem v le-poto bolečine, ki je prepojena z ljubeznijo. Verujem v skrajno sočutje, ko si vzame na ramena težo trpečega človeštva.

Učenci so molčali, ne da bi točno razumeli pomen teh besed.

Sijale so prve zvezde. Oblečena v ves svoj sijaj se je poka-zala luna, kraljica noči, da bi bila navzoča pri skrivnostih noči v najodličnejšem pomenu besede. Učitelj in njegovi učenci so že bili v dvorani zadnje večerje. Sedeli so na slamnatih rogo-znicah.

Srečanje je bilo skoraj skrivno. Toda ni bilo srečanje, ki bi ga zaznamovala slovesnost in zbranost, kakor ponavadi misli-mo; tudi ne smemo predpostavljati, da so bili učenci sposobni razumeti veličastne skrivnosti, ki so se zgodile to noč v sobi, kjer so bili zbrani. To ni bilo idilično okolje, ampak ozračje, nabito z napetostjo, ki so ga prečkali razni snopi svetlobe, zaradi katerih bi bilo mogoče tvegati noč v bleščavi požara. Umivanje nog, vzpostavitev evharistije, oznanilo Judovega iz-dajstva in Petrove zatajitve, oporoka ljubezni, slovo ... ti tre-nutki so bili kakor križanje mečev v spopadu, ki so spletali odločno dramatičen potek.

Ubožec iz Nazareta se je zavedal veličine trenutka. Za dolg trenutek se je potopil v tišino svojih prepadov in v tem času so mu prihajali v spomin dogodki njegovega življenja. V hipu je prešel z Očetovih višav v telo svoje svete matere. Toda prispel je trenutek, da spet odide in se vrne k Očetu. Eno samo stvar je počel med prehodom: ljubil je. In zdaj, ob koncu

262 263

svojega življenja, se je pripravljal, da sproži najvišjo ofenzivo ljubezni.

Povzdignil je torej oči. Z določeno kopreno žalosti v očeh je drugega za drugim začel gledati vse navzoče. Nemir se je polastil učencev, ki so zadrževali dih in gledali Učiteljeve ustnice, kakor bi pričakovali kakšno posebno razodetje.

Jezus jim je rekel: – To noč hočem govoriti z vami iz glo-bin svojega bitja in želim, da so moje besede odmevi večnosti. Dolge dneve me je prevzemala goreča želja, da bi prišla ta noč, da bi obhajal poslednjo večerjo slovesa, preden odidem. Otroci moji, odhajam. Če ne skočimo v prepad, nam nikoli ne bodo zrasla krila. Biti moram potopljen v globoke vode in po tem potopu bo prišel čudež. Bolečina se bo spremenila v lju-bezen in ljubezen bo povzdignila zidove kraljestva. Poslavljam se: ne bom več večerjal z vami do dne velike gostije kraljestva. Toda preden odidem, hočem to noč postati večni tovariš in neločljivi prijatelj vseh ljudi do konca sveta.

* * *

Slovesnost se je začela v skladu s tradicionalnim obre-dom velikonočnih večerij. Primeren trenutek za umivanje nog bi bil, preden je z miznimi tovariši sedel k mizi. Toda ni se zgodilo tako. Janezova pripoved nam da razumeti, da je Je-zus prekinil večerjo: »med večerjo« (13,2) je vstal od mize in začel učencem umivati noge. To bi dalo misliti, da so izbruh-nili spori in prepiri, kdo bo zasedal izbrana mesta. Janezovo besedilo (13,2–5) bi celo dalo misliti, da je takšno tekmovanje morda spodbudil Judov namen, da bi zasedel kakšno mesto, ki bi veljalo za izbrano, kar bi bila naravnanost, ki bi v drugih spodbudila občutja ljubosumnosti.

Zahteva zasedati izbrana mesta na pojedinah je morala biti v tistih časih eden od najpogostejših motivov za prepir. V dneh evangelizacije je Učitelj uporabil vse priložnosti, da je učencem dal nauke velike evangeljske vsebine: da bodo po-slednji prvi, da mora biti gospodovanje priložnost za ponižno služenje, da je bolje dajati kakor prejemati ... Toda ker je Jezus videl, da je sejal v pesek, se je ob uri vrnitve k Očetu, pred zadnjim slovesom, zatekel k dramatičnemu, skoraj teatralne-

mu dejanju, da ne bi nikoli pozabili najbolj ponavljanega in najgloblje evangeljskega nauka, nauka o ponižnosti, ki je v najgloblji sorodnosti z ljubeznijo.

Vstal je torej od mize, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se z njim opasal. Nalil je vodo v vrč in z držo, ki je lastna sužnjem, začel učencem umivati noge ter jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan.

V vsej njihovi apostolski avanturi so bili učenci priča mnogim in ganljivim dejanjem Učitelja, toda nobeno ni bilo bolj spektakularno kot to, saj so tovrstna dejanja ponavadi opravljali najnižji služabniki. Pred tako nenavadno naravna-nostjo Učitelja so bili učenci globoko ganjeni, zmedeni, skoraj sramovali so se. In ko so ga videli, kako se je zleknil k njihovim nogam kot zadnji od sužnjev pri hiši, je to nanje naredilo velik vtis. Tako so pasivno sprejeli nepričakovano dejanje Učitelje-vega služenja in predvsem trdo lekcijo, ki jo je bilo mogoče izpeljati iz tega. Če pustimo ob strani dejstvo, da je bil prizor sam po sebi ganljivo Učiteljevo dejanje ponižnosti, je vendar vključevala na določen način tudi očitek za učence.

Potem ko jim je prenehal umivati noge, se je Jezus spet oblekel in vrnil k mizi. Dejanje je bilo samo po sebi dovolj zgovorno, toda ko je videl, kako velik vtis je naredil nanje, je sklenil, da izkoristi trenutek in silovito, toda mirno podkrepi tiste svoje nauke, ki so bili njegovemu srcu najbližji.

– Ali razumete – jim je rekel – skriti pomen tega, kar sem vam pravkar storil? Kako ljubo bi mi bilo razsvetliti glo-bine in višine vašega srca! Odkar smo začeli hoditi skupaj in spreminjati zapuščeno zemljo v rodovitna polja, ste me vedno obravnavali kot Učitelja in Gospoda. In prav ravnate, ker sem zares to. Če ste torej videli mene, Učitelja in Gospoda, pri vaših nogah z umivalnikom, polnim vode, in z brisačo, kot zadnjega izmed sužnjev, se obnašajte tudi vi tako in delajte enako drug drugemu.

Tisti, ki poveljujejo na zemlji – je nadaljeval – izražajo svoj višji položaj tako, da delajo iz glav svojih podložnikov podnožnik svojih nog. Med vami pa naj ne bo tako. Naspro-tno, kdor zapoveduje, naj izkoristi to priložnost, da živi pri nogah tistih, ki so v njegovi službi, da umiva njihove noge in jim streže pri mizi. Blagor tistim, ki svoj kraljevski položaj

264 265

preoblikujejo v služenje in s pomočjo čarovnije služenja nare-dijo iz svojih služabnikov gospode! Resnično, povem vam: Ti-stim bodo zrasla krila, da bodo mogli leteti, hodili bodo med ruševinami in dvigovali mesta, njihovi dnevi bodo cveteli kot pomlad in njihove jeseni bodo poznale razkošno žetev zlatih sadov.

Kdo je večji – je vprašal – ta, ki služi, ali gospodar? Kdo uživa bolj vzvišen položaj, tisti, ki vabi, ali kdor je povabljen? Dal sem vam zgled, da bi bili kakor ponižna rečica, ki na svoji poti k morju razveseljuje polja s svojimi melodijami, ali ka-kor cvetoči mandljevec, ki se na udarce burje odzove tako, da razsipa dež cvetov. Vaše srce bo naseljeno s skrivnostnimi silami in božanskimi gotovostmi. Potem ko boste porušili na-puhnjene utrjene stolpe, boste hodili po preprogah iz vijolic. V zadnjih globinah praznine bodo ležali temelji kraljestva in od tam se bo dvignil plameneči steber ljubezni; in globini, ponižnosti in ravnodušnosti do sebe bodo ustrezali višina, lju-bezen in služenje.

* * *

Jezus je občutil, da je ozračje v dvorani zadnje večerje naelektreno. V ozračju je bilo nekaj, kar mu ni omogočalo, da bi v tej edinstveni noči svobodno dihal. Za kaj je šlo? Za nekakšen zločesti tumor, za mračno senco, za skrivnost nepo-stavnosti? »Jezus ... se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: 'Resnično, resnično, povem vam: eden izmed vas me bo iz-dal'» (Jn 13,21).

To je bil Juda: neskončna skrivnost, nerazrešljiva uganka, v katere breznih je svoboda doživela brodolom med temač-nimi nagoni, pogojnimi refleksi in nepremostljivimi frustra-cijami. Juda je ljubil Jezusa in Jezus je ljubil Juda: človeška uganka, vklesana v mrak, nerazumljiva kakor rastlina, ki je zrasla na pepelu umrlih.

Vsekakor je bila njegova navzočnost v dvorani zadnje ve-čerje kakor kratek stik v pashalnem toku te noči. Jezusove besede, ki so razodele izdajstvo, so delovale kot blisk, ki udari sredi črede. Izzvale so presenečenje, nejevero, strah. Gledali so drug drugega. Kako bi se moglo zgoditi nekaj takšnega?

V noči, polne lune, sredi najbolj pričakovanega in najbolj občutenega praznovanja v letu bi se mogla pod oblačili pri-jateljstva skrivati bodala? To ni mogoče! Vsevprek so padali protesti. Vsi so se udeležili tekme v spraševanju: Ali sem to mogoče jaz? Nazadnje je Jezus še enkrat dal Judu znamenje posebne naklonjenosti, kos pomočenega kruha, in mu rekel: »Kar nameravaš storiti, stori hitro!«

Bližal se je sklepni trenutek. Kot spretni strateg, ki je storil, da so se poti in okoliščine stekale v uro, ki mu jo je pokazal Oče, je Ubožec dal ukaz, naj se začne velika epopeja bolečine in ljubezni.

Juda je pogoltnila noč. Ubožec je zavzdihnil od olajšanja, kakor da se je ozračje osvobodilo svojega električnega naboja. Zdaj je Učitelj mogel vzeti v roke ključe, ki odpirajo vrata najbolj svetim skrivnostim, katere je nameraval razodeti v tej noči.

Darilo za trenutek slovesa

Po Judovem odhodu je Jezus vedel, da ima le še malo časa. Sam ni iskal smrti. Nikoli ni nikamor šel z namenom, da bi se soočil s člani velikega zbora, da bi jih izzval: Glejte, tukaj sem, storite z mano, kar hočete. Kolikor je le bilo mogoče, je skušal ostajati skrit. Včasih je res izpostavil nevarnosti svoje življenje, toda nikoli ni neposredno iskal smrti. Hotel je samo doseči Izraelovo spreobrnjenje. Vse drugo je bilo prepuščeno Očetovim načrtom.

Ko je Juda izginil v sencah izdaje, je Ubožec na plečih zaznal kremplje skorajšnje smrti. Sredi te parajoče notranje napetosti je moral vzpostaviti najvišji zakrament, s katerim je nameraval vzpostaviti novo obliko odnosa z verujočimi, ki bodo morali nadaljevati njegovo delo v svetu. Pashalni obed je trajal že kar nekaj časa, verjetno je bil nekje med drugo in tretjo čašo, ko je Jezus pustil ob strani obredne predpise, katerih so se kar najstrožje držali vsi Izraelci. V svoje roke je vzel kruh, in potem ko je nad njim izgovoril formulo bla-goslova, ga je razdelil na različne kose; toliko jih je bilo kot članov omizja. Začel jih je deliti med učence, katerim je rekel:

266 267

»Vzemite in jejte. To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.«

Medtem ko se je umivanje nog izkazalo kot spektaku-larno dejanje, pa je bil veliki zakrament vzpostavljen na zelo preprost način. Jezus je kot hrano in pijačo uporabil prvine, ki so v Palestini najbolj običajne: kruh in vino. Daroval ju je kot svoje meso in svojo kri, dana za življenje sveta, in je zapovedal učencem, naj ponavljajo to dejanje v njegov spomin. Dodal je, da gre za novo zavezo, za novo pogodbo med Bogom in ljudmi. Med skrivnostmi tako presenetljivega zakramenta je slišati, kako implicitno utripata dve nenavadni trditvi. Naj-prej, evharistija oznanja smisel njegove smrti: darovano telo in prelita kri – nasilna in solidarna smrt – v prid ljudi; in dru-gič, oznanja njegovo vstajenje in življenje do konca sveta.

Takoj potem, v trenutku daritve tretje obredne čaše, je Učitelj vzel kelih, zvrhano poln trtnega soka, in potem ko ga je blagoslovil ter se zahvalil, ga je dal vsakemu od miznih to-varišev, da bi ga vsi okusili. Potem jim je rekel: »Pijte od njega vsi. Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, prelita za mnoge. Ko-likorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.«

* * *

Jezus se je zavedal, da je tako v vsej preprostosti usta-novil in pognal v gibanje najučinkovitejše orodje milosti, naj-globljo in najrodovitnejšo skrivnost novega človeštva: evha-ristijo. Potopljen v najgloblja območja svojega sveta je začel, kakor bi govoril samemu sebi, razgrinjati vrsto misli in sanj, ki jih je dolgo prežvekoval v svojem duhu.

– Klasi, ki so jih otepli, da bi zamesili ta kruh – jim je rekel, so bili razpršeni po poljih in gričih in so se zlili skupaj, da tvorijo to testo. Grozdne jagode številnih grozdov so se po-bratile v tem kelihu vina. Toda tako žitna zrna kakor grozdne jagode so se pustili drobiti in mleti, da so prenehali biti žito in grozdje ter so postali hrana in pijača.

Samo preko smrti – je nadaljeval – je mogoče doseči ži-vljenje. Človek se naredi razpoložljivega tako, da sprejme, da ne bo več razpolagal sam s seboj, ker se vsako človeško bitje predstavi z madežem strahovitega nagona po posestvovanju

samega sebe. Vsak človeški obstoj teži k temu, da se zaupo-gne in obrne vase v začaran krog lastnega egoizma. Torej se je treba otresti posesti samega sebe, da bi mogli samega sebe dati. Ne morem se dati v hrano človeštvu, če se ne pustim streti kakor pšenično zrno. Zato vas bo skrivnost, ki sem vam jo podaril, spominjala, oznanjala in ponavljala na vekov veke mojo smrt iz ljubezni, saj prav zdaj začenjam stopati navzdol po stopnicah smrti. To darilo in moja smrt bosta torej neločlji-vo združena v vašem spominu vse do končnega časa.

V tej noči – je nadaljeval Jezus – so se naši očetje združili, da bi v naglici jedli jagnje, v pričakovanju skorajšnjega Gospo-dovega mimohoda. Gospod je res šel mimo njih in spremenil suženjstvo v svobodo in tesnobnost v veselje. Ko so bili naši očetje enkrat osvobojeni egiptovskih verig, jih je Večni pope-ljal na Sinaj in na tej gori z njimi sklenil zavezo. Zaveza je bila zapečatena v jagnjetovi krvi in Mojzes je pokropil ljudstvo s krvjo žrtve. Toda to obdobje je minilo. Zdaj sem jaz novo ja-gnje, tisti, ki bo prelil v tem kelihu svojo kri, ki bo jutri prelita za mnoge; in ta kelih bo znamenje nove zaveze, ki jo bo Bog to noč zapečatil. Spomnite se mene in moje smrti, kadar koli se boste srečali, da bi podelili kruh in vino. Jaz bom osebno zares navzoč v tem kruhu in v tem vinu.

Tako se hočem torej v tej noči – je nadaljeval Učitelj, ka-kor potopljen v svoje misli – s svojo navzočnostjo v kruhu in vinu narediti za neločljivega tovariša vsake človeške samote do konca časov. Vstopal bom v krhke kolibe, naseljene z bo-lečino, bdel bom nad snom sirot, v njihovi senci bom bdel z materinskim srcem. Vlil bom svež dih veselja v srce vdov, ki objokujejo svoje mrtve sinove. Za ranjene na robu ulice bom blaga sapa vetriča in trdna opora za tiste, ki hodijo upognjeni pod težo veka. Slednjič, bom otok v oceanu samote in oaza v puščavi človeštva. Od te noči dalje se ne bo nihče več imel pravice pritoževati, ker je sam ali ker je sirota. Za vse sem vstala prisotnost v kruhu in vinu.

In sicer – je sklenil – je to zadnja od večerij, ki smo jih obhajali med našo apostolsko prigodo in prva vseh drugih, ki se bodo ob moji odsotnosti in v moj spomin obhajale do konca sveta kot znamenje enotnosti in vez bratstva. Tisti, ki bodo jedli od tega kruha, bodo morali imeti eno samo srce.

268 269

Tisti, ki bodo sedeli pri isti mizi, bodo morali tvoriti eno samo družino.

* * *

Ali je ustanovitev evharistije kaj povedala učencem? Ali so imeli vsaj neko splošno zavest o tem, kaj pomeni? Predpo-stavljati je treba, da se v njihovih srcih ni dvignil niti najmanjši val čustva ali občudovanja in da so se odzvali enako kot nek-do, ki je navzoč pri čudnem prizoru, ki pa je brez posebnih in nadaljnjih pomenov. Sicer pa se je tako dogodilo ob nastopu številnih pomembnih dogodkov zgodovine.

Toda dve desetletji pozneje Pavel, ko piše kristjanom v Korintu, omenja evharistijo kot ustaljen obred, v katerem ve-rujoči, ki so v njem udeleženi, resnično jedo Gospodovo meso in pijejo njegovo kri.

V vseh krščanskih skupnostih danes v različnih oblikah še naprej praznujejo evharistijo, Gospodovo večerjo. Skup-nost verujočih se zbere okrog skupnega obeda, ki je omejen na najbolj preprosti prvini: kruh in vino. »Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh ...« Zbor – Cerkev – se spominja, ponavlja in ponavzočuje to, kar je tisto noč storil in rekel njegov Ustanovitelj, namreč prav v noči, ko je padel v roke svojih preganjalcev in šel naproti nasilni smrti. Skoraj dva tisoč let ni bilo niti enega dne, ko se ne bi obhajalo tega spomina, ki se je skozi stoletja v nepretrgani verigi prenašal iz roda v rod.

Zlati sen

– Otroci moji – je začel Ubožec odpirati svoje srce z ve-liko ganjenostjo in to so bile njegove zadnje besede – prišel je trenutek slovesa. Ljubezen se dotakne vse svoje globine šele v trenutku ločitve. Toda odhajam, in ko se poslavljam od vas, bo moja ljubezen do vas dosegla veličino stolpa, postavljenega na hribu: ne vihar ne strela ga ne bosta mogla porušiti. Po kraj-

šem časovnem razdobju me bo veter iztrgal iz vaše prisotnosti in končal bom, kakor končajo drevesa: gol in pokončen.

– Učitelj, kam greš? – je vprašal Tomaž.– Vaše noge za trenutek ne bodo mogle stopati po mojih

sledeh. Pustil se bom poviti v mrliški prt velike tišine in prodrl bom v pokrajine mraza in teme. Toda vrnil se bom, vrnil se bom, kakor se vrnejo jutranji svit in plime, večerna zarja in rojstvo dneva, in naš praznik ne bo imel konca.

– In kaj bo z nami? – je vztrajal Tomaž.– Ne bom vas zapustil kot kakšne sirote iz neznanih dru-

žin niti ne bom dopustil, da se izgubite v gorskih soteskah. Vaše srce naj se ne vznemirja. Ne odpirajte svojih vrat obupu in žalosti. Grem, da vam pripravim bivališče v kraljestvu svo-jega Očeta in v njegovem srcu bom prižgal plameneči ogenj ljubezni. Sedeli bomo okrog njega, se greli in spoznavali skriv-nost veselja, ki več ne umre.

Med vami – je nadaljeval – sem hodil s hitrostjo zvezde in zasejal številne besede. Če so se moje besede izgubile v vo-dnjakih pozabe ali če so zavite v meglo, ne skrbite zaradi tega. Moj Oče vam bo poslal Tolažnika in ta vas bo hkrati razsvetlil ter vam pomagal, da se boste spomnili vseh stvari in razpršil bo megle z vaših obzorij, da se to, kar sem vam povedal in storil, pokaže presojno v vaših očeh.

– Učitelj – je pripomnil Janez – praviš, da boš šel in da se boš vrnil. Tvoja govorica je polna ugank, ničesar ne razu-memo.

– Ko me bodo krila smrti ponesla v deželo pozabe – je odgovoril Jezus – boste sedeli v vrtu granatovcev in grenko jokali, in kakor volkovi sredi noči ne prenehajo s svojim noč-nim tuljenjem, tako vi ne boste prenehali intonirati pogrebnih žalostink, medtem ko se bo svet vročično predajal praznova-nju, prav kakor visoka plima pod polno luno. Boste kakor ranjeni ptiči v dolini žalosti, ne da bi mogli poleteti, kakor noseča žena, ki ne more plesati in peti, ker ji trebuh in grlo sti-ska zasoplo dihanje. Ko pa se enkrat rodi otrok, bodo valovi in veter sprejeli nase nalogo, da razširijo novico, in materina žalost se bo – kot po čudežu – spremenila v veselje nad novim življenjem.

270 271

Tako je zdaj vaša duša ovita v žalost – je nadaljeval Jezus – kakor v potni prt. Toda vrnil se bom iz oddaljene dežele, kakor se spomladi vrnejo lastovice, in veter bo razpihal pra-znične speve po dolinah vaše duše in strgal vam bom potni prt žalosti ter vas preoblekel v plašč slave in veselje se ne bo oddaljilo od vaših obzorij, aleluja.

Vse to – je dodal – sem vam razložil v prilikah in prime-rah. Toda prihaja ura, v kateri ne bo več prilik. Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, bo neposredno preplavil vaše oči z jasno poldnevno lučjo.

– Učitelj – je vztrajal Janez – ko družinski očetje odidejo s tega sveta, zapustijo svojim otrokom svojo poslednjo voljo, oporoko ...

– Zlati sen – je odgovoril Jezus – se je rodil in počasi počasi rastel v mojem vrtu med našo apostolsko prigodo; ta zlati sen bo dan in noč sijal v očeh moje duše kakor jutranja zvezda

– Ali bi nam mogel razložiti, za kakšne sanje gre? – je vprašal Janez.

– Povedal vam bom zgodbo – je odgovoril Jezus. – Lju-bezen, ki se ne razširja, se spremeni v skalo. Med vami sem bil brat med brati. Svojega bivališča nisem postavil na nedose-gljive vrhove, kjer gnezdijo orli. Jedli smo marveč skupaj pri isti mizi in spali drug poleg drugega pod zvezdami ter skupaj iskali skrivni pomen stvari. Bili smo potujoča družina brez stalnega bivališča. Ko boste pomislili name, se boste spomnili ene same stvari: da sem vas ljubil in da morate tudi vi enako ljubiti drug drugega.

Svojo lakoto – je nadaljeval Učitelj – sem potešil z vašim kruhom in svojo žejo sem tešil z vašim vinom. Vzpenjal sem se po vaših hribih in igral sem se z vašimi otroki. Postali smo ena sama družina. Ni manjkalo težkih trenutkov: na vrtu pred hišo so se zasejale in zrasle strupene rastline tekmovalnosti in zavisti, ki jih nikoli ne manjka, toda jaz sem vas učil težke umetnosti, kako jih izkoreninjati, kako jih odstraniti skupaj s korenino. Zaradi vsega tega vas ne bom več imenoval služab-nike, ampak prijatelje, ker med nami ni več skrivnosti. Z vami sem iskren in resnicoljuben, zahteven in razumevajoč. Posva-ril sem vas pred nevarnostmi, opogumljal sem vas v težavah,

umil sem vam noge in vam stregel pri mizi. Skratka, kakor je Oče ravnal z mano, sem jaz ravnal z vami.

In zdaj, preden odidem, vam zapuščam to zapoved: osta-nite v edinosti, ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. To je moja oporoka, moje zlate sanje; bodite v svetu živi dom. Bodite eno, kakor sva Oče in jaz eno, in v najini edinosti naj se dopolni vaša edinost. Veliko nalog sem vam zaupal: da oči-ščujete gobavce, ozdravljate bolnike, oznanjate kraljestvo ... predvsem pa vam zapovedujem, z nujnim značajem, kakršne-ga ima oporoka na koncu življenja, da se ljubite med seboj, dokler se ne vrnem. Po tem bodo vedeli, da ste moji učenci: to bo razpoznavno znamenje in glavna naloga. Sinovi, otročiči moji, spet vam iz vsega srca ponavljam: dajem vam novo za-poved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.

Sveti Oče – je nadaljeval Jezus in pogledal proti nebu z neskončno nežnostjo ter spoštovanjem – ko si jih iztrgal iz sveta, si te učence položil v moje roke, da bi jaz skrbel zanje. Razložil sem jim, kdo si. Zdaj vedo, kdo si, in vedo tudi, da sem jaz rojen iz tvoje ljubezni.

Bili so tvoji, ti si jih dal meni kot brate in jaz sem skr-bel zanje bolj kakor mati skrbi za svojega otroka. Živel sem skupaj z njimi, toda zdaj se moram žal posloviti od njih in se vrniti k tebi, ker si ti moj dom. Toda oni ostanejo v svetu. Bojim se zanje, ker je svet v njih. Bojim se, da bodo egoizem, interesi in tekmovalnost strli enotnost med njimi. Ohrani jih z ljubeznijo. Ko sem bil z njimi, sem za to skrbel jaz. Zdaj ti skrbi zanje.

Strah me je zanje – je dodal. – Ne dopusti, da jih interesi razdelijo in da jim nazadnje iztrgajo mir. Naj bodo eno, kakor sva ti in jaz. Zruši v njih visoke zidove, ki so jih postavili ego-izem, napuh in nečimrnost. Oddalji od njihovih vrat zavist, ki ovira in uničuje edinost. Pomiri njihove agresivne impulze. Naj tok tople in globoke občutljivosti prečka njihove odnose, naj se razumejo in si odpuščajo, naj se spodbujajo v medseboj-ni hvalnici; naj bodo med seboj odprti in zvesti, razumevajoči in iskreni. In tako naj jim uspe, da bodo sredi sveta eno ognji-šče, v katerem bosta vladali toplina in sreča, kakor mestece, ki sveti na vrhu gore, da bo svet vedel, da si me ti poslal.

272 273

Kakor si ti Oče – je sklenil – v meni in jaz v tebi, tako naj bodo tudi oni použiti v najini enosti. To je moj zlati sen!

Velika kriza in zvestoba ob vsakovrstnih preizkušnjah

Zapustili so prostor zadnje večerje. Jeruzalem je bil po-topljen v mesečevo svetlobo. V nočnem zraku, polnem skriv-nega čara, je valovil intenzivni vonj cvetočih oranževcev. Ta noč se ni zdela kot noč tragedije, ampak kot noč svatbe. Ob luninem svitu so se potihoma spuščali proti četrti Siloe, za zu-nanjimi tempeljskimi zidovi. Sova je zaprhutala s krili, zavpila s predirnim krikom in izginila v temini.

Počasi so se spuščali po strmi potki, med cipresami in oljkami, slišati je bilo hrup kamenja, ki se je ob njihovem mi-mohodu kotalilo po pobočju. Dušo te skupine ljudi je breme-nilo težko ozračje vznemirjenosti. Po hladnih in puščavnatih visokih planotah so galopirali črni jezdni konji. V višavi je bilo slišati bobnenje tragedije, kakor voz, ki ga za sabo vlečejo viharji, medtem ko je mesec neustrašen prečkal nebesni svod in so oddaljene zvezde sijale v škrlatno rdeči barvi. Takšna je bila duša učencev.

Kdo bi se sploh mogel pokazati nad brezni Ubožca? Nje-gov duh se je začel vrtoglavo spuščati v globine samote, žalosti in smrtnega boja. Trte so bile polne grozdov in grozdi so bili poškropljeni s krvjo. Veter je povsod po pepelnatih dolinah trosil sive lase, medtem ko so otroci na kupčke zbirali kamne in zvezde. To je bila noč odločitve. Neka oljka se je vsa skri-venčena dvigala v srcu noči v domačem vrtu. To je bila noč bitke in zmage.

Prek potoka Cedron so vstopili v getsemanski vrt. V tisti nočni uri so učenci že oslabeli pod težo žalosti in Ubožec se je popolnoma pogreznil v noč agonije.

Jezus jih je povabil, naj se, kolikor je le mogoče, udobno razmestijo, da prebijejo noč, »medtem pa bom jaz šel molit«. Bodite pozorni – jim je rekel – da ne zaspite. Ohranite svoje energije v visoki napetosti, v goreči komunikaciji z Večnim. Sicer se ne boste sposobni upreti napadu tesnobe in žalosti.

Toda čutil se je pobitega in do konca prestrašenega že samo, če je pomislil, da se bo moral sam soočiti s smrtnim bojem in nočjo. V tej najvišji uri je potreboval nekoga, da bi mu stal ob strani. Ubožec je bil zdaj neznanec celo samemu sebi: potopljen je bil v slane vode, v goste globine brezmejne osamljenosti, stežka je dihal, komajda se mu je posrečilo ostati na nogah.

S seboj je torej vzel tri priče spremenjenja, Jakoba, Petra in Janeza, da bi bili tudi priče precej drugačnega spremenje-nja. Ubožec je zelo dobro vedel, da ni v trenutku odločitve nikogar z nami in da najbolj grenke požirke človek pogoltne sam. Vsemu navkljub je vendar pričakoval določene utehe od bližine teh treh zaupnih prijateljev.

V njihovem spremstvu se je torej odpravil nekoliko glo-blje v getsemanski vrt in na tej kratki poti je kriza izbruhnila z vso svojo divjo močjo. Bilo je, kakor da bi velikanski val stra-hu, žalosti in groze pometel z vsakršno obrambo. To je bila agonija. »Začel se je žalostiti in trepetati.« Gradovi in gore so izpuhteli kakor dim. Misli so se v gosti trumi bojevale v umiku in puščale bojno polje prazno za čustva, ki jih ni bilo mogoče nadzirati. Ubožčeva duša je bila zagozdena med ruševinami in skalovjem.

Kakor otrok, ki išče pomoči, se je obrnil k trem, ki so ga spremljali. Z enim udarcem jim je odprl skrivna vrata svoje najgloblje notranjosti. Iz nje so v valovih ihtenja privrevale strah zbujajoče besede:

»Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite z menoj!« Bilo je, kakor bi rekel: Umiram od žalosti. Vsi ra-njeni ptiči so strmoglavili, vrtoglavica je dosegla dno vodnja-ka. Ubožčeva duša je bila kakor trs, ki ves drhti ob udarcu vetrov.

S temi izlivi je Ubožec samo beračil za malo tolažbe in njegovi trije zaupniki so ga najverjetneje potolažili, kolikor so ga pač najbolje mogli. V resnici sta v tistem trenutku Ubožca zagrabila v primež dva nasprotujoča si valova: nuja, da bi bil popolnoma sam, in groza pred tem, da bi ostal sam.

Ker je vedel, da ni človeška tolažba nič drugega kot cvetni listi, ki se jih je komajda dotaknila naša koža, in da se najvišje človekove skrivnosti použivajo v samotnosti vsakega posame-

274 275

znika, se je Ubožec oddaljil od njih skoraj za lučaj kamna. Pod neprizanesljivimi udarci krize in trenutno poražen, trepetajoč, s klecavimi koleni je storil še kakšen korak, dokler se, ves izčr-pan, ni več mogel držati pokonci. »Padel je na obraz in molil ...« Tako je vstopil v agonijo, v boj iz oči v oči s smrtjo.

* * *

Jezus Kristus je bil v teku svojega življenja zvesti odgo-vor Sina Očetu. Pismo Hebrejcem predstavlja Jezusa kot zgled zvestobe, potopljenega v morje preizkušenj. »Pomislite vendar nanj, ki je … pretrpel tolikšno nasprotovanje« (Heb 12,3). In »iz tega, kar je pretrpel, se je naučil poslušnosti« (Heb 5,8). Imamo torej brata, ki ga je zelo veliko stalo, da je bil poslušen Očetu. V svojem bitju je izkušal vse omejitve, kakor zakon naključja, prehodnosti, samote in nezvestobe. Sprejel se je kot človek, brez izmikanja, brez nadomestkov, ne da bi se v težkih trenutkih zatekal k svoji Božji naravi.

Toda v tej široki človeški izkušnji je Ubožcu manjkala naj-bolj grenka izmed izkušenj: izkušnja smrti. Čeprav se je spri-jaznil z idejo smrti in z idejo smrti iz ljubezni, je bilo vendar nekaj čisto drugačnega, da se je nenadoma znašel iz oči v oči s smrtjo.

Lahko je teoretizirati, ustvarjati filozofije in celo teologi-je o smrti, ko je ta odsotna in oddaljena. Mogoče je tudi, da beseda smrt za mnoge zveni kot prazna beseda, kot nekaj brez vsebine, kakor beseda nič. Mi smo tisti, ki dajemo »življenje« smrti in naseljujemo njeno praznino z našimi fantazmami in z našim strahom. Mi smo tisti, ki v življenju »oživljamo« smrt. V Getsemaniju je Ubožec iz Nazareta »doživljal« svojo smrt.

Vsako živo bitje – rastlina, žival, človek – je obdarjeno z ustreznimi mehanizmi za spopad z grožnjo izumrtja. Gre za nagon ohranitve, za celoto krepkih obrambnih sil, ki so bolj ži-lave pri živali kakor pri rastlini in še bolj pri človeku kakor pri živali. Katera koli žival se potem, ko vstopi v proces umiranja, pusti »odnesti »smrti. Ne nasprotuje, ugasne kakor sveča. Smrt se v njej »dopolni«. Ne umre, pusti si umreti, konča se.

Samo v človeku obstaja smrtni boj, ker se človek zaveda svoje ugasitve in se temu umsko upira. Agonija je torej boj

umskega upiranja. Samo človek umre, ker ima samo v njem prostor agonija, boj ali upiranje, v katerem se konča tako, da popusti in je izničen, potegnjen v vrtinec svojega lastne-ga upiranja, in tako smrt doseže zmago nad človekom. Toda človek more, nasprotno, doseči zmago nad smrtjo tako, da se ji svobodno izroči, in to se je posrečilo Ubožcu ob koncu preizkušnje v Getsemaniju.

Po drugi strani je smrt vedno spopadanje z neznanim in človeški um se vedno boji tega, česar ne pozna. Smrt uničuje vse najlepše stvari v življenju: veselje sonca, toploto prijatelj-stva, opitost z glasbo, sijaj pomladi; in zavezuje k nepopravlji-vi in dokončni ločitvi od najljubših bitij, domačih in prijate-ljev. To je trenutek velikega slovesa: Prijatelji, oditi moram in vi ne morete »iti« z mano.

Ko je človek enkrat mrtev, ne trpi več zaradi teh ločitev. Toda dokler je živ, kakor je bil Jezus v vrtu Getsemani, »izku-ša« trganje vseh ločitev, in ker je strah energija, ki se sprosti pred obrambo vsake ogrožene lastnine, je naravno, da bližina smrti ustvari največji strah in da ta ustvari največjo tesnobo, smrtno tesnobo. V svojem smrtnem boju v vrtu, dokler je tra-jal odpor, je tudi Jezus izkušal smrtno tesnobo.

Vse to je »doživljal« Ubožec iz Nazareta v Getsemaniju v največji napetosti, ker se je tam stekala vrsta okoliščin, ki so delale njegov odhod še veliko bolj mučen.

Za nekoga, ki se pripravlja na to, da bo umrl krivično obsojen, more biti razlog za tolažbo vednost, da bodo mnogi obžalovali in objokovali njegovo smrt. Bistven pojav smrti, ki je osamljenost, more deloma olajšati solidarnost drugih ljudi.

Toda Ubožec ni izkušal takšne solidarnosti, ampak sovra-žnost in v najboljšem primeru brezbrižnost. Večina ljudi je bila zadovoljnih z njegovo smrtjo ali pa so bili do nje brezbrižni. Primer tega položaja je našel prav pri svojih učencih, ki so mirno spali, medtem ko se je on, njihov Učitelj, zvijal v tra-gičnem smrtnem boju. Kateri koli človek bi v podobnih oko-liščinah izkušal občutje absolutne nesreče. Kako ne bi občutil odpora in gnusa?

Sicer pa je ves ta položaj imel tudi svojo nesmiselno plat. Če je s smrtnimi sragami in s krvavim potom pogoltnil ta nad-vse grenki grižljaj, da bi rešil te ljudi, njim pa nič ne pomeni

276 277

takšno odrešenje, ga ne priznajo in zanj niso hvaležni, je ven-dar treba sklepati, da je to nesmiselna in smešna smrt.

* * *

Ali bi se Jezus mogel izogniti smrti? Zakaj ni pobegnil v gore ali se zatekel h kakšnim strategijam, ko je videl, da je preganjan? Zakaj si ni naložil molka vsaj v svojih zadnjih te-dnih? Zakaj je molčal, ko so ga Kajfa, Pilat in Herod povabili, naj se brani?

Kaj se je v resnici zgodilo? Ali je šlo za usodnost ali je bila to njegova svobodna in prostovoljna odločitev? In kaj po-meni »prostovoljno umreti«? Če gledamo njegovo dramo s človeškimi očmi, se je vse dogodilo, kakor da bi bilo končno in usodno dejanje Ubožčevega življenja sad seštevka cele vr-ste prvin: sovražnosti Izraelovih verskih oblasti, psiholoških odzivov Juda, Kajfa in Pilata, cesarskih strategij, povezanih z ekonomskimi interesi, stekajočih se politik med zasedbenimi četami in oblastmi zasedene dežele itd. Tako je tok zgodovine potegnil Ubožca iz Nazareta (»je primerno, da umre«) kot od-padek na smetišču smrti.

Ali je bilo zares tako? Vse to se je seveda zgodilo. Toda če bi bilo samo to, ne bi bilo odrešenja. Potrebno je bilo, da Jezus vse to svobodno in prostovoljno sprejme. Ti dogodki so bili zgodovina, niso pa bili zgodovina odrešenja. Da bi bilo odrešenje, je moral Jezus vliti v te zgodovinske dogodke svoje hotenje, umreti je moral prostovoljno. Problem odrešenja sve-ta ni bil, ali Jezus umre ali ne; tako ali drugače bi umrl. Če bi se Jezus tisto noč z mečem v roki soočil z oddelkom vojakov in straž, ki ga je prišel prijet, in bi padel v boju, ali če bi se predal, kakor se je dejansko obnašal, kot jagnje brez obrambe, bi v obeh primerih šel naproti zanesljivi smrti. Problem torej ni bil, ponavljamo, ali bi Jezus umrl ali ne, ampak ali bo umrl prostovoljno.

Umreti prostovoljno ne pomeni, da bi šel Jezus smrti na-sproti tako, da bi izzval svoje preganjalce; pomeni marveč, da je Jezus, vtem ko je prebiral zgodovinske dogodke, kakor so potekali okrog njega, v njih nazadnje odkril Očetov načrt. Oče bi mogel vdreti v zgodovinske dogodke in prekiniti potek

zgodovine. Če tega ni storil, je bilo zato, ker je njegova volja dopustila, da dinamika zgodovine teče svoj usodni tek in da bo zato njegov Sin umrl na križu. Jezus je videl in sprejel Oče-tovo voljo prek dogodkov in se ni predal pred usodnostjo dej-stev, ampak pred voljo Očeta, ki jih je dopustil. Umrl je torej prostovoljno; in najvišji trenutek takšnega sprejetja Očetove volje je bil v getsemanski noči.

Na eni strani se je Ubožec v nekem trenutku te noči zave-dal, da so vrt obkolile čete do zob oboroženih vojakov in da ni več niti špranje, skozi katero bi se mogel izogniti prijetju. Ko je Jezus videl, da je obkoljen brez rešitve, je mislil samo še na to, da če niti list ne pade na tla, ne da bi to dopustil Oče, tok smrti ne more potegniti Sina za sabo, ne da bi to Oče izrecno dopustil. Njegove oči so se znašle pred tistim rdečim zidom volje Očeta, ki je dopustil, hotel in odredil, da Sin izgine pri tej starosti in na ta način. Potem ko je vpil, jokal, se znojil in potil krvavi pot, je sprejel to voljo in se brez nasilja predal nasilju dejstev, v molku in mirno se je predal v roke tistega, ki je dopustil njegovo mučeništvo.

Umrl je prostovoljno. Ko je smrt sprejel, je bila smrt pre-magana. Vse to se je zgodilo v Getsemaniju.

* * *

V Getsemaniju je mogel Ubožec z grozljivo jasnostjo raz-likovati med tem, kar hočem jaz in kar hočeš ti. Med obema voljama je potekal težak spor, ki se je pozunanjil v krvavem potu.

Medtem ko so trije zaupniki, najverjetneje prestrašeni in v najbolj absolutni prepadenosti od blizu opazovali svojega Učitelja tako pobitega, ne da bi vedeli, kaj naj mu rečejo ali kaj naj storijo, je Ubožec »z močnim vpitjem in solzami« (Heb 5,7) »padel na obraz in molil« (Mt 26,39) z besedami:

– Oče, Oče, poln ljubezni! Prišel sem na globoko morje in se potapljam med valovi. Zateči se hočem v senco tvojih kril, dokler ne mine ta nesreča in to opustošenje. Potopljen sem v blato in smrtni strah mi zvija notranjost. Trop volkov je planil na moje meso in me hoče raztrgati. Moj Oče, tebi je vse mogoče. Oddalji od mojih oči senco smrti. Kakor se mokra

278 279

obleka oprijema telesa, tako se moja duša oprijema življenja. Sem v cvetu mladosti in hočem živeti! Zate je vse mogoče. V osrčju zime daješ, da vsako leto vzcvetijo zelene klice pomla-di. Pokoplji koso smrti nekaj metrov pod zemljo. Oddalji od mene kelih grenkobe! In vendar ne to, kar jaz hočem, ampak kar hočeš ti. Daj mi krila, da bom mogel leteti v skladu s tvojo voljo.

Toda tisto čudovito noč, v katere jasnino se je oblekel svet, je bila v Jezusovi notranjosti temna noč duha. Oče je bil daleč ali pa ga preprosto ni bilo. Tesnobnost je potopila doline Ubožca, ki se je utapljal v morju samote. Na njegovo neskonč-no puščavo se ni mogel ozreti niti kakšen krokar. Protislovje (volja do življenja in volja umreti) je paralo njegovo notra-njost. Ker ni občutil nobene tolažbe Očeta v najbolj mučni suhoti, je šel iskat malo tolažbe k svojim trem zaupnikom.

Vstal je. Komajda se je držal pokonci. Opotekaje se je stežka stopal naprej proti kraju, kjer so bili trije učenci. Že-lel bi si – to je iskal – da bi se znašel v tolažilni navzočnosti treh prijateljev, ki bi molili, toda oni so zadremali. Kakšno razočaranje! »Simon, spiš? Nisi mogel eno uro ostati buden?« »Bedite in molite, da ne padete v skušnjavo!«

Pustil jih je. Pisano je bilo, da to noč Ubožec ne bo našel tolažbe ne na nebu ne na zemlji. Vrnil se je v svojo samoto in »ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil« (Lk 22,44) »in je molil z istimi besedami« (Mr 14,39).

* * *

Če naj se slikovito izrazimo, Ubožec se je to noč spreme-nil v velikega bednika, ne samo v smislu, da je prevzel nase vso človeško bedo (Iz 53), ampak v smislu, da je občutil bednost tega, da se je čutil človeka, do te mere, da je izpraznil člove-ški kelih njegove najbolj grenke usedline. Prišel je do skrajne meje, do katere je sposobna priti človeška izkušnja, do bede in nesreče človeškega bitja: samota, strah, užaloščenost, ne-smisel, groza, tesnobnost. Kdo bi bil sposoben analizirati in izmeriti globino Jezusove žalosti, ko je vzkliknil: »Moja duša je žalostna do smrti«? Kdo bi mogel ovrednotiti vso člove-ško težo, gostoto in smisel tega, kar se je dogajalo v Ubožčevi

notranjosti, ko je molil »z močnim vpitjem in solzami« (Heb 5,7), »v grozi in trepetu« (Mt 26,37; Mr 14,33), tako da je »padel na obraz« (Mt 26,39), s »potom kakor kaplje krvi« (Lk 22,44)?

V svoji temačni in obupni veličini se je človek spustil po vsem pobočju, dokler se ni dotaknil skrajnega dna prepada. Tukaj se nam ne posreči, da bi videli kaj drugega kot ruševine v skalni sivini. Ubožec se je spustil do najglobljih ravni človeške usode. Ubožec je bil zvest človeku: ko je prišel trenutek velike stiske, mu ni niti za trenutek prišlo na misel, da bi se zatekel k zvijači in da bi iz torbice božanstva potegnil čudežno karto, ki bi ga osvobodila grenkega grižljaja smrti – in kakšne smrti! V skrivnosti učlovečenja je Getsemani končna stopnica.

* * *

Pozornost priteguje dejstvo, da se prva krščanska sku-pnost, ki je izpovedovala Jezusa kot Kyrios (»Gospoda Boga«), nikakor ni sramovala tega, da ga upodobi, kako jokajoč ječi in vpije, ležeč z obrazom na tleh. Prvotna kateheza je uvidevala, da se je drama odrešenja použila tam, tisto noč. To je bila velika ura odločitve. To pomeni, da je Getsemani imel v duši prvotne skupnosti večji vpliv kot Kalvarija in zato je prizor dobil takšne značilnosti, da ob njem vzdrhtimo od groze: kri-žev pot, ječanje, solze, tesnobnost, strah.

Srce, kot vemo, je močna mišica, ki ima popolnoma me-hanično funkcijo in je v stalnem gibanju. Zaradi tega jo prečka gosta mreža gibalnih vlaken. Ko neko čustveno stanje izvaja na to mišico zelo visok pritisk, lahko začne črpati kri s takšno močjo in hitrostjo, da počijo kapilare, ki ne zmorejo več zadr-ževati obilnega toka krvi, prejete s takšnim sunkom in hitro-stjo. Takrat pride do »krvavega pota«.

Pismo Hebrejcem nam pove, da je Jezus tisto noč molil »z močnim vpitjem in solzami«, da je torej vpil in ječal. Pred očmi je treba imeti, da ko je tesnobnost izjemno močna, pre-neha biti psihološko občutje in se spremeni v telesno občutje, kakor krempelj, ki se zasadi predvsem na območju želodca. Človek navadno zoperstavi bolečemu telesnemu občutju neki

280 281

kakršen koli odziv, ki je lahko tudi telesnega značaja: ječanje, vpitje, kretnje, krči, jok …

Da bi opisali krizo Ubožca v Getsemaniju, uporabljajo si-noptiki dvoje besed: strah in tesnobnost, ki sta značilna simp-toma človeka v agoniji. Človek v agoniji zavrača, da bi umrl, občuti strah pred smrtjo. Toda hkrati se počuti tako slabo, da nima niti volje do življenja: občuti naveličanost do življenja. Je, kakor da bi človeka vleklo v dve nasprotni smeri dvoje sil, ki sta si med seboj nasprotni. Agonija je torej kriza razkroja. Težava je vedeti, katera od obeh sil bo nazadnje prevladala, in to bomo imeli zdaj pred očmi.

* * *

Velika kriza je bila na vrhuncu. Ubožec je še naprej čutil potrebo po človeški tolažbi. Vstal je torej, drugič, in se v upa-nju, da bo dobil nekoliko olajšanja, približal kraju, kjer so bili trije, katere je izbral kot svoje zaupnike. Prazno upanje! Še naprej so spali, toda tokrat ni rekel nič: pustil jih je spati in se vrnil na svoj kraj, prepričan, da so v uri resnice človeške to-lažbe samo slepilna blažila in da mora on sam narediti bilanco na strani zmage, v najbolj popolni samoti, iz oči v oči s smrtjo in z Očetovo voljo.

Odločen je bil torej, da bo zvil roko smrti, tako da svo-bodno daruje samega sebe, in se odločno soočil s končnim napadom. Rekel je: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja« (Mt 26,42). Samo s pre-pustitvijo Očetovi volji, ki je dopustila Sinovo nasilno smrt, bo dosežena zmaga nad samo smrtjo; in besede iz Evangelija po Mateju razodevajo, da je miselni odpor Ubožca že oslabel, toda ni bil izničen.

Iz neznanih svetov in pod poveljstvom nagona preživetja so se pojavili na Ubožčevih ustnicah vsi zakaji, ki so se prebu-dili v imenu pobožnosti in razuma.

– Drevesa pozimi umrejo – se je pritožil Ubožec – ti pa si sklenil, da bom jaz zrušen v srcu pomladi. Zakaj?

– Je pomlad – je slišal, kako mu je odgovarjal glas – ki ne pozna konca in katere semena so skrita v osrčju zime.

– Ubogim – je vztrajal Ubožec – sem izročil ključ sreče, svoje polne roke sem izpraznil v njihove prazne roke, kajti ni večje sreče od te, da osrečimo druge ljudi. Zakaj mi zdaj jemlješ srečo, da osrečujem druge ljudi?

– Lahko je dajati. Težko se je dati. Najvišja daritev je v tem, da damo življenje.

– Mar nisem tvoj Sin? Ali ti nisi moj Oče? Ali me ne ljubiš tako močno? Ali te jaz ne ljubim prav tako? Mar ne bi bilo dovolj, da te vso noč častim na višini kakšne gore kot tvoj bi-tnostni Sin, kar tudi sem? Zakaj mi tega keliha ne zamenjaš za kakšnega drugega, manj grenkega? Zakaj ne odgodiš te ure?

– Smrt – je odgovoril glas – bo človeka odrešila vročice zemlje. Samo če bo človek skočil nad prepad, se bo osvobodil pokrajine izgnanstva in samote ter se bo dokončno znašel v zatemnjujoči senci slave.

Ubožec je molčal in se vrgel s trebuhom na tla, glavo je držal v rokah. Svetloba je izginila. Čas se je v Oljčnem vrtu zaustavil kakor utrujen motor. Oljska gora tam spodaj s svoji-mi skalami in svojimi oljkami ter galaksije tam zgoraj, celotno vesolje med ognjem in ruševinami, je strmoglavljalo v vodnjak niča. In za konec, bivanje se je preoblikovalo v tišino.

Počasi, kakor ob vnovičnem dvigovanju stoletnega sna, so se začeli dvigovati silno visoki valovi na obalah Ubožca, začenši z njegovimi neskončnimi rezervami strasti in vro-čičnosti za Očeta. Stari ognji so se nenadoma spet prižgali, dvignili plameneče glave in se širili v koncentričnih krogih po neskončnosti njegovih ravnin. Z vseh koncev njegove ge-ografije so privreli poleti ljubezni, nagibi privrženosti, izbruhi navdušenja nad Očetom, pripravljeni zadaviti kačo »tega, kar hočem jaz«, da bi naredili prostor za »to, kar hočeš Ti«.

Poleg tega je uporabil nagonsko človeško tehniko: tako Marko kakor Matej poročata, da je Jezus »ponovil iste be-sede«. Po stalnem zakonu človeških mehanizmov je mogoče nepremagljivo tesnobo premagati edino s ponavljanjem ener-gičnega izraza, ki mora biti, če je le mogoče, izrečen na glas in z velikim navdušenjem.

Ubožec je torej med ihtenjem stalno ponavljal: »Ne, kar hočem jaz, ampak kar hočeš Ti.« – Oče naš – je nadaljeval – če sem to noč odprl usta, da sem izrekel strahopetne besede

282 283

in sem nasprotoval tvoji volji, naj nič od tega, kar sem rekel, ne ostane zapisano v tvoji knjigi. To niso bile moje besede, ampak besede mesa. Zdaj ti dajem svojo besedo, trdno in do-končno. Moja mati me je naučila, da je ubožec človek, ki čuti, da nima pravic. Tvoj služabnik sem. Moje pravice so v tvojih rokah. Pravim ti torej: Ali moram umreti? Da, Oče. Na križu? Da, Oče. Na križ se bom povzpel zaprtih ust, kakor jagnje.

Ubožčev »da« je dobival čedalje jasnejši profil in tonal-nost, dokler se ni spremenil v »da« brez ublažitev in brez po-gojev, v značilni, tragični in večni izraz Božjih ubožcev vseh časov. Zgodi se, kakor ti želiš!

In počasi počasi, ko je ponavljal svoj zgodi se, so ga pre-nehali trgati trni in kremplji tesnobe, njegovi živci so se spro-stili, medtem ko je čudovit tok miru začel korak za korakom preplavljati ves notranji svet.

Še naprej je Ubožec ponavljal svoj zgodi se, le da brez vznemirjenja in čedalje bolj milo ter počasi, dokler se po dol-gem času ni čutil popolnoma preplavljen z mirom kakor mor-je, v katerem je vse postalo mirno, vedro, jasno … Smrt je bila poražena. Zmaga je že v naših rokah, vse drugo do konca bo samo sprehod.

Od tega trenutka dalje in vse do smrti Ubožca na križu v kroniki zgodovine sveta ne najdemo prizora, ki bi bil enako lep in enako veličasten. V njem ne bomo našli nobene poze grenkobe, nobenega nenadnega odgovora, nobenega nasilne-ga odziva, nobenega sovražnega pogleda, nobene živčnosti ali notranje vznemirjenosti … nič od vsega tega!

Oblečen v nespremenljiv mir in v neznano lepoto, ki sta mogli priti k njemu samo z druge strani, je Ubožec vedro na-predoval v romanju bolečine in ljubezni … do konca.

V rokah sovražnikov

Hrup korakov in premikanje kamnov sta naznanjala bli-žino čet, ki so bile pripravljene napasti. Povečini so bili poma-gači in tempeljski stražarji (Lk 22,52), poleg tega pa še rimska kohorta pod poveljstvom tribunala (Jn 18,12), čeprav je ver-

jetno, da ni šlo za celotno kohorto, sestavljeno iz 600 ljudi, ampak za precej manjši oddelek.

Logično je predpostavljati, da je Juda takrat, ko je nasto-pil pred oblastmi velikega zbora, da jim ponudi svoje storitve, določil nedvoumno znamenje, ki jim bo omogočilo prepozna-ti Nazarečana: poljub. Oblasti so sklicale tempeljske straže in jim svetovale, naj bodo pripravljene, da gredo kadar koli v ak-cijo, da izpeljejo občutljivo operacijo. O človeku iz Nazareta so morali govoriti tudi z rimskim prokuratorjem in so mu ga predstavili kot skrajno nevaren element, za kar ni bilo težko dobiti na razpolago vojaškega spremstva.

* * *

To noč je v Ubožčevem vrtu v hipu vzklilo in zraslo dre-vo, ki se je pokončno dvigovalo proti nebesni modrini: drevo svobode, v katerega senci so si opomogli vsi nagibi in odzivi, ki so se pojavili v Ubožčevem podzemlju v maloštevilnih urah življenja, ki so mu še ostale.

Ko je svoje življenje izročil v Očetove roke, je dal Oče-tu nekakšen vsesplošni dar vsega, kar je imel svojega. Zaradi tega so na dnu niča doživele brodolom vse dobrine, ki so se-stavljale njegovo življenje: želje, načrti, predlogi, sanje … vse se je upepelilo v velikanski žgalni daritvi.

In zdaj, kaj postane človek, ki se prostovoljno loči od vsega? Postane nič. Od tistega trenutka dalje je »bil« Ubožec nič. Kaj sploh lahko vznemiri človeka, ki nima ničesar in noče imeti ničesar? Ker je strah izpraznjenje obrambno-napadalnih energij, ki se sprožijo v obrambi vsega tistega, česar smo se polastili, je tisto noč strah kakor ponorela zvezda izginil z Je-zusovega obnebja. Nebo je ostalo vedro in morje mirno.

Toda Ubožec iz Nazareta je v tistem trenutku dosegel tako visoko postavo, ker ni bil nikoli prej tako suvereno svo-boden kot zdaj; to pa zato, ker ni bil nikoli tako radikalno oropan, izpraznjen, nikoli ni bil tako resnično narejen za nič kakor zdaj. Če naj uporabimo književni izraz, bi mogli reči, da je služabnik, medtem ko je prečkal kalne vode trpljenja, spal v naročju Očeta. To je simbol večnega miru: Ubožčevo obličje je med celotnim trpljenjem izžarevalo neobičajno veličastvo,

284 285

ki mu je lahko prišlo na obraz edino z druge strani, vedrina, ki je bila tako nespremenljiva, da se je mogla poroditi samo v absolutni praznini.

Nič ga je rešil verig ujetništva. V globinah njegovega bitja se je dvignila vedra in svobodna zarja. Nekoristen je, ne bo več prostora za strah in tesnobnost. Njegovo življenje je že izgubljeno (in pridobljeno): strah pred čim torej? Ob soočenju z nasilnimi sunki nasprotnosti bo njegova glava okronana z lovorjevim vencem. Korenine njegove rastline se bodo hranile sredi praznine in njegovi strahovi bodo dokončno izpuhteli v hrušču morskih neviht.

To je dušno stanje, s katerim se bo Ubožec (zdaj bolj ubog kot kdaj koli prej) soočil s svojim trpljenjem prav do smrti.

* * *

Ko je torej Jezus občutil, da se približujejo čete, ki so pri-pravljene napasti, je pustil ob strani zaspane ljubljene učence in se odpravil proti vhodu v vrt, kjer so ostali drugi, ki so tudi sami, seveda, zaspali.

Jezus je bil videti popolnoma spremenjen! Ta, ki je še pred uro ležal na zemlji kakor strt trs, je zdaj stal pokončno in trdno kakor topol, nepremagljiv kakor podivjani vihar. Ču-deži prepustitve!

Med humorizmom in ironijo jim je rekel: – Bdenje se je končalo; zdaj ni več kaj storiti; lahko spite in se spočijete, če hočete. Prišla je ura, ura, da se predam. Nič ne pomaga, da se spopadamo z vetrovi, ki pihajo iz štirih koncev zemlje, noč že napreduje proti plamenečemu jutranjemu svitu. Odzvanja zvok stare lutnje, zvok ki me bo izdal, se približuje.

Potem je sam stopil naproti trumi, ki so jo sestavljali tem-peljski stražarji in rimski vojaki, vsi oboroženi do zob, in se z njimi soočil z vedrino sončnega zahoda:

– Koga iščete?– Jezusa Nazarečana.– Jaz sem. »Ko jim je rekel: 'Jaz sem,' so stopili nazaj in padli na tla«

(Jn 18,6). To ne pomeni, da so vsi dobesedno padli na tla, ampak nekaj drugega: gotovost in duševna zbranost, ki sta

odsevali na Jezusovem obličju, sta morali biti takšni, da si tisti, ki so ga iskali, niso drznili narediti koraka naprej. Kaj je imel ta človek? Strah agonije se je preoblikoval v to skrivnostno veličastvo, ki ga ni več zapustilo prav do konca in ki je v tem trenutku popolnoma ohromilo celotno oboroženo stražo. Kaj je imel ta človek?

Ubožec je prevzel pobudo in jih spet vprašal:– Koga iščete?– Jezusa Nazarečana. – Povedal sem vam že, da sem jaz. Nekaj je silovito prite-

gnilo mojo pozornost – je dodal Jezus: – v mesečevi svetlobi lahko vidim, kako se bleščijo vaša bodala in vaši meči in vaše orožje in vaše gorjače, dvignjene v soju bakel. Vse to je resnič-no smešno! Vsak dan sem bil sredi med vami ter poučeval v templju in nihče se me ni nikdar drznil niti dotakniti s konico prsta. Zdaj, da, zdaj imate pogum! Ali veste, zakaj se dogajajo ta protislovja? Ker je tako določil moj Oče in ker piše v Pismu, da svet ne bo rešen tako, da se z vami vojaško spopadem in vas premagam, ampak tako, da se kot nebranjeno jagnje izro-čim v vaše roke. Če ste me torej iskali, tukaj sem, ne branim se, storite z mano, kar hočete. Toda prosim, pazite, da se ne boste niti dotaknili teh mojih prijateljev (Jn 18,8; Lk 22,52).

* * *

In odpeljali so ga proč. Slišati je bilo hrušč trume ljudi, ki je hitela s pospešenim korakom, medtem ko so se kamenč-ki kotalili po poti in še povečevali zmedo. Postopoma je vse utihnilo v daljavi, in ko je skupina stražarjev in vojakov, ki so vlekli Jezusa, vstopila v mesto, je ostala Oljska gora ovita v tišino.

Strahoten nemir je nenadno kakor mračna noč, padel na dušo učencev. Vse je bilo tako nenadno kakor takrat, ko mor-ski potres v snu preseneti vasico. Zdaj, ko so Učitelja prijeli in odvlekli proč kot čisto navadnega hudodelca, šele zdaj so se v polnosti zavedali številnih stvari.

Pogosto jim je Učitelj govoril v nejasnih napovedih in raz-lagal, da bo zato, da bi prišel v slavo, moral iti skozi valove smrti in se soočiti z nevihtami trpljenja. Toda nikoli niso razu-

286 287

meli ali pa tega niso hoteli razumeti, ali pa se jim je vse to pre-prosto zdelo nekako pretirano, brez smisla. In glej, zdaj je kot bi trenil vse postalo resničnost, vse napovedi so se uresničile.

Ko so občutili, da se v daljavi razblinja hrum mrtvaške druščine, je učence preplavila groza, saj so nenadoma začutili, da jih ovijata samota in praznina. Odslej so mislili samo še na bliske sovraštva, ki se bodo zgrnili na njihovega ljubljenega Učitelja, in na grozeče oblake, ki so pripravljeni na njih same stresti ogenj in nevihto. In kakor v nenadzorovanem begu so pognali noge, od prvega do zadnjega, pustili so vse, vsakdo je tekel, kamor in kakor je mogel vzdolž prepadnih poti ter širnih planjav z neskončnimi obzorji. Nobene koristi ni imelo sanjati. Škrjanček med letom prepeva, toda orel leti nad škr-jančkom.

Ubožec se je pustil peljati med sunki in žalitvami, toda ni bil jetnik. Bil je kočijaž, ki je vodil sprevod svobode proti apogeju zmage. Milina, nespremenljiva kakor kovina, je obla-čila s trdnostjo njegove griče in njegove doline. Kdo bi jo bil sposoben upogniti? Bil je kakor krotko jagnje, ki ga vlečejo v klavnico, samo pa niti ne odpre ust, da bi se pritoževalo. Iztegnil je svoje roke, polne darov, in ni našel nikogar, ki bi jih sprejel. Toda zdaj jih je velikodušno raztresal ob poti. Manjka-la je samo uspavanka: voditelj, v osrčju naslonjen na Očetovo voljo, je hodil učljiv, svoboden, imel se je absolutno v oblasti, trdno je imel v rokah vajeti svojih čustev in odzivov.

Čeprav je trpel hude žalitve, je bil nepremagljiv.

Pred sodiščem ljudstva

Bil je petek okrog dveh zjutraj. Da ne bi prebujali su-mničenj, je skupina tempeljskih služabnikov v nočni temoti naredila krog okrog mestnega obzidja, medtem ko so rimski vojaki še naprej držali v zraku prižgane bakle in meče, ki so jih potegnili iz nožnice. Vzpenjali so se vzdolž vzhodnega po-bočja mesta in skozi Esenska vrata, zelo blizu palače velikega duhovnika, ne preveč daleč od dvorane zadnje večerje, vsto-pili v mesto. Ko so prispeli v duhovniško palačo, se je skupina razšla. Tempeljske straže so se tam ustavile z jetnikom, med-

tem ko se je oddelek rimskih legionarjev odpravil v generalni štab stolpa Antonija.

Načrtovano je bilo, da proces poteka pred velikim zbo-rom sinedrija, ki mu predseduje trenutni veliki duhovnik: ti-sto leto je bil to Kajfa. Toda iz spoštljivosti so jetnika vendarle najprej predstavili Hanu ali Hananiju, ki je bil poglavar mo-gočne duhovniške družine, najvplivnejša osebnost med Judi tistega časa. Veliki duhovnik je bil devet let in moč, ki jo je užival, je bila tolikšna, da je za njim pet njegovih sinov opra-vljalo isto službo, in trenutni, Kajfa, je bil njegov zet. Vse to razlaga spoštovanje, ki ga je veliki zbor kazal do Hana, čeprav ni imel nobene zakonite moči, toda njegovo mnenje je imelo v tem montiranem procesu veliko težo.

Ubožca iz Nazareta, ki je bil zvezan z vrvmi, a je izžareval presenetljivo dostojanstvo, so predstavili staremu oligarhu.

– Jezus iz Nazareta – ga je opomnil Hana – tvoje ime je zakrožilo po vsem izraelskem ozemlju in naši arhivi so polni ne najbolj spodbudnih poročil o tvojem delovanju. V svetem imenu Izraelovega Boga in zaradi tolikšnih predhodnih zgle-dov, s katerimi razpolagamo, je veliki zbor sklenil, da te prime in pripelje pred Izraelovo narodno sodišče. Čeprav jaz v tem trenutku ne opravljam službe Izraelovega sodnika, želim dati temu procesu majhno usmeritev. Povej nam torej kakšno be-sedo o tvojem nauku in o tvojih učencih.

Ubožec iz Nazareta je dvignil pogled; njegove oči so bile polne tako intenzivne gotovosti, na obličju je počival tako globok mir, da bi zmedel vsakega drugega sodnika, z izjemo starega in prebrisanega Hana.

– Sejal sem kraljestvo – je odgovoril Jezus – namakal trte in oral polja ob prvih žarkih jutranje zarje in sredi belega dne. Na krilih vetra so se moje besede razširile po Izraelovih go-rah. Nikoli nisem deloval skrivoma, nisem ustanavljal skriv-nih združenj niti oznanjal skritih naukov. Usta sem odpiral ob sončni svetlobi, v sinagogah in v zunanjem stebrišču tem-plja, kjer se zbirajo vsi Izraelovi sinovi, pred očmi katerih sem predstavljal vizije, polne svetlobe, sposobne vžgati duše. Za-bobnal sem pred vrati ponižnih kolib in moje besede plešejo od ust do ust. Vse to ti je gotovo dobro znano. Na kaj torej meri tvoje vprašanje?

288 289

Navzlic svoji nepoboljšljivi prebrisanosti je stari Hana ostal zbegan ob smiselnosti Jezusovega odgovora, ne da bi ve-del, kakšno novo vprašanje naj zastavi. Ker je videl, da je nji-hov nadrejeni v težavah, je najbolj uslužen od njegovih podre-jenih hotel ustvariti nekakšno dimno zaveso, da bi raztresel pozornost navzočih, in s tem načrtom v glavi ni našel boljšega načina, kakor da je stopil do ubogega jetnika in mu prisolil zvenečo zaušnico, rekoč: – Ali si tako upaš odgovarjati tako visoki Izraelovi oblasti?

Kdo bi bil sposoben ostati brezbrižen ob takšni žalitvi? Toliko bolj, če se upošteva, da je javno klofutanje človeka po-sebno težka žalitev, še toliko bolj, če ni sam prav nič izzival.

Težko je, da bi v takšnem primeru prizadeti mogel osta-ti ravnodušen. Jezus je obrnil pogled k objestnežu in mu z neverjetno mirnostjo rekel: »Če sem kaj narobe povedal, mi dokaži, če nisem rekel nič neprimernega, zakaj me biješ?«

Srce človeka, ki se odzove na ta način, je mrtvo kakor staro deblo hrasta, ki ga je pred mnogimi leti porušila strela. Kako bi mogli nanj narediti vtis udarci sekire? Brez koristi je. V absolutni praznini se ne morejo dvigniti ne vetrovi ne valovi.

Pred dnevi si na tempeljski ploščadi napravil škandal ve-likih razsežnosti – je ugovarjal Hana. – Ali je mogoče vedeti, s kakšno oblastjo delaš te stvari?

– Večni – je odgovoril Jezus – je že naveličan vsega tega mukanja volov in vsega tega rezkega vonja žrtev. Vi ste po-stavili svoje oltarje na kravjem govnu in Božja čast gre po zlu med nogami telet. Ali je mogoče vedeti, s kakšno oblastjo vi delate te stvari? Sodišče človeštva ima svoj sedež v tihem srcu človeka in v zenici Božjih oči in ne v odrih, ki ste jih postavili na praznih besedah in votlih teorijah. Človek izhaja iz kraljev ali iz sužnjev, ki so živeli v času. Zato so ljudje, ki se rodijo kot svobodni, in drugi, ki se rodijo kot sužnji. Ali je mogoče vedeti, kateri rasi pripadajo tisti, ki danes sedijo na Mojzesovi stolici?

* * *

Stari Hana se ni hotel ves spustiti v meandre Jezusovega procesa; morda ga je nekoliko prestrašila skrivnostna moč ob-toženca, zato ga je poslal k svojemu zetu Kajfu, ki je bil tisto leto veliki duhovnik. Kajfa je predsedoval procesu v velikem zboru.

Medtem so se v Kajfovi palači že zbrali nekateri člani velikega zbora, dovolj, da so mogli Jezusa podvreči pravni ob-tožbi. Ko se je sodišče sestalo in se je začelo zasedanje, so člani velikega zbora poklicali različne priče, da bi pričale zoper ob-toženca. Kot se zdi, je bilo v vsem občutiti določeno naglico. Vsekakor je bilo nekaj nenormalnega že to, da sodišče deluje v nočnih urah. Po drugi strani je videti, da uprizoritev ni bila natančno pripravljena, ker so si priče med seboj nasprotovale, bodisi zato, ker so izmišljene trditve prič oblikovali v naglici in nenatančno, bodisi zato, ker so zaradi časovnega zamika priče pomešale podrobnosti ali različne kontekste.

Zlahka si predstavljamo prizor: Kajfa in starešine, katerih obraz je usklajen z okoliščinami, narobe jim hodijo protislovja med pričami, živčni so in bojijo se, da jim bodo rezultati pro-cesa spolzeli med prsti. Na drugi strani obtoženi, pokončen in veličasten kakor kip, z vedenjem in videzom kralja, čigar pogled je uprt v tla …

V nekem trenutku sta prišli pred sodišče dve novi priči, ki sta dajali vtis, da sta se že prej dogovorili; in priči, ki sta se skladali v neki obtožbi, sta mogli odločilno nagniti rezultat procesa. Pričali sta, da je Jezus rekel: »Božji tempelj lahko porušim in ga v treh dneh spet postavim.« Toda niti to priče-vanje se ni izkazalo za usklajeno v podrobnostih, ko so priči podvrgli zaslišanju.

Kot vemo, imajo te besede drugačen smisel in kontekst ter sežejo onkraj templja iz skal in marmorja, katerega je pred leti postavil Herod Veliki.

Ko je Kajfa, ki je predsedoval temu žalostnemu montira-nemu procesu, videl, da niti to pričevanje ne more prevesiti tehtnice na želeno stran in da je v nevarnosti sam rezultat celotnega procesa, je v izbruhu živčnosti vihravo nastopil na prizorišču, kakor je bil to storil že ob drugi priložnosti, vstal in v avtoritativnem nastopu na ves glas zavpil: »Nič ne odgo-voriš? Kaj ta dva pričata zoper tebe?« Kajfa je menil, da se bo

290 291

Jezus ob tem opominu v izzivalnem tonu pustil izzvati h ka-kšni izjavi, katera bi ga vpletla v razvoj procesa, ki je do tega trenutka potekal precej zmedeno.

Ubožec je vedel več stvari: vedel je, da ta proces ni dru-gega kot farsa in da nikogar ne zanima resnica. Zakaj bi torej govoril? Vedel je, da je daroval svoje lastno življenje kot ceno za odkupljenje in poroštvo ljubezni in da ga je Oče sprejel. Bil je miren, drama agonije je bila stvar preteklosti. Čutil se je skoraj srečnega, nič ga ni vznemirjalo. Tako se ni ob obtožbi velikega duhovnika niti zdrznil. Ostal je pokončen, nepremi-čen kakor marmornat kip.

Med to tišino se je zgodilo veliko stvari. Mir prve jutranje zarje je kot blaga sapa prečkal planjave Božjega Ubožca. Nje-gove ceste so se odprle proti vzvišeni samoti in uporniškemu preroštvu. V njegovih ušesih je odmeval neizčrpen hrup od-daljenih morij in tihe pomirjujoče glasbe v začarani modrini. Kajfa pa je bil ponosna gora s špranjami, ki so jih odprli bliski jeze. Hudobni duhovi so pihali po njegovi žerjavici in njegovo obličje je bilo ovito v sence. Bil je vodnjak trdovratnosti in zatrtega napuha. Ni se več zadrževal. Postavil se je v slovesen položaj in zavpil obtoženemu: »Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin« (Mt 26,63).

Kar zadeva izraze zaslišanja (Kristus – Božji Sin) bi mo-gel Jezus potrditi prvo in zanikati drugo ali obratno, ali tudi potrditi ali zanikati oba naslova. Morda je Kajfa uporabil oba izraza kot sinonima: toda kmalu so člani velikega zbora in sam Kajfa pokazali, da znajo oba pojma razlikovati s tehnično natančnostjo in strogostjo, pri čemer so izrazu Božji Sin pri-pisovali bistveno drugačno in precej bolj vzvišeno vsebino od tiste, ki so jo pripisovali izrazu Mesija.

Nedvomno je šlo za najslovesnejši trenutek Učiteljevega življenja, kajti od odgovora, ki ga bo dal, je bil odvisen glo-bok pomen njegovega poslanstva in razodetje njegove osebne istovetnosti. Tisti, ki je postavil vprašanje, pa je bil, na drugi strani, najvišja Izraelova verska oblast. Čeprav je Jezus stal-no skrival svoj mesijanski značaj, je prišel slovesen trenutek, da pred celotnim Izraelom, ki ga je predstavljal veliki zbor, izpove, da je on Mesija, pa čeprav bi to moglo pomeniti za njegovo življenje kar največje tveganje.

Oči starešin ljudstva, velikih duhovnikov in pismoukov so bile kakor meči usmerjene v Jezusovo obličje. Zdelo se je, kakor da so vsi postali kipi, celo njihova pričakovanja so oka-mnela. Zdi se nam, da Ubožec ni želel zadostiti nezdrave ra-dovednosti te druščine okrutnežev, ki so jo povečini sestavljali njegovi sovražniki, katere je stalno obletavala edina misel, da bi z Učiteljem čim prej opravili. Ni jim torej vrgel v glodanje kosti, ki so si jo tako želeli, ampak jim je dal precej izmikajoč odgovor:

»Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili.« S štirih strani neba so se vetrovi silovito pognali na veliko morje in štiri velikanske zveri, ena drugačna od druge, so se povzpele z voda. In glej, nenadoma je iz zemlje vzniknil zelo visok prestol, na katerega je sedel starec: njegova obleka je bila bela kot sneg in lasje na njegovi glavi so bili beli kot volna. In prestol je bil narejen iz ognjenih plamenov ter se je gibal na kolesih iz gorečega ognja, in reka, tudi sama iz ognja, je privrevala in tekla pred njim. In glej, na oblakih neba se je pojavil nekdo kakor Sin človekov in njemu je bila dana moč, slava in oblast in vsi narodi, ljudstva in jeziki so mu služili in njegova moč je večna moč, ki nikoli ne zaide (Lk 22,68; Dan 7,2–14).

Na teh besedah iz Daniela, ki so merile na Mesija, je Je-zus utemeljil svoj zgoščeni odgovor, s katerim je implicitno odgovoril, da je on sam Mesija. Ta izpoved, ki je bila precej nedoločna, ni zadovoljila članov velikega zbora. Pričakovali so eksplozivno zatrditev, ne toliko prvega dela vprašanja (me-sijanski značaj) kakor drugega (Božje sinovstvo). Nepotrpe-žljivi in živčni so bili, ker niso prejeli odgovora, ki bi upravičil sodbo in obsodbo na smrtno kazen. »Vsi« so vstali s svojih sedežev (Lk 22,70) in nanj vztrajno pritiskali z enim samim vprašanjem: »Ti si torej Božji Sin?« (Lk 22,71). Ni bilo več toliko pomembno, da bi izpovedal, da je Mesija (to bi koristi-lo za proces pred rimskim sodiščem), ampak da se razglasi za Božjega Sina, in to gotovo v resničnem ontološkem dometu te trditve.

In Ubožec iz Nazareta se je obrnil k velikemu duhovniku, ki je na vso moč razkazoval dejstvo, da je uradni predstav-nik celotnega Izraela, in zelo naravno zatrdil: »Ti si rekel,«

292 293

kar je bilo enako, kot da bi potrdil: Sem, kakor praviš. Vse kače – hinavščina, zadovoljstvo, navidezna zgroženost – so se oklenile vratu velikega duhovnika, ki si je zgrožen teatralno raztrgal tuniko in zavpil: »Bogokletje je izrekel! Kaj potre-bujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« (Mt 26,65). Kakor diabolična horda, ki je privrela iz peklenske kotanje, je celotna druščina enoglasno odgovorila: »Smrt zasluži!«

Z vidika velikega zbora je Kajfa dokazal, da je sijajen in-kvizitor, javni uslužbenec, ki je v polnosti dosegel svoj cilj, da Jezusa navede k »bogokletju« pred velikim zborom, s čimer ga je vpletel v njegovo lastno obsodbo. S svojo strategijo je veliki duhovnik zadovoljil vsa pričakovanja: javno izpoved Jezusa kot Izraelovega Mesija, čudovit motiv, da ga obtožijo pred rimskim sodiščem, in »bogokletje«, da se je razglasil za »Bož-jega Sina«, kar je bil odločilen motiv za izrek smrtne kazni s strani velikega zbora.

Kar zadeva pristojnosti velikega zbora, je bila torej tako naloga izpolnjena. Toda veliki zbor ni imel ius gladii, torej pravnih pooblastil, da izvrši kazen, kar je pripadalo samo ci-vilni oblasti, to pa je predstavljalo rimsko sodišče. Torej so morali počakati, da se zdani in da bo moglo takšno sodišče zasedati. Toda kaj storiti z Nazarečanom do trenutka, ko bo postavljen pred rimsko sodišče?

Matej in Luka nam poročata, da so Jezusa dali v varstvo stražam in služabnikom palače velikega duhovnika in da je bil v teh urah Ubožec iz Nazareta izpostavljen vsakovrstnemu mučenju, tako da so te ure postale strašna noč pasijona.

Vsak obsojenec, ki ga je veliki zbor obsodil na smrt, je izgubil svoj družbeni položaj človeškega bitja. Zatorej je avto-matično ostal brez vseh človeških pravic. Ko je ostal brez vsa-ke pravice, je mogel obsojenec postati predmet vsakovrstne objestnosti, ne da bi bilo mogoče koga pred sodiščem obtožiti razžalitve; razžalitev je namreč kršitev ene izmed pravic, ob-sojenec pa ni več subjekt pravic, ampak navaden predmet. Ne da bi ta načela določal zakon, so vendarle bila predmet pravo-sodja, kar pomeni, da so vstopala v navade in v tolmačenje za-kona. Vse žalitve, ki so jih tisto noč prizadejali Jezusu, so bile

torej zakonite; tudi če bi, hipotetično, Jezusa umorili njegovi mučitelji, teh ne bi bilo mogoče obtožiti pred sodišči.

Gotovo so ga zaprli v kakšno klet duhovniške palače in ga tam večkrat zapored mučili. Jezusovi stražarji so bili utru-jeni in zdolgočaseni zaradi zoprne noči, ki so jo prebili zaradi tega človeka in so si na njem dali duška: nanj so stresli vso svojo slabo voljo in svoje napadalne nagone. Poleg tega je ve-liki zbor že dolgo pihal v žerjavico in razpihoval tiho mržnjo zoper bogokletnega Galilejca in to je bila sijajna priložnost, da s pomočjo rabljev stresejo nanj ves strup, ki se je nabiral.

Matej (26,67–69) in Luka (22,63–65) sta nam prenesla nekaj podrobnosti te strašne noči: eden ga je klofutal, drugi mu je pljuval v obraz, z vseh strani so letele nanj žalitve, sra-motitve in prekletstva. Zavezali so mu očmi in ga udarjali, pri tem pa so ga izzivali, naj ugane, kdo ga je udaril. »Tudi služabniki so ga udarjali« (Mr 14,65). In koliko je bilo žalitev in posmehovanja, o katerih niso evangelisti nič vedeli!

Kaj je sredi te nevihte počel Ubožec? Spal je. Spal je v Očetovem naročju. Koprena vzvišene skrivnosti je obdajala njegovo obličje. Iz vse njegove osebe je dihalo veličanstvo, blagost, tišina. Gledali smo ga in ni se zdel kakor človek. Ni imel ne videza ne lepote, človek bolečin, ki dobro pozna tr-pljenje. Ranjen je bil zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Na neskonč-nosti planjave, ki se je razprostirala v soncu, je njegova duša počivala, odreševala je. Blagoslovljeni udarci in rane, ki so odprli brazde odrešenja in hudournike tolažbe.

Civilni proces

Stvari so za velike duhovnike potekale dobro, toda vse niso bile v njihovi moči. Če rimski prokurator ne bi potrdil obsodbe velikega zbora, bi vsa zarota, ki so jo pletli, padla v vodo. Doseči so morali odobritev rimskega sodnika in namen je bilo mogoče doseči tako, da so prokuratorja prosili, naj v obliki podeljene milostne dopustitve potrdi sodni izrek, ki ga je izrekel veliki zbor, ali pa, da začnejo nov proces pred rim-skim sodiščem. Toda očitno je bilo, da rimski sodnik ne bo

294 295

nikoli pripravljen potrditi sodnega izreka, ki obsoja na smrt iz čisto verskih razlogov. Torej je bilo treba sprožiti nov proces. In glej, spet smo na začetku parodije z veliki zborom, ki je ves znova na trnih.

Za rimsko oblast so bili verski razlogi, logično, nepo-membni. Veljavne so bile samo obtožbe, ki bi imele opraviti s splošnim ali političnim prestopništvom. Z nenavadno slove-snostjo se je celoten veliki zbor premaknil pred pretorij in s seboj popeljal obtoženca.

Pretorij je bil kateri koli kraj, kjer se je sestalo sodišče in se je postavil kurulski stol. Tribunal je bil povzdignjen, širok in polkrožen oder, sredi katerega je sedel sodnik, ko je sodil in izrekal sodne izreke. Prevladuje mišljenje, da je bil za Jezu-sov proces Pilatov pretorij postavljen v trdnjavi Antonija, v notranjosti katere je bilo široko dvorišče, katerega je obdajalo stebrišče.

Člani velikega zbora so prišli do pretorija in se ustavili pred njegovimi vrati. Niso mogli stopiti naprej, ker je bil to zanje nečist kraj, saj je bil bivališče pogana. Ko so Pilatu pove-dali, da ga zunaj čaka celoten veliki zbor, je obdan s strnjeno množico ljudi šel ven in stopil naproti duhovnikom. Potem ko jih je vse premeril z očmi, je svoj pogled uprl v Jezusa, ki je bil postavljen v prvo vrsto in je po vsem videzu bil obtože-nec. Ubožec iz Nazareta je s svojim videzom dejansko zbujal sočutje: v dvorani zadnje večerje in v getsemanskem vrtu je prešel dušna stanja, ki so bila zaznamovana z močnimi čustvi, in pred nekaj urami je preživel vrsto mučenj, ne da bi mogel spati, ne da bi mogel zaužiti kaj hrane, imel je iztegnjena za-pestja, povezana z vrvmi … bil je, skratka, pravi revež. Pilat, ki se ni nikoli odlikoval po spravljivem značaju, se je zazrl v obraz tega nesrečneža, in ko je tako opazoval njegov videz, je začel domnevati, da so ga člani velikega zbora sklenili še en-krat vplesti v svoja smešna religijska vprašanja. Na prizorišče je stopil z agresivnim in ironičnim tonom:

– Sreča in pozdrav vam, gospodje iz velikega zbora! – je začel govoriti Pilat. – Kaj se zdaj dogaja? Ali je ta človek, ki ste ga pripeljali s seboj, obtoženec? Resnica je, da se ne zdi kot prestopnik, ampak kot neškodljiv, blag človek. Stavim, da

ni nikoli v življenju ubil niti ene same muhe. Toda poglejmo: kakšno obtožbo imate zoper tega ubogega človeka?

Ni bilo prvič, da sta se veliki zbor in prokurator tako spo-padla in prekrižala meče. Med obema oblastema odnosi niso bili nikoli preveč prisrčni. Toda v tem primeru je usmiljenja vredna podoba obtoženega Pilatu prebudila spomin na staro-davne spore iz smešnih razlogov. Tokrat se, iskreno, ni hotel pustiti zaplesti v njihove zahrbtne mreže.

– Za koga se imaš? – so mu odgovorili razburjeno. – Ali mar misliš, da smo otroci, ki se zabavajo, tako da se igrajo skrivalnice ali pa v puščavi gradijo gradove iz peska? Če ta človek ne bi bil hudodelec, ne bi prišli, da ti ga izročimo.

Pilat je bil najtrdneje prepričan, da gre še enkrat samo za zamere, ki izhajajo iz sofističnih razprav in klavrnih besednih iger, s katerimi nima rimski sodnik nobenega opravka, zato se je poskušal kar se da hitro otresti takšne odgovornosti, ki je vključevala spopadanje z njemu dobro znanimi zvijačami in prebrisanimi prijemi.

– Vzemite si ga – jim je odgovoril Pilat – in mu sodite v skladu z vašo postavo.

– Mi – so odgovorili člani velikega zbora – lahko denemo v verige hudodelca, moremo ga izobčiti in celo kaznovati s štiridesetimi udarci z bičem manj en udarec. Če bi šlo samo za to, te prav gotovo ne bi nadlegovali in ti vodili obtoženca semkaj. V skladu s tem, kar je dogovorjeno med Rimom in Izraelom še od časov Pompeja Velikega, nam ni dovoljeno ni-kogar umoriti, ne razpolagamo z ius gladii.

Iz konteksta odgovora, ki so ga dali člani velikega zbora, se je mogel prokurator zavedeti, da so tožniki temu človeku namenili, da umre.

Šlo je torej za to, da se začne nov proces, tokrat pred rimsko oblastjo. Da bi ga pripeljali do konca, so bile potrebne konkretne obtožbe in priče, pri tem pa niso smeli pozabiti na to, da je rimski prokurator nedojemljiv za spore religijskega značaja. To so člani velikega zbora dobro vedeli, zato so na-vedli točke obtožnice, ki so resnično naredile vtis na Pilata, predstavnika cesarstva v Izraelu.

Gospod prokurator – so vztrajali člani velikega zbora – gre za vprašanje varnosti cesarstva. Spomnite se tega, kar je

296 297

storil Kvintilij Var v kraju Seforis z uporniki iz Galileje. Vse je dal križati! Novi Juda Galilejec je vstal sredi med nami, iz iste pokrajine, iz istega gnezda: prevratnik, upornik, sovražnik Rima! Glejte ga tukaj! Prepovedal je plačevati davek cesarju, sam sebe razglaša za Mesija, kar je, kakor bi rekli Izraelov vr-hovni poveljnik. Večkrat smo ga presenetili, ko je sejal nemir med našim narodom …

Pilat je dobro vedel, da je članom velikega zbora za var-nost Rima prav malo mar. Toda navzlic vsemu je šlo vedno za občutljivo vprašanje. Časi so bili grdi in z vseh strani so pihali nevarni vetrovi. Sejan, Pilatov zaščitnik, je končal tako, da je padel v nemilost in bil pred nedavnim usmrčen. Z njegovim padcem je Pilat ostal brez podpornika, ki bi ga branil na cesar-skem dvoru. Zanj bi bilo usodno, če bi ga prav pri tej zaroti v Rimu obdolžili, da je zanikrn v izpolnjevanju svoje dolžnosti zatiranja vsakršne klice vstajništva.

Pilat je torej prevzel obtoženega; dal ga je pripeljati v pretorij in začel pogovor z njim z besedami:

– Povedali so mi, da se razglašaš za Izraelovega kralja. Vi, Judje, se zdite podobni grškim sofistom, očarljivo se vam zdi dajati besedam slikovite smisle, izmikajoče se vsebine, ezo-terične in skrivnostne pomene. Gibljete se v svetu duhov in govorite o tisti čudni stvari – o nebeškem kraljestvu in o po-dobnih stvareh. Nas, Rimljane, zanimajo samo trdne stvari, kot je struktura države, ki sloni na dobro izurjenih vojskah, in vse to je zavarovano z oblastjo cesarja. Ali se za kralja razgla-šaš v tem smislu?

– Vidim, da si dobro poučen – mu je odgovoril Jezus. – Ali prihajajo te informacije iz tvoje notranjosti, iz neke nove skrite duševne zmožnosti, ali pa so ti jih prinesli določeni za-hrbtni vetrovi?

– Kaj praviš? – je razdražen odgovoril Pilat. – Sem mar jaz Jud? Visoki voditelji tvojega lastnega ljudstva so te prijeli kot naivnega kunca in te pripeljali pred mene. Kaj si storil, da je nisi popihal in si opomogel na kakšni gori?

– Praviš, da se ti upira dejstvo, da dajemo besedam du-hovne pomene – je odgovoril Kristus. – Navzlic temu ti pra-vim, da če bi bil kralj, kakršen je bil Herod Veliki, ne bi padel v roke tistih, ki so me izročili tebi. Dobro opremljene vojske

bi dvignile okrog mene neprestopen pas bodečih trnovih gr-mov, da se me ne bi mogle dotakniti roke morilcev. Toda kaj storiti? Jaz nisem kralj v tem smislu. Sem kralj kraljestva, ki se začenja onstran obzorij, prav tam, kjer izginejo meje vidnega.

– Dobro, vidim, da nisi preprost slepar – je odgovoril Pilat – kot so me informirali, sposoben neumne ujeti na vabo pretanjenih pretkanosti. Še več, za tvojim starim svetom zač-nem celo opažati nove svetove. Toda zdaj si pred rimskim so-dnikom. Povej mi torej: si torej kralj?

– Resnično sem kralj, kakor praviš. Zato sem rojen: da preoblikujem lahen morski vetrič v snežni vihar, da iztrgam ubrane zvoke iz oslabljenih violin. Da spet prebudim in raz-vnamem neznane svetove, ki zaviti v meglo prebivajo v globi-nah duha. Kdor se bo prebudil, bo kakor gazela tekel za srečo osuplosti in plesal na kamnih in na obrežju potokov. In če se ti ta govorica zdi čudna, ti bom povedal, rimski sodnik, da sem prišel na ta svet, da pričujem za resnico.

– K vragu z resnico! – je zavpil Pilat skoraj v ogorčenju. – Odpor čutim do vaše govorice in do stvari, s katerimi se ukvarjate. Grki so filozofi, to je žonglerji z besedami, vi pa, Judje, ste mistiki, to je žonglerji s čustvi. Za nas, Rimljane, je resnica dobro sezidan akvadukt, obrambni zid, kamnit most na široki reki. Vse drugo so prazne besede.

* * *

Pilat je bil že skoraj naveličan in se je skušal umakniti, toda zgodilo se je nekaj, kar je naredilo nanj velik vtis. »Veliki duhovniki«, ki so bili nepotrpežljivi in so se bali, da bodo izgubili primer, »so ga« v velikem neredu »obtoževali veliko reči« (Mr 15,3). Ker je bil prepričan, da je Jezus nedolžen, in ga je hotel za vsako ceno rešiti smrtne kazni, je Pilat obtožen-ca prosil, naj mu pomaga, da bi ga rešil pred smrtjo: »Nič ne odgovarjaš? Poglej, koliko reči te obtožujejo« (Mr 15,4). Mar-ko zapiše to opažanje, ki ga je bilo vredno ohraniti: »Jezus pa ni nič več odgovoril, tako da se je Pilat zelo čudil« (Mr 15,5). Nekaj pomembnega se je dogodilo v sodniku. Začeli so se ru-šiti zidovi skepticizma in odlamljati veliki kamniti bloki.

298 299

Pilat je stopil pred pretorij, kjer so bili veliki duhovniki, starešine in vse ljudstvo. Rekel jim je:

»Jaz ne najdem na njem nobene krivde.« Zaslišal sem ga in prepričal sem se, ne samo, da je ta človek nedolžen, ampak sem zalotil na njegovem obličju ne vem kakšne sledi pretanje-nosti, nekakšno modro senco, ki mu v mojih očeh podelju-je postavo nad človeško vsakdanjo plehkostjo. Odločno, »na njem ne najdem nobene krivde«.

Ko so slišali te besede in videli, da so izgubili, so člani velikega zbora začeli viharno vpiti:

– Ljudstvo dviguje k uporu, zbira množice ljudi, je pri-jatelj zelotov, oznanja uporništvo, začenši v Galileji in vse do Jeruzalema.

Ko je Pilat slišal ime Galileja, se mu je razbistrilo obzorje. Vprašal je, ali Jezus prebiva v Galileji, ki je bila pod jurisdik-cijo Heroda Antipa. Ko je prejel pritrdilni odgovor, je sodnik z olajšanjem zavzdihnil in pomislil, da je domislek, da pošlje obtoženca k Herodu, morda najboljša rešitev, da se osvobodi tako nadležne naloge. Bil je namreč prepričan, da bo nepri-stranski proces pred tetrarhom imel za rezultat oprostitev ob-toženega.

Tetrarh Galileje je bil v tistih dneh zaradi pashe mimo-grede v Jeruzalemu. Ko so ga poučili, da pošilja Pilat k njemu nekega Učitelja iz Nazareta, o katerem se je veliko govorilo, da bi mu sodili, »se je Herod zelo razveselil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje« (Lk 23,8). Radovednost? Zadovoljstvo, da se bo mogel iz obličja v obličje srečati s slovi-tim prerokom? Ali se je hotel zavarovati in od blizu preveriti, ali je ta učitelj iz Galileje kaj podoben strašnemu preroku iz Jordana? Ali je občutil potrebo, da zaduši svoje lastne kom-plekse krivd? Vse je bilo mogoče.

Ko se je Jezus pojavil v njegovi navzočnosti, mu je tetrarh zastavil različna vprašanja. Toda Ubožec ni niti premaknil ustnic, še pogledal ga ni. Herod je namigoval, da bi ga mo-gel rešiti smrti, hkrati pa mu je tudi prikrito grozil, da ga bo odpeljal na morišče. Vse to se je najverjetneje dogajalo sredi hrupnega vpitja članov velikega zbora, ki so še naprej obto-ževali obdolženca. Jezus se na vse to sploh ni odzval, ostal je

nespremenjen in je molčal. Že ob drugih priložnostih smo vi-deli, da je Jezus v svojih globinah izkušal v odnosu do Heroda globoko negativno občutje, za kar je imel nedvomno različne razloge.

Razočaran in ponižan je tetrarh sklenil, da si bo privoščil lepo maščevanje ter je Jezusa podvrgel vrsti žalitev. S sprem-stvom vsega svojega dvora in »skupaj s svojimi vojaki« ga je »zasramoval« (Lk 23,11). Da bi pripeljal komedijo do skraj-nosti in tako osmešil obtoženca, je zapovedal, naj ga oblečejo v »bleščeče oblačilo« (Lk 23,11), najverjetneje vso ponošeno, tako je bilo staro, in tako ga je med šalami ter posmehljivim smehom poslal nazaj k Pilatu, kakor da bi hotel s to upri-zoritvijo dati prokuratorju razumeti, da Galilejec ni nevaren upornik niti bogokletnež ne, ampak v najboljšem primeru ču-daška pojava, malo premaknjen.

Medtem je Ubožec, ki so si ga podajali od enega kraja k drugemu in ga podvrgli vsakovrstnemu posmehovanju, samo molčal, in njegov molk je postal sugestiven. Njegova smrt je postala zanesljiva in sprejel jo je. Ničesar se ni bal, ker ni imel ničesar svojega. Njegova duša je plavala v morju Očetove vo-lje, prepustil je vesla in krmilo ter se sredi oceana pustil vleči divjemu besu valov, tja, kamor ga je hotel Oče odpeljati. To je bila čista svoboda.

* * *

Ko se je Pilat znašel pred človekom iz Nazareta, je sicer nekoliko izgubil pogum, a je bil še zmeraj prepričan o njegovi nedolžnosti. Sklenil je odpreti razpoko v trdnem zidu tožni-kov, tako da bi deloma popustil njihovim željam, samo da bi ga na ta način mogel osvoboditi smrti. V tistem trenutku je bil Pilat na bojnem polju, kjer sta se dve osebnosti bojevali v ostrem boju: sodnik in politik. Sodnik je vedel, da mora Jezu-sa rešiti smrtne kazni; politik ni mogel pozabiti, da bi mu ta rešitev mogla prinesti nepredvidljive posledice pred rimskimi oblastmi.

Kot sodnik bi hotel osvoboditi Jezusa smrti. Kot politik je sklenil, da bo zato, da zadosti nasilni drhali in nič manj besnemu velikemu zboru, Nazarečana podvrgel strahoviti ka-

300 301

zni flagellationis, bičanja. »Pilat je sklical velike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: 'Pripeljali ste mi tega člove-ka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in nisem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite'« (Lk 23,13–14). Do sem je v sodnikovem govoru vse teklo gladko. Toda potem je nadaljeval: »Kaznoval ga bom torej in izpustil.« Ni moglo biti pošastnejše dialektične zmote, bolj absurdnega sklepa. Če je bil nedolžen, čemu ga kazno-vati, in to z nič manj kakor s strahovitim mučenjem bičanja? Politik je torej prevladal nad sodnikom. In kakor da to še ne bi bilo dovolj, da bi bil bolj prepričan, da osvoji trdovratnost velikega zbora, je sprejel še eno strategijo.

Navada je bila, da prokurator ob veliki noči vsako leto osvobodi jetnika, ki ga izbere ljudstvo. Ob tej priložnosti je bil v ječi človek, imenovan Baraba, ki je bil vsem znan kot tat, morilec in upornik. Pilat je mislil, da bo ljudstvo, ko bo postavljeno pred alternativo, da izbere med Jezusom in Bara-bo, izbralo Jezusa, saj je bilo med ljudstvom ime tega morilca iskreno osovraženo. Pilat se je torej postavil sredi na prag pre-torija in na ves glas zavpil: »Katerega hočete, da vam izpustim: Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« (Mt 27,17). Predlog je na ljudstvo napravil vtis. Toda veliki duhovniki in starešine, ki so želeli, da Jezusa za vsako ceno usmrtijo, so se zelo hitro odzvali na presenečenje in začeli pritiskati na ljudstvo ter ga spodbujati, naj zahteva svobodo za Baraba in smrt za Jezusa. V zavesti mnogih navzočih je bil trenutek zmedenosti in tihi boj med nasveti, ki so jih prejemali, ter glasom, ki je privreval iz lastne notranjosti.

Medtem je Pilat sedel v sodni dvor in prejel sporočilo od svoje žene: »Ničesar ne imej s tem pravičnikom; kajti danes sem zaradi njega v snu veliko trpela.« Kot je mogoče videti, je iz kdo ve kakšnih oddaljenih svetov prihajalo do prokuratorja neko skrivnostno občutje, nejasna slutnja, nekakšna tesnobna negotovost o uganki tega človeka iz Nazareta, negotovost, ki se je še poglobila z ženinim opozorilom.

Dejstvo je, da je bil v zraku še navzoč odmev zahteve, izrečene množici: Koga hočete, da vam izpustim? In že je iz-bruhnil enoglasni odgovor: Baraba! Ni mogel verjeti svojim ušesom in bil je kakor očaran od tega molčečega obtoženca,

ki je stal pred njim. Spet je vprašal množico: »Kaj naj torej storim s tem Jezusom, ki se imenuje Kristus?« Člani velikega zbora so ljudstvo spodbudili, naj vpije: »Križaj ga!« Prestrašen pred velikansko krivico, ki se je pletla, je prokurator vztrajal: »Kaj je vendar hudega storil?« Zdaj je bilo že prepozno, niče-sar več ni bilo mogoče storiti. Kakor horda, ki jo je spodbudil slepi fanatizem, obsedena s satanskim besom, je množica še naprej vpila: »Križaj ga!«

Rimskemu sodniku, užaloščenemu zaradi nesposobnosti, da bi spametoval to množico nerazumnih bitij, polnemu gnu-sa do vsega, zgroženemu nad mislijo, da bi mogel takšen zlo-čin nazadnje računati na njegovo odobritev, je takrat prišlo na misel, da naredi simbolično dejanje, ki bo vsem jasno pokaza-lo, da on, rimski prokurator, kakor koli se bo končala zadeva, zavrača vsako odgovornost, kar zadeva to pošastno ljudsko zahtevo. Dal si je prinesti posodo z vodo, se postavil tako, da so ga vsi dobro videli, in si umil roke v navzočnosti vsega ljudstva, ki je nenehno vpilo in zahtevalo, naj križa Jezusa. Tudi Pilat je zavpil in jim rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!« in vse ljudstvo je odgovorilo: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Takrat jim je izpustil Baraba.

* * *

Božji služabnik je bil torej izročen vojakom, da bi ga bi-čali. Slekli so ga in ga za zapestja privezali na steber, tako da je bila njegova hrbtenica ukrivljena. Med Rimljani obsojencu niso zadali določenega števila udarcev z bičem, kakor je to bilo v navadi med Hebrejci. Ker je bila bičanemu ponavadi namenjena smrtna kazen in je bil zaradi tega obravnavan kot bitje brez pravic, človeška capa, se je soldateska ponavadi be-sno vrgla nanj, dokler ni kože razsekala na koščke in se na odprtem niso pojavile kosti.

Ko so mučitelji Jezusu prenehali prizadevati kazen bičanja in ga nameravali spet pokriti z njegovimi oblačili, so poklicali skupaj še druge vojake in vsi skupaj so se veseljaško ter burka-ško razpoloženi postavili v krog okrog Božjega Ubožca ter ga podvrgli najbolj groteskni od parodij. Ali ni mar razglasil, da je Izraelov kralj? Torej se bodo z njim poigrali kot s kraljem!

302 303

Iskali so klamido, enega tistih rdečih plaščev, ki so jih oblekli zmagovalci v zmagoslavnih sprevodih, in mu ga ogrnili čez rame. Spletli so trnovo krono, mu jo položili na glavo kakor kraljevski diadem, med roke so mu potisnili trs, kakor da bi šlo za žezlo. Potem so se v burki zvrstili pred njim, kakor da mu izkazujejo čast, ceremonialno so poklekali pred njim in ga pozdravljali kot kralja Judov. Nekateri so pljuvali po njem, ni se manjkalo takšnih, ki so vzeli v roke trs, katerega je držal v rokah, in ga z njim tepli po trnovi kroni …

Sredi takšne divje parodije je sijalo resnično kraljevsko veličastvo Ubožca iz Nazareta, ki sta ga tvorila dostojanstvo in molk. Če bi imela soldateska kaj sposobnosti opazovanja, bi mogla ugotoviti, da je resnično pred pravim kraljem. To nasprotje je bilo preveč neverjetno, da bi mu bilo mogoče ver-jeti: njegov videz je bil tako zelo izmaličen in njegovo obličje ni več imelo ničesar človeškega. In vendar bodo kralji osta-li nemi, ko bodo videli veličastno mirnost njegovega obraza. »Imeli smo ga za zadetega, kaznovanega od Boga in poniža-nega, on pa ni odprl svojih ust, kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust« (Iz 53).

Pilat si je obupano prizadeval, da bi ga rešil smrtne ka-zni. Potem ko je dolgo premišljeval, je sklenil, da se zateče k skrajnemu sredstvu, da naredi vtis na oblastnike ljudstva in premaga njihovo trmasto vztrajanje. Šel je iz pretorija in rekel množici: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.«

In takoj se je pojavil Jezus. »Imel je trnovo krono in škrlaten plašč« (Jn 19,5). Pilat jim je rekel: »Glejte, človek!« Sodnik je mislil, da če je v dnu duše Jezusovih tožnikov to jutro ostala resnično kakšna kaplja sočutja, bo kakor z magi-jo izbruhnila poplava bolečine in usmiljenja. Prazno upanje! Pred seboj ni imel človeške množice, ampak trop hijen, ki so bile žejne krvi. Ko so videli to človeško cunjo, raztrgano in krvavečo, so šakali zarjoveli: »Križaj ga! Križaj ga!«

Pilat je dobil vtis, da je ptica roparica zagrabila s kremplji njegovo lobanjo, tako obupan je bil. Izgubil je trdnost rimske-ga sodnika in jim začel vpiti: »Vzemite ga vi in ga križajte.« Kakšen Bog je to – je nadaljeval – ki vam je na mesto srca položil tako trdo skalo? V kakšni hladni in zapuščeni zibelki

ste bili vzgajani? Danes zjutraj se sočutje s strtimi krili vlači po tleh. Storite z njim, kar hočete, ker jaz ne najdem na njem nobene krivde.

Oni so odgovorili: »Mi imamo Postavo in po Postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina« (Jn 19,7).

»Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal« (Jn 19,8). Minile so že štiri ure, odkar je sodnik prvič videl člove-

ka iz Nazareta, in nenadoma je dobil občutek, da stoji pred ubogim človekom ali v najboljšem primeru pred mistikom, ki so ga upepelili Božji plameni. Toda počasi počasi je začel na obličju obtoženca zaznavati modro senco. Od jutranje zarje je začelo v Pilatu rasti tesnobno pričakovanje glede Jezusa, kakor tista vrtoglavica, ki spremlja neznano sopenje. S svojimi lastnimi očmi je lahko ugotovil, na kakšen način je Ubožec iz Nazareta s svojim trpljenjem tkal purpurno tuniko in kako je sredi nevihte sijal kakor miren sončni zahod. Čim bolj je besnela nevihta, tem globlja je bila njegova tišina. Ko so tekle ure, je Nazarečanova postava počasi rasla v Pilatovih očeh nad normalno človeško mero. Od ženinega sporočila dalje in odkar se je v njem zdrobila gotovost njegovega skepticizma, so njegov um prečkale iskrice Božjih svetov, nenatančnih in oddaljenih. Kdo je bil ta človek? In potem, ali je to resnično samo človek?

Ko je zdaj slišal, da se je razglasil za Božjega Sina, je iz globine Pilatove notranjosti privrelo vprašanje, kaj če je ta človek nekaj več kakor navaden človek. Ni mogel biti več miren. Nagnjen od kdo ve kakšnih skrivnostnih nagibov je nenadoma vstopil v pretorij, se soočil iz oči v oči z Nazareča-nom, ga pogledal v oči in mu rekel: – Te ure sem te pozorno opazoval. V tvojem pogledu sem opazil oddaljena morja in neznane svetove. Reši me te tesnobe, ki me stiska: Od kod prihajaš, kdo si ti?

Še enkrat se je Ubožec ovil v plašč nepremagljivega mol-ka. Zbegan, še vedno v pričakovanju kakšnega novega argu-menta, da bi lahko šel v protinapad zoper tožnike, mu je Pilat rekel: – Tvoje življenje in tvoja smrt sta v mojih rokah. Ali se ne zavedaš, da imam moč, da te pošljem na križ ali da te osvobodim?

304 305

– Človek – je odgovoril Ubožec – je oddaljeno obzorje in praznina vsega, razen samote. Samo ta, ki je ustvaril ta čudo-viti in skrivnostni svet, samo ta, ki vodi pot zvezd, ima ključe življenja in smrti. Tvoja sedanjost in prihodnost sta v mojih rokah. Tvoja moč ni drugega kakor bežna iskra, ki ti je bila za trenutek dana od zgoraj. Tisti, ki so me spravili v tvoje roke, so potopljeni v temno osrčje krivde. Oni so med vsemi ljudmi tisti, ki gledajo, a ne vidijo, in se predajajo prešanju grozdja.

* * *

»Odtlej si je Pilat prizadeval, da bi ga izpustil« (Jn 19,12). Rimski sodnik se je čutil čedalje bolj osamljenega in nemočne-ga v svojem boju, da bi rešil Jezusa, ki mu poleg tega ni prav nič pomagal. Pred sabo je imel samo trden zid tožnikov. Pod-piralo ga je prepričanje o nedolžnosti obtoženega, trdno je bil odločen, da ne bo popustil, toda nobenega izhoda ni videl in zatekal se je k vsakovrstnim sredstvom, da bi ga rešil smrti.

Ko so se člani velikega zbora zavedeli trdne prokurator-jeve odločenosti in nevarnosti, da se jim rezultati procesa iz-muznejo med prsti, so otresli prah z najbolj strah zbujajočega med argumenti, ki so jih imeli na razpolago. Šlo je za zastrto grožnjo z obtožbo, ki jo bodo poslali v Rim. »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj! Vsak, kdor se dela kralja, nasprotuje ce-sarju.«

To je bilo orožje, ki ni moglo zgrešiti! Rimski sodnik brez verskih prepričanj, ki mu je mar samo za lasten politični polo-žaj, ki ga v njegovem boju podpira edino prepričanje o nedol-žnosti obtoženega, bi se v trenutku, ko bi bil obtožen pred Ri-mom, kjer ni več mogel računati na kakšno vplivno osebnost, čutil obkoljenega in ne bi videl druge poti rešitve kakor to, da se odpove svojemu namenu, kot se je dejansko tudi zgodilo.

Iz njegovih dialogov s skrivnostnim in molčečim obtožen-cem je prokurator ugotovil, da med Judi pojem kraljevskosti zaobjema drugačne pomene in da ne meri samo na vladajo-čega državnika, ampak da ima tudi alegorični in mistični po-men. Pilat si je torej predstavljal, da lahko s tega vidika še vedno najde dobro priložnost za osvoboditev obsojenega.

Sodnik je torej slovesno sedel na kurulski stol sodišča, pokazal na obtoženca in rekel množici: »Glejte, vaš kralj!« Ni še do konca izrekel teh besed – ki so navzočim gotovo morale zveneti sarkastično – ko je množico preplavil bes, in kakor bi bili ob pamet, so vsi začeli vpiti: »Proč, proč, križaj ga!« Pilat, ki se je tudi sam čutil podžganega, jim je zavpil: »Vašega kralja naj križam?« Veliki duhovniki so odgovorili z vpitjem: »Nima-mo kralja razen cesarja!«

Ko so bile zaprte vse poti, ko so bile izčrpane vse mo-žnosti, jim ga je Pilat, poražen, poln gnusa nad tuljenjem te odvratne drhali, ki ni poslušala razuma, »izročil, da bi bil kri-žan« (Jn 19,16).

Komedija se je končala. Ostala je tišina. Zdaj manjka le še to, da se magična roka dotakne vek Ubožca iz Nazareta, da se znoči. Kače so se pomirile. Nazarečan je napredoval na krilih sončnega zahoda, kakor da bi sence življenja začele izginjati in bi svetel sen stopil na njihovo mesto. Trni so zadušili cvet in molk se je naselil s tožbami. Božji Ubožec, tvoja duša bo kma-lu preplavljena z ekstazo, podobno ekstazi smrti z vso njeno temino in milino! Pri tvojih nogah te bomo kropili z vrtnicami in jasminom. V dolini bodo ostale samo osamljene ruševine in prikazni. Tam zgoraj pa, v višavi, med globinami življenja in brezni smrti, bo ljubezen opevala končno zmago nad smrtjo.

V globokih vodah

Zdaj je Ubožec dobesedno začel svoj sestop v veliko sti-sko. Do tega trenutka, kot smo videli, je bilo njegovo romanje tudi popotovanje v slanih vodah. Zdaj pa gre za spust navpič-no v najgloblje tokove bridkosti. Vsi, ki so od začetka sveta trpeli smrtni boj na zemlji, so se stekali sem, v to strahovito opoldansko uro, in v ta vrhunec se bodo stekale tudi neskonč-ne agonije, ki se bodo dogajale v neštetih obzorjih do konca sveta.

Šele v trenutku, ko je prokurator obesil na tablico (titu-lus) razlog njegove obsodbe, je sodba pridobila uradno velja-vo in bila prenesena v arhive, hkrati pa je bilo o njej poslano obvestilo cesarju v Rim.

306 307

Ko je enkrat izrekel sodbo, se je usmrtitev obsojenca iz-vršila kar najhitreje, ker je bil navpični kol križa (stipes) že postavljen na kraju križanja, medtem ko so za prečni tram vzeli neko bruno ali drevesno deblo, kos lesa, ki ga je bilo kjer koli lahko najti. Oblikoval se je majhen vod vojakov pod po-veljstvom stotnika in v nekaj minutah je bil obsojenec na poti, ki je vodila na kraj, namenjen usmrtitvi.

Bilo je že skoraj poldne, ko je žalosten sprevod šel iz stol-pa Antonija. Prečkal je vijugaste ulice prestolnice, ki so bile zaradi pashalnih praznikov vse nabite z ljudmi. Sicer pa je sprevod nalašč ubiral pot po ulicah, kjer je bilo največ ljudi, da se je o njem kar najbolj razvedelo in da bi služil kot svarilo ljudem. Kot se ponavadi dogaja, ni manjkalo posmeha in žali-tev na račun Ubožca iz Nazareta, ki je kakor vsi drugi obsojen-ci nosil na ramenih prečni tram (patibulum), okrog vratu pa je imel obešeno tablico (titulus), na kateri je bil napisan razlog njegove obsodbe.

Jezus je moral biti po vsem mučenju, ki ga je pretrpel, skrajno oslabljen, še posebej zaradi mučnih udarcev in obilne-ga krvavenja ob bičanju, zato se je čutil na robu svojih moči. Hodil je z opotekajočim se korakom, zanašalo ga je pod težo lesa, znamenje njegove kazni. Mogoče je bilo torej, da izdihne na poti in da ne bi moglo priti do usmrtitve. Ker je domneval, da bi se to moglo zgoditi, je stotnik, pred zakonom odgovoren za izvršitev sodnega izreka, prisilil človeka, Simona po imenu, ki je naletel na sprevod, da nese tram (patibulum) kakšnih sto metrov. Verjetno je, da Simon ni poznal Jezusa, morda niti po imenu ne. Toda nekaj presenetljivega in skrivnostnega se je moralo zgoditi Simonu iz Cirene tistega dne ali morda pozne-je. Dejstvo je, da sta bila nekaj let pozneje dva njegova sinova, Aleksander in Ruf, pomembni osebnosti v krščanski skupnosti v Rimu (Mr 15,21).

Ubožec iz Nazareta bi imel več kot zadostne razloge, da bi stopal vzdolž svoje žalostne poti zaupognjen vase, potopljen v vse svoje rane, premišljujoč o svojem neuspehu, preklinjajoč človeško nehvaležnost. Prav nasprotno pa je hodil tako, da je pozabljal nase, bil je pozoren in občutljiv na to, kar se je dogajalo okrog njega. Tako je mogel med brezbrižno množico razbrati skupino žena, ki so neutolažljivo jokale in objokovale

usodo svojega Učitelja. Biti so morale nekatere izmed »mno-gih žena« (Mt 27,55), ki jih kakšno uro pozneje srečamo na Kalvariji, ob vznožju, na previdni razdalji: tiste žene, ki so ga že od Galileje spremljale in mu služile s svojim premoženjem (Lk 23,49; Mr 15,40; Jn 19,25).

V položaju, v katerem se je znašel – na skrajnem robu moči, z zamegljenim pogledom, prisiljen paziti, da se ne zruši na tla – je Jezus izkazal veliko pozornost in vljudnost, veliko brezbrižnost do sebe in občutljivost do drugih, ko se je ustavil in z neskončno nežnostjo pogledal te žene, ki jim je podaril nekaj besed večne tolažbe: – Hčere sionske, vaše solze bodo biseri, vdelani na plošče zgodovine. Ne objokujte mene; moje romanje se konča prav tukaj, na koncu te poti. Toda nikoli se ne bo končal sprevod sinov brez matere, ki bodo v tišini noči stopali po praznih poteh svojega sirotnega stanja. Zanje pri-hranite skrben pogled in potrpežljive roke, toplo naklonjenost in solze. Dnevna luč pleše na gričih, toda Očetova nežnost spi v srcu mater. Prihranite nekaj nežnosti tudi zase.

* * *

Ko je prispel na kraj Golgota, kar pomeni Lobanja (lat. Kalvarija) (Mt 27,33), ki ni bila gora, ampak majhna okrogla in skalnata vzpetina blizu obzidja in blizu enih od mestnih vrat – so Ubožcu slekli oblačila. Tisto zgoraj ali plašč, tisto spodaj ali tunika sta postala lastnina vojakov, ki so zanju žre-bali. Potem so ga razprostrli na tla in mu razširili roke, ga pribili na prečni kos lesa in tako je ostal pritrjen nanj, ne z dlanmi, ampak s prebodenimi zapestji, med kostmi podlahti. Takoj potem so ob nepredstavljivem trpljenju dvignili telo in naslonili vodoravni drog na navpičnega, v operaciji enake sra-motne okrutnosti, kot je tista, s katero v klavnici žival, ki so ji prerezali vrat in ji razparali trebuh, obesijo na kavelj. Ko je bil vodoraven tram nepremično pritrjen na navpičnem tramu, so z žeblji prebodli noge pri gležnjih.

Pisec je zadržan pri opisovanju najbolj grozovitih vidikov križanja, ob katerih so se neredko ustavljali v določeni verski literaturi preteklosti. Toda navzlic temu bi bilo treba tukaj po-

308 309

vedati, da tudi če bi prelili vse črnilo sveta, bi bila resničnost Kalvarije še veliko bolj temačna.

Križ ni bil vitko drevo, elegantno geometrijsko v svojih potezah. Bil je precej nizko drevo, tako da so se noge križane-ga skoraj dotikale tal.

Normalno so križani umrli od zadušitve, kar je najver-jetneje ena od najbolj bolečih, najbolj bridkih smrti. Ker niso mogli dihati, so križane pretresali krči, ki jih je spremljala stra-hovita bolečina, silovito premikanje pljučnega koša, mučno odprta usta in oči zunaj svojih votlin. To premikanje prsnega koša je bilo občutiti v ranah na rokah, ki so se trgale, kar je bolečino krepilo do skrajnosti. Telo je hitro počrnelo zaradi krvnih strdkov in zaradi žuželk, ki so se hitele hraniti z njimi. Neredko so se okrog križanih zbirale ptice roparice in dajale prizoru pretresljiv videz, ki ni več zbujal sočutja, ampak strah in odpor, ali natančneje, grozo.

Prispeli smo do velikega trenutka, ko se je Ubožec do-taknil dna niča. Molk in samota sta hitro dosegla največjo globino in že zato je to bila največja razpoložljivost Ubožca do Očeta in do bratov, in tako se je na križu on sam preoblikoval v velikega služabnika, v Božjega služabnika po zamenjavi la-stnega imena (antonomaziji).

Popolna izguba krvi je Jezusovemu telesu odvzela vodo in po tej nenadni dehidraciji je Ubožec trpel močno žejo, ka-kor goreč plamen, ki ni razžiral samo njegovih ust in grla, am-pak ves njegov organizem. Po drugi strani so velike krvavitve izzvale visoko vročino, ki se je na trenutke iztekala v duševno zmedenost in v delirij ter v določeni meri tudi v izgubo zave-sti.

Telesna bolečina je, skratka, pri številnih križanih dosegla najvišjo stopnjo, prišla je do skrajne meje, ki jo je sposobna človeška odpornost, tako da je križani normalno na ves glas vpil, norel od bolečine ali izgubljal zavest. Da se ne bi razpočil od bolečin, se je Ubožec iz Nazareta trdno oklenil Očetovih rok in iz globine njegove duše je privrela molitev daritve in hvalnice. Težko si je predstavljati anestezijo, ki bi bila boljša od te!

* * *

Iz globin duše se moj klic dviga k tebi, Oče nežnosti. Spustil sem se v globoke vode, utapljam se. Dvigujem pogled, toda ničesar ne vidim. Potopljen sem v blato in v mojih mejah krožijo samo sence. Kako naj grem ven od tukaj? Daj mi roko, Oče. Lahko medlim od bolečine, toda nočem, da bi bolečina zasedla središče moje duše. Oče, nočem biti usmiljenja vreden gledalec svojih ran in svojih neuspehov. Nočem se kakor pti-ca roparica spuščati v koncentričnih krogih in krožiti okrog svojih nesreč, kakor da bi bil moj obstoj središče sveta, kakor da ne bi bilo vrednot in interesov, ki bi bili zunaj mojih. Ne želim, da bi me ta strahovita bolečina mogla upogniti vase, ampak naj stori, da izstopim iz sebe kakor v velikonočni zarji in v solidarnem odprtju naproti bratom, ki si mi jih dal. To popoldne, ljubljeni Oče, prav medtem ko me bolečina in smrt po vsem videzu premagujeta, hočem vzpostaviti gospostvo osvoboditve nad bolečino in nad smrtjo samo.

O Oče nežnosti, to popoldne jemljem v svoje roke ta grenki kelih in ga ljubeče izročam v tvoje roke kot poroštvo ljubezni in ceno odkupljenja. V svojo bolečino sprejemam bo-lečino celotnega človeštva. V smrti, ki mi je bila prizadejana, sprejemam smrt tisočev nedolžnih bitij. V svoji usmrtitvi ho-čem sprejeti nase neskončne krivice in objestnosti človeštva. V moji agoniji bodo bojevali smrtni boj umirajoči vseh vekov. Ljubeči Oče, hočem, da to popoldne neskončna grmada člo-veškega trpljenja, potem ko se enkrat preoblikuje v ljubezen v moji bolečini, dobi smisel odrešenja in vrednost zadoščevanja in da je tako bolečina posvečena za zmeraj. Hočem, skratka, da se v tem popoldnevu bolečina in ljubezen objameta kot jutranji svit in večerna zarja in naj bo odrešenje drevo odprtih meja, ki bo pod svojo senco pokrilo celotno človeštvo. Člo-veštvu hočem odpreti doslej neznane domove, utrujene noge osvoboditi težkih verig in storiti, da zakroži ljubezen, ki nima ničesar v posesti in sama ni v nobeni posesti.

Naganjajo me iz življenja, moj Oče, ker nisem hotel vsto-piti v votek njihovih načrtov in sistemov, ker si me ti, Oče, poslal, da vzpostavim druge svetove v drugih krožnicah. Za-radi svoje zvestobe tvojemu načrtu odrešenja moram končati na ta način in tako bo moja smrt skladna z mojim življenjem. V tvojem imenu sem povzročal pohujšanje, bil upornik in ne-

310 311

poslušen tistim, ki so me kritizirali in obsojali kot bogokletni-ka. Da bi bil zvest tebi, sem prišel v spor z oblastmi, in glej, tukaj izpolnjujem tvojo voljo. Ker sem te ubogal, moj Oče, so me velikanski valovi zagnali v višavo, do vrha tega križa. Kraljestvo, ki se mi ga ni posrečilo vzpostaviti, izročam tvojim rokam, tako da ga boš lahko postavil na razvalinah mojega življenja. Čeprav ne vidim odkritih kart, zaupam vate. Moja bolečina in moja smrt bosta največja usluga v prid mojim bra-tom in moj najboljši izraz ljubezni do tebe.

Oče nežnosti, sprejel sem grešnike in zapuščene, nisem imel pomislekov sedeti pri mizi z njimi in z njimi deliti polo-žaja ljudi, potisnjenih na obrobje, pokazal sem jim tvoje novo obličje Očeta ljubezni, sprejemajočega ljudi, ki so izgubljeni, ne da bi kogar koli izključeval. Razodel sem jim, da je kralje-stvo blagor za uboge in sprejem za grešnike. To smrt, logično posledico svojega življenja, izročam v tvoje roke kot daritev ljubezni in odrešenja za grešnike. S seboj vlečem uboštvo in greh sveta v nič, kar sem postal. Z darovanjem svojega bivanja sem tudi sam deležen usode ubogih in sem solidaren s položa-jem ljudi, potisnjenih na obrobje, v katerem so prav kakor jaz v tem trenutku ljudje, izključeni iz družbe.

Prelito kri, smrt preroka, ki so ga zavrnili in umorili pred-stavniki Boga, vse to izročam v tvoje roke, Oče ljubezni. Za uboge ljudi že prihaja dan trgatve. Po ozkih poteh noči prihaja jutranja zarja in v samem drobovju smrti že klije in raste, po-končno in vitko kakor cipresa, drevo vstajenja.

* * *

Jezus je umrl sredi mladosti. Smrt je pokazala svoje pohuj-šljivo in travmatično obličje, ko je na silo iztrgala iz življenja mladega moža, odprtega za načrte življenja. To je bil primer Jezusa. Smrt je odsekala najbolj ljubeče razloge za življenje, kot so: hvaležnost ponižnih, naklonjenost učencev, toplino množic, srečo, da osrečuješ druge. Vse to je bilo zdaj poko-šeno in odstranjeno in to je moralo biti še posebej boleče za moža z občutljivim temperamentom, kakršen je bil Jezusov.

Ko je Jezus z višine Kalvarije gledal panoramo svojega življenja, ni mogel v njej videti sijajnih rezultatov, ob katerih

bi v tej odločilni uri mogel občutiti zadovoljstvo. Povabilo, ki ga je iz prestolnice v zadnjih dneh svojega življenja naslovil na celotno Izraelovo ljudstvo, je tudi samo doživelo brodo-lom med ruševinami popolnega poraza. Edini rezultat – seve-da precej pičel – njegovih naporov je dala ta majhna skupina učencev, ki se je malo prej razkropila pred njegovimi očmi. Eden ga je izdal, drugi zatajil, vsi drugi so ga zapustili in zbe-žali. V trenutku, ko se je soočal z lastno smrtjo, je imel Jezus veliko razlogov, da se je čutil neuspešnega.

Kar se ni zgodilo nikoli, se je zgodilo tukaj. Tisti, ki nik-dar niso sedeli pri isti mizi, so to storili ob tej priložnosti: Izrael in Rim, Herod in Pilat, ljudstvo in oblasti. Skupaj so sedeli, da so odločili o usodi tega človeka, in sklenili so, da si ne zasluži živeti, da mora biti izgnan iz dežele živih.

Janeza je dal umoriti Herod in na ta način je bilo nje-govo življenje kronano s sijem mučeništva. Jezusovo smrt pa so zapovedali uradni predstavniki Boga. Janez je umrl zara-di lahkomiselne obljube v vročici erotičnega plesa. Jezusu pa je bilo sojeno, bil je obsojen in usmrčen kot bogokletnež ter skrunilec svetega na eni strani, na drug strani pa kot prevra-tnik in prekucuh. Če pogledamo stvari iz te perspektive, ne vidimo niti najmanjšega razloga, da bi Jezusu pripisali naslov mučenca ali junaka. Bil je preprosto usmrčenec, usmrčen na sramoten način.

Izmed tistih, ki so bili navzoči pri tem strahovitem pri-zoru, je samo majhna skupina ljudi jokala v daljavi, kar ni seveda Jezusu prineslo nobenega olajšanja. Izmed drugih so bili mnogi zadovoljni in zadoščeni, večini je bilo vseeno. Ubo-žec iz Nazareta se je soočal s smrtjo v strahoviti osamljenosti. V sodobnem tisku bi bila novica o Jezusovi usmrtitvi nekaj nepomembnega, omejena bi bila na nekaj vrstic na notranjih straneh časopisa.

Jezus je bil usmrčen zunaj obzidja. Bil je izobčen iz vsake skupnosti in vsake domovine. Bil je preklet, če naj uporabimo svetopisemski izraz (prim. 5 Mz 21,23).

V padcu preroka so se stekale takšne okoliščine, da je imel končni razkroj vsa znamenja sesedanja, vsesplošnega zru-šenja vesolja, ki se je med ruševinami v ognju sesulo in strmo-glavilo v praznino in v nič. Da bi izrazili to strmoglavljenje,

312 313

se nam zdi najbolj ustrezen izraz, vtkan v slikovit pomen, na-slednji: sestop v podzemlje, v podzemlje groze, dotik samega dna niča.

Jezusa smo imenovali z izrazom Ubožec, Ubožec iz Na-zareta, kar je tudi naslov te knjige. Tukaj, na križu, je Ubožec dosegel svojo najvišjo višavo, toda tudi svojo najbolj grozo zbujajočo globino, katere nič bi mogel biti najbolj natančna označba, najprimernejša opredelitev. Praznina, ki je v tem tre-nutku bila absolutna, je pustila neskončni prostor, da bi ga on, ki je popolna dobrota, mogel neskončno izpolniti. Na skriv-nosten in nepričakovan način se je tukaj za zmeraj vzpostavilo Božje kraljestvo. Kjer je nič, je vse.

* * *

Križani se je potapljal v široke samote agonije; v svetu, ki ga je obkrožal, je nenadoma začela upadati sončna luč, med-tem ko so temine pokrile obličje zemlje (Mt 27,45). Sredi te kozmične temine se je Ubožec iz Nazareta počasi potapljal v drugo notranjo temo, gosto in zapuščeno, v katere tokovih se je utopil.

Zaradi položaja telesa na križu ni mogla več počivati no-bena mišica. Tako se je telesni bolečini pridružila neizrekljiva mišična utrujenost. Z zadnjimi kapljami krvi je Jezus brez re-šitve izgubljal še majhno sposobnost upiranja, ki mu je ostala. Zaradi silovitega trpljenja se je njegova lastna zmožnost trplje-nja čedalje bolj manjšala, drsel je v temačno vsesplošno osla-bljenost. Popolnoma se mu je zameglil pogled in njegov um je zaradi zelo visoke vročine začel vstopati v zmeden oblak.

Potopljen v ta mračni ocean je Ubožec iz Nazareta prodrl v najbolj obupno noč svojega življenja: – Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? – Kaj je bilo to? Zmedenost ob Božjem molku? Nenadna temna noč duha?

Do tistega trenutka se je Božjemu Ubožcu posrečilo, da je ohranjal veliko trdnost in vedrino duha. Toda zgoraj opisane okoliščine so ga potegnile v stanje zbeganosti in zmede. Kako to označiti? Kako to popisati? Ali je šlo za nenaden strah na robu prepada? Morda je bil poslednji razlog te globoke krize

izkušnja popolne samote, hkrati samote in zapuščenosti: Za-kaj si me zapustil?

Vse zvezde so ugasnile na Ubožčevem nebu. Ničesar ni videti in ničesar ni slišati, nihče okrog njega ne diha. Zapu-ščenost je razširila svoje sivine od ene skrajnosti brezkončne goljave do druge. Odsotnost, praznina, zmeda, tišina, mrak so se kakor ptice ujede spuščali na Jezusovo dušo: Zakaj si me zapustil?

Smo na odprtem morju in povsod se dvigujejo valovi. Hladen in neprizanesljiv veter vleče vse v končen prepad, v nesmiseln in protisloven vrtinec. Obiskala sta ga samo še tiši-na in prah, ki ga je nosil veter. Vse je izpuhtelo, kakor takrat, ko umira sonce ob sončnem zahodu. Mar ni Ubožec svojega gradu postavil na pepelu? Zdi se, kakor da jezdi na prestolu oblaka, obešenega med nebom in zemljo. Mar ne bodo njego-ve sanje kakor visoki stolpi, sezidani v fantaziji, ki jih je zrušila resničnost? Mar ne bo vse njegovo življenje stkano iz morske pene? Zakaj si me zapustil?

Krivični so po krivem sodili Pravičnega in ga obsodili na smrt. To je bilo normalno. Toda v pravem trenutku bi mogel Oče staviti na Sina in dokončno premakniti tehtnico v prid Sina pred obličjem vse zemlje in ves svet bi vedel, v prid komu se je postavil Bog. Toda ni se zgodilo tako. Ko je prišla tista ura, točno določen trenutek, se ni nihče postavil na Sinovo stran. Ali je v tistem trenutku tudi Oče vzel ugled Jezusovemu življenju in delovanju? Ali ga je tudi Oče zapustil v najviš-jem trenutku in sedel za mizo s Kajfom in Pilatom kot njun sokrivec? Ali bo njegovo smrt Oče uporabil za to, da vzame avtoriteto Jezusovemu življenju in delu? Ali bo Oče še naprej sedel pri domačih vratih, da vidi, kako gre obsojenec mimo? Ali bo Bog izginil, postal astronomska oddaljenost, kozmična praznina, vodna para? Zakaj si me zapustil?

Kakor v vsakem procesu vedno obstaja še zadnje prizivno sredstvo, zadnja instanca, možnost pritožbe Božjemu sodišču. Toda vse je kazalo, da je Oče dokončno zapustil zadevo Sina, da je, še več, prestopil na nasprotno stran, zahteval njegovo usmrtitev in dopustil, da se smrt zruši na preroka. Zdelo se je, da se na sodni izrek ni mogoče pritožiti.

314 315

H komu se torej zateči? Vse meje in vsa obzorja so bili neprebojni. Tako da sta bila Oče in razum dokončno zoper Sina? Ali je bil torej vsiljivec in ne Poslanec? Ali je bil sanjač? Ali je bilo vse to samo vročica veličine? Ali se bo nazadnje vse izpraznilo v nadrealistični halucinaciji?

Ubožec iz Nazareta, ki je bil zdaj bolj ubog kot kdaj koli, je lebdel nad neskončnimi brezni kot samoten brodolomec. Česa naj se oprime? Ničesar ni pod nogami, ničesar nad nje-govo glavo. Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Božji molk je padel na njegovo dušo s pritiskom tisoč atmosfer.

* * *

In vendar, kriza, ki jo je Jezus doživljal do tistega tre-nutka, je bila samo občutje. Toda nekaj je občutiti in nekaj drugega vedeti. Eno je čustvo, drugo je gotovost. Občutje je varljivo, gotovost je nezmotna.

Zavest o njegovi istovetnosti je vzniknila iz goste megle in počasi počasi se je začela razvijati celotna posest življenj-skega kroga Ubožca iz Nazareta in njegova duša se je spustila v poslednjo bitko, v bitko vednosti zoper občutje. Jezus ni bil nikoli tako velik kakor v tistem poslednjem trenutku življe-nja.

Bilo je, kakor bi rekel: – Moj Oče, komaj sem prečkal tokove zablode. Izstopam iz zmedenih voda, iz mračnih pre-padov. Zrušili so mi svet gotovosti in mi dali piti grenko vino, vino, ki opaja. Zaklical sem in zavpil v puščavske vetrove in izstopam iz zapuščenega kraljestva, kjer prebivajo samo kače.

Toda vse je minilo, moj Oče. Bitka je prišla do konca, drama je použita. Mora, ki sem jo trpel, ni bila drugega ka-kor strahovito občutje. Toda to, kar je pomembno, ni občutje, ampak vednost. Zdaj je srečna gotovost začela z veseljem pre-plavljati najbolj skrivno sobo mojega jaza. Zoper vse privide in občutja se v središču moje duše dviguje gotovost kakor po-končen in sijajen meč: Jaz vem, moj Oče, vem, da si ti z mano, tukaj, zdaj. »V tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46).

Ko je Ubožec daroval svoje življenje v trenutku največje pobitosti, je slepo verjel in zaupal v Očeta, ne da bi poznal karte, izročil mu je bianco menico.

Bilo je, kakor da bi mu Oče iz najglobljega od prepadov zavpil: Sin moj, tukaj sem! Skoči! In Sin je brez vsake sence dvoma storil smrtni skok ter padel in se prebudil v Očetovih rokah. Konec v slavi!

Oče je spoštoval naraven tek zgodovine in ni hotel po-sredovati v potek dogodkov, da bi preprečil Sinovo križanje in smrt.

Toda – recimo to s človeškim jezikom – Oče je ostal ga-njen ob Sinovi zvestobi, zvestobi, izraženi v vrsti okoliščin. Ko mu je vse predlagalo ne, je Sin rekel da. Ko je imel več razlogov, da ne veruje, kakor da veruje, je Sin pristal s spo-štljivo poslušnostjo. Ko je imel ogromne razloge za misel, da bi mogel biti žrtev slepila, je Sin, ne da bi videl karte, ki so v igri, ohranil svojo stavo v prid Očetu do zadnjih posledic in zoper vsakršen videz.

Ganjen nad to Sinovo zvestobo je torej Oče preobrnil zakone smrti. Sina je odrešil iz njenih krempljev in mu podelil kraljevsko oblast, vstajenje in nesmrtnost, dal mu je ime, ki je nad vsakim drugim imenom, pred katerim bo vse človeštvo upognilo svoje koleno in bo do konca sveta razglašalo, da je Jezus Kristus Gospod. Veličasten sklep drame!

Ko je bila presežena poslednja kriza in je bila dosežena končna zmaga, je Ubožec iz Nazareta na ves glas zavpil – kot se zdi, je bil to neartikuliran in parajoč krik – nagnil je glavo in umrl.

Od služabnika Jezusa h Gospodu Jezusu

Zgodba se še ni končala; še več, zdaj se vse začenja. Smrt in imela zadnje besede glede Ubožca iz Nazareta. Nasprotno, on se je prostovoljno daroval v smrt, podredil si jo je in ji iz-trgal njeno najstrašnejše želo.

V Novi zavezi, tako v evangelijih kakor tudi v Apostol-skih delih, ni trditve, ki bi se tako kategorično ponavljala, kot je tale: Kristus je vstal od mrtvih.

Po prvotni katehezi ne le, da je vstajenje nadaljevanje, ampak je posledica Jezusove smrti. Z drugimi besedami, vsta-jenje ni samo prišlo časovno po Jezusovi smrti, ampak vznika

316 317

iz prav te smrti kakor iz semena. Po kristološki formuli, ki je že krožila v prvotnih skupnostih kakšnih petnajst let po Go-spodovi smrti, formuli, ki jo je povzel Pavel v svojem pismu Filipljanom (Flp 2,6–11), je bil Kristus poslušen do smrti in to do smrti na križu, »zato«, se pravi izhajajoč iz tega dejstva, izhajajoč iz te osnove, ga je Bog poveličal ...

Njegov »prehod« skozi smrt je pripeljal na svetlo tisto kraljestvo, ki se ga Jezusu v njegovih umrljivih dneh ni posre-čilo vzpostaviti – in dal mu je, da je vzcvetelo.

Zdaj torej, v trenutku, ko je bilo najmanj upanja, ko so veliki voditelji mirno spali, potem ko so zapečatili grob in postavili vojake na stražo, prav zdaj je Oče vstopil v kraljestvo smrti in zoper vsako upanje rešil Sina smrti ter ga postavil za Gospoda, s čimer pa je postavil na pot novo ljudstvo verujo-čih, neskončno množico iz vseh plemen, ras in narodov, prav do konca sveta. Pšenično zrno, ki je umrlo in bilo pokopano pod zemljo, je odslej zlati klas, ki se maje v vetru. Iz smrti se rojeva življenje, iz ponižanja povišanje. Ubožec iz Nazareta je zdaj Gospod Jezus.

Z drugimi besedami: Jezusovo vstajenje ni dogma, ki bi se porodila v osrčju Cerkve, ampak se je sama Cerkev porodila okrog te vere v vstalega. Brez te gotovosti takšne zgodovinske karavane ne bi nikoli stopile na pot za Jezusom.

Videli smo že, s kakšno težavo so Jezusovi učenci hodili za Učiteljem, ko se je vzpenjal v Jeruzalem. V trenutku preiz-kušnje »so ga vsi zapustili«; pustili so ga, da je umrl sam. Po treh dneh so učenci, ki so jih tlačili sramota in žalost, poleg tega pa še brodolom njihovih slepil, bili za »zaprtimi vrati«v pričakovanju, da gre nevihta mimo in se vrne mir, da se vrnejo k svojim barkam in k svojim mrežam … in zdaj, nena-doma, so ti učenci iz razočarancev postali novi ljudje, polni zaupanja in poguma; z veliko ustvarjalnostjo in globokim nav-dihom so se postavili na čelo gibanja, ki je v hipu dobilo vpliv in se brez predaha gibalo naprej in navzgor, pri tem pa ga niso mogla ustaviti ne preganjanja ne nerazumevanja.

Kaj se je zgodilo? Več kot enkrat so zatrdili, da se je zgo-dilo novo srečanje z Jezusom. Niso se utrudili ponavljati ka-kor razsvetljeni in skoraj obsesivno, da Jezus, ki je umrl in bil pokopan, živi. Da so ga videli na različnih krajih, ne da bi bila

srečanja pripravljena. Ni šlo za stalen odnos z Jezusom, ampak za posamične obiske, katerih pobudnik je bil izključno Jezus. Bili so absolutno gotovi, da so se srečali z vstalim Jezusom. To je bila točka, o kateri ni bilo mogoče razpravljati, neposredna, bivanjska gotovost, lastna tistim, ki so imeli izkušnjo, ki jih je zaznamovala za zmeraj, gotovost, ki ni potrebovala razlag ali kakršnega koli upravičenja. Gotovi so bili, da so stopili v oseben odnos z njim, odnos, ki se dotika globokih ravni vere, privrženosti in angažiranosti, in da so prek tega odnosa prejeli navdušenje, življenjsko moč, ogenj, ki so jim dali z vso jasnino videti, da je Jezus za zmeraj zmagal nad sovraštvom, krivico in smrtjo.

Jezus, vstali in živi, je poslednji razlog za skupnost učen-cev, Cerkev v njenem univerzalnem širjenju skozi zgodovino.

»Ta, ki je prišel,« in »tisti, ki pride«

Jezus Kristus je »ta, ki je prišel«, a je tudi »tisti, ki pride«. Ta dva vidika nista v nasprotju in se ne izničujeta, ampak se dopolnjujeta v svoji večni dialektiki, pri čemer enoglasno te-žita k »polnosti« (Ef 1,23).

Predpostavljajmo, da se pred našim pogledom pojavi sre-dnjeveški grad, postavljen med skoraj nedostopnimi skalami. Če ga gledamo z ravnine, se zdi kakor ladja. Če ga opazujemo z dna prepada, se zdi kakor orlovo gnezdo. Če pa vstopimo v njegovo notranjost, je kopica ruševin. Kakšen je torej resnični grad? Vsi vidiki ali zorni koti gradu so resnični, toda nepo-polni.

Čeprav je Jezus Kristus v sebi popoln in celovit, je za nas vedno nepopoln in neizčrpen. Ko se bo spustil zastor zgodo-vine, bo popolnoma celovito dovršen. Ali bolje, ko bo prišel do svoje polnosti, takrat bo spustil zastor zgodovine. Medtem je Cerkev vedno v fazi mladostništva, ves čas raste.

Tisti, ki so se z njim srečali sredi življenja Cerkve, bodo za zmeraj ohranili vtis podobe, izvirno podobo, ki ni nikoli enaka. Glede na to, kako se bodo različne podobe sestavlja-le v celoto, bo Kristusova fotografija postajala bolj celovita. Nobenega dvoma ni, denimo, da bo krščanska misel afriške

318 319

celine nazadnje prispevala izvirne odtenke h Kristusovemu liku. Kristus, kot ga kontemplira Tretji svet, bo gotovo imel drugačno obličje.

Medtem, v tem zgodovinskem prečkanju se ne bo ne rasam z analitičnim pogledom ne ljudstvom, ki še pripadajo svetu prednikov, ne stoletjem razsvetljenstva posrečilo v ce-loti dojeti širine Kristusove skrivnosti. Niti ljudem izjemne duhovne postave, kot je kakšen Frančišek Asiški ali Teilhard de Chardin, niti tem ljudem z njihovimi očmi, polnimi čude-nja, se ni posrečilo, da bi zajeli vse razsežnosti nedoumljivega Kristusovega bogastva.

* * *

V prvih stoletjih je Cerkev, da bi se postavila zoper gno-stično herezijo, v svoji kristološki kontemplaciji odločno na-glasila Kristusa kot Učitelja. Stoletja pozneje je bil predstavljen Kristus v svojem veličastju. V srednjem veku so videli moža bolečin, človeškega in bratskega. V času protestantske refor-macije so poudarjali Kristusa Odrešenika. V obdobju, ki ga je zaznamoval vrhunec absolutizma, so imeli pred očmi Kristusa kot Kralja itd.

Tako so v teku stoletij, v skladu z družbenopolitičnimi značilnostmi in s potrebami vsakega obdobja, osvojili in po-globili nove razločevalne poteze Gospoda, iztrgali so jih iz nedojemljivih globin njegove skrivnosti. Kristus je torej v vsa-kem obdobju oznanjan tako, da so še posebej osvetljene pote-ze, ki ustrezajo okoliščinam ali težnjam, ki so lastne človeštvu v tistem zgodovinskem trenutku.

* * *

Kakšne vidike večnega Kristusa bomo morali zdaj izpo-staviti, da bodo mogli ljudje današnjega in jutrišnjega dne najti odgovore na svoja vprašanja in smisel za svoje življenje? Oči-tno je, da nekateri naslovi, kot so: Jagnje Božje, Mesija, Da-vidov Sin … današnjemu človeku ne povedo ničesar. Kakšno smer privzame temačni jezdni konj človeštva in proti katerim

breznom galopira? Kakšni so simptomi naše današnje kulture in kakšne lastnosti uganjujemo o kulturi jutrišnjega dne, da bi v skladu z njimi mogli predstaviti ustreznega in prepričljivega Kristusa?

* * *

Že nekaj desetletij še posebej v Evropi vztrajno govorijo in v spisih razpravljajo o tako imenovani postmoderni kulturi. Gre za filozofijo življenja, ki se širi v čedalje širših krogih in s katero se prepaja celotna družba.

Postmoderna kultura je poslednja logična posledica civi-lizacije, ki se je od renesanse dalje razvijala tako, da je puščala Boga ob strani. Zatorej se je človek postavil v središče resnič-nosti. Ko se je človek enkrat ločil od središča, ki je Bog, in se osredotočil sam nase, je filozofija omejila skrivnost človeka na čisti razum, absolutiziran in avtonomen.

Ko se je razum preoblikoval v absolut in se je človek spet nagnil sam vase, je bilo treba na silo priti do zatrditve jaza nad vsako drugo resničnostjo, pri čemer se je razum poistil z egom. Iz tega je moglo slediti samo absolutno pomanjkanje vsakršne solidarnosti. Vse je izgubilo končni pomen. Neko-ristno se je spraševati o poslednjih razlogih. V resnici nič več nima smisla.

Iz takšnih postavk bodo logično izhajale posledice, ki so uničujoče za etiko, pedagogiko in moralo: protičloveška etika brez vsakega čuta solidarnosti, permisivna morala, ki vse do-voljuje, morala brez globokega objektivnega temelja.

Brez Boga, brez objektivne moralne norme, potem ko je izgubljena tista poslednja vrednota, ki daje vsemu povezanost in pomen, pade v oči posledica: na široko se odprejo vrata ideologije spontanosti, subjektivizma, neodgovornosti, nere-snosti do prav vsega, hedonizma, z eno besedo, nihilizma. Nič nima smisla, nič ni vredno.

Vodilna nit nove morale logično ne bo neki zakon, tem-več kvečjemu želja. Če je želja najvišji zakon, se je treba za vsako ceno izogniti neprijetnostim življenja in se potruditi, da si zagotovimo prijetno. Vse je dovoljeno. Nič ni prepovedano. Treba je spustiti uzde želji v vseh njenih pojavnih oblikah, is-

320 321

kati največji užitek življenja v skladu s starim izrekom: »Jejmo in pijmo, kajti jutri bomo umrli.« Z eno besedo, to je cesar-stvo egoizma z njegovimi tisočerimi obrazi – to je poganstvo. Ta postmoderna kultura si odločno odpira pot kot slog in me-rilo življenja na vseh koncih, začenši s kapitalistično družbo.

Kot je mogoče videti, se družba brez Boga nazadnje spre-minja v družbo zoper človeka. Stopamo na pot brez vrnitve na področje praznine. Manjka nam kisik in v vsakem ovinku poti nas lahko zaduši. Pred smrtjo bomo že mrtvi. Tako ni mogoče živeti. Vstopamo v pas, ki ga naseljujejo samo prikazni. Zadr-žati se je treba na robu prepada, preden bo prepozno. Kače sikajo prav tam, kjer pojejo ptiči, in smrt kliče smrt. Na koncu vsega ostane samo upanje in tekli bomo v nevarnosti, da se spremenimo v sence naših lastnih senc.

* * *

Prav torej, kako presekati ta egoistični krog? Kako izsto-piti iz tega zadušljivega kroga? Katero obličje večnega Kristusa bo sposobno ganiti, izpeljati in rešiti poganskega človeka naše postmoderne družbe, katere glavna odlika je egoizem? Kot vemo, so zakoni srca organizirani in usmerjeni v notranjost središča. Kako doseči, da bi sile, ki se po svoji naravi usmerja-jo k središču, zdaj usmerile navzven, k drugemu? Navsezadnje se ista energija izraža v egoizmu ali v ljubezni, glede na to pač, ali je kanalizirana navzven ali navznoter.

Vprašanje je le eno: spremeniti smer, dati (energijam) popoln obrat, resnično revolucijo, revolucijo ljubezni, ki bo nujno spet stopila na pot mučeništva in razpada jaza.

Ljubezen, ki je Bog, gre bistveno skozi osebnost člove-ka, imenovanega Jezus, Bog-z-nami. Ta človek je bil predvsem Ubožec, popolnoma neobremenjen sam s sabo, tako da se je lahko ukvarjal z drugimi. Izročil je samega sebe, da je dal po-gum in upanje drugim. V razredni družbi se je usmeril k lju-dem na obrobju, v puritanski družbi k tistim, ki so bili zunaj zakona. Z drugimi besedami: Bog-Ljubezen se je učlovečil v tem Ubožcu iz Nazareta, ki je izpraznjen samega sebe, razla-ščen svojih lastnih interesov v junaških razmerjih, spremenjen v človeka-za-druge-ljudi, človek, ki je bistveno odprt za druge,

razpoložljiv, popolnoma posvečen služenju drugim ljudem … Jezus »je«, kot smo že rekli, pot, ki gre od uboštva k ljubezni. Takšen je Kristus, ki je sposoben pritegniti in odrešiti človeka postmoderne družbe, Kristus, ki ga kontempliramo na stra-neh te knjige.

Če je Ubožec iz Nazareta sklenil biti »človek za ljudi«, je moral v samem sebi uresničiti obrat sil in nagonov, ker je vsak človek po svoji naravi buržuj, nagnjen sam k sebi, bitje, ki išče svoje lastne interese. Skratka, moral je skleniti, da bo ubožec, kajti samo ubožec se more resnično odločiti za uboge.

Odkar hrup naših korakov prodira skozi čas in odkar je bil čas vezan na Kristusov zenit, se je Kristus predstavil v času, in ko se je odpovedal prednostim tega, da je Bog, se je pod-vrgel vsem neprijetnostim človeškega bivanja, in ko se je en-krat omejil na našo postavo, se je spustil tudi na podčloveške ravni.

Spustil se je na raven teh prepadov, spustil se je še globlje, dokler se ni dotaknil končnega dna, prahu niča, zanikal svoj lastni nagon do življenja v ljubeči pokorščini Očetu, katerega volja je dopustila ali določila, da ljubljeni Sin izgine v ruševi-nah katastrofe, podrejen in poslušen do smrti, in to smrti na križu.

In tukaj je svoboda, okronana z lučjo, mogla zmagovito dvigniti glavo. Ko je Kristus zanikal samega sebe, je samega sebe presegel. Z drugimi besedami: ko se je zanikal, je v sebi ustvaril velikansko praznino in ta praznina je bila zanj prostor svobode, ki mu je omogočil, da je človek za druge. Ker je bil svoboden, je postal razpoložljiv. In ker je postal razpoložljiv, je mogel biti služabnik Očeta in bratov. Od uboštva k ljubezni.

Ponovimo še enkrat: ta ljubeča prepustitev Očetovi volji je v Jezusovem ozemlju izkopala neskončno praznino in jo preoblikovala v popolnoma svobodno ozemlje. Prek te pra-znine – kakor skozi tunel – se je Bog-Ljubezen mogel proji-cirati in razodevati v zgodovini ljudi. Ta tunel, ta absolutna praznina samega sebe, ima ime: Jezus iz Nazareta. To je pov-zetek edinstvene in neponovljive zgodovine, zgodovine učlo-večenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa.

To je odgovor za danes in za jutri.

322 323

V vrtincu uničujočega egoizma, na poti, ki gre od užitka k smrti, kjer nam grozi brodolom vrednot, kjer nam grozi, da se zruši na nas to, kar bi moglo biti kolektivni samomor, v tem vrtincu se Kristus dviguje sredi prahu in ruševin kakor steber svetlobe in kakor odgovor, kakor on, ki je edini sposoben utr-diti in združiti v celoto izpahnjene kosti. Po tej poti vstajenja je on, kraljevski meteor, zagnan v prostore in v večnost kakor puščica upanja.

Jezus Kristus: tukaj je rešitev, včeraj, danes in jutri! On je edini, ki more s pomočjo revolucije ljubezni spod-

kopati staro ureditev, to utrdbo, ki so jo umazale, utrdile in kronale preštevilne hčere egoizma. Še več: ta revolucija ljube-zni ne samo, da more sezidati novi svet in ga pognati vzdolž poti optimizma, ampak – in to je najpomembnejši podatek – Kristus je edini, ki se lahko spusti prav do prepadov naših strahov in nas kakor s čarovnijo osvobodi naše »groze pred praznino«.

Spomin

V teku let je bil on na naših obzorjih ne samo gotovost, ki je kot smerna puščica kazala pravo smer, ampak tudi samo-ten vrh med gorami, jezero z mirnimi vodami, večni sneg na vrhovih.

V teku življenja je bil ne vem kaj, kar je dajalo odgovor in smisel vsemu. Zanj smo se bojevali, hodili smo njemu napro-ti, on je bil naš popotni tovariš in pot sama. Sedeč na hišnem pragu še naprej stopa v boj z zlato krono v roki. Stavili smo na nekoga in imamo gotovost, da smo dobili stavo (2 Tim 4,7).

Na nas se je zgrnila noč in težko je hoditi sam in v temi. Toda on se je za nas preoblikoval v steber luči in v njegovem blesku smo mogli hoditi vso noč.

Nekega dne smo bili potopljeni v globoke vode, bili smo zaviti v sence in ni se nam posrečilo več niti zapaziti plejade. Medtem se je začel strah kakor plazilec ovijati okrog našega življenja in kar nenadoma, oh, kakšna usoda! Spremenil se je v mirno ozvezdje nad našimi glavami in nad morje se je vrnil mir.

Ko bo ugasnila svetilka, bo on naše poslednje pristanišče. Takrat bodo končno zaspala naša utrujena vesla; spočile se bodo naše nemirne strasti in naše nemogoče sanje. On sam bo naš počitek.

Skozi življenje smo šli kot meteor. To je bila intenzivna prigoda, iz katere bo samo nekaj nepomembnih niti prešlo v zgodovino. Toda Božji trenutki, ure ognja, srečanja na vrhu, roka, iztegnjena nad prepadom, olje v ranah, presenetljivi ko-raki iz pobitosti v tolažbo … vse to se bo spustilo v grob z nami.

Ta knjiga je torej nekako spomin. Računajoč na naklo-njenost naših bralcev si upamo vzeti za svoje besede svetega Pavla: »Veroval sem, zato sem govoril« (2 Kor 4,13).

Maranáta (Pridi, Gospod Jezus)

Pokopan v črevesju človeštva utripa globok sen, ovit v presojno meglo. To ni ugasnjena zvezda. Je klicanje idealne prapodobe, ki prebiva in spi v najbolj skrivnih sanjah in ča-rovnijah sveta.

Človeštvo še naprej sanja o nekom, ki bi ga učil, kako naj se giblje v labirintu tesnobe, in ki bi mu predvsem pokazal izhodna vrata. Kje je kovač? Rojeni smo vklenjeni v verige: včasih v zlate, toda še zmeraj v verige. Iščemo kovača, ki bo sposoben raztopiti te kovine. Kje je čarovnik, ki bo s čarovnim dotikom preobrazil sanje v živo meso, tožbe v petje, žalovanje v ples in smrt v življenje? Tukaj je, prihaja!

Pokopan v duši človeštva spi starodavni sen. Bog daj, naj te strani služijo, da bodo vsaj v nekaterih bralcih prebudile nostalgijo po tem Kristusu, ki je večni ideal globoke duše člo-veštva!

Pridi, Gospod Jezus!Juda še stopa po naši zemlji. V sebi nosi uganko in od

vrat do vrat berači za kos usmiljenja. Ob našem boku še stopa Magdalena, ki potem, ko je po-

pila kis življenja, zdaj neutrudno okuša ognjeno vino, katere-ga plameni švigajo vse do večnega življenja. Tudi Peter sedi

324 325

poleg našega ognja in joče, medtem ko Janez od časa do časa intonira pomladne pesmi.

In kaj reči o Kajfu? Od noči do noči se skriva med sen-cami, da bi s svojo pračo metal kamne v zvezde, ki sijejo bolj kakor on.

Pilat še naprej vpijoč zahteva posodo, da bi si umil roke, potem ko je nedolžne izročil v roke smrti.

Vsi čakamo, da se z visokih gora spusti pastir s svojo za-logo kruha in vode, z oljem za ugasnjene oljenke in rane. Ko se bo vrnil, bomo v vsakem njegovem pogledu videli nezna-ne svetove; nerodovitna smokev na robu prepada bo dajala sladke sadove. Pastir bo dal slišati zvok svojih dud in svet se bo pomiril, luč se bo bojevala zoper temine in jih bo končno premagala. Bog bo sapa v poletnih popoldnevih. Dokončno bo prišel dan žetve, trgatve, svatbe in plesa. Odprle se bodo ječe, verige se bodo strle, meči bodo zarjaveli in na širokih poljih bodo ostali samo plugi. V naše oči se bo za zmeraj vrni-lo otroštvo, da bi mogli gledati Očeta, ki oblači marjetice na polju in hrani vrabce na dvorišču.

Pridi, Gospod Jezus!

326 327

Avtor knjige

Ignacio Larrañaga, kapu-cin, se je rodil leta 1928 v Špani-ji, umrl je 2013 v Guadalajari, v Mehiki. Po duhovniškem posve-čenju, ki ga je prejel v Pamploni, je kot duhovnik najprej deloval v Španiji, nato je odšel v Čile, kjer je kot pridigar, pisatelj, predava-telj, voditelj različnih seminarjev in duhovnih vaj razvil široko pa-storalno dejavnost.

Leta 1965 je ustanovil Sre-dišče za pastoralo frančiškovstva v Latinski Ameriki. Postal je zelo dejaven voditelj frančiškovske prenove in sprave v deželah La-tinske Amerike.

Leta 1974 je v Braziliji začel sedemdnevno poglobljeno evangelizacijo, ki jo je poimenoval »Izkušnja Boga«, s katero je pritegnil desettisoče udeležencev v Južni Ameriki in drugod po svetu. »Izkušnjo Boga« je vodil tudi v Sloveniji.

Leta 1984 je začel zelo pomembno uvajanje v življenje s Svetim pismom, ki ga je poimenoval Delavnice molitve in življenja (DMŽ) in so se razširile po vsem svetu. Pri nas v Sloveniji so navzoče od leta 1994.

Larrañaga je bil tudi zelo cenjen duhovni pisatelj. Napisal je 16 knjig, ki so doživele več izdaj v visokih nakladah in so bile prevedene v različne jezike. Njegove knjige pričajo o tem, da je bil avtor dober poznavalec Sve-tega pisma, teologije, predvsem mistične, dobro je poznal tudi sodobno psi-hologijo in današnja krščanska in nekrščanska duhovna gibanja ter je imel tudi pisateljsko žilico. Slovenski kapucini smo doslej izdali prevode štirih njegovih knjig: molitveni priročnik Srečanje uporabljajo pri Delavnicah mo-litve in življenja, Marijin molk predstavlja na zanimiv in izkustven način Ma-rijino vlogo v življenju Cerkve in posameznega kristjana, avtobiografija pa ima naslov Vrtnica in ogenj, in Naš brat Frančišek, Njegova izkušnja Boga. (Larrañagove knjige lahko naročite na naslovu: Slovenska kapucinska provinca, Mekinčeva 3, Ljubljana.)

V. Š.

Foto

: C

ardi

nal.S

ean’

s.B

log

Dva karizmatična kapucina: Ignacio Lar-rañaga (desno) in kardinal Sean Patrick O’Malley (levo), nadškof v Bostonu (ZDA), kjer je leta 2009 Larrañaga vodil duhovne seminarje.

328 329

VSEBINA

Prvo poglavje DOLGA NOČ ...................................................................5 Vzpon v Jeruzalem ......................................................5 Drama nekega mladostnika .........................................8 Ubožec iz Nazareta ...................................................12 Delal je s svojimi rokami ...........................................16 Knjiga .......................................................................17 Politično okolje in ozračje .........................................19 Samo ponoči .............................................................23 Na dnu brezna ...........................................................25 Monoteistična zgodovina ..........................................28 Od napetosti k nežnosti ............................................31 Nasproti vrhuncu ljubezni .........................................33

Drugo poglavjeV GALILEJI SE PREBUJA NOV DAN .............................37 Človek v puščavi .......................................................38 Nerazumevanje domačih ...........................................39 Slovo in blagoslov matere .........................................42 Na poti proti puščavi ................................................45 Nepozabno srečanje ..................................................49 »Jaz ga nisem poznal« (Jn 1,33) .................................54 Ubožec med grešniki .................................................57 Jezus, Janezov učenec? ..............................................59 Pred Jordanom in po njem ........................................61

Tretje poglavjePOD SATANOVIM SONCEM ........................................64

Četrto poglavjePRVI KORAKI .................................................................82 Na svatbeni gostiji .....................................................85 Nočni pogovor ..........................................................90 Vklenili so ga v verige ...............................................95 Ženska pri vodnjaku .................................................99 Sinja luč ..................................................................106 Po poti, ki pelje k jezeru ..........................................108 Obdobja javnega delovanja ......................................111

330 331

Peto poglavjeUBOŽEC MED UBOŽCI .............................................113 Pot, ki gre od uboštva k ljubezni ..............................113 Od vasi do vasi .......................................................116 V sinagogi ...............................................................119 Najbolj notranje skrivnosti ......................................123 Ni imel čas, da bi kaj pojedel ..................................129 Med razočaranjem in malodušnostjo .......................134 Izgnan iz svoje rojstne dežele ...................................135 Krstnikovi dvomi ....................................................141 Veliko je ljubila, ker ji je bilo veliko odpuščeno .......145 Učenci .....................................................................151 Ženska in skupina učencev ......................................153 Srečneži ..................................................................155

Šesto poglavjeSOOČENJE ...................................................................166 Razodetje hvaležnosti .............................................166 Vohuni ....................................................................169 Moč in odpuščanje ..................................................170 Klasi na žitnem polju ..............................................173 Prešuštnica ..............................................................178 Zanka se zateguje ....................................................183 Gorje vam! ..............................................................187

Sedmo poglavjeJERUZALEM ................................................................191 Polom in kriza ........................................................191 Dogodek s hlebi kruha ............................................194 Nova puščava .........................................................198 Zadnji dnevi v Galileji ............................................208 Motivi za vzpon v Jeruzalem ..................................214 Še nikoli ni nihče tako govoril ................................217 Jaz in Oče sva eno ..................................................223 »Bolje, da en človek umre za ljudstvo« ....................230 Sejati in umreti .......................................................232 Iz oči v oči z Judom ................................................234 Zadnji vzpon v Jeruzalem .......................................238

Osmo poglavjeDOPOLNITEV ..............................................................242 Mesijanski vstop .....................................................242 Izgon trgovcev iz templja ........................................249 Judova skrivnost .....................................................255 Poslovilna večerja in noč ljubezni ............................259 Darilo za trenutek slovesa .......................................265 Zlati sen ..................................................................268 Velika kriza in zvestoba ob vsakovrstnih preizkušnjah ..................................272 V rokah sovražnikov ...............................................282 Pred sodiščem ljudstva ............................................286 Civilni proces .........................................................293 V globokih vodah ...................................................305 Od Služabnika Jezusa h Gospodu Jezusu .................315 »Ta, ki je prišel,« in »tisti, ki pride« .........................317 Spomin ...................................................................322 Maranáta (Pridi, Gospod Jezus) ..............................323

Avtor knjige ...................................................................326

332 333

Frančiškova knjižnica - Življenjepisi

1 Ignacio Larrañaga, Naš brat Frančišek, Njegova izku-šnja Boga, Ljubljana 2009, 2014, 360 strani

2 Klemen Verdev, Sveti in blaženi kapucini, Ljubljana 2014, 360 strani

3 Ignacio Larrañaga, Ubožec iz Nazareta, Ljubljana 2015, 333 strani

334 335

336