2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor...

13

Transcript of 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor...

Page 1: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši
Page 2: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

2 3

Page 3: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

4

Thomas Bernhard

Videz vara / L’apparenza inganna

režiser/ regia: Dušan Mlakar

Prevajalka/ Traduzione: Mojca KranjcScenografka/ Scene: Petra VeberIzbor glasbe/ Scelte musicali: Dušan MlakarKostumograf/ Costumi: Alan Hranitelj

IGRAJO/ CONKarl - Ivo BanRobert - Vladimir Jurc

Radijski glas/ Voce radiofonica - Maja Blagovič

Vodja predstave in rekviziterka/ Direttrice di scena e attrezzista: Sonja KersteinTehnični vodja/ Direttore tecnico: Peter FurlanTonski mojster/ Fonico: Diego SedmakLučni mojster/ Elettricista: Rafael CavarraOdrski mojster/ Capo macchinista: Giorgio ZaharOdrska delavca/ Macchinisti: Marko Škabar, Dejan Mahne Kalin Garderoberka/ Guardarobiera Silva GregorčičŠepetalka/ Suggeritrice: Neda PetrovičPrevajalka in prirejevalka nadnapisov/Traduzione e adattamento sovratitoli Tanja Sternad

Premiera: 19. novembra 2018/ Prima: 19 novembre 2018Kulturni dom, Gorica/ Kulturni dom, Gorizia

Page 4: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

6 7

Karla, ki je bil cirkuški artist in Roberta, ki je bil gledališki igralec, obadva stara, veže komplicirana bratovska ljubezen in sovraštvo. Pred kratkim je umrla Mathilde, Karlova življenska sopotnica „hčerka špecerista“ in „spodletela pianistka“, kot jo Karl nespoštljivo imenuje in s katero je preživel petintrideset let, ne da bi se poročil z njo. Iritira ga, da je svojo vikendico zapustila njegovemu bratu Robertu in ne njemu. Svojo osamljenost sedaj deli z Maggijem, Mathildinim kanarčkom in z bratovimi obiski.Vsak torek in vsak četrtek se brata, kljub temu, da jima je srečanje nadležno, srečujeta zdaj pri enem zdaj pri drugem. Njuna srečanja so postala ritual, prav tako tema njunih razgovorov, ki se kar naprej ponavlja in se vrti okoli umetnosti, filozofije in artizma. Karl, ki se ima tudi za filozofa, poudarja, da je rokohitrski

artizem večja umetnost od igralstva, bolehnega brata imenuje antiumetnik, tako kot igralce in igralsko umetnost nasploh…Videz vara je Bernhardova najbolj trpko burleskna igra in je pravzaprav igra o staranju, igra o življenju kot čakanju na smrt, igra o človekovi eksistenci in o telesnem razpadu. V njej spet variira svoj pesimističen pogled na svet, le da je tokrat zabavnejši in jedkejši. Njegov oster humor je skupek humorja in sovraštva s katerima napada pomanjkljivosti nas vseh…Rešitev išče v abstraktnem. Samo abstrakten duh nam je lahko v oporo.

„Ena stran Voltaira ali ena stran Pascala, to nas rešuje. Ne glede na to kdo smo, to da ne vrtamo lukenj v nogavice je najpomembnejše od vsega. Razvalina smo pa mislimo, da smo duhovna veličina“

Page 5: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

8 9

Ko me je Igor Pison lansko jesen povabil k sodelovanju, me je vprašal če imam kakšen tekst, ki bi ga rad postavil na oder. Ponudil sem mu dve, še ne prevedeni Bernhardovi igri „Der Schein trügt“ (za dva igralca) in „Einfach kompliziert“ (igralec in devetletna deklica). Odločila sva se za prvi tekst in prevajalko Mojco Kranjc, ki je prevedla že nekaj Bernhardovih iger, ki sem jih režiral. Dogovorili smo se tudi o zasedbi in sodelavcih. Predlagal in prosil sem, če lahko dobim za vlogo Karla, Iva Bana in za vlogo Roberta, Vladimirja Jurca. Moje stališče je: če nimaš na odru velikih igralskih osebnosti, se ne loti tekstov Thomasa Bernharda. Oba predloga sta bila sprejeta. Maja meseca sem dobil odličen prevod in pričeli smo z delom… Dušan Mlakar

Page 6: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

10 11

Page 7: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

12 13

Češnji dve na enem peclju ali Thomas Bernhard navidezno vara

Videz vara (1983) je morda najbolj izčiščeno besedilo Thomasa Bernharda. Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši bralec, ko izpolni prazne prostore tako, da se vse poveže in osmisli. Besedilo te igre je izčiščeno in navidezno preprosto, ker daje zelo malo iztočnic, kako zapolniti to križanko.Motivi se zdijo znani in starejši kot književnost sama: zgodba dveh bratov, konkurentov, in ljubezenski trikotnik. Like artista in umetnika, ki stremi po popolnosti, učljive ženske in moškega, ki si domišlja, da jo je oblikoval, če ne celo ustvaril, že poznamo iz drugih Bernhardovih del. V igri Moč navade sta artist in umetnik združena v liku cirkuškega direktorja Caribaldija, ki dresira svoje artiste, da poleg cirkuških točk mojstrijo še glasbene instrumente. Zdi se torej, da je Caribaldi tisti pecelj, na katerem rasteta telesi Karla in Roberta, protagonistov igre Videz vara, njuno skupno srce pa žaluje za Mathilde.Čeprav Karl in Robert spominjata na druge Bernhardove protagoniste, pa se od njih tudi razlikujeta. Umetnik Robert, igralec, se je odlikoval v vlogi Tassa v Goethejevi igri, ki tematizira problem umetnika v družbi. Zdaj, na stara leta, žaluje, ker ne more in ne zmore igrati kralja Leara. Toda prav v tem soočanju s popuščanjem moči in izgubo družbenega vpliva je Lear, edini kralj, ki je v sodobnem svetu še mogoč: stari kralj igralcev. Karl, »artist ekvilibrist«, je filozof in nergač, občuduje Napoleona in samega sebe uvršča med osvajalce sveta, med nepopustljive tirane, ki poskušajo svet priličiti ideji, da bi ga izboljšali, pri tem pa zatrejo in uničijo vse, kar je

»Tako sva skupaj rasli; češnji dve na enem peclju, resda ločeni,a vendar eno; ljubki jagodina enem steblu; dvoje res teles,srce pa eno«

(Shakespeare, Sen kresne noči, III/2)

Page 8: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

14 15

vitalnega. Pa vendar se istočasno zaveda: »Razvalina smo / pa mislimo / da smo duhovna veličina.« Njegov ekvilibristični artizem je spretnost, s katero poskuša uravnotežiti ta protislovja in ohranjati »veselje do življenja«.Dramsko dogajanje je skrajno omejeno. Zunanje dogajanje je po Bernhardovem mnenju nezanimivo. Zanima ga, kaj se dogaja v človeku, ki razmišlja, na primer, kako bi podtaknil bombo v muzeju – ta primer navaja v že omenjenem pogovoru. V literaturi pa ga zanima še bolj vznemirljivo vprašanje: kaj se dogaja v človeku, ki se zna kljub racionalno utemeljenemu gnevu do sveta tako uravnovesiti, da bombe kljub vsemu ne podtakne.Skromni konflikt, v katerega Bernhard zaplete brata, zadeva Mathilde, Karlovo pokojno življenjsko sopotnico, ki je svojo materialno zapuščino zapisala Robertu. Karla to bega in jezi. Ga je varala, pa tega ni opazil? Se mu na ta način maščuje za njegovo grobost in prezir? Mu s tem sporoča, česar mu v življenju ni mogla, ker ji ni prisluhnil? Ali pa je prispodoba za muzo, ki obdari le umetnika, ne pa tudi artista in filozofa? Mathilde je mrtva. Karlu in gledalcem ne bo nikoli odgovorila na ta in podobna vprašanja. Križanka se torej ne izide. Se je Bernhard norčeval, ko je obljubljal, da so knjige rešljive uganke? Gotovo. Tudi. Pa tudi ne.Prazni kvadratki križanke, ki jo ponuja igra Videz vara, so nanizani okoli osrednje praznine, ki nastane, ko umanjka ljubljena oseba. Te praznine ne morejo zapolniti ne spomini nanjo ne njene obleke, ki se jih Karl oklepa, čeprav jih je sprva hotel oddati. Razveljaviti je ne moreta ne umetnost ne Karlova filozofska ekvilibristika. Spričo nje sta oba brata enako nemočna. Nepreklicna je in nič je ne more zapolniti, čeprav bi jo v križanki, ki se plete okoli nje, lahko označili s štirimi črkami. Ta globoka nemoč Karla bega in jezi, da pa se ji ne bi uklonil, svojo jezo uperi drugam. Takšna nadomestna jeza je sicer le navidezna tolažba, ampak edina, s katero se Karl lahko brani pred zevajočo praznino. In v tem spoznanju je Thomas Bernhard neusmiljeno iskren.

Špela Virant

Page 9: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

16 17

Page 10: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

18 19

I due fratelli Karl (ex artista circense) e Robert (ex attore teatrale), entram-bi già anziani, sono legati da un complesso sentimento fraterno, tra amo-re e odio. E’ da poco morta Mathilde, compagna di Karl, nonché “figlia di un droghiere” e “pianista fallita”, come viene apostrofata con spregio dallo stesso Karl che pure aveva trascorso con lei, senza mai sposarla, trentacinque anni della propria vita. Ad irritarlo è soprattutto il fatto che Mathilde ha lasciato il proprio cottage di campagna a Robert e non a lui, Karl, che ora divide la propria solitudine — intervallata solo dalle visite del fratello — con Maggi, il canarino di Mathilde.Ogni martedì e giovedì i due fratelli (che pure detestano questi incontri) si fanno visita a vicenda. I loro incontri sono una specie di rituale, come lo sono in fondo anche i temi ricorrenti che di volta in volta affrontano: l’arte, la filosofia, lo spettacolo. Karl, che vede se stesso anche come un filoso-fo, sottolinea che la giocoleria è un’arte ben superiore al teatro e ritiene che il fratello sia un anti-artista, come lo sono in fondo tutti gli attori e l’arte drammatica in generale.L’apparenza inganna è l’opera più amaramente burlesca di Bernhard: è un’opera sull’invecchiamento, sulla vita che attende la morte, sull’esi-stenza umana e sul degrado fisico. E’ una variazione solo lievemente più comica e acida sulla visione pessimistica dell’autore: il suo humor è un insieme di umorismo e odio con il quale attacca tutti noi.

L’autore cerca la soluzione nell’astratto perché solo uno spirito astratto può esserci d’aiuto.

“Una pagina di Voltaire e una di Pascal, ecco cosa ci salva. Indipenden-temente da ciò che siamo, il fatto che non facciamo buchi nelle calze è più importante di tutto il resto. Siamo ruderi, eppure crediamo di essere dei grandi.”

Quando Igor Pison mi contattò, nell’autunno dell’anno scorso, mi do-mandò se avevo qualche testo che avrei voluto mettere in scena. Gli pre-sentai due opere di Bernhard non ancora tradotte in sloveno: Der Schein trügt (per due attori) e Einfach kompliziert (per un attore e una ragazzina di nove anni). Infine optammo per la prima e ora l’abbiamo messa in scena nella traduzione di Mojca Kranjc che aveva in precedenza già tradotto altre opere di Bernhard per i miei allestimenti. Una volta scelto il testo non rimaneva che trovare gli interpreti e i collaboratori. Proposi e chiesi di avere Ivo Ban per il ruolo di Karl e Vladimir Jurc per quello di Robert. Sono sempre stato dell’idea che senza attori con forti personalità non è nemmeno pensabile mettere in scena i testi di Thomas Bernhard. Entrambe le mie richieste sono state accolte. A maggio ho ricevuto una splendida traduzione e il lavoro è iniziato.

Dušan Mlakar

Page 11: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

20 21

L’opera teatrale L’apparenza inganna (1983) è forse il lavoro più rifinito di Thomas Bernhard – rifinito, ovviamente, in termini bernhardiani: “Un libro dev’essere come un cruciverba,” disse l’autore nel 1986 durante una conversazione con Krista Fleischmann. Un testo è dunque un indovinello che il lettore è chiamato a risolvere riempiendo gli spazi vuoti e creando un intreccio che restituisce senso al tutto: il testo di quest’opera è quindi rifinito in quanto apparentemente semplice, con pochi suggerimenti su come compilare il cruciverba.Il tema è noto ed è più vecchio della stessa storia letteraria: il racconto di due fratelli, due rivali, e di un triangolo amoroso. Le figure dell’artista e dell’artiere che mira alla perfezione, di una donna che ama apprendere e di un uomo che crede di poterla plasmare, se non proprio creare, sono presenti anche in altre opere di Bernhard. Nel suo testo La forza dell’abitudine l’artista e l’artiere convergono nella figura del direttore del circo, Caribaldi, che sprona i propri attori non solo a mettere in scena numeri circensi, ma anche ad usare strumenti musicali. Sembra quindi che Caribaldi sia quello stelo sul quale sono cresciuti i corpi di Karl e Robert, i protagonisti dell’opera L’apparenza inganna, mentre il loro cuore comune piange Mathilde.Sebbene Karl e Robert ricordino altri protagonisti di Bernhard, si distanziano notevolmente da essi. L’artista Robert ha primeggiato come attore nella parte di Tasso in Goethe, parte che ripropone il tema del ruolo che l’artista ha nella società; ora, oramai vecchio, piange perché non può interpretare re Lear. Ma proprio in questo frangente, con le forze che lo stanno abbandonando e con la perdita del proprio ruolo sociale, egli è Lear, l’unico re ad essere ancora possibile nel mondo modero: il vecchio re degli attori. Karl, l’artiere equilibrista,

Due ciliegie sullo stesso stelo o dell’apparente inganno di Thomas Bernhard“Così siamo cresciute, tu ed io, simili a due ciliege, nate in coppia, che sembrano divise sui due gambi, ma nella divisione sono unite; due belle coccole su un solo stelo” (Shakespeare, Sogno di una notte di mezza estate, III/2; trad: G. Raponi)

è un filosofo e un rompiscatole; ammira Napoleone e annovera se stesso tra i conquistatori del mondo, tra i tiranni non accondiscendenti che cercano di appiattire il mondo riducendolo ad una sola idea – per migliorarlo – ma nel fare ciò reprimono e distruggono tutto ciò che è vitale. Eppure, allo stesso tempo egli si rende conto che “…siamo macerie / ma crediamo / di essere una potenza spirituale.” Il suo equilibrismo artistico è un’abilità con la quale cerca di ridare equilibrio a queste contraddizioni e di mantenere “la gioia di vivere”.L’azione drammatica è ridotta al minimo. Gli eventi del mondo sono, secondo Bernhard, poco interessanti: a lui interessa ciò che succede, ad esempio, nell’uomo che pensa come mettere una bomba in un museo – esempio citato nella sua intervista di cui sopra. E nella sua produzione letteraria riprende una domanda ancor più inquietante: cosa succede nell’uomo che sa, nonostante una razionale repulsione nei confronti del mondo, raggiungere un tale equilibrio da non diventare un bombarolo?Lo scarno conflitto nel quale Bernhard coinvolge i due fratelli riguarda Mathilde, la defunta partner di Karl, che ha lasciato i propri beni terreni a Robert. Karl ne è scosso e arrabbiato. Lo aveva forse tradito senza che lui se ne rendesse conto? Vuole vendicarsi di lui per i suoi modi grezzi e per il suo disinteresse? Gli vuole comunicare ciò che in vita non ha potuto dirgli perché lui non l’ha ascoltata? Oppure è la metafora di una musa che elargisce i propri doni solo all’artista, ma non anche all’artiere e al filosofo? Mathilde è morta. A Karl e agli spettatori non potrà fornire una risposta per questa e per altre domande simili. Il cruciverba non ha quindi soluzione. E se Bernhard si fosse preso gioco di qualcuno quando sosteneva che i libri sono enigmi che possono essere sciolti? Di sicuro ha fatto anche questo. Ma non solo.I campi vuoti del cruciverba nell’opera L’apparenza inganna sono disposti attorno ad un vuoto centrale che si crea quando scompare la persona amata. Questo vuoto non può essere colmato né dai ricordi né dai suoi vestiti che Karl ora trattiene – anche se in un primo momento voleva darli via. Questo vuoto non può essere eluso né dall’arte né dall’equilibrismo filosofico di Karl; dinnanzi ad esso i due fratelli restano inermi. E’ irrevocabile e nulla può riempirlo, anche se nel cruciverba che si sta creando attorno ad esso potrebbe forse essere colmato con sole quattro lettere. Questa impotenza turba e inquieta Karl che per non cederle scaglia la propria rabbia altrove. La rabbia di ripiego è comunque solo un conforto apparente, ma è l’unico con il quale Karl può proteggersi dal vuoto. E dinnanzi a questa consapevolezza Thomas Bernhard è impietosamente sincero.

Špela Virant

Page 12: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši

UPRAVNI SVET / CONSIGLIO DI AMMINISTRAZIONEBreda Pahor (predsednica / presidente)Rado Race (podpredsednik), Livia Amabilino, Giuliano Caputi, Maja Lapornik, Adriano Sossi

NADZORNI ODBOR / COLLEGIO DEI REVISORI DEI CONTIBoris Valentič (predsednik / presidente), Giuliano Nadrah, Mara Petaros

Umetniški koordinator / Coordinatore artisticoDanijel Malalan

Upravni direktor/ Direttore amministrativoBarbara Briščik

IGRALCI/ ATTORIMaja Blagovič, Primož Forte, Tina Gunzek, Vladimir Jurc, Nikla Petruška Panizon, Tadej Pišek

Foto: Luca QuaiaPrevodi/ Traduzioni: Matejka GrgičGrafična podoba SINTESITisk / Stampa: SINEGRAF d.o.o.

Page 13: 2 3 · Izčiščeno je na zelo bernhardovski način. »Knjiga mora biti kakor križanka,« je avtor dejal leta 1986 v pogovoru s Kristo Fleischmann, torej kakor uganka, ki jo reši