Traduzione/PrevodAndreja Kalc

Mario Schiavato

mini in

maxi

Edizioni Unione Italiana Založnik Italijanska unija

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.131.1(497.5)-93-32 821.131.1(497.5).09Schiavato M.

SCHIAVATO, Mario Mini in Maxi / Mario Schiavato ; prevod Andreja Kalc ; [prefazione Elis Deghenghi Olujić]. - Capodistria : Unione italiana, 2015. - (Collana Immaginaria terra = Zbirka Imaginarna dežela ; 2)

Prevod dela: Mini e Maxi

ISBN 978-961-93555-0-3

268861440

Mini e Maxi/Mini in Maxi© Mario Schiavato, Casa editrice/Založba EDIT

AUTORE/AVTOR:Mario Schiavato

COLLANA/ZBIRKA:“Immaginaria Terra”, 2/“Imaginarna dežela”, 2

TRADUZIONE IN SLOVENO/SLOVENSKI PREVOD:KUD AAC Zrakogled, www.zrakogled.orgAndreja Kalc (traduzione del testo/prevod besedila)

EDITORE/ZALOŽNIK:Unione Italiana/Italijanska unija

RESPONSABILE LEGALE DELLA PUBBLICAZIONE/ODGOVORNA OSEBA PUBLIKACIJE:Maurizio Tremul

COMITATO DI REDAZIONE/UREDNIŠKI ODBOR:Clio Diabaté, Maurizio Tremul, Sandro Vincoletto, Lea Skok

PREFAZIONE/PREDGOVOR:prof.ssa/prof. dr. Elis Deghenghi Olujić

CORREZIONE BOZZE/LEKTORIRANJE:Zala Hriberšek

ILLUSTRAZIONI/ILUSTRACIJE:In copertina illustrazione di Nea Ipša. Gli autori delle restanti illustrazioni sono riportati apagina 116./Na naslovnici ilustracija Nee Ipša. Avtorji ostalih ilustracij so navedeni na stran 116.

ALLESTIMENTO GRAFICO/GRAFIČNO OBLIKOVANJE:David Francesconi, www.davidfrancesconi.eu

STAMPATO DA/TISK:Schwartz Print, d.o.o.

EDIZIONE E TIRATURA/NAKLADA:500 copie/izvodov

LUOGO E DATA DI STAMPA/KRAJ IN DATUM TISKA:Capodistria, aprile 2015/Koper, april 2015

La presente pubblicazione è reperibile in formato elettronico ai seguenti indirizzi: www.jezik-lingua.eu e www.unione-italiana.eu./Pričujoča publikacija je na voljo v elektronski obliki na spletnih straneh: www.jezik-lingua.eu in www.unione-italiana.eu.

Pubblicazione finanziata nell’ambito del Programma per la Cooperazione TransfrontalieraItalia-Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dai fondi nazionali./Projekt sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

Il contenuto della presente pubblicazione non rispecchia necessariamente le posizioni ufficialidell’Unione Europea. La responsabilità del contenuto della pubblicazione appartiene all’Unione Italiana./Vsebina publikacije ne odraža nujno uradnega stališča Evropske unije. Za vsebino publikacije je odgovoren izključno avtor Italijanska unija.

4

Edizione slovena di “Mini e Maxi” di Mario Schiavato Maurizio Tremul

Intere generazioni della Comunità Nazionale Italiana in Croazia e Slovenia sono diventati adulti con i racconti per l’infanzia di Schiavato. Mini e Maxi, i due saturnini decisi a conoscere la terra e le sue creature, hanno allietato le ore, fecondato i sogni ad occhi aperti, riempito di avventure le fantasie di giovanissimi intenti a scoprire i misteri dell’esistenza con uno degli strumenti più appropriati: la lettura di un libro. Un libro la cui versione slovena voglia-mo così far conoscere a nuove generazioni di arditi esploratori del mondo. Un volume reso ancora più prezioso dai disegni di tanti bambini delle Scuole italiane di Slovenia e Croazia che nel 2012 hanno partecipato ad un concorso, indetto dall’Unione Italiana, dall’Università Popolare di Trieste, dalla Casa editrice EDIT di Fiume e dal Dramma Italiano di Fiume. Il Dramma Italiano mise in scena l’opera e i bambini che la videro aderirono al concorso con 638 disegni ispirati alle avventure dei due extraterrestri. Per gentile concessione dell’EDIT possiamo quindi riproporli anche nella traduzione slovena. Lasciate, care bimbe e cari bambi, per qualche ora i videogiochi, le vo-stre serie televisive preferite, gli amici dei social media. Annusate il profumo della carta stampata, accarezzate le linee delle parole, seguite i tratti dei dise-gni e abbandonatevi al mondo affascinante e ignoto nel quale Mini e Maxi vi vogliono trasportare. Eccoli, stanno arrivando, sono atterrati. Li vedete? Vi aspettano… Grazie al Progetto JezikLingua perciò, potremo offrire al lettore sloveno alcune tra le pagine più belle della ricca e poco conosciuta letteratura della Comunità Nazionale Italiana in Slovenia e Croazia, di cui Schiavato rappre-senta indubbiamente una delle testimonianze più autentiche e originali. Con la pubblicazione dell’opera di Damiani ha preso il via, dopo una lunga espe-rienza editoriale, la collana letteraria dell’Unione Italiana, “Immaginaria Terra”, pensata proprio per dare organicità a un’operazione culturale tesa soprattutto a sollecitare, a coinvolgere, a sensibilizzare, a trasportare l’interessato lettore in un mondo affascinante quasi parallelo, a lungo ignorato o sotterrato da un cumulo di pregiudizi, quello della cultura pulsante e in continuo rinnovamento degli Italiani autoctoni dell’Istria e del Quarnero, parte integrante del panorama letterario italiano – formato da tante letterature regionali di cui la nostra ne costituisce indubbiamente un tassello rilevante –, ma anche di quello della Slo-venia e della Croazia moderne. Un patrimonio che partecipando ad arricchire

5

Slovenska izdaja Minija in MaxijaMaria SchiavataMaurizio Tremul

Cele generacije pripadnikov italijanske narodne skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem so odraščale ob Schiavatovih zgodbah za otroke. Mini in Maxi, Saturnovca, ki sta se odločila, da bosta spoznala Zemljo in bitja, ki jo nasel-jujejo, sta razvedrila mnoge trenutke, vnemala sanje z odprtimi očmi in s pustolovščinami burila domišljijo vseh najmlajših, ki so se namenili odkrivati skrivnosti življenja s pomočjo enega najprimernejših orodij: branja knjige. Knjige, ki smo jo dali prevesti v slovenščino, da bi tako z njo seznanili nove generacije drznih raziskovalcev sveta. To izdajo še dodatno bogatijo risbe številnih otrok, ki obiskujejo osnovne šole z italijanskim učnim jezikom v Sloveniji in na Hrvaškem ter so leta 2012 sodelovali na natečaju, ki so ga razpisale Italijanska unija, tržaška Ljudska uni-verza, reška založba EDIT in reška Italijanska drama, kjer so delo tudi uprizorili. Otroci, ki so si ogledali uprizoritev, so na natečaj poslali kar 638 risb, ki so jih navdahnile pustolovščine obeh Nezemljanov; z dovoljenjem založbe EDIT jih nekaj objavljamo tudi v slovenski izdaji dela. Drage deklice in dragi dečki, za kakšno uro odložite videoigre, pozabite na vaše najljubše televizijske serije in se poslovite od prijateljev s socialnih omrežij. Vdihnite vonj potiskanega papirja, pobožajte obrise besed, sledite potezam risb in se prepustite privlačnemu in neznanemu svetu, kamor bi vas rada popeljala Mini in Maxi. Poglejte, prihajata, sta že pristala. Ju vidite? Čakata na vas … Po zaslugi projekta JezikLingua lahko slovenskim bralcem predstavimo nekaj najvidnejših del iz bogate in v slovenskem prostoru slabo poznane knji-ževnosti italijanske narodne skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem, znotraj katere Mario Schiavato nedvomno predstavlja enega najbolj prepričljivih in izvirnih avtorskih glasov. Njegova knjiga bo zato obogatila literarno zbirko Imaginarna dežela, ki smo jo v okviru Italijanske unije zasnovali prav zato, da bi zaokrožili kulturno pobudo, katere namen je zlasti spodbuditi, pritegniti in ozavestiti zainteresiranega bralca ter ga ponesti v mikaven, skorajda vzporeden svet, ki je bil dolgo prezrt ali zastrt s kopico predsodkov. To je svet živahne in nenehno prenavljajoče se kulture avtohtonih Italijanov iz Istre in Kvarnerja, ki bistveno dopolnjuje podobo italijanskega literarnega sveta, sestavljenega iz mnogih regionalnih literatur, med katerimi je naša vsekakor pomemben člen: na podoben način dopolnjuje tudi literarno panoramo sodobne Slovenije in Hrvaške. Bogastvo naše književnosti, ki prispeva k večji pestrosti umetniškega

6

la produzione artistica della Slovenia andrebbe adeguatamente valorizzato e conosciuto. Ringraziamo inoltre l’EDIT e l’autore, Mario Schiavato, per averci concesso gratuitamente i diritti per la traduzione e la pubblicazione dell’opera che sarà diffusa gratuitamente.

7

ustvarjanja v Sloveniji, je treba ustrezno ovrednotiti in spoznavati. Zahvaljujemo se založbi EDIT in Mariu Schiavatu, ki sta nam brezplačno odstopila avtorske pravice za natis slovenskega prevoda tega romana za otroke, ki bo prav tako dostopen brezplačno.

8

PrefazioneElis Deghenghi Olujić

Mario Schiavato è una delle voci più genuine e rappresentative della con-temporanea letteratura istro-quarnerina. Nato nel 1931 a Quinto di Treviso in una numerosa famiglia di contadini, nel 1943 si è trasferito a Dignano d’I-stria. Nella cittadina istriana, dove ha trascorso la fanciullezza in un ambiente contadino arcaico e ricco di tradizioni, ha radicato gli affetti e i sentimenti, tanto da considerarla la sua vera patria d’adozione. Nel 1948 si è trasferito a Fiume, dove ha messo radici e si è creato una famiglia. Nel capoluogo quarne-rino, dove tuttora risiede, ha lavorato come linotipista fino al pensionamento. Ha coltivato per tutta la vita due passioni: l’amore per la scrittura e per la montagna. Ha scalato le più alte cime del pianeta: l’Ararat in Turchia, l’Island Peak e il Trisul nella catena himalayana, il Peak Lenin in Pamir, l’Aconcagua in Argentina, il Mount Kenya in Africa. è stato un instancabile globe trot-ter che ha visitato l’Ecuador, la Patagonia, l’Oceania, la Siria, la Giordania, l’Indonesia e tanti altri luoghi meravigliosi della terra. è salito in alto, sulle vette delle Ande, delle Alpi, delle Dolomiti, dei Tatra, della Grecia. Le espe-rienze di viaggio e di scalatore sono state fissate in bellissime pagine diari-stiche: Diario himalayano (1982), Diario argentino (1984), Ecuador (1986), Alpi Giulie (1989), Il respiro del deserto (1988), Solitudine himalayana (1989), Yemen (1992). La passione per il viaggio e il desiderio di conoscere, mai sopiti negli anni, presiedono alla stesura di numerosi reportage sulle località istriane, pubblicati nelle pagine del quotidiano «La Voce del Popolo». Sono appunti di viaggio che rientrano nell’odeporica. La lettura di questi scritti consente di apprendere particolari relativi a ogni angolo dell’Istria, anche il più remo-to, ubicato nell’interno, nella parte della penisola meno conosciuta rispetto a quella costiera. Sono testi godibilissimi, scritti in una lingua scorrevole e in uno stile irreprensibile, dai quali trasuda l’amore del Nostro per una terra che non finisce di stupirlo e incantarlo con le sue bellezze naturali, con la sua fusione preziosa di culture, di tradizioni e di linguaggi, e con quel suo passato importante inciso su ogni pietra.

Schiavato è uno scrittore versatile e fecondo. La scrittura, praticata con co-stanza da oltre mezzo secolo, per lui è un’esigenza vitale e una necessità im-prescindibile. Il bisogno di raccontare si manifesta specialmente nelle opere di narrativa, tra le quali rientrano i romanzi Terra rossa e masiere (EDIT, Fiume, 2003), L’eredità della memoria (EDIT, Fiume, 2005) e Il ritorno (EDIT, Fiu-me, 2006). In questa poderosa “trilogia istriana” Schiavato ha espresso il radi-camento nel proprio territorio, a Dignano, il luogo dell’anima. Nei Racconti

9

PredgovorElis Deghenghi Olujić

Mario Schiavato je eden izmed najiizvirnejših in najbolj reprezentativnih predstavnikov sodobne istrsko-kvarnerske literature v italijanščini. Rodil se je leta 1931 v kraju Quinto di Treviso v številni kmečki družini, leta 1943 se je preselil v istrsko mestece Vodnjan, kjer je preživel mladost v arhaičnem, z običaji zelo bogatem kmečkem okolju, ki ga doživlja kot svojo krušno domo-vino. Leta 1948 se je preselil na Reko, kjer je zaživel, si ustvaril družino, do upokojitve delal kot stavec in tam tudi še vedno živi. Vse življenje je gojil dve veliki strasti: ljubezen do pisanja in do gora. Osvojil je nekaj najvišjih vrhov na Zemlji: turški Ararat, Island Peak in Trisul v Himalaji, Leninov vrh v Pamirju, Aconcaguo v Argentini, Mount Kenya v Afriki. Bil je neumoren svetovni po-potnik, obiskal je Ekvador, Patagonijo, Oceanijo, Sirijo, Jordanijo, Indonezijo in še mnoge druge prelepe kraje. Povzpel se je na več visokih gora v Andih, Alpah, Dolomitih, Tatrah in Grčiji, svoje popotne in gorniške izkušnje pa je popisal na čudovitih dnevniških straneh v delih: Himalajski dnevnik (Diario himalayano, 1982), Argentinski dnevnik (Diario argentino, 1984), Ekvador (1986), Dih puščave (Il respiro del deserto, 1988), Himalajska samota (Solitudine himalayana, 1989), Jemen (1992). Strast do potovanj in želja po spoznavanju, ki skozi leta nikoli nista ugasnili, sta ga vodili pri pisanju številnih reportaž o istrskih krajih, ki so bile objavljene v časopisu La voce del popolo. To so zapiski s poti, ki se uvrščajo v žanr popotne literature. Branje teh spisov omogoča, da se seznanjamo s posebnostmi vseh, celo najbolj oddaljenih kotičkov Istre, tistih skritih v notranjem delu polotoka, ki je manj znan od obale. Ta besedila so zelo berljiva, napisana v tekočem jeziku in neoporečnem slogu, iz njih preseva Schiavatova ljubezen do dežele, ki ga zmeraj znova osuplja in očara s svojimi naravnimi lepotami, z dragocenim stapljanjem kultur, običajev in jezikov ter s tisto pomembno preteklostjo, ki je vpisana v vsak kamen. Schiavato je raznolik in ploden pisec. Pisanje, ki se mu vztrajno posveča že več kot pol stoletja, je zanj bivanjska potreba in nespregledljiva nujnost. Njegova strast po pripovedovanju se udejanja zlasti v proznih delih, med ka-terimi najprej omenimo romane Rdeča zemlja in terase (Terra rossa e masiere, EDIT, 2003), Dediščina spomina (L’eredità della memoria, EDIT, 2005) in Vrnitev (Il ritorno, EDIT, 2006). V tej veličastni »istrski trilogiji« je Schiavato ubesedil vraščenost v svoj prostor, območje Vodnjana, kjer domuje njegova duša. Za zbirko Vodnjanske zgodbe (Racconti dignanesi, soizdajatelja Unija Italijanov Istre in Reke ter Ljudska univerza iz Trsta, zbirka Biblioteca istriana, LINT, Trst 1981) pa je avtor izbral najlepše zgodbe, ki jih je poprej objavljal

10

dignanesi (collana «Biblioteca Istriana», Unione degli Italiani dell’Istria e di Fiume/Università Popolare di Trieste, LINT, Trieste, 1981) è confluita invece una selezione dei racconti più belli dell’autore, già pubblicati sulle pagine del quindicinale «Panorama» e nelle Antologie delle opere premiate al Concorso d’Arte e di Cultura «Istria Nobilissima», al quale Schiavato ha partecipato con assiduità conseguendo risultati importanti. Da ricordare ancora i Racconti istriani (EDIT, Fiume, 1994) e All’ombra della torre (EDIT, Fiume, 2003). I dodici racconti inseriti in All’ombra della torre, dedicati alla consorte Maria e a tutte le «fiumane “patoche”», sono di ambientazione fiumana, un omaggio alla città quarnerina, dove l’autore ha trascorso gran parte della vita. Affaccia-tosi sulla scena narrativa negli anni Cinquanta dello scorso secolo, Schiavato ha cominciato a scrivere versi trent’anni dopo, intraprendendo subito una strada tutta in salita. Tra le sillogi vanno ricordate: Alpi Giulie (1989), Ribellio-ni e abbandoni (1992), Zaino in spalla (1996), Poesie istriane (1993), La stagio-ne delle rondini (1996), La voracità del tempo (1997) e Indefiniti smarrimenti (2000). Per l’eterogenea attività letteraria gli sono stati assegnati numerosi premi e riconoscimenti, tra i quali il prestigioso premio letterario “Drago Ger-vais”, conferito dalla Regione litoraneo-montana, vinto per ben quattro volte.

Tra gli scrittori appartenenti alla Comunità Nazionale Italiana di Croazia e Slovenia, Mario Schiavato è il più fecondo autore di testi per l’infanzia. è nato come scrittore nell’immediato secondo dopoguerra proprio quando ha inizia-to a scrivere racconti per i bambini, pubblicati sulle pagine del mensile per ra-gazzi «Il Pioniere». Il giornalino, che esce a Fiume ininterrottamente dal 1948 per i tipi dell’EDIT, nel 1989 ha cambiato nome ed è divento «Arcobaleno». Con aggiustamenti resisi necessari in seguito alle trasformazioni della società e del mondo della scuola, il periodico rappresenta ancora un imprescindibile strumento di crescita culturale per i bambini delle classi inferiori e per i ragazzi delle classi superiori della scuola dell’obbligo, riuscendo a soddisfare le loro diverse esigenze con una precisa suddivisione tematica e con una oculata scelta dell’apparato iconografico.

Oltre a innumerevoli racconti pubblicati nelle pagine del mensile sopra citato, trasmessi anche dalle antenne di Radio Capodistria e pubblicati in tra-duzione nell’ex Jugoslavia su tutti i giornali dedicati ai ragazzi, per l’infanzia Schiavato ha scritto i romanzi I ragazzi del porto (1954), Quelli della piazzetta (1968), il racconto lungo Mini e Maxi (1976) e la raccolta di racconti Un gi-rotondo di lecca-lecca (2002), tutti pubblicati dall’EDIT di Fiume. Dei cinque Racconti dignanesi, tutti ambientati a Dignano e la campagna circostante, due sono dedicati all’infanzia: I giochi della solitudine e Le ultime lacrime della mia fanciullezza. Palesemente autobiografici, i racconti s’incentrano sul protagonista, l’alter ego dello scrittore, delicato e sensibile, la cui infanzia è

11

v štirinajstdnevniku Panorama in antologijah nagrajenih del na natečaju Istria Nobilissima, na katerem je pogosto in zelo uspešno sodeloval. Tu sta še zbirki Istrske zgodbe (Racconti istriani, EDIT, 1994) in V senci stolpa (All’ombra della torre, EDIT, 2003); slednja vsebuje dvanajst zgodb, posvečenih soprogi Marii in vsem »tapravim Rečankam«, umeščene so v reško okolje in predstavljajo avtorjev hommage kvarnerskemu mestu, kjer je preživel večino življenja. Kot pripovednik se je Schiavato pojavil na literarnem prizorišču v petdesetih letih 20. stoletja, medtem ko je poezijo začel pisati tri desetletja kasneje in ta pot ga je takoj vodila navkreber. Med njegovimi zbirkami omenimo: Julijske Alpe (Alpi Giulie1989), Upori in zapuščanja (Ribellioni e abbandoni, 1992), Nahrbtnik na rami (Zaino in spalla, 1996), Istrske pesmi (Poesie istriane, 1993), Čas lastovk (La stagione delle rondini, 1996), Nenasitnost časa (La voracità del tempo, 1997), Nedoločljive zbeganosti (Indefiniti smarrimenti, 2000). Za svojo raznovrstno literarno dejavnost je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim kar štirikrat ugledno literarno nagrado Drago Gervais, ki jo podeljuje kvarnersko-goranska regija. Med vsemi avtorji italijanske narodne skupnosti na Hrvaškem in v Sloveniji je Mario Schiavato najplodnejši pisec del za otroke. Svojo pisateljsko pot je začel kmalu po drugi svetovni vojni, in sicer ravno z zgodbami za otroke, ki jih je objavljal v mesečniku za mlade Il Pioniere. Ta revija, ki jo od leta 1948 neprekinjeno izdaja založba EDIT, je leta 1989 spremenila ime in postala Arcobaleno. Ob nekaterih popravkih, ki so jih terjale spremembe v družbi in šolskem sistemu, še danes predstavlja nepogrešljiv dejavnik kulturne vzgoje otrok iz nižjih in višjih razredov osnovne šole, pri čemer uspešno zadovoljuje njihove raznolike potrebe z natančno tematsko razporeditvijo po rubrikah in skrbnim izborom vizualnega gradiva. Poleg številnih zgodb iz omenjene revije, ki so jih predvajali tudi na Radiu Koper in prevedene objavljali v vseh drugih otroških revijah nekdanje Jugosla-vije, je Schiavato za otroke napisal tudi romana Fantje iz pristanišča (I ragazzi del porto, 1954) in Tisti z majhnega trga (Quelli della piazzetta, 1968), daljšo zgodbo Mini in Maxi (Mini e Maxi, 1976) in zbirko zgodb Vrtiljak z lizikami (Girotondo dei lecca-lecca, 2002): vsa ta dela so izšla pri založbi EDIT. Od petih Vodnjanskih zgodb, ki se vse dogajajo v Vodnjanu in na bližnjem podeželju, sta dve posvečeni otroštvu: Igre samote in Zadnje solze mojega otroštva. V središču teh očitno avtobiografskih zgodb je krhek in občutljiv deček, pisateljev alter ego, ki ga je za otroštvo prikrajšal prezgodnji klic zrelosti. V ozadju se – kakor v film-skih mojstrovinah Ermanna Olmija – zarisuje trd kmečki svet, zaznamovan s pomanjkanjem in bedo, kot se realistično kaže skozi zamaknjene protagonistove oči; deček je žrtev osornega in grobega očeta, ki namerava preobčutljivemu sinu z vzgojo vcepiti zdrava načela, da bo krepkejši in pripravljen za spopad

12

stata negata da un precoce richiamo alla maturità. Sullo sfondo, come nei capolavori cinematografici di Ermanno Olmi, si staglia un rude mondo con-tadino, di stenti e miserie, descritto realisticamente attraverso gli occhi incan-tati del protagonista, vittima di un padre burbero e manesco, intenzionato a far crescere quel figlio ipersensibile con sani principi per renderlo più forte, preparato ad affrontare le asperità della vita. Schiavato ha scritto per l’infanzia anche testi teatrali: Le avventure spaziali di un orso di pezza (1971), Operazione filtro magico (1972) e Gigetto nel paese dei palloncini (1975).

Mini e Maxi è un romanzo breve o un racconto lungo che dir si voglia, che comprende sei capitoli: L’arrivo, Mini e Maxi al supermercato, Mini e Maxi in farmacia, Altri guai per Mini e Maxi, Mini e Maxi nel grattacielo e Mini e Maxi risolvono tutti gli enigmi. Se si vuole inserire l’opera tra i generi della letteratu-ra per l’infanzia, si può dire che essa appartiene al racconto fantastico. è un genere ideale per il bambino perché unisce in un sapiente equilibrio il reale e il fantastico, spiega cioè la realtà con l’apporto del meraviglioso e della fanta-sia. è un genere nato apposta per l’infanzia, non è stato “ceduto” ai bambini perché abbandonato dagli adulti, com’è invece accaduto nel caso della fiaba e della favola. Questo particolare è tutt’altro che irrilevante: significa che nel momento in cui scrive l’opera, l’autore ha in mente il destinatario, il bambino, e la scrive tenendo conto delle sue esigenze, dei suoi gusti e dei suoi interessi. Nel caso di Schiavato è proprio così: il suo pregio più grande è quello d’essere un bambino che scrive per altri bambini, e nel farlo si diverte. è un dono che pochi possiedono e che presuppone la rara capacità di assumere un’ottica dal basso. è uno sguardo che dichiara la volontà e la capacità di porsi dalla parte del bambino, dei suoi sogni e desideri, dei suoi bisogni e delle sue speranze. Schiavato instaura il rapporto di consonanza ed empatia con l’infanzia spon-taneamente e senza forzature perché si sente ancora un “bambinone” (così si è autodefinito in un’intervista concessa a Bruna Alessio, messa in onda da Radio Capodistria il 24 maggio del 1981).

Pubblicata dapprima come racconto sulle pagine del «Pioniere», la storia dei due saturnini ebbe un grande successo tra i piccoli lettori, tanto che alla redazione del giornalino arrivarono numerose lettere con suggerimenti per l’aggiunta di altri episodi. La storia divenne poi un radiodramma (Mini e Maxi sulla terra), trasmesso da Radio Capodistria nel settembre del 1970 e riproposto nel luglio del 1971. Raniero Brumini e Gianna Depoli, indimen-ticati attori del Dramma Italiano di Fiume, in quell’occasione prestarono la voce ai due protagonisti. L’esilarante storia, tradotta in lingua croata, diven-ne anche un lavoro teatrale (Mini e Maxi, operazione terra), messo in scena dal Teatro dei Burattini di Fiume per ben novantadue volte nella stagione 1974/1975. Solo in un secondo momento l’opera è stata scritta nella versione

13

s težavami v življenju. Schiavato je za otroke napisal tudi nekaj gledaliških besedil: Vesoljske pustolovščine plišastega medveda (Le avventure spaziali di un orso di pezza, 1971), Operacija čarobni napoj (Operazione filtro magico, 1972) in Gigetto v deželi balonov (Gigetto nel paese dei palloncini, 1975). Mini in Maxi je kratek roman (ali daljša zgodba, kot vzamemo) v šestih poglavjih: Prihod, Mini in Maxi v supermarketu, Mini in Maxi v lekarni, Nove Minijeve in Maxijeve težave, Mini in Maxi v nebotičniku, Mini in Maxi razrešita vse uganke. Če bi delo hoteli opredeliti glede na zvrsti otroške književnosti, lah-ko rečemo, da gre za fantastično zgodbo. Za otroke je omenjena zvrst idealna, saj v premišljenem ravnovesju spaja realno in fantastično oziroma pojasnjuje realnost z opiranjem na čudežno in domišljijo. Ta zvrst je nastala nalašč za otroke, odrasli jim je niso »odstopili«, ker je sami niso potrebovali, kakor se je zgodilo s pravljico in basnijo. Ta podrobnost nikakor ni nepomembna; gre za to, da ima avtor v trenutku, ko ustvarja delo, v mislih konkretnega spreje-mnika, otroka, med pisanjem pa upošteva njegove potrebe, okus in interese. Pri Schiavatu je vsekakor tako: njegova največja odlika je, da je kot otrok, ki piše za druge otroke in se ob tem zabava. Ta dar ima malokdo, predpostavlja pa redko sposobnost, da privzameš pogled od spodaj. Takšen pogled razodeva voljo in zmožnost postaviti se na stran otroka, njegovih sanj in želja, njegovih potreb in upanj. Schiavato vzpostavi ubran in empatičen odnos z otroškim svetom na spontan in neprisiljen način, saj se še vedno počuti kot »velik otrok« (tako se je označil sam v intervjuju z Bruno Alessio, ki je bil predvajan na Radiu Koper-Capodistria 24. maja 1981). Zgodba o dveh Saturnovcih, ki je bila sprva objavljena na straneh revije Il Pioniere, je imela izreden uspeh med mladimi bralci, tako da so uredništvo preplavila pisma s predlogi za nadaljevanje z novimi epizodami. Zatem je bila zgodba predelana v radijsko igro (Mini in Maxi na Zemlji), ki so jo premierno predvajali na Radiu Koper-Capodistria septembra 1970 in ponovili julija 1971. Naslovnima junakoma sta ob tej priložnosti posodila glas Raniero Brumini in Gianna Depoli, nepozabna igralca iz reške Italijanske Drame. Sledil je prevod te izredno zabavne zgodbe v hrvaščino in njena odrska uprizoritev v reškem lutkovnem gledališču (Mini in Maxi: Operacija Zemlja), ki je po premieri v sezoni 1974–1975 doživela kar 92 ponovitev. Šele kasneje je nastala pričujoča (knjižna) različica zgodbe, ki jo je objavila založba EDIT leta 1976 z ilustra-cijami učencev reške osnovne šole Gelsi pod mentorstvom učiteljice Erne Toncinich. Besedilo in risbe, ki pričajo o tem, kako so otroci po poslušanju ali samostojnem branju razdelali in ponotranjili zgodbo, dihajo v popolnem sozvočju. Mini in Maxi sta Nezemljana, prebivalca Saturna, ki neke mirne noči s svojim letečim krožnikom pristaneta na Zemlji; ta je »podpovprečno podrazvit

14

attuale e pubblicata dall’EDIT con i disegni prodotti dagli alunni della scuola elementare “Gelsi” di Fiume, guidati dalla professoressa Erna Toncinich. Il te-sto e i disegni, che sono la prova di come i ragazzi hanno elaborato il racconto nella loro interiorità, a seguito dell’ascolto o della lettura autonoma dell’opera, stanno in perfetta simbiosi.

Mini e Maxi sono due extraterrestri, due abitanti di Saturno che, in una notte tranquilla, sbarcano con la loro astronave sulla Terra, un «paese sotto-sviluppatissimo», secondo la loro prima impressione e le informazioni desun-te dalla loro «enciclopedia cervicale». Da questo momento, in una non ben definita città ancora addormentata, iniziano le loro avventure e disavventure, che derivano da una serie infinita di equivoci. Il racconto, denso di dialoghi, scorre narrativamente rapido e incalzante in un fantasmagorico succedersi di accadimenti, colpi di scena, personaggi e situazioni. Abilissimo prestigiato-re della parola, ineguagliato nell’abito della produzione per l’infanzia dell’I-stro-quarnerino, Schiavato piega la lingua alle esigenze narrative, una lingua che si rivela uno strumento straordinariamente duttile. Difatti, oltre all’estro inventivo, la lingua è il vero segreto della sua arte: è immaginosa, vivace, ra-pida, venata di arguzia e di umorismo, di grande efficacia e immediatezza rappresentativa. Gli accostamenti verbali, le assonanze linguistiche, l’inven-zione di parole eccentriche, sono un’ulteriore attestazione della ricchissima vena inventiva del Nostro. Con queste caratteristiche, il racconto si presenta come un’opera per l’infanzia ideale perché contiene, accuratamente dosati, tutti gli ingredienti giusti: c’è la perfetta esuberanza della fantasia e il libero espandersi del pensiero affabulatorio, l’uso gioioso e creativo della lingua, la sovrabbondanza di trovate brillanti, il dosaggio armonico del ludico e dell’e-tico, il giusto riferimento alla tradizione (a Rodari che, a partire dagli anni Cinquanta dello scorso secolo, è stato un punto di riferimento ineludibile per ogni scrittore per l’infanzia che si rispetti) che non guida né soffoca il pensiero narrativo, piuttosto agisce come bacino, attraverso il quale arrivare in maniera originale al ludus della creatività. L’elemento educativo, obbligatorio nel testo per l’infanzia (nello specifico, l’accettazione incondizionata dell’Altro, del di-verso da sé) si sposa con la levità narrativa, con la lingua tersa e intensa, ed è alleggerito da un’insistente vena ora fantastica ora umoristica. L’umorismo, in particolare, si rivela ancora una volta un’importante chiave per aprire le porte del piacere della lettura. Non va, infatti, dimenticato, che l’opera per l’infanzia deve innanzi tutto divertire, e solo in un secondo momento educare il bam-bino. Schiavato è consapevole dell’importanza di questa regola fondamentale che segue pedissequamente. Nel testo per l’infanzia un altro elemento è anco-ra determinante: il lieto fine, che gratifica il lettore minimo. In Mini e Maxi la conclusione è positiva e consolante (il racconto si chiude con un toccante

15

planet«, kakor jima govorijo prvi vtis in podatki, ki jih črpata iz »enciklopedije v vratu«. Tako se v nekem neopredeljenem, a še spečem mestu začnejo njune zgode in nezgode, ki izhajajo iz neskončnega niza nesporazumov. Pripoved je bogata z dialogi, odvija se v hitrem, neustavljivem ritmu, dogodki, preobrati, liki in situacije si vrtoglavo sledijo. Kot izredno spreten besedni rokohitrc, ki mu med pisci za otroke v istrsko-kvarnerski italijanski književnosti ni para, Schiavato gibko prilagaja jezik pripovednim potrebam. Ta jezik se pokaže kot izredno prožno sredstvo in je poleg iznajdljivosti resnična skrivnost Schiavatove umetnosti: je domiseln, živahen, hiter, prežet z duhovitostjo in humorjem, svet pa upodablja zelo učinkovito in neposredno. Besedne asociacije in sozvočja ter izumljanje neobičajnih izrazov še dodatno pričajo o avtorjevem razkošnem iznajditeljskem daru. Zgodba s takšnimi značilnostmi se kaže kot idealno delo za otroke, saj vsebuje vse pravšnje sestavine v ustreznem razmerju: tu so povsem sproščena domišljija in svoboden razmah fabulativnosti, radoživa in ustvarjalna raba jezika, obilica iskrivih domislic, uravnotežen odnos med ludičnim in etičnim, smiselno navezovanje na tradicijo (na Giannija Roda-rija, ki je bil od petdesetih let 20. stoletja naprej nespregledljiva referenca vsakega pravega pisatelja za otroke); le-ta ne usmerja in ne duši pripovednega duha, temveč deluje bolj kot podstat, iz katere lahko na izviren način črpaš ustvarjalno igrivost. Vzgojni element, ki je v besedilih za otroke nepogrešljiv (v našem primeru gre za brezpogojno sprejemanje Drugega, drugačnega od sebe), se spaja s pripovedno lahkotnostjo ter z izčiščenim in živahnim jezikom, blaži pa ga neustavljiv, zdaj fantastičen zdaj humoren zanos. Posebej humor se znova kaže kot pomemben ključ, ki odpira vrata užitka v branju. Ne smemo namreč pozabiti, da mora literarno delo za otroke v prvi vrsti zabavati, šele zatem vzgajati. Schiavato se zaveda pomena tega temeljnega pravila in ga tudi dosledno upošteva. Besedila za otroke bistveno določa še ena značilnost: srečen konec, ki nagradi malega bralca. Mini in Maxi se izteče spodbudno in tolažeče (z ganljivim slovesom, vendar tudi z obljubo novega srečanja v prihodnosti), v pravem trenutku po nizu pustolovskih in nepredvidljivih, presenetljivih in občasno tveganih situacij; te se vrstijo v naglem pripovednem ritmu, ki zagota-vlja, da zanimanje otroškega bralca ne bo upadlo, da bo zadrževal dih čisto do konca z razpletom vse tiste zmešnjave. Pozornost se nato osredotoči na čustvo ob slovesu; podkrepi ga poljub, »najlepši znak prijateljstva Zemljanov«, ki ga Petrček, »človeški« junak zgodbe, nežno pritisne na lica Saturnovcev. Književnost za otroke danes – mnogo bolj kot v preteklosti – predstavlja polje, kjer se na več ravneh stekajo in križajo poti imaginarija; kjer se v bolj ali manj izkrivljenih ogledalih zrcalijo vzorci, ki jih družba izoblikuje o otrocih in za otroke. V tem polju nikakor ni prostora za pomiritve ali poenostavitve, ravno nasprotno: v njem se odpirajo vse bolj kompleksni in izoblikovani literarni

16

commiato ma anche con la promessa di un futuro nuovo incontro), e arriva puntuale dopo una serie di situazioni avventurose e imprevedibili, sorpren-denti e a tratti rischiose, raccontate con ritmo serrato, che garantisce contro ogni caduta d’interesse e tiene il bambino/lettore con il fiato sospeso fino alla fine, quando tutto quel bailamme finisce. L’attenzione allora s’incentra sull’emozione dell’addio siglato da un bacio, «il più bel segno d’amicizia dei Terrestri», che Pierino, il protagonista “umano” della storia, posa con dolcezza sulle guance dei due saturnini.

La letteratura per l’infanzia rappresenta oggi, molto più che in passato, il luogo in cui convergono e s’incrociano a più livelli le strade dell’immaginario, dove si riflettono, attraverso specchi più o meno deformati, i modelli che la società elabora per e sull’infanzia. Luogo tutt’altro che pacificato o semplifi-cato, al contrario: l’apertura al suo interno di spazi letterari sempre più com-plessi ed elaborati favorisce la produzione di testi ricchi di spunti di riflessione, legati all’attualità più viva e scottante. Testi nei quali, naturalmente, anche gli adulti possono (anzi devono) trovare risposte non banali a domande sempre più difficili: allo stesso tempo rimane costante l’apertura verso il fantastico, il meraviglioso, il fiabesco, l’avventuroso, caratteristiche, queste, che le opere per ragazzi hanno sempre veicolato in modo quasi esclusivo. Nei libri per l’infanzia si riflettono le inquietudini e le incertezze di una società sempre più complessa e angosciosa e di conseguenza il tentativo, da parte degli autori, di assumere come dato implicito il problema di fondo, per tentare di alleggerirlo attraverso le parole del racconto, il ricorso alle illustrazioni, i versi e le meta-fore della poesia. Basti pensare a tanti racconti che, come quello di Schiavato, cercano di dare risposte positive e adeguate a temi quali l’accettazione e il rispetto dell’Altro, l’affermazione di valori fondamentali troppo spesso rimossi come l’amicizia, possibile in Mini e Maxi anche tra creature tanto diverse tra loro come l’essere umano e l’extraterrestre. Un’amicizia che, basata su affinità di sentimenti, è pura e disinteressata forse solo nell’infanzia, quando si è capa-ci, come il bambino protagonista della storia, di superare qualsiasi diffidenza nei confronti del diverso.

17

prostori, kar ugodno vpliva na nastajanje besedil, ki nudijo številne spodbude za razmislek ter se navezujejo na najbolj žive in žgoče aktualne teme. V teh besedilih seveda tudi odrasli morejo (in celo morajo) najti tehtne odgovore na vse zahtevnejša vprašanja, obenem pa se v njih nenehno ohranja odprtost za fantastično, čudežno, pravljično, pustolovsko, torej za značilnosti, katerih razširjanje je bilo od nekdaj v skoraj izključni domeni otroške in mladinske literature. Knjige za otroke zrcalijo stiske in dvome čedalje bolj zapletene in tesnobne družbe, od tod pa izvira poskus avtorjev, da osnovni problem, ki ga obravnavajo, privzamejo kot implicitno dejstvo, nato pa mu v toku pripovedi poskušajo odvzeti težo, pri čemer se opirajo na ilustracije, verze in pesniške metafore. Samo pomislimo na številne zgodbe, ki si kakor Schiavatova pri-zadevajo podati spodbudne in primerne odgovore v zvezi s temami, kot so sprejemanje in spoštovanje Drugega, poudarjanje temeljnih in prepogosto potlačenih vrednot, denimo prijateljstva: to je v Miniju in Maxiju možno tudi med bitji, ki se tako zelo razlikujejo kot ljudje in Nezemljani. Prijateljstvo, ki temelji na čustveni bližini, je nemara čisto in nesebično zgolj v otroštvu, ko smo (kakor deček, ki nastopa v knjigi) zmožni premagati vsakršno nezaupljivost do drugačnega.

Prevedel Gašper Malej

20

21

kazalo

Prihod 23Mini in Maxi v supermarketu 37Mini in Maxi v lekarni 54Nove Minijeve in Maxijeve težave 69Mini in Maxi v nebotičniku 85Mini in Maxi razrešita vse uganke 101

23

prihod

Nenadoma je globoko tišino tiste mirne noči pretrgalo ostro prodorno sikanje, temo pa

je razparala dolga svetlobna sled, ki se je pojavi-la na obzorju in je bila najprej samo čisto tanka linija, potem pa se je za letečim krožnikom, za NLP-jem, hitro napredujočim po nebu nad za-spanim mestom, kot bi mignil, razširila. Begalo je, skrivnostno plovilo, nekaj časa nad starimi stavba-mi, nad nebotičniki: zdaj se je zaustavilo v zraku,

24

MIN

I IN

MA

XI

zdaj je švigalo naokrog kot puščica; zdelo se je, da išče dovolj široko površino za pristanek. Na koncu se je krožnik spustil navpično in pristal na sredini nekega trga. Kar nekaj trenutkov je poplesaval med prasketanjem iskric, preden je dokončno obstal v miru in tišini, ovit v nenavadne zelenkaste hlape, ki so se izredno počasi dvigovali v spiralah, najprej postali oblački zlate vate in se nato razpršili visoko v temni noči brez zvezd. Malo zatem se je, podoben velikemu mehkemu rilcu, s sikanjem s strehe nenavadnega vesoljskega plovila spustil fosforescenčen tobogan, se upognil, dokler ni dosegel asfalta in tako dvema zares nena-vadnima bitjema omogočil, da sta se spustili na tla. »No, končno, nadkončno!« je vzkliknilo prvo bitje, pravi dolgin, ko se je postavljal pokonci z dvema saltoma in pirueto. »Prispela sva na Zemljo. Sam sem že naravnal saturnovski jezik na valovno dol-žino Zemljanov. Daj, Mini, naredi enako tudi ti. Tako se bova lahko takoj odpravila na eno najinih pustolovskih odprav.« »Blip, blip … Oh, oh! No, končno, končno sem. Tudi jaz sem se uglasil! joj, joj, kako ne-na-va-den je-zik!« je zlogoval manjši s kovinskim

25

PRIHO

Dplitvim glasom in se tudi on postavil pokonci s troj-nim saltom. »Hopla! Hopla! Mini in Maxi sva prišla! Ti Zem-ljani govorijo res zelo lep jezik, čuden, prečuden, vendar lep! Hopla! Kako lepo je izgovarjati hopla! In če pomislim, da na našem planetu hopla pomeni samo formulo za izdelavo tablet umetnega korenja!« je vzkliknil dolgin in dodal ter se pri tem čezmerno raztegnil: »Najostudnejše tablete!« »Tiho bodi, Maxi, ne trosi neumnosti!« ga je okaral Mini, njegov glas pa je imel še vedno enak plitev in kovinski prizvok. »Misliš, da bi se morala oborožiti? Vlačiti s sabo lep snop prebojnih žarkov x-y?« je vprašal Maxi in se ob tem pomanjšal na višino svojega tovariša, ki je rezko odgovoril: »Sodeč po podatkih, ki sem jih črpal iz svoje enci-klopedije v vratu, je Zemlja podpovprečno podrazvit planet. Torej nama njeni prebivalci, Zemljani seveda, niso sposobni škoditi. Nikakor! Celo nikaaakorniko-ooli!« Maxi je zelo hitro obkrožil leteči krožnik, da bi se prepričal, kako je vse na svojem mestu, in zagodrnjal: »Verjetno je tako, kot praviš ti. Ampak jaz bom

MIN

I IN

MA

XI

vseeno vzel vseprebojno superpištolo z žarki x-y. Nikoli se ne ve …« Videti je bilo, kot da ga Mini ni slišal. Precej osuplo se je oziral naokrog, po trenutku neodločnosti in zbeganosti pa se je odpravil, in ne da bi vsaj za ton zvišal svoj glas, vzkliknil: »Koliko nenavadnih reči!« »Najnenavadnejših! Najnenavadnejših!« je priznal Maxi, ko se je odpravil za njim. »In tudi nesmiselnih!« Mini je naredil komaj nekaj korakov. Naenkrat je obstal in zapihal, medtem ko se mu je iz nosu širil vrtinec iskric: »Ej, Maxi, poglej!«

27

PRIHO

D»Kaj?« je povprašal raztreseni dolgin. »Zemljani! So že tu in naju pričakujejo, zaprti v svojih antitermičnih in protimeteoritskih skafan-drih, ki so podobni našim. Nedvomno naju čakajo, da bi nama izrekli dobrodošlico, da bi naju sprejeli z vsemi častmi!« »Zemljani, praviš?« Tudi iz Maxijevega nosu so začele uhajati številne iskrice. »Ampak, kako po-šastna bitja so to!« Od začudenja se je tako podalj-šal, da mu je glava skoraj obvisela na obli bližnje ulične svetilke. A se je takoj tudi pomanjšal, da je tovarišu lahko zamrmral na uho: »Misliš, da vedno tako stojijo, nepremični kot koli in otrpli s tistimi naličniki za dejavnosti izven vozil?« »Utihni!« ga je okregal Mini, »Bodi tiho! Lahko da so občutljivi, lahko bi jih užalila!« »Se približava?« je poizvedel Maxi, zares komaj slišno. Ni več zdržal v svoji koži in se je zato znova raztegnil. »Seveda se bova približala,« je odgovoril Mini. »Ampak pusti, da govorim jaz. Ker sem obzirnejši. Če bi jih nagovoril s te višine, na kateri se nahajaš sedaj, bi jih zagotovo spravil v zadrego.« »No, prav,« je nejevoljno zavzdihnil Maxi, »govori

28

MIN

I IN

MA

XI

ti! Ampak oprosti, res so videti neumno! Si opazil? Štiri roke imajo, dooolge in cevaste! In nos? Majhna stvarca, prava malenkost, namesto da bi imeli lep velik nos v obliki antene kot mi! In ušesa? Niti ušes nimajo v obliki trobente kot mi! Ali naj zaigram na tisto, kamor vtikajo roke?« »Dovolj, Maxi! Utihni! In lepo se obnašaj, kot pravi Saturnovec! Najina raziskovanja na planetu Zemlja so odvisna prav od prvega stika z njenimi prebivalci!« je nekoliko v zadregi odvrnil Mini. Maxi se je ponovno pomanjšal in zabrbotal: »Saj se bom lepo obnašal! Ampak glej, ko vidim nekatere stvari, ti to dobro veš, ne morem biti ne na miru in ne tiho! Ali si videl, kako čudne obraze imajo? Številke namesto oči. In ime? imena ima-jo napisana na rokah! Hja, prav neumna reč, butasta, rečeno v zemeljskem žargonu!« »Saj …« je zamišljeno brundal Mini in hitro, zaskrbljeno brskal po prevelikem številu pojmov svoje vratne enciklopedije. »Saj, imena imajo na-pisana na rokah. Kar pomeni, da so v enem samem telesu naseljeni štirje Zemljani! Enemu je ime Eurosuper 98, drugemu Eurosuper 95, potem pa samo Super in še Diesel, ki mora biti po mojem

29

PRIHO

Ddedek! Tiste malo naprej pa morajo biti ženske! Eni je ime Mešanica …« »Kako smešno! Kako zabavno!« se je zvijal Maxi v vsej svoji nenavadni dolžini. »Tam ob strani je še ena ženska in se imenuje Nafta!« »Od silnega smeha se moje oči vrtijo!« je vzkliknil Maxi s pridušenim glasom in se prijel za Minijev antenski nos, da ne bi izgubil ravnotežja. Mali se ga je precej razdražen otresel in jezno zasikal: »Obvladaj se, Maxi, obvladaj! Sicer bi naju lahko imeli za sovražna osvojevalca! Midva pa sva prija-teljska, Saturnovci smo veliki prijatelji Zemljanov!« »Prijatelji, nedvomno! Celo nadprijatelji!« je so-glašal dolgin, skušal zadušiti smeh in se obvladati. Mini je dvakrat pokašljal, da si je očistil glas – ta je bil nekoliko kovinski, zato je zaradi vlage morda zarjavel –, in z veliko mero dostojanstvenosti ob priklonu rekel: »Cenjeni Zemljani! Moje ime je Mini in to je moj prijatelj in tovariš Maxi. Na vašo Zemljo sva pri-spela z letečim krožnikom, pri vas mu pravite NLP, z daljnega planeta saturna, tiste-ga z obroči in sedemnajstimi sateliti, ne samo

30

MIN

I IN

MA

XI

z enim, kot je vaša Luna. Sva na prijateljski odpravi in predvsem bi vas rada spoznala.« Ponovno se je priklonil, ostal v tem položaju, ne-koliko neprijetnem za Nezemljana v skafandru, in čakal na odgovor. Odgovor, ki ga seveda ni moglo biti, saj sta se sporazumevala s črpalkami za gorivo. »Zemljan!« je potem zagrmel osupli Maxi, ko se je podaljšal čez vse mere in se zvil, dokler se ni skoraj dotaknil steklenega obraza. »Zemljan! Govo-rim tebi, ki si Eurosuper in še 98, in bi zato moral veljati več kot ostali na tem nenavadnem planetu. In obračam se tudi na vas, Eurosuper 95, in na vas, Super, da o prijaznih in ljubkih Nafti in Mešanici sploh ne govorim, nenazadnje pa še na vas, prijazni dedek Diesel. Torej, Zemljani? Je mogoče, da se ne zavedate nepričakovanega in malo verjetnega dogodka?!« »Sva Saturnovca, ki …« se je skušal vmešati Mini. »Saturnovca, ki sva prispela pred nekaj trenutki na krovu letečega krožnika, da bi se lahko srečala z vami!« je zagrgral Maxi in skoraj že izgubil potrplje-nje. »Res je, da sva videti nekoliko nenavadna …« se je ponovno vmešal Mini, ko se je pojavil med dol-

31

PRIHO

Dgimi Maxijevimi nogami, njegov kovinski glas pa je postal nekoliko mikavnejši. »Za vas Zemljane sva neobičajna, seveda, še zlasti posebni se vam bosta zdeli najini postavi. Vendar poglejte, na Saturnu je veliko stvari, si predstavljam, ki bi se vam zdele neobičajne, za nas so pa povsem normalne. Kar se najine višine tiče, pa je lahko govoriti. Ko vstopimo v leteče krožnike, torej NLP-je, v naših krajih so to tako ali tako edina prevozna sredstva v obtoku, nas vedno pošljejo v parih, da bi uravnovesili težo. Razumete? V parih: dva Saturnovca enake teže in višine, ali en majhen in lahek z drugim visokim in težjim, ali tudi en zelo lahcen in majcen z drugim izredno visokim in težkim!« »Kot v najinem primeru!« si ni mogel kaj, da ne bi sklenil Maxi. Medtem ko so se njegova ušesa zaradi napora pri iskanju najprimernejših besed spremin-jala iz majhnih trobent v čisto prava trombona, je zresnjeno in skesano dodal: »Jaz sem zrasel v takega naddolgina, ker lahko veliko bolje vsrkam, hočem reči, da uspem v celoti absorbirati svojo dnevno dozo sintetične glukoze. Ubožec Mini pa – in to je mnenje naših genialnih dietologov – lahko zaradi nekaterih slabo razvitih in neodzivnih celic absorbi-

32

MIN

I IN

MA

XI

ra samo manjšo količino, celo minimalno količino!« »Tako bom moral ostati zelo majhen naslednja štiri, upajmo, da celo pet prihajajočih stoletij!« je zavzdihnil Mini s komaj slišnim, a še vedno ko-vinskim glasom. »Jaz pa se moram,« je razlagal Maxi, se pri tem podaljševal in krčil, kot bi bil prava harmonika, »če vstopim v kakšen leteči krožnik, zviti v klobčič, da bi mi bilo vsaj nekoliko udobno. Tako, dragi Zem-ljani, midva sva se predstavila, zdaj ste vi na vrsti.« Jasno, črpalke se niso odzvale. Še naprej so bile tihe in nepremične. Saturnovca sta se spogledala, po tihem sta izmenjala nekaj živahnih iskric in po-tem je Mini zlogoval: »Ne-mi! Ne-mi!« »Po-pol-no-ma ne-mi!« je zakričal Maxi in od ogorčenja so njegova majhna ušesa nenadoma pos-tala velika kot dve tubi. »Veš, kaj ti povem, Mini?« »No, da slišimo.« »zemljani so naduteži! to so: na-duti, še bolj naduti, najnadutejši!« Tokrat se je raztegnil tako na hitro, da je z nalični-kom za dejavnosti izven vozila treščil v prižgano žarnico ulične svetilke in jo tudi razbil na tisoče

33

PRIHO

Dkoščkov. Vendar je bilo videti, da so Saturnovci neobčutljivi za bolečino, saj je, kot bi se nič ne zgo-dilo, nadaljeval: »Naduti in za povrh še neolikani. Si opazil, kako vtikajo edini prst svoje cevaste roke v uho? Da naju ne bi slišali! To na Saturnu gotovo ni znak lepega vedenja in mogoče tudi na Zemlji ne.« Mini ga je utišal s sunkom komolca v želodec, potem pa, ne da bi dvignil svoj kovinski glas, rekel: »Maxi! Daj no, zadrži se!« In po nekaj trenutkih neodločnosti, v katerih se je ponovno krčevito pos-vetoval s svojo vratno enciklopedijo, presodil: »Veš, kaj ti povem? Po mojem so ti Zemljani bolj pijani kot naduti!« Za trenutek so se Maxijeva ušesa spremenila najprej v oboi, potem pa še v saksofona in se tako raztegnila, da se je moral oviti okrog stebra ulične svetilke, da ni padel. Med kroženjem fosforescenč-nih očes v jamicah je zabrbotal: »Pi … jani? Oh!« »Pi-ja-ni!« je ledeno potrdil Mini. »Ne vonjaš, kako smrdijo po oktanih?« »Smrdijo …« »Po oktanih. To je več kot očitno!« »No … V resnici imaš prav, smrdijo! Kdo ve,

MIN

I IN

MA

XI

kakšno opojno svinjarijo so spili!« »Tudi obe ženski!« »In dedek Diesel?« »Tudi on!« »Brez besed sem!« »Pridi, Maxi, pomanjšaj se, pustiva jih, naj si v miru pozdravijo mačka!« »v redu, v redu! pustiva jih, naj si pozdravijo mačka. Ampak … Sram vas bodi, skrajno sram vas bodi, dragi Zemljani! Vi, Eurosu-

35

PRIHO

Dper 98, ki nedvomno veljate več kot ostali, in vi, Super, pa tudi vedve, Mešanica in Nafta … Popol-noma, skratka, popolnoma neodgovorna bitja ste! Tudi vi, dedek Diesel, delno vam je sicer oproščeno, saj glede na leta morda ne morete razsojati, kot bi bilo treba! Sram vas bodi, kakor koli! Namesto da bi nam pripravili dobrodošlico, dobrodošlico v miru!« Mini ga je skušal odvleči proč: »Pomiri se, Maxi, pomiri se!« »Ne bom se pomiril, ne in ne!« »Če boš nadaljeval v tem tonu, lahko celice tvojih vratnih vretenc utrpijo poškodbe, lahko se spreme-nijo. Dokler sva na odpravi na Zemlji, se to ne sme zgoditi!« »Pridi, greva kam drugam.« »Poiskat druge Zemljane?« »Poiskat prijazne in naklonjene Zemljane, s ka-terimi bova lahko izmenjala izkušnje in zanimiva spoznanja. Daj, pridi …« »No, prav!« je Maxi zasopihal. Znova je privzel svoje običajne razsežnosti, ušesa so ponovno posta-la trobente; potem se je, ne da bi kaj dodal, odpravil proti letečemu krožniku, ki je še vedno cvrčal, in se pustil posrkati mehkemu fosforescenčnemu to-

36

MIN

I IN

MA

XI

boganu. Ko se je ob tisti nočni uri spet pojavil na opustelem trgu, je v pesti tiščal nenavadno pripra-vo, namreč svojo vseprebojno pištolo z žarki x-y. Pomežiknil je Miniju in rekel: »Bolje je biti previden. Rad bi se vrnil na Saturn z nedotaknjenimi celicami!« Poskakujoč po eni nogi se je odpravil in pazil, da ne bi z glavo butnil ob številne svetilke, postavljene v vrsto.

37

mini in maxi v supermarketu

S aturnovca sta ogorčena pustila za sabo bencin-ske črpalke in se oprezno napotila proti veliki

stavbi, ki se je v bleščeči svetlobi dvigala na drugem koncu trga. Ko je Mini prišel do velikega stopnišča pred vhodom, se je obotavljaje ustavil, previdno pogledal okoli sebe in natančno preučeval položaj. Za razliko od njega se je Maxi, ne da bi preveč

MIN

I IN

MA

XI

pomišljal, seveda približal izložbam velike trgovine in jih skrbno pregledoval, včasih se je prekomerno raztegnil, da je lahko kukal tudi skozi okna mednad-stropja. Od napora, ker je poskušal razumeti, kaj so in čemu služijo vsi tisti lepo razporejeni predmeti, celo oštevilčeni s tablicami, so se njegova ušesa neprestano spreminjala: v pičlih nekaj minutah so iz trobent postala flavte, potem oboe, tube in tromboni … Na koncu, ko ni mogel več zdržati, je z manjšim pokom iskric iz nosu bruhnil: »Mogoče je zate, Mini, ta zadeva celo jasna. Jaz pa ji nikakor ne morem priti do dna!« »To je samo lenoba!« »Lenoba?« »Nedvomno! Zakaj se končno ne posvetuješ s svojo vratno enciklopedijo, namesto da čakaš, da rešim vse zemeljske uganke jaz?« je nejevoljno od-govoril Mini, čeprav ni spremenil enakomernega tona glasu.

39

MIN

I IN M

AX

I V SU

PERMA

RKET

U

»ne začenjaj!« je vzkliknil dolgin. »Dobro veš, da zame takšna stvar sploh ni enostavna!« »Res, prav imaš, tako visok si, da porabiš preveč energije, če hočeš, da pridejo impulzi do možga-nov!« »In če je porabim preveč že na začetku, kako bom zdržal do konca najine odprave na Zemlji, kako?« »vedno imaš pripravljen izgovor!« je zagodrnjal Mini. Potem je slabe volje dodal: »Po drugi strani, te naše enciklopedije …« »Zadnja iznajdba naših genialnih genijev!« »Pomanjkljive so. Razumeš? Po-manj-klji-ve! Že pred časom sem opazil. Su-per-mar-ket!« je jezno zlogoval Mini. »Kaj bi lahko pomenila ta beseda? Moja enciklopedija ponuja zelo posplošeno, poleg tega pa tudi precej zmedeno razlago.« »Verjetno gre za ime,« je prepričano zatrdil Maxi. »Ime?« »Nedvomno, ime! Zemljani so obsedeni s tem, da izobešajo svoja imena pred bivališči. To nepreklic-no drži! Če sva se torej prej srečala z družino INA, katere člani, čeprav pijani, so imeli zapisana imena na vrhu monitorja, se sedaj nahajava pred bivališ-čem družine SUPERMARKET. Jasneje kot tako!«

40

MIN

I IN

MA

XI

Maxi se je hitro raztegnil po dolžini svoje izjemne postave in nadaljeval. »In to mora biti družina na visokem položaju, če je Super! Se ti ne zdi? Ali pa so tu, na Zemlji, vsi Super?« Videti je bilo, kot bi se Mini stresel. Njegova ušesa so prvič spremenila obliko, iz neznatnih trobent, kakršna so bila običajno, so postala, čeprav le za nekaj trenutkov, dve skromni flavti. Rekel je: »Mogoče imaš prav. Najbrž je pomembna druži-na, ker je njen priimek zapisan z gromozanskimi črkami in še osvetljen za povrh …« »Dobro!« je nestrpno potrdil Maxi. »Sedaj, ko sva razjasnila zadevo z imenom, potrkaj in vstopiva.« Čezmerno se je podaljšal, se oklenil droga bližnje svetilke, da je bolje stal, in se prilagodil okoliščinam tako, da se je začel igrati z veščami in mušicami, ki so se spreletavale okrog luči, ne da bi izgubil izpred oči Minija; ta se je približal vhodnim vratom, jih najprej natančno preučil, potem pa z veliko mero obzirnosti potrkal, kot to počnejo Saturnovci, dva-krat je torej z velikim nosom v obliki antene potrkal po vratnici. »Ej, vi tam notri? Ali je kdo doma?« je vljudno vprašal.

41

MIN

I IN M

AX

I V SU

PERMA

RKET

U

Odgovora ni bilo. Miniju to ni vzelo poguma, ponovno je potrkal, tokrat odločneje, in hkrati naznanil z vse bolj ko-vinskim glasom: »Saturnovca sva in bi rada spoznala veliko, slovito družino Supermarket.« Še vedno nobenega odgovora. Maxi se je kajpada ujezil. Ko se je pomanjšal, se je tudi sam približal vratom, in potem ko je zadal nekaj krepkih udarcev s svojim nič manj krepkim nosom, vzkliknil: »Je mogoče, da se ne zavedate izjemnosti tega dogodka?!« In Mini: »Zares sva Saturnovca na miroljubni odpravi, ki sva po zelo dolgem potovanju prispela sem, na vašo Zemljo!« »dajte, lenobe! odprite, odprite!« »Ne govori jim lenobe!« ga je strogo okregal mali. »Lahko bi se užalili!« »Jaz sem užaljen!« je odvrnil Maxi, ki ni več zmo-gel nadzorovati svojih vratnih celic in je postal fos-forescenčen. »Strašno užaljen sem! Superužaljen! Po neskončno dolgem potovanju prispeva na ta podrazviti planet, in kaj najdeva?«

42

MIN

I IN

MA

XI

»Dovolj, Maxi!« »Štirje v enem samem telesu, ljudstvo, pijano od ok-tanov, negostoljubno in bedasto! Odprite, odprite!« Dolgin se je sprožil kot vzmet, dosegel okna med-nadstropja in znova z velikim nosom zadal še dva močna udarca. Nastal je velik trušč. Steklo se je razbilo, črepinje so se zvončkljaje razsule. Od pre-senečenja je Maxi negibno obstal, nekajkrat se je opotekel, medtem pa so se njegova ušesa z veliko hitrostjo spreminjala v vsa znana pihala, vključno z bombardonom! Na koncu se je sesedel k Minijevim nogam, da je ta zaskrbljeno in vznemirjeno vprašal: »Kaj se je zgodilo? Kaj si ušpičil?« »Bedarijo!« »Kaj?« »Eno be-da-ri-jo! Bedarijo! Kako lep jezik govori-jo Zemljani!« je zacvilil Maxi in brez ovinkarjenja zgrabil svojega tovariša za nos, ga dvignil na višino mednadstropja in ga nato vtaknil v luknjo, ki se je odprla v šipi. Potem se je oprijel droga zastave, se privzdignil in tudi sam smuknil v širni prostor. Ko se je znašel ob Miniju, si je najprej dobro očistil roke, zatem pa vzkliknil: »Končno, končno! Pa sva le v hiši cenjene družine Supermarket!«

43

MIN

I IN M

AX

I V SU

PERMA

RKET

U

»Saj,« je zavzdihnil mali, iz nosu pa brizgal iskrice ogorčenja. »Saj! Res lep podvig!« Maxi je nekoliko v zadregi odgovoril: »No, najbrž res ni najboljši način, da se kot gost najaviš pri družini Zemljanov. Vendar moraš priz-nati, da nisva imela druge izbire. Mini, daj no, ne brizgaj vseh teh iskric! To pomeni, da bom moral pred odhodom obnoviti majhno prozorno steno, ki sem jo zdrobil. Popravil jo bom, da bo enaka kot prej, z dodatkom selena, da bo trdnejša in bolj bleščeča.« »To se razume samo po sebi!« je zabrbotal Mini. »A ne pozabi, da sva v tuji hiši, in to brez dovoljenja. Veš, kako pravijo Zemljani temu tvojemu junaštvu? Kršitev nedotakljivosti stanovanja!« Maxi se je razjezil. V poltemi je postal fosfo-rescenčen, kar je pomenilo, da izgublja potrpljenje. Zajedljivo je odvrnil: »Ti pa ne pozabi, da sva na Zemljo prišla razisko-vat, da sva odpotovala z zelo natančnimi navodili, kako morava poiskati odgovore na številna vpra-šanja, ki jih naši geniji ne morejo razvozlati.« »Predvsem so naju poslali na prijateljsko odpra-vo!« je odsekal Mini. »Joj! Joj in prejoj! kakšen cirkus zganjaš,

44

MIN

I IN

MA

XI

natančnež! Ne veva prav dobro niti tega, kje sva pristala! Je to zares prebivališče Zemljanov? Ti zaboji, na primer, kaj je v njih? Čis-ti-la! Kaj je to?« »Ne vem!« je odgovoril Mini in kuhal mulo. »Jaz pa vem!« je vzkliknil Maxi. Da bi se odkupil zaradi svoje neumnosti, predvsem pa, da bi znova vzpostavil ravnovesje v odnosu s svojim tovarišem, se je potrudil, zanj je to predstavljalo velik napor, in pobrskal po svoji vratni enciklopediji. Seveda pa je to storil v naglici in površno, saj je razložil: »Čistila služijo za podmazovanje tistih zelo starih letečih

45

MIN

I IN M

AX

I V SU

PERMA

RKET

U

krožnikov s štirimi kolesi, plazečih se kot polži, ki se jih še vedno poslužujejo Zemljani in smo jim v davnih časih na Saturnu pravili avtomobili! Ne vidiš, koliko jih je vsenaokrog?« Mini je posmehljivo pripomnil: »Gorje nama! Na kakšnem zaostalem planetu sva pristala! Še vedno so v dobi avtomobilov!« »Zavojček mixala, kot je tale, v motorju,« je dodal Maxi in se hihital, »in avtomobil bo gladko brzel z vrtoglavimi sto kilometri na uro ali še hitreje!« »Lahko bi tekmovali z našimi želvami!« je zamr-mral že pomirjeno mali. Dolgin pa je pokal od smeha: »Lepa dirka bi bila med saturnovskimi želvami in zemeljskimi avtomobili!« Mini se je napotil k polici, do vrha polni steklenic. Bile so vseh velikosti in oblik, izredno lepo urejene. Opazoval jih je z velikim zanimanjem in pozor-nostjo, ko se mu je radovedni Maxi približal in ga vprašal: »Si odkril kaj zanimivega?« »Ah, stvari ne morem do dna,« je zamrmral Mini. »Tu so posode, napolnjene z barvastimi tekočinami: penina, žganje, rum, džin, grenčica, tonik! … In

46

MIN

I IN

MA

XI

na drugi strani? Oranžada, limonada, kokakola … Hmmm!« »Prepusti to meni,« je rekel Maxi. In preden je mali lahko posegel vmes, je izvlekel svojo vsepre-bojno pištolo z žarki x-y, nameril in pritisnil na sprožilec. Kratek sikajoč zvok in odletel je zamašek, penina se je izlivala s šumenjem in cvrčanjem. Mini jo je povohal in nato z odporom vzkliknil: »Topila! Ni dvoma! Peneča se topila, s katerimi si Zemljani čistijo skafandre! Mogoče si z njimi perejo celo galoše …« »Je to mogoče?!« je nejeverno zamrmral Maxi. » Je mogoče, da še niso začeli uporabljati instantnega elektronskega topila, da bi se samo tu in tam dobro oprhali! Torej …« »Torej,« je pojasnil Mini, »torej to pomeni, da morajo za umivanje izgubljati dragoceni čas in se namakati v vodi, kot so počeli Saturnovci pred sto-letji!« Videti je bilo, da ga Maxi ne sliši. Čezmerno se je raztegnil, da je lahko vohljal nad drugim predal-nikom. veliko prahu je bilo na škatlah, zloženih druga vrh druge, in razmišljal je, kako zelo neučinkovite robote morajo izdelovati tile

47

MIN

I IN M

AX

I V SU

PERMA

RKET

U

Zemljani, ko je, nenadoma, vsebina velike bele omare pretresla vse njegove vratne celice. Že stotič so se njegova ušesa zelo hitro spremenila in je zagodrnjal, se zazibal, ko je njegov nos v obliki antene postajal eno samo iskrenje, rumeno, zeleno, modro, rdeče … »Odkritje, Mini, presenetljivo odkritje!« »Pomiri se, pomiri se, Maxi!« je zakričal mali in mu stekel naproti, njegov glas pa je prvič zvenel nekoliko zaskrbljeno. »Vse kaj drugega kot družina Supermarket! Znašla sva se v skladišču vojašnice!« »Vojašnice?« »Vojašnice! Tako pravijo na Zemlji prebivališču za vojake. Ne vidiš, kako so nakopičeni!« »Vojaki?« »Vojaki v svojih bojnih opravah, zapakirani in globoko hibernirani!« »Kako, kako?« »Hibernirani so! Cele armade, vojske in vojske, brigade in brigade, zamrznjene pri najnižji tem-peraturi. oh, kako neverjetno odkritje! Gotovo jih Zemljani zbirajo, da bi nekega dne osvo-jili in si podredili vse vesolje!« Zaradi napetosti je veliki Maxijev nos kar utri-

48

MIN

I IN

MA

XI

pal. Zaskrbljeni Mini je svojega tovariša, ki je ves zakuhal, zgrabil, kot ga je pač mogel, ga stresel in mu zakričal: »Pomiri se, pomiri se, Maxi! Ne smeva prehitro zaključevati!« Oprezno se je približal veliki omari, ki je nežno brnela, in previdno opazoval zavitke rib in morskih sadežev, prekrite s plastjo ledu. Ob pogledu na njihove nepremične oči sta se tudi nje-govi ušesi spremenili v trombona. Z gnusom se je umaknil in godrnjal: »Šment! Kako so grdi! In kako majhni so! Niti malo niso podobni našim daljinsko vodenim vojakom!« Maxi, ki je deloma uspel spraviti v red svoje vratne celice, je tvegal: »Ko se enkrat odtalijo, se mi zdi, da se napihnejo in spet do-bijo obliko in življenje, kot so ju imeli ob trenutku hiberna-cije. To je grozljivo!« »Zares grozljivo!« je osuplo priznal Mini. Tudi njego-ve vratne celice so bile v precejšnjem nere-du. Zato se je globoko

49

MIN

I IN M

AX

I V SU

PERMA

RKET

U

zbral, preden je zaključil: »Prepričana sva bila, da sva prispela na slabo razvit planet, toda vsaj kar se tiče hibernacije …« Maxi je prepričano dodal: »Kdo ve, koliko podobnih vojašnic še imajo na-okrog, in ko se bodo Zemljani odločili za invazijo vesolja, jim ne bo treba drugega, kot da odtalijo svoje vojake. Razumeš? To je temeljno odkritje za naše genije.« Nenadoma se je iz teme zaslišal rezek žvižg. Satur-novca sta se osupla spogledala. Po nekaj trenutkih preplaha sta se skrila za skladovnico svetlečih se kuhinjskih loncev. Nista bila še popolnoma v za-vetju, ko sta videla, kako se je iz polteme pojavilo nenavadno piskajoče bitje, ki je utišalo svoje ostre zvoke nekaj korakov, preden se je zaustavilo, čisto zasoplo, in vzkliknilo z nasmeškom, polnim ironič-nega pomilovanja: »Dober večer, gospodje tatovi!« »Dober večer? Dober večer naj bo!« sta odgovorila Saturnovca in se za vsak slučaj skrivala za skladov-nico loncev. Mini se je odkašljal in sikajoče vprašal: »s kom pa go-vo-ri-va!« »Brez zvijač, vidva!« je zagrozil nočni čuvaj. Po-

50

MIN

I IN

MA

XI

tem pa je skušal oponašati Minijev potlačen in ko-vinski glas: »S kom pa go-vo-ri-va?« »Saj, s kom pa govoriva?« se je vmešal Maxi in njegove oči so se od presenečenja vrtele kot vrtavke. »Z nočnim čuvajem, ki bo poskrbel, da vaju spra-vijo na hladno!« »Še eno zanimivo odkritje!« si je oddahnil in zapi-hal Mini. »Tudi Zemljani torej razpolagajo s čuvaji roboti, čeprav se precej razlikujejo od naših!« In potem s povišanim glasom: »Greva tudi na hladno, če bova končno uspela spoznati tvoje gospodarje, Zemljane, hočem reči!« Maxi ga je dopolnil: »Le če temperatura ne bo nižja od minus dvajset stopinj. Pod to mejo, dragi robot, bi ventili našega sinhronizatorja, ki so narejeni iz plutonija, zmrznili in midva ne bi mogla več spreminjati svojega jezika v zemeljskega. Si razumel, nočni čuvaj?« »Poslušajta, vidva!« je ta grozeče zavreščal. »Ne zbijajta šal, sicer vama bom jaz dal vetra! Poglej si ga no! … Kaj me je doletelo! Da bi se izmazala, sta se preoblekla v vesoljca, in morda mi bosta celo natvezila, da sta z letečim krožnikom pristala na trgu tule pred trgovino!«

51

MIN

I IN M

AX

I V SU

PERMA

RKET

U

»Ta robot čuvaj je popoln! Pa še inteligenten je! Vse je uganil!« je pripomnil začudeni Maxi. »Inteligenten? Pa še kako inteligenten! Mene že ne bosta peljala žejnega čez vodo! Ne in ne!« je vzklik-nil čuvaj in skušal zgrabiti Maxija, ki se je nekoliko preveč nagnil. Ker je slabo preračunal svojo potezo, je po vsej dolžini padel na skladovnico loncev, ki so se zrušili. Posoda se je z velikim truščem odkotalila na vse strani. Rdeč od jeze je čuvaj še nekaj časa piskal, preden je začel kričati: »Da ne bi poskušala zbežati, ker vama bom sicer odtrgal tista ušesa v obliki trobent in tista nosova v obliki televizijskih anten! Bom že poskrbel za vaju, saj še ni pust!« Mini je stopil naprej in se znova odkašljal, kar je vedno počel ob pomembnih priložnostih. Potem je umirjeno rekel: »Groziš nama, midva pa ne veva, zakaj. Če je za-radi šipe, ki je počila, ko je moj prijatelj potrkal, se kar pomiri, popravila jo bova, da bo taka kot prej. In za zrušeno posodo, saj se tako reče tem vsebnikom, nama je res zelo žal, in upava, da škoda ni velika.« Potem je ponudil roko, čeprav drobno, in dodal: »Ti lahko pomagam pri vstajanju, robot čuvaj?« »Ne govori mi robot čuvaj! Oh, kaj takega! … In

52

MIN

I IN

MA

XI

ne poskušajta zbežati. vsi izhodi so že bloki-rani in ne bosta mi ubežala! Telefoniral bom na policijo in …« »Policijo! Je rekel policijo?« ga je prekinil Maxi. Še enkrat je z izrednim naporom preveril v svoji vratni enciklopediji. Tudi tokrat samo približno, saj je do-dal: »A-gen-ci-jo! Ne policijo! … Prav imaš, robot čuvaj! Na policah je toliko prahu! Živela agencija za čiščenje! Ampak poslušaj me, res sva Saturnovca …« »Zaman je, Maxi,« je posredoval Mini. »Zaman razlagaš navadnemu robotu. Dobro veš, da imajo ti samostojni operaterji en sam modul za inteligenco! Odzivajo se samo na nekaj določenih elektronskih impulzov. Ostalo se jih ne tiče!« »Torej?« je presenečeno vprašal Maxi. »Če se hočeva izogniti težavam, je bolje, da vključi-va najine gama-beta žarke za razblinjanje in izgine-va. Izgineva iz tega skrivnostnega Supermarketa.« »Kot vedno imaš prav, Mini!« je soglašal Maxi. »Dajva torej!« Slišati je bilo komaj zaznavna žvižga, dvakrat so zaprasketale živahne iskrice: Saturnovca sta izgi-nila, kot bi ju pojedla tema. Čuvaj je nerazločno

53

MIN

I IN M

AX

I V SU

PERMA

RKET

U

zastokal, potem pa je med žvižganjem in kričanjem zgrabil telefon. Vendar je zaradi naglice in vznemir-jenja zavrtel napačno številko. Namesto policije je poklical prvo pomoč in čez kakih deset minut so ubožca, vklenjenega v prisilni jopič, z rešilcem, ki si je utiral pot z zavijajočo sireno, z vso hitrostjo odpeljali v norišnico!

54

mini in maxi v lekarni

Ko sta Mini in Maxi izklopila žarke gama-beta za razblinjenje in si znova nadela svojo običaj-

no saturnovsko podobo, vključno z ušesi v obliki trobent in nosovoma v obliki televizijskih anten, sta se znašla sede na rdečem avtomobilu, parkira-nem kot še vrsta drugih ob pločniku lične ulice z

55

MIN

I IN M

AX

I V LEK

ARN

I

drevoredom. Še vedno je bila trda noč in ulice so bile puste in tihe. »Pri Saturnu, pri njegovem prostranem obro-ču in pri vseh sedemnajstih satelitih, kakšna megazmešnjava!« je vzkliknil dolgin, ob tem pa sopihal in pršil iskrice celo iz ušes. »Ničesar več ne razumem. Zdi se mi, da so vse moje vratne celice oksidirale! Veš, kaj ti povem, Mini? Preden nada-ljujeva z raziskovanjem tega nenavadnega planeta, se bom moral vrniti na leteči krožnik in se spet dodobra napolniti!« »Zmerom pretiravaš!« je odgovoril Mini s svojim običajnim, plitvim in kovinskim glasom. S komaj slišnim šuštenjem je zdrsnil s strehe na pokrov rdečega avtomobila. »Prav zato tvoje vratne celice prehitro oksidirajo!« »Ravno obratno, vzrok tiči v vseh teh čudaštvih!« je zabrbotal Maxi in škripaje pristal ob svojem manj-šem tovarišu. »Ne uspem jih pravočasno prežvečiti, izbrisati!« »Kakšnih čudaštvih?« je vprašal mali, deloval je odsotno. Maxi je izbuljil oči, njegova ušesa pa so se spre-menila v dva saksofona. Raztegnil se je in se pro-

56

MIN

I IN

MA

XI

žen kot vzmet večkrat spet pomanjšal, potem pa zaprepadeno vzkliknil: »Kakšnih čudaštvih?! Kot da ne bi videl tudi sam teh Zemljanov, štirje so bili v enem samem telesu, z imeni, napisanimi na rokah, s prstom, zataknjenim v nos, in za povrh še pijani od oktanov, kot da nisi tudi ti srečal piskajočega robota nočnega čuvaja, nastavljenega, da straži kar celo armado hiberni-ranih zemeljskih vojakov!« »To niso čudaštva,« je pojasnil Mini in skočil na tla. »Vse to bi lahko pričakoval že ob odhodu z na-šega planeta.« »morda imaš prav. celo nedvomno imaš prav, superprav!« je priznal Maxi, ko je z zapleteno pirueto, zaradi katere je skoraj pogrnil, pristal pri malem. »Vendar to ne spremeni dejstva, da je tu vse zelo nenavadno!« Kot je bilo zanj običajno, se je čez vse mere raztegnil in pri tem butnil s ščitnikom za dejavnosti izven vozila ob veliko tablo, postavljeno počez in visoko nad pločnikom. Niti enkrat ni zajavkal – jasno je bilo, da Saturnovci prav zares ne občutijo bolečine – in brez kakršnega koli znaka jeze se je odmaknil ter zlogovaje prebral: »Le-kar-na!« Potem pa še

MIN

I IN M

AX

I V LEK

ARN

I

posmehljivo dodal: »Ah, to bo verjetno priimek še ene ugledne zemeljske družine!« »Ne vem,« je odgovoril Mini, »in nočem še enkrat pobrskati po vratni enciklopediji, ker bi bila to samo izguba energije.« »Saj,« je priznal Maxi, »preveč pomanjkljiva je! Naši geniji se bodo morali zelo potruditi, da jo bodo ustrezno dopolnili, posodobili. Ko se vrneva, bo ena od najinih nalog, da jima pomagava pri tem neznanskem, neverjetnem naporu.« Mini ga je skrivaj pogledal in, sluteč novo neum-nost svojega tovariša, sumničavo vprašal: »Kako jim bova pomagala?«

58

MIN

I IN

MA

XI

»Oskrbela jih bova z največjim mogočim številom točnih podatkov!« »Se pravi?« »Se pravi, samo kot primer, da bova vstopila v tisti prostor in se osebno prepričala, s čim se ukvarja družina Lekarna.« »Sem si kar predstavljal,« je zavzdihnil Mini. »Znova rineš v težave.« Videti je bilo, da Maxi ne sliši tovariša, saj je razvneto nadaljeval: »Vstopiti bo zelo enostavno. S svojo vseprebojno pištolo bom zvrtal luknjo v prosojno steklo. Pre-luknjal jo bom prav tu, v tem vogalu. Da ti poenos-tavim dostop, ker si majhen. Moral boš namreč vstopiti tudi ti, da preučiš vse tiste zelo zanimive stvari na policah.« Mini ga je vznemirjeno premeril. Oprezno se je približal velikim steklenim vratom in v zadregi opazoval številne škatle, škatlice, stekleničke, do-zice, popolnoma poravnane na ogromnih omarah, medtem pa je Maxi veselo brbotal: »izdatno pojedino bova imela! Seveda! A ne razumeš, da se Zemljani prehranjujejo kot mi Saturnovci, s tabletami? Vse tiste posodice so najbrž do roba polne tablet!«

59

MIN

I IN M

AX

I V LEK

ARN

I

Zdelo se je, kot da se je Mini stresel. Vznejevoljeno je vprašal: »Kako? Kako pa veš, da se prehranjujejo s table-tami!?« Maxi je imel že pripravljen odgovor: »Vidiš tisto, kar je videti kot prosojna steklenič-ka? Ja, tisto veliko, stekleno, tam zgoraj! No, polna je! Prav zelo zvrhana! In tista druga? Same rdeče tablete! Čudovito!« »Saj,« je zagodrnjal zbegani Mini. Maxi pa vneto: »Jaz ti povem, s čim se ukvarja družina Lekar-na. To je skladišče, mogoče celo tovarna, še boljše, superkuhinja za živila. Oh, Mini, kako neučakan sem, da bom lahko pokusil te zemeljske poslastice. Zelo neučakan! Kdo ve, ali so uspeli narediti tako dobre tablete umetnega korenja, kot so naše? In špinačne tablete, začinjene s katodami? Pa tiste iz salarum tuberosum, ki jim Zemljani v svoji prepro-ščini nedvomno pravijo samo krompir? Torej, Mini, bi naredila lepo luknjico prav tu, na vogalu?« »In če nazadnje še kakšno ušpičiva?« se je izmikal mali. Maxi, ki so se mu že cedile sline, je odvrnil:

60

MIN

I IN

MA

XI

»Se zavedaš, da se tam notri lahko skrivajo ključ-ne informacije za naše prehranske strokovnjake? Informacije, ki bi lahko dokončno izboljšale živila na našem jedilniku?« »To drži,« je priznal Mini. Nekaj časa se je spre-hajal gor in dol, pihal iskrice skozi nos, take s silno močjo in zaslepljujoče, lahko bi utekočinile steklena vrata, na koncu pa je z veliko vzdihovanja dodal: »Naj bo. Naredi to luknjo! Ampak lepo te prosim, uporabi vso pozornost, ki jo tvoje oksidirane vratne celice še premorejo! Ne bi se rad spet znašel pred piskajočim robotom čuvajem. Predvsem pa nočem, da bi se razširila novica, kako sta na Zemljo prispela Saturnovca s slabimi nameni.« Maxi ga je pomiril in urno nameril pištolo z žarki x-y. Sledilo je komaj zaznavno sikanje. Potem se je s pokom odlomil kos stekla. Mini ga je še pravi čas ulovil v zraku, preden je treščil na tla. Ko ga je z vso previdnostjo odlagal na streho rdečega avtomobila, je Maxi švignil v notranjost lekarne, kamor mu je čez nekaj trenutkov sledil tudi mali, vendar z ne-malo težavami zaradi nizke rasti in velikega nosu v obliki televizijske antene. Prvi trenutek sta Saturnovca nepremično in zbe-

61

MIN

I IN M

AX

I V LEK

ARN

I

gano obstala ter ovohavala zrak, prežet s skriv-nostnimi vonjavami, strmeča v neverjetno zapored-je škatel in škatlic. Potem se je Maxi odločil, postal je drzen. Urno je segel po eni od ličnih razstavljenih škatlic, jo odprl, se ves iz sebe od navdušenja med raztegovanjem tresel in vzkliknil: »naj me vrag! Prav take kot naše tablete so! Poglej, Mini … Te so rdeče in bi morale vsebovati izvleček redkvic … Rafhanus rafhanistrum sativo! Privoščil si bom gromozansko pojedino! In se tako napolnil z energijo, da mi bo slabo!« Mini je z modre stekleničke odvil zamašek, skušal

62

MIN

I IN

MA

XI

vanjo poriniti delček nosu in pri tem brbotal: »Te so zelene in dišijo enako kot naše tablete s klorofilom!« Maxi je potegnil s police še eno pločevinasto ška-tlo in se veselil: »Te pa so bele. In kako super dišijo! To morajo biti tablete s stepeno smetano s sladkorjem iz pe-se, čeprav na etiketah na škatli piše as-pi-rin …« Ušesa so že začela spreminjati obliko in obseg, ko je njegovo navdušenje v trenutku ugasnilo, zaslišal je namreč zaspan glas, ki je prihajal izza španske stene. Po šestih glasnih zehljajih je glas vprašal: »Kdo ste? Kako ste vstopili? Kaj želite?« Saturnovca sta se osupla spogledala. Od prese-nečenja je Maxiju padla iz rok velika pločevinasta škatla. Škatlice s tabletami so se raztresle po tleh, končale so celo pod velikimi omarami. Po drugi polovici ducata gromkih zehljajev je zaspani glas ponovil: »No, skratka, kdo ste? Kaj želite? Kako ste vsto-pili?« Mini je bil pripravljen, da tovarišu dolginu zapre usta. Kljub temu, da je imel njegov glas še vedno enak kovinski in enoličen ton, je z veliko mero dos-

63

MIN

I IN M

AX

I V LEK

ARN

I

tojanstvenosti odgovoril: »Saturnovca sva, v hišo družine Lekarna pa sva vstopila, da bi pokusila katero od tablet, ki jih očit-no izdelujejo vaši izvrstni superkuharji.« V tistem trenutku se je izza španske stene zaslišalo škripanje vzmetnice, pomešano z novim zehanjem. Po dolgem vzdihu je zaspani glas znova vprašal: »Tablete? Sprašujete po tabletah? Za katero bo-lezen pa?« Mini in Maxi sta se ponovno spogledala in skupaj vzkliknila: »Bolezen?« »Seveda! Za katero bolezen? Imate recept ali ne?« je vztrajal glas za špansko steno. »Bolezen? Recept? Glej, nove skrivnostne bese-de …« je zagodrnjal Maxi. »Zlomka! Znova morava pognati svoji vratni enciklopediji!« Mini ga je utišal, in čeprav se njegov glas ni niti za drobec spremenil, je še vedno zelo dostojanstveno vprašal: »Bi se dalo izvedeti, s kom govoriva?« Zaspani glas je postal zaskrbljen: »S kom govorita? Se mar postavlja takšna vpra-šanja? Govorita z dežurnim farmacevtom osebno!«

MIN

I IN

MA

XI

Maxi je prepričano zaključil: »To mora biti nekakšen specializirani kuhar. Se-veda! Lekokuhar! Čeprav je zaspanec …« Ko vsaj tega ne bi nikoli izrekel! Glas za špansko steno ni bil več zaskrbljen, postal je jezen in se po-višal: »Jaz pa kuhar? Kdo si me drzne imeti za norca in dvomiti v mojo strokovno usposobljenost, ko pa imam univerzitetno izobrazbo, magisterij iz far-macije, zaključen z odliko! Mini je bil pripravljen, da ga pomiri: »Nihče, popolnoma nihče!« In po kratkem pre-dahu je dodal v zadregi: »Kje … kje pa ste?«

Še vedno jezen glas je postal celo jokav: »Tu sem, na kavču. Čeprav sem dežuren, si

moram spočiti utrujene ude po napornem dnevu. Na tej zemlji so že vsi bolni, vsi! Torej

stopite, stopite naprej, če ste že notri, povejte, kaj potrebujete, da zaključi-mo s to zadevo. Zobobol? Imate povi-šano temperaturo ali vas boli trebuh? Morda škrlatinko ali so samo prebav-ne motnje? In recept, imate recept?«

65

MIN

I IN M

AX

I V LEK

ARN

I

»Zobobol? Temperatura? Škrlatinka …« je zamr-mral Maxi, medtem pa so se mu ušesa podaljševala v korneta. »Recept!« je vztrajal farmacevt, še vedno izza španske stene. »Recept?« Mini je obupano razširil roke, ker ni vedel, kaj naj odgovori. »Mogoče … koncept?! Hmmm …« Maxi se je raztegnil, se najprej butnil, potem pa tudi oklenil lestenca. Ničesar več ni razumel. Iz jeznega in nestrpnega je glas postal žugajoč: »Brez recepta vama ne dam ničesar! Ničesar, čisto

ničesar! Med nočnim dežurstvom se brez recepta ne sme izdajati zdravil!«

Mini je z nosom, iz katerega so brizgale iskrice, tvegal: »midva, no, sva ho-tela samo malce pokusiti ...« In Maxi, ki je prišel k sebi: »Pokusiti vaše odlične ta-blete in vas spoznati …« »Koga … spoooznati?« »Vas!« je zavpil Maxi in se,

66

MIN

I IN

MA

XI

še vedno prilepljen za lestenec, začel počasi vrte-ti okrog svoje osi. Tako je bil izčrpan, da njegova ušesa niso imela več moči, da bi se odzvala, in so se izpraznila kot par škrnicljev. Z zadnjimi močmi je znova zavpil: »Spoznati vas!« Vzmeti za špansko steno so tokrat zares zlovešče zaškripale. Glas ni bil več žugajoč, pač pa ogorčen: »Da bi spoznala mene? To je nezaslišano!« »Gotovo, gotovo! Ste ali niste izurjen lekokuhar? Pogovor z vami bi lahko bil za naju izredno, super zanimiv, najzanimivejši!« »Jaz … jaz pa kuhar! Diplomirani magister farma-cije sem! Bi iz mene rada norce brila? Ven! Ven!« Farmacevt se je končno pokazal izza španske ste-ne, nenadoma in ves besen. Na sebi je imel dolgo belo haljo, na nosu pa par debelih naočnikov. In tudi veliko čepico je nosil, veliko volneno belo čepico s cofom, ki mu je visel nad nosom. Ko je zagledal Saturnovca, je pomodrel v obraz, glas se mu je zataknil v grlu. Izbuljil je oči, tipal v temi, zavpil nekaj neopredeljivega in odšepal do pulta. Vendar je stopil na zavojčke tablet iz velike pločevinaste škatle, ki je Maxiju prej zdrsnila z rok, in pristal z nogami v zraku. Nedvomno bi si polomil vrat, če

67

MIN

I IN M

AX

I V LEK

ARN

I

Mini ne bi bil pripravljen, da ga podpre. Oni pa, namesto da bi bil hvaležen in bi se mu zahvalil, se je začel zvijati, brcati, kričati: »Na pomoč! Na pomoč! Temperaturo imam, blede se mi! Na pomoč, pošasti! Vidim pošasti!« Maxi je izpustil lestenec in se sesedel na tla. Ker se je znašel le za ped od farmacevta, ga je skušal potolažiti, pomiriti z besedami: »Dragi, najdražji lekokuhar! Samo prijatelja s Sa-turna sva!« »Blede se mi! Blede!« je kričal farmacevt med umikanjem. S težavo se je postavil pokonci, naredil nekaj korakov, da bi se približal vratom, a je spet po-hodil škatlice s tabletami in ponovno mu je zdrsnilo. Oprijel se je španske stene, da ne bi še enkrat padel, vendar se je ta skupaj z njim ob glasnem ropotu zrušila. Iz odprtine, ki je pri tem nastala, je poku-kal njegov obraz: videti je bil kot starinski portret v zlatem okvirju, razstavljen v kakšni pinakoteki. Zavzdihnil je, izbuljil oči in vzkliknil: »Mrtev sem, mrtev sem!« Skrbna Mini in Maxi sta privzdignila uokvirje-nega farmacevta, ga rešila iz neudobnega položa-ja, prenesla do njegovega škripajočega kavča in ga

68

MIN

I IN

MA

XI

previdno odložila, medtem pa je on še naprej kričal, stokal, se upiral, govoričil: »Blede se mi, videl sem pošasti! Na pomoč, to so prividi! Na pomoč …« Takrat sta se Saturnovca zarotniško spogleda-la, vključila žarke gama-beta za razblinjanje in v trenutku izginila. Tudi zato, ker sta opazila dva čudna robota v modrih oblekah z lesketajočima se čepicama, ki sta pritekla ob vpitju lekokuharja in takoj začela kričati med brkljanjem okrog odprtine v steklenih vratih, torej ob vhodu v lekarno, vendar jima ni uspelo odpreti vrat.

69

nove minijeve in maxijeve

težave

Kmalu sta se Saturnovca pojavila nedaleč od lekarne v svoji običajni podobi. Ko sta izklju-

čila žarke gama-beta za razblinjanje, sta se znašla v nestalnem ravnotežju na vrhu vodnega curka fon-tane, ki je mirno klokotala v noči sredi trga poleg železniške postaje, ob tisti uri naseljenega samo s

70

MIN

I IN

MA

XI

potepuškimi mačkami. Maxi si je kar hitro opo-mogel in je skušal ohranjati ravnotežje, oklepajoč se svojega malodušnega in vzdihujočega tovariša. Da bi ga opogumil, ga je zgrabil in, ne meneč se za njegovo ugovarjanje, vrgel v zrak, nato ujel v letu ter si ga zavihtel na rame z besedami: »Daj no, Mini, ne muči se! Boš videl, da se bo vse dobro izteklo in se bova vrnila na Saturn, prepolna novic in neverjetno zanimivih odkritij!« Mini ni odgovoril. Precej namrgoden je skočil z vodnega curka na vodnjaku in pristal na tleh. Ker se je dolgin želel izogniti curkom, ki so mu močili sintetične galoše, se je začel premikati v piruetah, nad vodnim curkom je tako smešno prevračal ko-zolce, da je končno nasmejal tudi svojega tovariša. Ta je zabrbotal: »Ne mučim se, ne, ne mučim se. Tudi zato, ker so vse te najine prigode pristna odkritja, ki bodo nedvomno koristila našim genijem! Če ne drugemu, bodo služile posodobitvi naše zelo, zelo pomanj-kljive vratne enciklopedije!« Maxi je švignil v zrak in izvedel dvojni salto, nakar je pristal ob Miniju. Potem si je med cvrčanjem iskric drznil namigniti:

71

NO

VE M

INIJEV

E IN M

AX

IJEVE T

EŽAV

E

»A bi slastno tableto?« Mali je presenečeno poškilil k njemu. Vprašal je: »Kaj si rekel? Tableto?« In Maxi hladnokrvno: »Slastno zemeljsko tableto!« Ko je videl pretrese-nost na tovariševem obrazu in predvsem iskrice, ki so mu brizgale iz nosu, je dodal: »Dobro! Naredil sem … kot pravijo Zemljani … grdo dejanje! Ti pa me ne bi smel obsojati po njihovo. Si ali nisi Satur-novec? Dobro veš, da je na Saturnu vse od vsakogar! Torej …« Mini je zaprepadeno vprašal: »Kako si si uspel prisvojiti tiste tablete?« »Kako mi je uspelo? Preprosto!« je zacvilil Maxi in se delal pogumnega. »Verjetno nisi opazil, vendar ko se je lekokuhar zvijal kot norec, je zrušil eno od polic, polno stekleničk in dozic. Ena škatlica se je, kdo ve kako, zalepila na anteno mojega nosu.« »Oh, poglej, kakšno naključje!« je nejeverno vzkliknil Mini. »Nedvomno je bilo naključje!« je zatrdil Maxi. »Jaz sem bil seveda precej izmučen. Ampak ne to-liko, da bi izpustil tako priložnost!« »Si lahko predstavljam!«

72

MIN

I IN

MA

XI

» Škatlico sem pustil zalepljeno na nosu. To je vse. Vsebuje rumene tablete, čisto majhne. Najbrž so … hja, po mojem bi morale biti umetne limonice. Nedvomno! Umetne limonice! Toda nenavadne sorte, ja, ja!« »Nenavadne sorte? Kaj hočeš reči?« je sumničavo vprašal mali. »Limone iz diklorhidrata.« »Diklorhidrata? Nikoli slišal.« »Ime je napisano na pokrovčku z rdečimi črkami. Bi pokusil eno? Bi rad pokusil hrano Zemljanov?« »Nisem lačen,« je previdno odgovoril Mini. »Jaz pa sem strašansko lačen!« je dolgin veselo vzkliknil. »Pogoltnil bom kar tri naenkrat!« »Tri? Daj no, ne pretiravaj!« »Rad bi se dodobra napolnil, predvsem pa bi rad reaktiviral svoje uboge izmučene vratne celice, za-radi vseh teh pripetljajev, te gromozanske zmede, so oksidirale!« Iz škatlice je vzel tri tablete, vsakokrat po eno vrgel v zrak in hop, hop, hop, na način, kakor jedo Saturnovci, pustil, da so mu padale v usta, ki jih je nastavljal čezmerno odprta, potem pa jih je začel takoj strastno sesati. Vendar ne za dolgo. Nenado-

73

NO

VE M

INIJEV

E IN M

AX

IJEVE T

EŽAV

E

ma si je šel z roko k ustom, vse je izpljunil v fontano, četudi med Saturnovci to ni znak lepega vedenja. Potem se je, ne da bi kaj rekel, zelo urno podaljšal, dosegel višino vodnega curka in si glasno splaknil usta z vodo, da je preplašil vse mačke v okolici, med iskrenjem in z razširjenimi, vrtečimi se zenicami pa je vzkliknil: »Fuj, fuj, fuj! Grenke so, grozljivo grenke, strašan-sko grenke!« Toliko se je kremžil, tako zmrdoval, da je Mini, precej nevajen tovrstnega vedenja, bruhnil v glasen smeh. »Kako primitiven okus imajo ti nazadnjaški Ze-mljani!« je zagodrnjal Maxi in še vedno pljuval. »In če pomisliš, da se pritožujem nad našimi tabletami umetnega korenja, navadnim dobrim korenjem daucu! V primerjavi s tem je prava poslastica!« Nenadoma, brez besed je Mini iztegnil roko, ga zgrabil za nos v obliki antene in povlekel navzdol, ko so se njegova ušesa na vsem lepem spremenila v ogromna bombardona. Kaj se je zgodilo? Ko je Maxi ocenjeval okus zemeljskih tablet, je ujel Mini zvoke razburjenih glasov, hrup vznemirjenih, bli-žajočih se korakov.

74

MIN

I IN

MA

XI

»To so najbrž novi piskajoči roboti čuvaji!« je v eni sapi izustil zaskrbljeni Mini. »Verjetno naju lovijo zaradi tistega, kar sva ušpičila!« »Kaj bova?« »ne bi jim rad padel v roke! razumeš! Samo roboti so. Poskusi razpravljati z roboti z ele-ktronsko programiranimi možgani!« »Saj, roboti! Prav imaš. In če so podobni našim, gotovo ne znajo presojati položaja. Izvršujejo ukaze, ki jih pošiljajo njihovi električni impulzi, nič dru-gega!« »Skrijva se!« je predlagal Mini. »Splezajva na streho bližnje trafi-ke!« »Trafike? Kako veš za vsa ta ime-na? In zakaj prav na streho?« »Od tam zgoraj jih bova lahko v miru preučevala, ne da bi naju videli, in mogoče bova celo odkrila skrivnost mehanizma, zaradi katerega tako dobro delu-jejo. Ker moraš priznati, zemeljski roboti delujejo bolje kot naši. Bolj so sa-

75

NO

VE M

INIJEV

E IN M

AX

IJEVE T

EŽAV

E

mostojni, manj mehanski. Se ti ne zdi?« Maxi ni odgovoril. Podaljšal se je, vzdignil svojega tovariša na streho majhne stavbe in se potem pote-gnil navzgor še sam, pri čemer se je po steni plazil spretno kot ogromna gosenica. Vendar si ni mogel pomagati in se je, takoj ko se je namestil, nagnil, pogledoval čez rob, se pri tem raztegoval in se, da ne bi padel, ovijal okrog droga bližnje svetilke. Takoj nato pa se je skrčil, se pomanjšal, vrnil k Miniju in presenečeno zamrmral: »Lekokuhar prihaja!« »Lekokuhar?« »Še vedno je zavit v svojo belo haljo in na glavi ima čepico s cofom, ki mu visi nad nosom. Nedaleč mu sledita dve nenavadni bitji, torej …« »Da niso to novi piskajoči roboti čuvaji?!« ga je prekinil preplašeni Mini. »Ne vem,« je vznemirjeno odgovoril Maxi. »Ne-kako so podobni tistemu zoprnežu, ki sva ga srečala v supermarketu: enaka čepica, enaka obleka, enaki gumbi, ja, prav gumbi se reče tistim svetlečim se tipkam, navpično poravnanim na trebuhu!« »Dovolj je!« je ukazal Mini. »Tiho bodi, ker priha-jajo. Nočem, da naju opazijo, nočem novih pregla-

76

MIN

I IN

MA

XI

vic. Tišina!« Maxi je ubogal in se zvil ob tovarišu. Farmacevt je hodil kot obsedenec. Krilil je, vreš-čal, stokal, ponavljajoč en in isti refren: »Privide imam! Pravim vam, da imam privide! Ubogi jaz, preveč dela me je uničilo! Znanstveno se temu pravi živčni zlom!« »Umirite se, umirite se! Vse se bo razjasnilo!« ga je skušal potolažiti eden od tistih, ki sta ga spre-mljala. Bil je visok in krepak kot spomenik. Drugi, drobenjši, pa ga je dohitel, prijel pod roko, podprl in skoraj nesel proti klopci ob fontani, ga tam posedel in mu potrpežljivo rekel:

77

NO

VE M

INIJEV

E IN M

AX

IJEVE T

EŽAV

E

»Nekoliko si odpočijte. Le pogumno, pomirite se. Potem nama boste opisali, kaj se je zgodilo, vse lepo po vrsti. So v lekarno res prišli vesoljci? Tisti, ki so stopili steklena vrata? Morda pa so bili samo preoblečeni narkomani, ki so iskali mamila?« Moški v beli halji je poskušal vstati. »Jaz ne vem čisto ničesar!« je ugovarjal. »Zmešalo se mi je, pri-vide imam! Na smrt sem utrujen. Strokovno rečeno, halucinacije imam!« »Ni res!« ga je skušal prepričati visoki in krepki tip. Drugi pa: »Na obhodu sva nekaj nenavadnega pri lekarni opazila tudi midva, ko sva zaslišala vaše krike. Ven-dar je bil samo trenutek, samo iskrenje … Kako pa so bili oblečeni tisti nepridipravi? Povejte nama …« Farmacevt je vzkliknil: »Domov grem, pogoltnil bom deset tablet uspa-vala in se zakopal v posteljo. Deset dni se nočem zbuditi, neprekinjeno deset dni! Razumita vendar, da imam vročino! Izmučen sem, izčrpan!« Poskušal je vstati, pa mu ni uspelo. Sesedel se je nazaj na klopco. Za trenutek je utihnil, potem pa je s počenim, tresočim se glasom zagodrnjal: »Dve pošasti sta bili, majhni pošasti!«

78

MIN

I IN

MA

XI

Tista dva sta ga zasliševala, ne da bi mu pustila dihati: »en dolgin, drugi pa pritlikavec!« »Ja! Kakšen prizor!« »Oba z nosovoma v obliki anten?« »Televizijskih anten!« »Oba z ušesi v obliki trobent?« »V obliki trobente in trombona!« »Oba tatova?« »Oba zamaskirana!« Zasopli farmacevt je skušal dodati: »Ja, oziroma ne … Taka bitja ne obstajajo! To so samo prividi v mojih bolnih možganih, morda so jih povzročili hlapi vseh tistih zdravil, sredi kate-rih sem prisiljen živeti! Kaj pravim, deset? Dvajset tablet uspavala hočem pogoltniti!« »Nikar tako, naš dobri farmacevt! Tako boste umrli …« »Ne počnite neumnosti!« »Preveč dragocena priča ste!« »Na moč dragocena!« Farmacevt je s težavo vstal. Rekel je: »Pustita mi, da grem. Tu blizu stanujem. Hvala, ker sta me pospremila domov. In prosim, obvestita mojega namestnika. V steklenih vratih je luknja!

79

NO

VE M

INIJEV

E IN M

AX

IJEVE T

EŽAV

E

Kdo bi lahko tudi sredi noči potreboval kakšno zdravilo in nekdo mora biti tam.« Izbuljil je oči, razširil roke in obupano zastokal: »Kuhar! Rekla sta mi kuhar! Jaz pa kuhar? Di-plomiral sem z odliko! Ne, ne! To so samo prividi. Nikogar nisem videl!« Vstal je. Planil je proti nekemu vhodu in vstopil. Njegov glas, njegovo stokanje in njegovi koraki so se izgubili na vrhu stopnic, pogoltnila jih je tema. Maxi bi medtem že izbruhnil v glasen smeh, če mu Mini ne bi pravočasno zaprl ust. Zato je s pri-dušenim grgranjem vzkliknil: »Kakšna strašanska zmeda!« Potem se je vnovič nagnil čez streho, da bi bolje sledil premikom onih dveh, ki sta stala ob klopci. Višji in krepkejši se ni mogel pomiriti. Snel je čepico in med otiranjem obilnega potu, od katerega se mu je bleščalo čelo, vzkliknil: »Stvar se vse bolj zapleta!« Drugi je dodal: »Izredno previdna morava biti in o vsem obvestiti centralo. Vendar glej, mene vsa stvar ne prepriča preveč …« »misliš, da gre za potegavščino!«

80

MIN

I IN

MA

XI

»Natanko tako! Izprijeno potegavščino, seveda, če ne gre za narkomana, sta pa vsaj trčena šaljivca …« »Neodgovorna brezdelneža!« »Ja … Če le ne bi bilo tiste odprtine v lekarniških steklenih vratih!« »Videti je, kot bi se steklo stalilo.« »Kot bi uporabili varilni plamen ali kaj podobnega.« »Kaj pa zadeva s preobleko? Saj še ni pust!« »Res, nikakor me ne prepriča.« »Nos v obliki televizijske antene in ušesa v obliki trobent! Ni se bilo lahko tako našemiti!« Za trenutek sta pomolčala, potem pa je drobceni tvegal: »In če sta bila zares vesoljca?« »Ne, ne! Jaz ne verjamem v te stvari!« Sledilo je nekaj trenutkov tišine. Na trgu ob postaji so se znova pojavile mačke, lokomotiva je zarožlja-la v temi. Policista sta se dvignila s klopce, precej osupla sta se že odpravljala, ko sta se zdrznila zaradi predirnega in brezobzirnega glasu: »Hej, vidva? Kdo sta?« Seveda je bil Maxi. Kljub Minijevim priporočilom se ni mogel upreti skušnjavi in se je vmešal. Druga dva sta se po začetni zmedenosti v trenutku ovedla.

81

NO

VE M

INIJEV

E IN M

AX

IJEVE T

EŽAV

E

Tisti, ki je bil videti kot spomenik, si je potisnil čepico na glavo in vprašal: »S kom pa govoriva?« »Prav nič ni pomembno, s kom govorita,« je hladnokrvno odgovoril Maxi. »Nenazadnje, če jaz kaj vem, se vsaj na našem planetu ne odgovarja na vprašanje z vprašanjem! Vprašal sem vaju, kdo sta. Odgovorita torej!« Ko je skušal ugotoviti, od kod prihaja tisti vreščeči glas, je drobni policist zagodrnjal: »Policista sva … v nočni izmeni!«

82

MIN

I IN

MA

XI

Sledila je cela ploha vprašanj: »Mar ne vidita najinih uniform?« »Kdo pa sta vidva?« »Zakaj se ne pokažeta?« »Zakaj se skrivata?« Mini je znova skušal rešiti položaj. Zgrabil je Maxija, ga povlekel k sebi, ga krepko udaril po hrbtu in s tem polegel na streho trafike, potem pa s svojim plitvim, kovinskim glasom zlogoval: »Sva Zem-lja-na in sva se na-pi-la ok-ta-nov …« Visoki in krepki policist si je ponovno poveznil čepico na glavo, temu pa je sledil nov val vprašanj: »Pijana sta?« »Nalita z alkoholom?« »Sram vaju bodi!« »Če vaju uspeva uloviti, vaju takoj odpeljeva na treznjenje!« »Da si bosta lahko pozdravila mačka!« »Glej si ga no, delati kraval po vsem mestu, in še ob tej nočni uri!« »In uganjati tako neokusne potegavščine pošte-nim meščanom!« »Pokažita se!« Maxi se je že stotič nagnil s strehe trafike in v

83

NO

VE M

INIJEV

E IN M

AX

IJEVE T

EŽAV

E

oblaku iskric rekel: »Ne, gospoda! Ker sta robota z zelo omejenimi možgani! Prav prijelo me je, da bi pritisnil na enega od tistih vajinih gumbov, prav prijelo!« »Najinih gumbov?« »Kaj imajo pri tem gumbi?« »Pa še kako imajo! Najprej bi pritisnil na tistega, ki bi vaju zaustavil, potem še na tistega, ki bi vaju utišal!« »Tistega, ki bi naju ustavil?« »Tistega, ki bi naju utišal?« Policista sta se spogledala. Iz tona njunih glasov je bilo razbrati, da sta precej presenečena, pa tudi zelo zaskrbljena. Vendarle sta se približala, ker sta ugotovila, da prihaja tisti vreščeči in neotesani glas z vsem prasketanjem iskric vred s strehe trafike. Glas je takoj nadaljeval: »Tako je, gospoda, vajini gumbi! Le povejta geni-jem, ki so vaju izdelali, da sta morda res učinkovita, kar se tipk tiče, ste pa prav zastareli!« »Zastareli?« »Zakaj zastareli?« »Naši jih že dolgo nimajo več v vrsti na trebuhu! Na Saturnu delujoči roboti nosijo gumbe, porav-

84

MIN

I IN

MA

XI

nane na čelu!« »Roboti na Saturnu?« »Poravnane na čelu?« Policista sta mislila, to je bilo jasno, da imata opra-viti z norcema, zato sta s tistimi vprašanji skušala pridobiti nekaj časa. Vendar se je vmešal Mini. Ra-zumel je, da je položaj postajal nevaren. Drobceni policist je namreč splezal na ramena večjega in se skušal oprijeti okvirja na strehi trafike. Zato je brez odlašanja zavpil: »Maxi, dovolj! Nima smisla, da se pregovarjaš z robotoma! Dobro veš, da imajo samo en modul za sporazumevanje in določenih stvari niso sposobni razumeti. Poleg tega se položaj že zaostruje. Pohiti, tudi ti vključi žarke gama-beta za razblinjanje in beživa!« »Spet?« »Spet!« »Pa prav zdaj, ko sem se začel zabavati!« je za-godrnjal Maxi. Kljub temu je ubogal. Sledilo je še eno dolgo sikanje. Najprej je izginil Mini, potem pa se je v nočni temi razblinil tudi dolgin, prav v trenutku, ko se je drobni policist uspel oprijeti roba strehe in se z močjo rok povlekel navzgor.

85

mini in maxi v nebotičniku

Na begu pred policistoma sta se skoraj nevidna Saturnovca hitro premikala, ko je Maxi nena-

doma, raztresen kot vedno, treščil ob nekaj hladne-ga in kovinskega. Takoj je izklopil žarke gama-beta in opazil, da visi z glavo navzdol, obešen na nečem, kar je bilo neverjetno podobno njegovemu nosu.

86

MIN

I IN

MA

XI

»Mini!« je zakričal, »Mini, pomagaj!« »Kaj je pa zdaj?« je vprašal mali, nemudoma privzel svojo podobo in se pojavil sede na konici strelovoda. »Mar ne vidiš? Znašel sem se v precej nenavad-nem položaju,« je odgovoril Maxi. »Kaj je ta napra-va, ki me je ujela?« »Ne vem. Ker je podobna najinima nosovoma, pa sklepam, da gre za napravo, ki služi prestrezanju nečesa … mogoče digitalnih valov, kdo ve …« »To torej pomeni, da imajo na Zemlji tudi stavbe nosove!« je vzkliknil Maxi. »Strašansko zanimivo!« Od začudenja se je kot ponavadi raztegnil, vendar bi lahko bila tokrat ta operacija zanj usodna. Antena namreč ni vzdržala: pod njegovo težo se je ukrivila, dolginu je zdrsnilo in njegov nos se je odvil. Sam pa je padel v prazno. K sreči je bil pripravljen in je vključil žarke gama-beta. Na ta način se je njegovo ponovno breztežno telo lahno spustilo in pristalo ob vhodnih vratih nekega nebotičnika. Tako se je, ko je privzel svojo običajno podobo, znašel neu-dobno zataknjen v starem košu za smeti, za povrh pa ga je obkrožil trop mijavkajočih mačk, ki so se pritoževale zaradi vsiljivca. Da bi se osvobodil iz

87

MIN

I IN M

AX

I V N

EBOT

IČN

IKU

neudobnega položaja, pa tudi, da bi prekinil jav-kanje, se je pognal v zrak in sredi vrtinca smeti pristal v naročju Minija, ki je hitro zdrsnil dol po žici strelovoda. »Dobro sem jo odnesel!« je vzkliknil Maxi. Njego-va ušesa so bila videti kot saksofona, nos je bil eno samo iskrenje in zenici sta bili kot ponoreli vrtavki. »Zdaj se pa pomiri,« je rekel mali, ko ga je z do-ločenim naporom postavil na tla, »pomiri se, da se odločiva, kaj nama je storiti.« »Če povem po pravici,« je imel Maxi pripravljen odgovor, »že zelo pogrešam najin leteči krožnik. Zakaj pa ne? Tudi naše tako hranljive in slastne tablete umetnega korenja!« »Saj,« je zabrbotal Mini, »tudi mene že malo muči lakota …« »In potem, vsi ti roboti! Samo če pomislim, se mi začne tožiti po …« »Popolni so!« »Za moje pojme se premikajo preveč usklajeno!« »Prevzema me dvom …« »Govori!« »Sumim, da vsi tisti, ki sva jih do zdaj srečala, niso nič drugega kot resnični Zemljani!« je izjavil Mini

88

MIN

I IN

MA

XI

in postal fosforescenčen. Potem je dodal: »Tako bo, čeprav se po mojem samo roboti lahko gibljejo v zemeljskem onesnaženem ozračju brez primernega skafandra za prečiščevanje.« »Si prav zares prepričan?« »No, mislim, da je tako. Seveda bi naju pravi Zemljani,« je dodal prepričano mali, »če bi naju opazili, bodisi uničili bodisi sprejeli kot prijatelja.« »Namesto tega pa …« »Namesto tega jih še vedno iščeva …« »Ker bi ti sicer nameraval …« je tvegal Maxi. »Ne bom se ustavil pred težavami!« je izjavil Mini, ne da bi spremenil ton glasu, kovinski kot običajno. Dolgin je utrgal marjetico, ki je pognala na bliž-nji gredici. Pozorno jo je preučil, jo povohal, si jo smešno zataknil v nos in vprašal: »Kje se pa nahajava?« »Če se vratna enciklopedija spet ne moti, sva pred nebotičnikom.« »Kar pomeni?« »Bivališče za veliko število Zemljanov.« »Za veliko število? Oh, prekrasno! In čemu služijo vsi tisti gumbi ob vhodnih vratih?« »se vidi, da so tvoje vratne celice

89

MIN

I IN M

AX

I V N

EBOT

IČN

IKU

čisto izčrpane!« je pripomnil Mini. »Čemu pa naj bi služili? Za odpiranje!« »Vhodnih vrat?« »Vhodnih vrat.« »Oh, lepo! Prelepo!« je zacvilil Maxi in se pognal k vhodu. »Upajva, da še tu ne bova našla Zemljanov, ki so se napili oktanov. Torej? Kaj praviš? Pritisnem na tega?« »Ja, na tega!« je soglašal Mini in poskakujoč do-hitel tovariša.

90

MIN

I IN

MA

XI

Z veliko pozornostjo je Maxi pritisnil na gumb v desni vrsti zgoraj. Zaslišalo se je zamolklo in oddal-jeno zvonjenje. Vhodna vrata pa so ostala zaprta. Mini je pripomnil: »Kdo bi razumel zemeljsko elektroniko! Morda je treba pritisniti dva naenkrat. Počakaj … Pomagal ti bom.« Pritisnila sta na dva gumba naenkrat. Znova od-daljeno zvonjenje, vhodna vrata pa se tudi tokrat niso odprla. Saturnovca sta se precej razočarana spogledala, dokler ni Maxi naredil piruete v zraku in zavpil: »Spet sva se zmotila! Da bi vklopila zemeljske zaslone, morava pritisniti vse gumbe hkrati!« »To bo pa precej zapletena zadeva,« je ne preveč prepričano pripomnil Mini. »Niti najmanj! Nasloni se z vsem telesom in pri-tiskaj, močno pritiskaj, ti na nižje, tačas pa bom jaz pritiskal na tiste višje! Bravo, mali, bravo! Tako, tako!« Tokrat se je v nebotičniku zaslišalo veliko zvoncev, bližnjih, oddaljenih, glasnih, pridušenih, vztrajnih. In vhodna vrata so se končno odprla. Odprlo se je tudi nekaj oken. Eno, dve, tri … nekaj v vsakem

91

MIN

I IN M

AX

I V N

EBOT

IČN

IKU

nadstropju. In z vseh strani je prihajalo kričanje, negodovanje, pritoževanje: »Kdo je?« »Kdo zvoni?« »Kdo nas je zbudil?« »Neotesanci!« »Naj jih nekdo zaustavi!« »Pokličite policijo!« »Vratarica!« »Ta kot ponavadi spi!« »Dovolj, dovolj, dovolj!« Še zadnje okno se je odprlo na stežaj prav ob vhodnih vratih. Skozenj se je nagnila ženska, ki je razjarjena vprašala: »Kdo je ta nesramnež, ki je zbudil vse moje sta-novalce?« »Nesramnež? Kaj naj bi to pomenilo?« je zagodr-njal Maxi. Ko je zagledal tisto zaspano glavo, polno navijalk, je skoraj bruhnil v glasen smeh. Mini pa je preplašeno odgovoril: »Midva sva, Mini in Maxi, Saturnovca …« »Neodgovorna sta!« »Niti najmanj! Prav zares sva Saturnovca, prispela sva z letečim krožnikom!« jo je ostro zavrnil mali,

92

MIN

I IN

MA

XI

precej razdražen zaradi vseh tistih glasov. In dodal: »Pritisnila sva na gumbe, da bi odprla vhodna vrata. Hočeva spoznati Zemljane.« »Pa se ni zgodilo nič!« je zagodrnjal Maxi, njegova ušesa so se spremenila v oboi. »Novi roboti! Ti so drugačni od tistih, ki sva jih srečevala do sedaj, za povrh pa imajo na glavi še čudne antene. Ko smo že pri tem, le čemu služijo tiste antenice? Mogoče sprejemanju ukazov, ki jih pošiljajo od daleč?« »Saturnovca, roboti, antene … ampak, ampak …« je zagodrnjala ženska, vsa iz sebe in zaprepadena. Mini je obrnil nos v njeno smer in potrpežljivo odgovoril: »zares sva saturnovca. Meni je ime Mini in moj tovariš je Maxi. Nocoj sva prispela s svojega planeta na letečem krožniku, ki mu tu pravite NLP, da bi se spoznala z dragimi prijatelji Zemljani. Po-vejte nama, robot, kje jih lahko najdeva?« »Kje najdeta Zemljane? Kdo pa mislita, da sta, da bi me rada prinašala naokoli s takimi?« Vratarica se je še bolj nagnila, da bi bolje videla. Vendar je bilo očitno pretemno ali pa je bila kratkovidna, ker je zares razjarjena takoj dodala: »Brezdelneža sta, navadna brezdelneža! Počakajta trenutek! Vama

93

MIN

I IN M

AX

I V N

EBOT

IČN

IKU

bom že pokazala, da si bosta za dolgo zapomnila! Neotesanca! Da mi zbudita vse stanovalce ob tej nočni uri!« »Ampak midva …« »Midva sva hotela samo …« »Iztepač vzamem in vama bom že pokazala!« Veliko jeznih glasov iz višjih nadstropij se je uskla-dilo: »Bravo!« »Pokažite jima!« »Nevzgojena potepuha!« »Polno mero udarcev s palico!« »Zaslužita si jih!« »Policijo, pokličite policijo!« Mini je razočaran zamrmral: »Tu se položaj ponovno zaostruje! Vseeno sem odločen, da pridem tej zadevi do dna, pa naj stane, kolikor hoče!« »Pravilno!« je soglašal Maxi in se čezmerno raz-tegnil. »Enkrat za vselej morava dognati, kdo so Zemljani, tisti pravi, ki jih ni še nikoli videl nihče od Saturnovcev, pa četudi so pijani od oktanov, zdaj so zbujeni in ne nepremični sredi trga z imeni, napisanimi na rokah, ki jih vtikajo v nos!«

94

MIN

I IN

MA

XI

»Morava jih spoznati, morava jih izprašati, mo-rava jim sporočiti, da v vesoljskih prostranstvih obstajajo še druga zelo razvita in inteligentna bitja, ki hočejo sodelovati, izmenjevati znanstvena od-kritja! Kdo so roboti in kdo Zemljani, to moram odkriti. Dolgo sem potoval skozi atmosfero, da bi lahko spoznal razmere na Zemlji!« je rekel Mini in se odločno odpravil. Maxi mu je bil za petami. Najprej sta prišla do atrija, potem pa sta se v poltemi vzpela po pol-temnem stopnišču, nadstropje za nadstropjem, viš-je in višje, ne da bi vmes zajela sapo. Ko sta končno stopila na hodnik v zadnjem nadstropju, so se odprla neka vrata. V osvetljenem okvirju se je pri-

kazala postava, ki je v vsem spominjala na lekokuharja: enaka bela domača halja, enaka očala, enaka volnena čepica, po-

95

MIN

I IN M

AX

I V N

EBOT

IČN

IKU

tisnjena na ušesa, s cofom, ki je visel nad nosom. »Midva sva …« »Saturnovca!« »Pravkar sva prispela …« »… z letečim krožnikom.« »In bi rada …« »… spoznala Zemljane.« Mini in Maxi sta nekoliko omahovaje stopila nap-rej, iz velikih nosov v obliki antene pa so brizgale iskrice. Maxi si je iz nosu iztaknil marjetico in jo ponudil v dar kot znak prijateljstva. A takoj ko ju je to neobičajno bitje zagledalo, se je, namesto da bi jima prišlo naproti, s pridušenim krikom sese-dlo na tla. V istem trenutku so se odprla sosednja vrata. Tudi v tistem okvirju se je zarisala postava, nadvse podobna prvi, s to razliko, da je bila ovita v haljo ognjeno rdeče barve. Saturnovca sta se obr-nila, vendar nista uspela izustiti niti besede: tisto bitje je takoj začelo vreščati, nakar se je vratolomno pognalo navzdol po stopnicah, zaman sta stekla za žensko in jo skušala potolažiti, umiriti. Prižgale so se luči. Mini in Maxi sta se pobito spog-ledala. Ne da bi zajela sapo, sta se poklapana in uža-loščena začela spuščati. Maxi je postal dobesedno

96

MIN

I IN

MA

XI

fosforescenčen avtomat, ni več mogel urediti misli in skoraj ni opazil, da je v vsakem nadstropju nju-nemu mimohodu sledil vik in krik, sprem-ljale so ju omedlevice in histerija. Potem pa tudi streli iz pištol in pokanje, ki so zgrešili tarčo samo za las. Nepopisna zmeda! In kot da to ne bi bilo dovolj, je vratarica, takoj ko sta dosegla pritličje in prišla na ulico, nanju za darilo zlila vedro vode, pljusk! Maxi, ki ga je preplavil tisti nepričakovani naliv, je bil tako premočen, da so se aparature na njegovem kombinezonu pod tlakom delno pokvarile. Na srečo je Miniju uspelo usposobiti svoje žarke gama-beta, zagrabil je tovariša, ga zvlekel v doseg razblinjanja, da sta pobegnila s svetlobno hitrostjo. Vtem je ok-rog nebotičnika nastal pravi pekel: zvonjenje tele-fonov, hrumenje motorjev, ljudje, ki so pritekli od vsepovsod, švigajoči leteči krožniki, namreč sijoči avtomobili, ki so prihajali iz vseh smeri in glasno hupali, beli, črni, modri, zeleni … Ko je Mini prispel do letečega krožnika, so prvi jutranji žarki že razjasnili nebo na vzhodu. Izklopil je žarke gama-beta, položil Maxija na tla, pokukal k črpalkam za gorivo, ki so seveda še vedno stale nepremično in pokončno, z imeni, napisanimi na

97

rokah, vtaknjenih v nos. »Nekaj mi ne gre v račun …« je zamrmral zme-deno. Tudi on je postal fosforescenčen, njegova ušesa so bila videti kot dva bombardona, nos pa je bil skoraj žareč, toliko iskric je brizgalo iz njega. »Nekaj mi ne gre v račun,« je ponovil. Potem je z vzdihom dvignil Maxija, ga podržal pokonci in dodal: »Morava jo pobrisati, se vrniti na najin planet, preden se zgodi nepopravljiva škoda. Preveliko število robotov je povzročilo tako zmedo, tak pekel, njihovi mehanizmi so se verjetno

98

MIN

I IN

MA

XI

pokvarili, zaskočili so se, Zemljani bodo mislili, da so napadeni, in mogoče bodo nad nas poslali vse svoje hibernirane vojake iz supermarketa. Ja, brez obotavljanja se morava vrniti na Saturn. Takoj ko bova v letečem krožniku,« je še vedno razlagal Maxiju, »te bom posušil z laserjem. Mogoče bodo potem številne, verjetno celo preštevilne aparatu-re na tvojem kombinezonu, še posebej pa filter za čiščenje kisika, začele delovati normalno.« »Že … de-lu-je-jo … De-lu-je-jo odlično!« je s težavo zabrbotal Maxi. »Posušil sem se med potjo. Bil si za-res ze-lo hi-ter! Prihajam k sebi ...« »Še dobro!« je vzkliknil zadovoljni in potolaženi Mini. Vtem se je mehki tobogan zelo počasi, z lahnim sikanjem, spustil s strehe letečega krožnika in do-segel tla. Takoj je posrkal Saturnovca, počasi sta se skotalila v notranjost vesoljskega plovila, njunega NLP-ja. Saturnovca sta ravno vstopala v poveljniško kabino, ko se je mali ves osupel zaustavil na pragu zadnjih neprepustnih vrat in presenečeno zavpil: »Poglej, Maxi, poglej tja!« Dolgin je izbuljil oči. Da je uredil misli, je zanj predstavljalo velik napor, saj je zlogoval:

MIN

I IN M

AX

I V N

EBOT

IČN

IKU

»Po-glej kaj?« »Majhen robot sedi na mojem vozniškem sede-žu!« »Majhen robot? Ne razumem, res ne razumem. Popolnoma sem iz-čr-pan. O-ne-mo-gel … Podaj mi pest tablet umetnega korenja. Moram se malo napolniti ... Majhen robot, praviš? Kako pa to?« »nisem robot!« je vzkliknilo bitje, ki se je očarano igralo z različnimi aparaturami v letečem krožniku. »Spal sem, ko sta me zbudila ostro sikanje in močan svetlobni sij. Pogledal sem skozi okno, ker sem mislil, da je zunaj ognjemet, namesto tega pa

sem opazil leteči krožnik in radovednost me je pripeljala sem, da bi od blizu preučil NLP.

Sem namreč Zemljan. Majhen Zemljan.« Mini je od presenečenja skoraj padel,

kolikor je bil dolg in širok. Zavpil je: »Menda … ne! Ne!«

»Pa ja, ja!« je zatrjeval otrok v pižami in se začel hudomušno

100

MIN

I IN

MA

XI

smejati. Tudi zato, ker je Maxi z zadnjimi močmi stopil naprej, odpirajoč usta kot riba na suhem, nato se je blaženo nasmehnil in ponudil marjetico novemu prijatelju, nazadnje pa se je zrušil na svoj vozniški sedež.

101

mini in maxi razrešita vse uganke

Nekaj časa je moralo preteči, preden si je Mini opomogel od presenečenja, preden je spravil

v red svoje vratne celice, ki jih je precej pretreslo zadnje nepričakovano razkritje. Na koncu, po šte-vilnih gulp-gulp, bip-bip, hag-hag, za satur-novsko govorico sicer značilnih vzklikih, se je uspel

102

MIN

I IN

MA

XI

ponovno uglasiti z valovno dolžino Zemljanov in je zabrbotal: »Torej si ti … majhen Zemljan!« »Zemljan, ki mora še zrasti in se veliko naučiti,« je pojasnil razigrani otrok. »Midva pa,« je zapihal še vedno precej pretreseni Mini, »sva Saturnovca, prebivalca planeta Saturna, sem hotel reči, torej šestega planeta sončnega sis-tema, katerega masa je petindevetdesetkrat večja od Zemljine in je obkrožen z značilnim sistemom obročev …« » … in prispela sta nocoj s tem letečim krožnikom, ki mu mi pravimo NLP. To mi je bilo takoj jasno!« ga je prekinil deček. »Takoj ti je bilo jasno?« »Seveda! Kdo pa misliš, da bi lahko priletel na to našo Zemljo na krovu takega plovila?« »Saj, kdo drugi pa bi lahko priletel kot Nezemlja-ni?« je pripomnil Mini in se zmedeno nasmehnil. Potem je negotovo vprašal: »Če si ti majhen Zem-ljan, kdo so potem tisti zunaj?« »Kateri tisti zunaj? Ne razumem.« »Tisti nepremično stoječi na trgu, z antitermično in protimeteoritsko prevleko, kot je naša, z enim

103

MIN

I IN M

AX

I RA

ZREŠITA

VSE U

GA

NK

E

samim prstom v obliki cevi, ki si ga vtikajo v uho, imena pa imajo napisana na rokah! Se pravi, to so Eurosuper 98, Eurosuper 95, Super, dedek Diesel …« »Dedek Diesel,« je vzkliknil presenečeni deček in se dvignil na prste, da je lahko pogledal ven skozi okroglo okence, ki se je razpiralo ob strani. »Aja, tisti! Vse sta pomešala! Tisto so samo črpalke za gorivo.« »Črpalke?« »Črpalke! Za eurosuper, super, mešanico ... in tudi za dedka diesla … to niso nič drugega kot črpalke za različna tekoča goriva, ki služijo za pogon našim vozilom.« »Oh, presneto!« Mini je zaprl oči. Bil je raztre-sen, zmeden. Nato se je spomnil, da je Maxi ležal zapuščen na svojem vozniškem sedežu. Sunkovito je vstal, stekel brskat po nekem predalu, potem pa rekel: »Trenutek, samo trenutek. Moram reakti-virati funkcije svojega tovariša. Seveda, nisva se še predstavila. Jaz sem Mini in to je Maxi. Na teh rečeh, ki jim ti praviš NLP, vedno potujeva skupaj, v paru. Zdaj je izčrpan, izmučen!« »Kako to?« je vprašal otrok. »Poglej,« je razlagal Saturnovec, »tako visok je,

104

MIN

I IN

MA

XI

ker absorbira veliko bolje kot jaz, v celoti absorbira sintetično glukozo iz naših tablet. Zato je vedno lačen! Če ne jé, se izprazni. Razumeš?Zadostuje pa le nekaj tablet umetnega korenja, da pride k se-bi.« Mini se je nasmehnil, se približal dolginu, ga potrepljal po rami, zagrabil za antenski nos in mu rekel: »Maxi, bodi priden. Odpri usta. Le pogumno. Daj, odpri! Tako, tako …« Eno za drugo mu je v grlo spustil, klop, klop, klop, eno, dve, tri, klop, klop, pet tablet. Maxiju so se potem, ko jih je pogoltnil s takim na-porom, da so mu stopile solze v oči, takoj obnovile moči in živahnost. Napihnil se je, začel drhteti, zelo

počasi se je vzravnal in postavil pokonci s piru-

eto. Nato se je ob glasnem smehu hecno stresel, širo-

ko je odprl oči in usta, obenem pa so se

105

MIN

I IN M

AX

I RA

ZREŠITA

VSE U

GA

NK

E

njegova ušesa končno hitro spreminjala v flavte, klarinete, fagote in kasneje še v trobente, trombone, bombardone in baritonske rogove! Na začudenje malega Zemljana, ki je burno ploskal in se zvijal od smeha, je na koncu iz nosa spustil vrsto iskric, pri-merljivih z ognjemetom. Ko pa se je zvil kot presta na svojem vozniškem sedežu, je na vrhuncu sreče vzkliknil: »Vse je lepo, prelepo, prečudovito lepo! Mini, ni-česar mi ne govori. Še pred nekaj trenutki sem bil čisto onemogel, nisem imel moči, da bi se odzival, toda slišal sem vse. Moji sumi so bili torej uteme-ljeni!« »Seveda,« je zagodrnjal Mini, »bili so utemeljeni. Vsi roboti, ki sva jih srečala …« »So bili Zemljani! Juhej, juhej! hopla, hopla!« »Zdi se mi, da sem ti dal preveliko porcijo ta-blet!« je vzkliknil Mini in poskušal pomiriti prija-telja, ne da bi mu to zares uspelo. Maxi je namreč v evforiji, potem ko je z glavo butnil v vse mogoče, prijel otroka, si ga posadil na kolena in ga popro-sil: »pomagati mi moraš, da razrešim vse uganke. Kaj je to supermarket? In svetleči se hibernirani vojaki, kdo so?«

106

MIN

I IN

MA

XI

Otrok je hudomušno odgovoril: »Supermarket je kraj, kjer Zemljani nakupujejo hrano in še veliko drugih, za življenje potrebnih stvari. Hibernirani vojaki? Hm, verjetno so to za-mrznjeni izdelki, mogoče zamrznjene ribe, če se svetijo …« »Ribe?« »Ja, ribe. To so živali, ki živijo v vodi in jih uporab-ljamo za prehrano. Zamrznejo jih, da imajo daljši rok trajanja.« Mini se je vmešal in dodal: »No, in tablete …« »Kakšne tablete?« »Tiste, ki so nakopičene na policah družine Lekarna.« »Aja, tiste! Z njimi zdravijo, torej popravljajo ob-časne okvare v človeških organizmih.« »Zanimivo! Na moč zanimivo!« Da ne bi pre-luknjal strehe letečega krožnika, se je Maxi, sicer še vedno sedeč, raztegnil v spirali. Mini je vztrajal, skoraj ne da bi zajel sapo: »In lekokuhar, roboti nočni čuvaji, roboti policisti …« Otrok je skrušeno odgovoril:

107

MIN

I IN M

AX

I RA

ZREŠITA

VSE U

GA

NK

E

»To so Zemljani, ki skrbijo, da meščani mirno spijo.« »In tipke, torej gumbi na njihovih trebuhih, čemu služijo?« »Za zapenjanje oblek, ki jih nosijo.« »In tisti, ki so poravnani v vrsto ob vhodnih vratih?« »Ob tej nočni uri lahko z njimi samo zbudiš, nad-leguješ tiste, ki spijo, da bi se odpočili od dnevnih naporov.« »Vse sva naredila narobe!« je žalostno zaključil Mini. »Vse sta narobe naredila, ker nista najprej srečala otroka, kot sem jaz.« Maxi se je vpletel: »Otroka? Zakaj bi morala najprej srečati otroka, kot si ti?« Mali Zemljan je razložil: »Če bi namesto odraslih, kot so nočni čuvaj, far-macevt, policista, vratarica, srečala najprej otroke, katerega koli majhnega Zemljana, bi bilo vse skupaj neznansko lažje.« »Oh, ta je pa dobra!« »In zakaj?«

108

MIN

I IN

MA

XI

»Ker otroci verjamemo, da obstajajo leteči krož-niki, ali bolje, NLP-ji Saturnovcev, Marsovcev, pre-bivalcev Venere. Majhni Zemljani verjamemo v vse te prečudovite stvari. Vendar …« »Obstaja neki vendar?« »Seveda obstaja!« je pojasnil deček z nasmeškom. »Takoj ko odrastemo, hočem reči, ko postanemo odrasli ljudje, v te zadeve ne verjamemo več.« »Ne verjamete več?« »Je to mogoče?« »Natanko tako. Takoj ko zrastemo, smo prepri-čani, da ste neresnična bitja, in če kdo pripoveduje, da je videl skrivnosten NLP ali da je govoril s Sa-turnovcem, se mu zgodi najmanj to, da pristane v norišnici.« »Nor..., kaj?« »Norišnici. Ali psihiatrični bolnišnici. Za Zem-ljane, ki niso čisto pri pravi!« »Prelepo ime!« je vzkliknil Maxi, ki ni dojel pra-vega pomena besede. »Prečudovito lepo ime!« »In kaj potem?« je žalostno vprašal Mini. »Potem … Potem je za vaju bolje, da se čim prej vrneta tja, od koder sta prišla, na svoj lepi planet, obkrožen z obroči in s sateliti Mimas, Titan, Japet,

109

MIN

I IN M

AX

I RA

ZREŠITA

VSE U

GA

NK

E

Diona in tako dalje.« »Vrneva naj se, praviš?« »Tako kmalu?« »Kmalu se bo zdanilo in mesto se bo predramilo,« je zamrmral otrok. »Ulice bodo napolnili ljudje, promet bo gost in hrupen. Če bi ostala, bi bilo to lahko za vaju nevarno.« Mini se je za trenutek globoko zastrmel vanj, nato pa se je strinjal: »Prav imaš. Bolje je, da odpotujeva in se tako izog-neva težavam.« »Prav imaš,« je soglašal tudi Maxi. »Bolje bo, da se vrneva. Konec koncev, zahvaljujoč temu, da sva te spoznala in si nama veliko stvari pojasnil, lahko najino odpravo na Zemljo štejeva za uspešno, za-ključeno.« »Preden odrineta, bi vama rad nekaj podaril. To je najlepše darilo, ki ga majhen Zemljan lahko po-dari Saturnovcu.« Dvignil se je na prste in dvakrat glasno cmoknil Minija na lica, dvakrat pa je cmo-knil tudi Maxija, ki se je, da bi dobil poljubčka, res smešno zvil. Potem se je deček precej pretresen odpravil. A se je na pragu kabine ustavil in ganjeno rekel: »Ime mi je Petrček. Vsem bom povedal, da

110

MIN

I IN

MA

XI

sem sanjal prečudovite sanje, v katerih sem srečal dve veličastni bitji, dobra in prijazna, pogumna in modra Saturnovca. Vidva pa si zapomnita, da nosita na licih najlepši znak prijateljstva Zemljanov. kdo ve, mogoče vaju nekega dne obiščem. Ampak tudi če ne bom prvi Zemljan na Saturnu, sprejmite tistega, ki bo prišel, kot prijatelja. Za-gotavljam vama, ne glede na vse, da so Zemljani prijateljski. In prej ali slej bo kdo dospel do vas. Z miroljubno odpravo, seveda, kot sta prispela vidva. Adijo, Mini, adijo, Maxi. Nikoli ne bom pozabil tega dneva, nikoli ne bom pozabil tega čudovitega srečanja!« Petrček je stekel proč. Tobogan se je bliskovito raztegnil in ga postavil na tla. Vendar sta ga Satur-novca, preden sta zaprla vrata, tudi sama precej ganjena pozdravljala tako, da sta stresala svoja an-tenska nosova, od silnih čustev vsa iskreča, kot bi imela vdelane diamante. »Adijo, Petrček!« sta zavpila v en glas. »Čakava te na Saturnu!« Ostro sikanje je odmevalo po trgu. Leteči krožnik se je hitro in navpično dvignil, svetlobna sled za njim je razparala še zadnje preostanke teme, ki je

MIN

I IN M

AX

I RA

ZREŠITA

VSE U

GA

NK

E

na zahodu prekrivala nebo. Nad mesto se je vrnila tišina. Na trgu ob črpalkah za gorivo sta ostala samo dva potepuška mačka in komentirala dogodke. Toda kdo sploh razume mačji jezik!

ILLUSTRAZIONI/IlustracijeAnton Macan, classe IV, Pola, pag. 111 / 4. razred, Pulj , str. 111Antonia Vojvodić, classe IV, Pola, pag. 85 / 4. razred, Pulj, str. 85Davide Jozić, classe X, Rovigno, pag. 20 / X. razred, Rovinj, str. 20Edea Kosanović-Marin, classe IV, Fiume, pag. 26 / 4. razred, Reka, str. 26Erika Horvat, classe IV, Pirano, pag. 34 / 4. razred, Piran, str. 34Erin Rupčić, classe II b, Pola, pag. 94 / 2.b razred, Pulj, str. 94Fani Kinkela, classe IV, Fiume, pag. 97 / 4.razred, Reka, str. 97Federica Glišić-Rota, classe II, Umago, pag. 112-113 / 2. razred. Umag, str. 112–113Hamer Korana e/in Lavinia Terzić, classe II, Rovigno, pag. 104 / 2. razred, Rovinj, str. 104Iris Bolšec e/in Kiara Maurović, classe II, Rovigno, pag. 44 / 2. razred, Rovinj, str. 44Jakov Sušanj, classe V, Fiume, pag. 54 / 5. razred, Reka, str. 54Jan Toffolutti, classe V, Isola, pag. 48 / 5. razred, Izola, str. 48Karin Đurđević, classe II, Cittanova, pag. 69 / 2. razred, Novigrad, str. 69Karlo Burić, classe V c, Umago, pag. 81 / 5.c razred, Umag, str. 81Leonardo Pozzecco, classe II, Umago, pag. 99 / 2. razred, Umag, str. 99Lindo Baissero, classe IV, Cittanova, pag. 53 / 4. razred, Novigrad, str. 53Lorna Anna Novak, classe II, Dignano, pag. 101 / 2. razred, Vodnjan, str. 101Lucia Lyon, classe III a, Pola, Pag. 76 / 3.a razred, Pulj, str. 76Lucija Lanza, classe VI, Fiume, pag. 61 / 6. razred, Reka, str. 61Marco Lajić, classe III b, Pola, pag. 23 / 3.b razred, Pulj, str. 23Matia Mrakovčić, classe IV, Fiume, pag. 74 / 4.razred, Reka, str. 74Matija Benčan, classe VI, Fiume, pag. 37 / 6. razred, Reka, str. 37Nea Ipša, classe III, Buie, pag. 18 / 3. razred, Buje, str. 18Noa Carevic, classe II a, Fiume, pag. 38 / 2.a razred, Reka, str. 38Paola Šajina, classe III b, Pola, pag. 89 / 3.b razred, Pulj, str. 89Sarah Iurzola, classe II a, Pola, pag. 57 / 2.a razred, Pulj, str. 57Stella Orzan, classe II, Buie, pag. 64-65 / 2. razred, Buje, str. 64–65

COPIA GRATUITABREZPLAČNI IZVOD

MINISTERO DELL’ECONOMIAE DELLE FINANZE

LEAD PARTNERCILJNO ZAČASNO ZDRUŽENJE “JEZIK-LINGUA” ASSOCIAZIONE TEMPORANEA Dl SCOPO “JEZIK-LINGUA”

PARTNERSASSOCIAZIONE DEGLI APPARTENENTI ALLA COMUNITÀ NAZIONALE ITALIANA – UNlONE ITALIANA DRUŠTVO PRIPADNIKOV ITALIJANSKE NARDONE SKUPNOSTI – ITALIJANSKA UNIJA

CENTRO ITALIANO DI PROMOZIONE, CULTURA, FORMAZIONE E SVILUPPO “CARLO COMBI”PROMOCIJSKO, KULTURNO, IZOBRAŽEVALNO IN RAZVOJNO ITALIJANSKO SREDIŠČE “CARLO COMBI”

CENTRO STUDI JACQUES MARITAIN ŠTUDIJSKI CENTER JACQUES MARITAIN

COMUNITÀ AUTOGESTITA COSTIERA DELLA NAZIONALITÀ ITALIANA – CAN COSTIERA OBALNA SAMOUPRAVNA SKUPNOST ITALIJANSKE NARODNOSTI – OSSIN

COMUNITÀ AUTOGESTITA DELLA NAZIONALITÀ ITALIANA DI CAPODISTRIA – CAN CAPODISTRIASAMOUPRAVNA SKUPNOST ITALIJANSKE NARODNOSTI KOPER – SSIN KOPER

CONSORZIO UNIVERSITARIO DEL FRIULI UNIVERZITETNI KONZORCIJ FURLANIJE

OSREDNJA KNJIŽNICA SREČKA VILHARJA KOPER BIBLIOTECA CENTRALE “SREČKO VILHAR” CAPODISTRIA

UNIVERSITÀ DEGLI STUDI DI TRIESTE DIPARTIMENTO Dl LETTERATURE STRANIERE, COMPARATISTICA E STUDI CULTURALIUNIVERZA V TRSTU ODDELEK ZA TUJE KNJIŽEVNOSTI, PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN KULTURNE ŠTUDIJE

UNIVERSITÀ DEGLI STUDI DI UDINE CENTRO INTERNAZIONALE SUL PLURILINGUISMOUNIVERZA V VIDMUMEDNARODNI CENTER ZA VEČJEZIČNOST

UNIVERSITÀ CA’ FOSCARI VENEZIA UNIVERZA CA’ FOSCARI BENETKE

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJEUNIVERSITÀ DEL LITORALE FACOLTÀ DI STUDI UMANISTICI

Strateški projekt JEZIKLINGUA sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija–ltalija 2007–2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

Progetto strategico JEZIKLINGUA finanziato nell’ambito del Programma per Ia Cooperazione Transfrontaliera Italia–sIovenia 2007–2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dai fondi nazionali.